115. člen KZ

Sicer pa si obsojenka citirano določbo razlaga napačno, saj sodišče po 3. točki drugega odstavka 47. člena KZ ne sme izreči enotne kazni daljše od osmih let zapora le v primeru, kadar so za vsa kazniva dejanja v steku predpisane kazni zapora do treh let.

V zvezi z v pritožbi večkrat zatrjevanimi očitki, da s strani države odreditve naknadno posredovani opisi dejanj niso bili vsebovani v ENPP, sodišče druge stopnje izpostavlja določbo tretjega odstavka 23. člena ZSKZDČEU-1, ki prav z namenom presoje izpolnjenosti pogojev za predajo zahtevane osebe tudi med samim tekom postopka predaje dopušča dodatno pridobivanje podatkov od države odreditve. Ustreznost opisov kaznivih dejanj je potrebno presojati v luči vseh posredovanih listin. Pritožbeno stališče, da jezikovna razlaga zakonskega besedila iz 5. točke 10. člena ZSKZDČEU-1 izkazuje, da pri vprašanju obstoja tega zavrnitvenega razloga zadošča že abstraktna (hipotetična) pristojnost slovenskega sodišča, ni utemeljeno. Razlog za zavrnitev predaje po 5. točki 10. člena ZSKZDČEU-1 je podan le v primeru, če bi bil odrejen nalog za izvršitev kazni, katere izvršitev bi zastarala, če bi bilo sodišče v Republiki Sloveniji v konkretnem primeru pristojno za izvršitev zaporne kazni ali kazenski pregon, kar pa v predmetnem postopku predaje zahtevane osebe ni izkazano.

Ob uporabi pravilnega, za konkretnega obsojenca (naj)milejšega zakona, tj. KZ-1, je izvršitev denarne kazni zastarala po treh letih od pravnomočnosti obsodilne sodbe, zato ni podlage za spremembo neplačane in neizvršljive denarne kazni v kazen zapora.

Če se ugotovi, da Zavod za prestajanje kazni zapora zaradi zdravstvenega stanja obsojenca ne more zagotoviti kakovostne oskrbe, lahko sodišče na prošnjo obsojenca odloži izvršitev kazni zapora iz razloga iz 2. točke prvega odstavka 82. člena v zvezi s tretjim odstavkom 25. člena ZIKS-1 kot sui generis odložitvenim razlogom.

Zaradi izjeme od načela alternativnosti in upoštevanja pravne predvidljivosti in vmesnega zakona, ki je zaradi načela konkretnosti (vprašanje zastaranja izvršitve stranske denarne kazni) po pravilu iz 7. člena KZ-1 milejši, je sodišče druge stopnje ugotovilo zastaranje izvršitve denarne kazni kot stranske kazni.

Prekinitev prestajanja kazni zapora iz razloga po 1. točki prvega odstavka 82. člena ZIKS-1, ni primer, „da zastaranje izvršitve kazni zapora preneha teči, ko obsojenec nastopi kazen“ (Načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 14. 12. 2005, Pravno mnenje II/2005), zato je po preteku dvakratnika relativnega zastaranja roka izvršitev kazni zapora absolutno zastarala (peti odstavek 115. člena KZ).

Obsojenčevo slabo finančno stanje ne more biti razlog, da se stranska denarna kazen, ki se ne da prisilno izterjati, ne izvrši na zaporni način. Ravno takšen namen zakonodajalca izhaja iz citirane določbe šestega odstavka 38. člena KZ. Glede na to, da je sodba, s katero je bila stranska denarna kazen obsojencu izrečena, postala pravnomočna 14. 12. 2012, bi dveletni relativni zastaralni rok potekel 14. 12. 2014. Vendar zastaranje pretrga vsako dejanje pristojnega organa, ki mu je namen izvršitev kazni. Dejanje pristojnega sodišča, ki je bilo usmerjeno v izvršitev stranske denarne kazni storjeno 11. 2. 2013, ko je izdalo plačilni nalog za plačilo le-te z določenim trimesečnim plačilnim rokom. S tem dejanjem je bil tek relativnega dveletnega zastaralnega roka pretrgan. Začel je znova teči in je potekel šele 11. 2. 2015, torej že po izdaji sedaj pritožbeno izpodbijane sodbe (16. 1. 2015). Seveda pa gre šteti, da je bil ta dveletni zastaralni rok pretrgan še z izvršilnim postopkom, ki je zoper obsojenca kot dolžnika tekel pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani.

Vložniki zahteve se v zvezi z vprašanjem zastaranja izvršitve kazni zavzemajo tudi za uporabo KZ-1, ker naj bi bil za zahtevano osebo milejši. Pri tem pa zagovorniki zahtevane osebe spregledajo določilo tretjega odstavka 94. člena KZ-1, po katerem zastaranje izvršitve kazni zapora preneha teči z dnem nastopa kazni in če obsojenec pobegne s prestajanja kazni (kar je tudi storil), izvršitev preostanka kazni ne zastara.

Dejstvo, da je obsojenkina kazen zabeležena v kazenski evidenci Ministrstva za pravosodje in da je bila obsojenka že pozvana na prestajanje kazni, na vprašanje pravnomočnosti sodbe nima nobenega vpliva.

Za izvršitev denarne kazni je za obsojenca milejši KZ-1 kot KZ, ker predvideva krajši zastaralni rok. Primeri iz 2. odstavka 48. člena KZ-1, 2. odst. 71. člena KZ-1, 3. odst. 72. člena KZ-1, ko zastaranje ne teče, se ne nanašajo na izvršitev denarne kazni, temveč na kazen zapora in varnostne ukrepe.

Za odločanje o zastaranju izvršitve kazni zapora je pristojno sodišče splošne pristojnosti.

Sodba postane pravnomočna z odločbo drugostopenjskega sodišča o pritožbi in v tem trenutku tudi preneha teči zastaranje kazenskega pregona.

Pritožbeno sodišče se s pritožnikom ne more strinjati niti tedaj, ko opozarja, da je bil v obravnavani zadevi zaradi absolutnega zastaranja kazenski pregon izključen in da je zato v postopku na prvi stopnji prišlo do kršitve kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP. Opozorilo kaže na stališče, po katerem zastaralni roki iz 111. člena in šestega odstavka 112. člena KZ tečejo tudi po pravnomočnosti sodbe. Stališče je napačno. S pravnomočnostjo sodbe se namreč kazenski pregon storilca kaznivega dejanja konča. To pomeni, da zastaralni roki po pravnomočnosti sodbe ne morejo teči in zato tudi kazenski pregon ne more zastarati. Še več, če bi pritožbeno sodišče sprejelo povzeto stališče, potem bi to v primerih, ko je bila storilcu izrečena kazen in ko s pravnomočnostjo sodbe po prvem odstavku 115. člena KZ začne teči zastaranje izvršitve kazni, imelo za posledico konkurenco dveh kvalitativno različnih zastaranj, kar pa je iz vidika sistemske in logične razlage zakona nevzdržno (Načelno pravno mnenje, Občna seja VSS, 16.06.1999 in sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Ips 313/2003 z dne<

Ker je sodišče izdalo sklep o spremembi denarne kazni v zaporno po poteku 3-letnega zastaralnega roka iz 5. točke 1. odstavka 113. člena KZ, je nastopilo relativno zastaranje izvršitve kazenske sankcije.

Ker je sodišče odločilo o spremembi denarne v zaporno kazen v času, ko je že nastopilo absolutno zastaranje in denarne kazni ni bilo več mogoče izvršiti, ni pravilna odločitev, da se spremeni v kazen zapora.