VSL sodba Cpg 598/94

1. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
2. Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev dejanja (nakazila 20.000 DEM), na podlagi katerega je prišlo do oškodovanja družbene lastnine. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek na vrnitev 20.000 DEM ali tolarske protivrednosti tega zneska, obračunane po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.3.1992 dalje do plačila (1. točka izreka). Istočasno je tožeči stranki naložilo povrnitev 67.350,00 SIT pravdnih stroškov prvotožene stranke (2. točka izreka) in pravdnih stroškov drugotožene stranke v tolarski protivrednosti 1.442 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi nepravilne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku (in s povrnitvijo pravdnih stroškov, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od odmere stroškov dalje do plačila) oz. (podrejeno) razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je priglasila tudi pritožbene stroške (z zakonitimi zamudnimi obrestmi od odmere stroškov dalje do plačila).

Toženi stranki sta prejeli pritožbo, vendar nanjo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Oškodovanje družbene lastnine po 6. alinei II. odstavka 48. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. l. RS št. 55/92, 7/93 in 31/93).

Navedeno zakonsko določilo predpisuje, da se postopek revizije opravi, če predlagatelji ocenijo, da obstaja utemeljen sum, da je prišlo do oškodovanja družbene lastnine, zlasti če je prišlo do sklenitve škodljivih pogodb ali drugih pravnih poslov ter dejanj, na podlagi katerih je prišlo do oškodovanja družbene lastnine. Do takšnega oškodovanja naj bi po zatrjevanju tožeče stranke prišlo ob nakazilu prvotožene stranke (v znesku 20.000 DEM) za abstraktne oz.

neizkazane svetovalne storitve drugotožene stranke. Zato je s predmetno tožbo (na podlagi revizijskega poročila - A 2) začela postopek za razveljavitev spornega nakazila (na podlagi II. odstavka 50. člena ZLPP).

V II. odstavku 48. člena ZLPP so navedeni primeri, ko lahko predlagatelji (zlasti) ocenijo, da obstaja utemeljen sum, da je prišlo do oškodovanja družbene lastnine. V takih primerih potem (SDK v RS kot) revizijski organ opravi postopek revizije. To pomeni, da navedeni primeri ne pomenijo, da je tudi dejansko prišlo do oškodovanja družbene lastnine. Tega mora tožeča stranka šele dokazati (v pravdi). V tem se II. odstavek 48. člena ZLPP razlikuje od 48.a člena ZLPP. V slednjem so namreč navedene zakonite domneve oz.

primeri, ko se šteje, da je bila družbena lastnina oškodovana (pri čemer ima nasprotna stranka seveda možnost nasprotnega dokaza, kar pomeni, da lahko dokazuje in dokaže dejstva, iz katerih izhaja neresničnost zakonite domneve).

Iz revizijskega poročila (ki ga je po opravljenem kontrolnem postopku sestavila Služba družbenega knjigovodstva v Republiki Sloveniji) izhaja, da naj bi bila vprašljiva verodostojnost faktur, na podlagi katerih je prvotožena stranka za opravljene svetovalne storitve drugotoženi stranki nakazala 20.000 DEM. Vendar pa je s tem v zvezi potrebno upoštevati, da ugotovitve revizijskega organa (iz 11. - 13. strani revizijskega poročila z dne 23.8.1993) ne učinkujejo neposredno, ampak da mora zatrjevano oškodovanje družbene lastnine šele ugotoviti pristojno sodišče, pri čemer tožeča stranka nosi trditveno in (predvsem) dokazno breme.

Iz 1. člena Pogodbe o svetovalnih storitvah (B 2) je razvidno, da se je drugotožena stranka obvezala napram prvotoženi stranki, da bo izdelala ustanovitveni dokument (družbeno pogodbo) za njeno lastno podjetje v (ZR)Nemčiji ter da bo poskrbela za notarsko overovitev in registracijo tega podjetja (točka a), da bo izdelala pogodbo o skupnem vlaganju (točka b) in pogodbo o dolgoročni proizvodnji kooperaciji med V. in njenim novim podjetjem (točka c). Iz dokumentacije, ki jo je dne 1.2.1994 predložila prvotožena stranka (priloge B 4 - B 7), ki pa ni bila preložena v revizijskem postopku (glej 12. stran revizijskega poročila), izhaja, da je drugotožena stranka dogovorjene storitve opravila. Zato je tudi bila upravičena do plačila, ki je bilo dogovorjeno v 3. členu Pogodbe o svetovalnih storitvah. Gre za plačilo 20.000 DEM (štirikrat po 5.000 DEM), katerega dinamika je bila prilagojena opravi posameznih storitev.

Da je drugotožena stranka opravila (navedene tj.) dogovorjene storitve, je razvidno tako iz trditev same tožeče stranke (v pritožbi) kot tudi iz trditev prvotožene stranke (v odgovoru na tožbo). Ker je pri teh storitvah šlo za storitve, ki so bile potrebne za ustanovitev V.-jevega podjetja v Nemčiji (tj. podjetja VE.) in za pričetek njegovega poslovanja, se pokaže, da so neutemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, da naj bi drugotožena stranka še posebej zaračunala novoustanovljenemu podjetju znesek 6.960 DEM (za svetovalne storitve, vezane na njegovo tekoče poslovanje). Plačilo slednjih je bila namreč obveznost novoustanovljenega V.-jevega podjetja v Nemčiji, ne pa obveznost prvotožene stranke (V.). Sicer pa je s Pogodbo o svetovalnih storitvah bilo posebej dogovorjeno, da bodo svetovalne storitve v zvezi s tekočim poslovanjem novega podjetja (glej 1. člen pogodbo - točko e) predmet posebnega dogovora (glej 3. člen omenjene pogodbe).

Povedano izhaja tudi iz dogovora o 5 % od prihranka pri carini in drugih uvoznih dajatvah oz. o 0,3 % od vrednosti realiziranega izvoza (glej 3. člen omenjene pogodbe), saj gre pri dogovorjenih 5 % za plačilo storitev v zvezi s tekočim poslovanjem novoustanovljenega podjetja, pri dogovorjenih 0,3 % pa za plačilo storitev v zvezi s tekočim poslovanjem prvotožene stranke in njenega podjetja v Nemčiji na podlagi medsebojne kooperacijske pogodbe. Torej ne gre za plačilo storitev v zvezi z ustanovitvijo podjetja VE.

Pri tem ni pomembno, če je določene stroške v zvezi z ustanovitvijo podjetja v Nemčiji (gre za stroške vpisa v sodni register in objave ter za stroške prometnega davka) nosilo tudi novoustanovljeno podjetje, saj je iz izpovedi direktorja drugotožene stranke razvidno, da plačilo teh stroškov ni bilo sestavni del nakazila v znesku 20.000 DEM. Prav tako ni pomembno, ali sta bili pogodbi o skupnem vlaganju in o dolgoročni proizvodni kooperaciji sestavljeni oz. natipkani v Ljubljani. Pomembno je namreč to, da je drugotožena stranka podjetje, ki je za svetovalne storitve registrirano v Nemčiji, ter da se plačane svetovalne storitve nanašajo na ustanovitev V.-jevega podjetja v Nemčiji, in sicer po nemškem pravu. Zato je drugotožena stranka bila upravičena do plačila v nemški valuti, ne pa v slovenski valuti (po Tarifi o odvetniških storitvah), kot to v pritožbi neutemeljeno navaja tožeča stranka.

Oškodovanje družbene lastnine po 11. alinei II. odstavka 48. člena ZLPP - v primerjavi s čezmernim prikrajšanjem po 139. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89).

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da bi v konkretnem primeru v poštev prišla tudi uporaba zadnje alinee II. odstavka 48. člena ZLPP, ki določa, da se postopek revizije opravi, če predlagatelji ocenijo, da obstaja utemeljen sum, da je prišlo do oškodovanja družbene lastnine, zlasti če je prišlo do oškodovanja družbenega premoženja za več kot eno tretjino vrednosti pogodbenega predmeta (v primerih, ko je podjetje sklenilo pravni posel z lastnimi ali drugimi podjetji, v zasebni ali mešani lastnini, doma ali v tujini). Vendar pa se tožeča stranka ni sklicevala na navedeno materialnopravno določbo, ampak na I. odstavek 139. člena ZOR, ki določa, da lahko oškodovana stranka, če je bilo med obveznostmi pogodbenih strank v dvostranski pogodbi ob sklenitvi pogodbe očitno nesorazmerje, zahteva razveljavitev pogodbe, in sicer če ji prava vrednost tedaj ni bila znana in ji tudi ni morala biti znana. Ker tožeča stranka v postopku na prvi stopnji prve pravne podlage sploh ni uveljavljala, drugo pravno podlago (čezmerno prikrajšanje) pa je uveljavljala šele v pritožbi, se pokaže, da je spremenila ne samo pravno, ampak tudi dejansko podlago tožbe.

Oškodovanje družbene lastnine (za več kot eno tretjino vrednosti pogodbenega predmeta) je namreč nekaj drugega kot čezmerno prikrajšanje. Ne gre za nad eno tretjinsko prikrajšanje (gre namreč za očitno nesorazmerje vzajemnih dajatev,ko se poleg tega objektivnega elementa zahteva tudi subjektivni element: da oškodovani stranki nesorazmernost ob sklenitvi pogodbe ni bila znana in ji tudi ni morala biti znana). Za uporabo instituta čezmernega prikrajšanja je torej potrebno ugotoviti drugačno dejansko podlago kot za uporabo instituta oškodovanja družbene lastnine (po ZLPP). Sprememba dejanske podlage tožbe tako pomeni spremembo tožbenega predloga, torej spremembo istovetnosti zahtevka. Takšna (objektivna) sprememba tožbe (po I. odstavku 191. člena Zakona o pravdnem postopku) pa je dopustna samo do konca glavne obravnave na prvi stopnji (glej I. odstavek 190. člena ZPP). Zato sodišče druge stopnje opisane spremembe tožbe (po koncu glavne obravnave z dne 14.2.1994) ni upoštevalo.

Sicer pa je pravica zahtevati razveljavitev pogodbe (zaradi čezmernega prikrajšanja) tudi prenehala. Pogodba o svetovalnih storitvah je bila sklenjena dne 31.10.1991, dočim je prekluzivni rok enega leta iz II. odstavka 139. člena ZOR ob vložitvi predmetne tožbe (z dne 6.10.1993) že potekel.

Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano prvostopno sodbo (368. člen ZPP).

Sodišče druge stopnje ob tem dodaja, da tožeča stranka tudi sicer ne bi bila upravičena do zakonitih zamudnih obresti od 20.000 DEM. Za obveznosti, izražene v tuji valuti, se namreč ne uporablja Zakon o obrestni meri zamudnih obresti (Ur. l. RS št. 14/92 in 13/93). Pravno praznino, ki je glede tega v našem pravnem redu, (obrestnih mer za obresti na te obveznosti namreč ne določa noben predpis) je tako treba zapolniti z analogijo s predpisi, ki veljajo za pogodbeno obrestno mero (glej novelo III. odstavka 399. člena ZOR : Ur. l. SFRJ št. 39/85). Takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi z dne 24.3.1993, opr. št. II Ips 504/92, ki je bila objavljena v Poročilu o sodni praksi Vrhovnega sodišča RS št. I/93, stran 23- 25, 3. Ker pri zahtevku, ki izvira iz oškodovanja družbene lastnine, ne gre za odškodnino, ampak za kondikcijo (210. člen ZOR), tožeča stranka do ustreznih obresti tudi ne bi bila upravičena že od dne 16.3.1992 (tj.

od datuma zadnjega oz. četrtega spornega računa), ampak šele od dneva plačila oz. od dneva tožbe. Če bi bilo izpodbijano nakazilo (za 20.000 DEM) morebiti razveljavljeno, bi drugotožena stranka navedeni znesek namreč morala vrniti prvotoženi stranki (po I. odstavku 113. člena ZOR), in sicer s pripadajočimi obrestmi (po 214. člen ZOR). Če bi bilo izpodbijano dejanje razveljavljeno (pred sodiščem), bi bilo treba ustvariti stanje, kakršno je bilo pred izvršitvijo škodljivega dejanja (kondikcija). Tako sodišče druge stopnje še dodaja, da bi pri morebitnem vračanju na podlagi razveljavljenega dejanja namesto odškodninskih pravil veljala pravila kondiciranja.

Ker je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo tožeče stranke, je na podlagi I. odstavka 166. člena v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške. Te ji bo na podlagi III. odstavka 50. člena ZPP pokril Sklad Republike Slovenije za razvoj.