50. člen ZLPP

Intervenient lahko vstopi v pravdo ves čas postopka vse do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku ter ves čas postopka, ki se nadaljuje, ker je bilo vloženo izredno pravno sredstvo. V tej zadevi je stranski intervenient (na strani toženke) v pravdo vstopil potem, ko je tožnica podala tožbo, toženka pa na tožbo odgovorila, tudi že po prvem naroku za glavno obravnavo. Intervenient mora sprejeti pravdo v stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo (199. do 201. člen ZPP). To velja tako za primer, ko je bil intervenient od začetka seznanjen z vložitvijo tožbe in tekom pravde, pa tudi za primer, ko izve za tekočo pravdo šele kasneje. Iz navedenega sledi, da stranski intervenient lahko navaja nova dejstva in nove dokaze tekom postopka pod istimi pogoji, kot jih lahko stranka (primerjaj 286. člen ZPP), zato so bili njegovi pomisleki o podani aktivni legitimaciji tožnice prepozni. Ker je bila sporna nepremičnina v letu 2002 vpisana v zemsljiško knjigo kot vodno zemljišče oz. konkretno vodotok ter je bila pri lastniku vpisana družbena lastnina v splošni rabi in v uporabi ObLO Koper, se je po prvem odstavku 182. člena ZV-1 olastninila, prešla v last Republike Slovenije, ki je

Igralnice imajo po določbah ZIS naravo posebne turistične ponudbe in so močno povezane z razvojem turističnega gospodarstva posameznih območij. Glede na takšno izhodišče je v ZIS postavljeno načelo, da se ves dobiček igralnic usmerja v vlaganja za pospeševanje turizma. Če akt iz 51. člena ZIS ni sprejet, prosto razpolaganje z dobičkom igralnice ni mogoče.

Igralnice imajo po določbah ZIS naravo posebne turistične ponudbe in so močno povezane z razvojem turističnega gospodarstva posameznih območij. Glede na takšno izhodišče je v ZIS postavljeno načelo, da se ves dobiček igralnic usmerja v vlaganja za pospeševanje turizma. Če akt iz 51. člena ZIS ni sprejet, prosto razpolaganje z dobičkom igralnice ni mogoče.

Igralnice imajo po določbah ZIS naravo posebne turistične ponudbe in so močno povezane z razvojem turističnega gospodarstva posameznih območij. Glede na takšno izhodišče je v ZIS postavljeno načelo, da se ves dobiček igralnic usmerja v vlaganja za pospeševanje turizma. Če akt iz 51. člena ZIS ni sprejet, prosto razpolaganje z dobičkom igralnice ni mogoče.

Ničnost v primeru ugotovljenega oškodovanja družbenega premoženja ne zadene same pogodbe o trajnih vlogah, pač pa zgolj povečanje vloge iz naslova nezakonite delitve dobička. Del vloge, ki je izviral iz osnovnega vložka in neizplačanih osebnih dohodkov, je (bil) zakonit. Tako ne drži podmena obeh revizij, da tožnika pri toženki nista imela trajnih vlog (te naj bi bile ''stornirane'' z odločbo APPNI), ampak le neizplačane plače, denarni terjatvi torej. Z dnem, ko je bil ta del (bodisi izvirnega bodisi od sodelavcev odkupljenega) dohodka vložen v kapital toženkine pravne prednice, je pridobil naravo kapitalskega deleža in jo obdržal vse do zakonske konverzije teh deležev nazaj v denarne terjatve na podlagi ZLPPOD.

Ničnost v primeru ugotovljenega odškodovanja družbenega premoženja ne zadane same pogodbe o trajnih vlogah, temveč zgolj povečanje trajne vloge iz naslova (nezakonite) razdelitve dobička. Z vložitvijo dela dohodka tožnikov (v obliki trajnih vlog) v kapital toženkine pravne prednice je bila denarna terjatev spremenjena v kapitalski delež. Ta je bil v obveznosti družbe spremenjen šele na podlagi ZLPPOD, ki je poleg načina ugotavljanja obstoja in višine teh terjatev predpisal še način valorizacije od 18. 6. 1994 do vpisa lastninskega preoblikovanja v sodni register in valorizacijo ter obrestovanja neodplačanega dela od vpisa lastninskega preoblikovanja v sodni register do odplačila.

v zadevi II Ips 104/2011 je VS že zavzelo stališče, da je nično povečanje sredstev trajne vloge iz naslova nezakonite razdelitve dobička, ker je bilo zaradi odsotnosti samopravnega sporazuma v nasprotju z omejitvami iz določb 2. člena in 51. člena tedaj veljavnega Zakona o igrah na srečo. Predlagatelj mora v predlogu za dopustitev revizije poleg tega, da gre za pomembno pravno vprašanje, izkazati tudi, da bo imel odgovor na to vprašanje vpliv na izboljšanje njegovega položaja v pravdi. Tožnik pa pri vprašanju, ali za vračilo vloženega denarja velja revalorizacija in obrestovanje po petem odstavku 8. člena ZLPPOD (R + 8%), tega ni izkazal.

V položaju, ko pravnomočnost odločbe učinkuje tudi proti tretjim osebam (extra partes oziroma erga omnes) je nujno uveljaviti procesna sredstva, ki naj prizadetim zagotovijo možnost sodelovanja v postopku: zagotoviti jih je potrebno bodisi, da imajo možnost sodelovanja v prvem postopku, bodisi, da jih v njem izdana odločba ne bo zavezovala v drugih postopkih. Zgolj abstraktna možnost sodelovanja v predhodnem postopku ne zadošča; da jo prizadeta oseba lahko učinkovito izkoristi, mora biti o tem postopku obveščena. Nemožnost sodelovanja prizadete osebe v predhodnem postopku pa ne pomeni, da zaključki sodišča v kontradiktorni pravdi ne morejo sovpadati z ugotovitvami upravnega organa iz predhodnega (nekontradiktornega) postopka. Zgolj na takšni okoliščini ni mogoče utemeljiti kršitve strankine pravice do izjave (8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP); njena presoja je kompleksnejša in odvisna tudi od okoliščin konkretnega primera.

Z izvajanjem dokazov se ugotavljajo le dejstva, ki so sporna. Sodišče druge stopnje je zato spremembo sodbe pravilno utemeljilo z določbo 4. točke 358. člena ZPP, saj je bila (z njo postavljena) zahteva, da je relevantno dejansko stanje v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljeno, po navedenem izpolnjena tako, da je bilo odločilno dejstvo (vložitev tožbe Družbenega pravobranilca samoupravljanja) v tej sodbi ugotovljeno implicitno. Sodišče druge stopnje je pravilno poudarilo, da je po vložitvi tožbe Družbenega pravobranilca samoupravljanja nično vsako razpolaganje, ter pravilno zaključilo, da je poznejša Pogodba nična. ZLPP zlasti ne terja nikakršne zveznosti med tožbo DPS in skladnostjo konkretnega razpolaganja (po Pogodbi) s tem zakonom. Sankcija ničnosti velja za vsako razpolaganje s sredstvi večje vrednosti, dokler se razpravlja o tožbi Družbenega pravobranilca samoupravljanja, brez oziranja na dejansko oporečnost teh razpolaganj.

Vračanje podržavljenega premoženja v naravi ni mogoče, če je to premoženje med sredstvi podjetja, ki bi se moralo lastniniti po ZLPP, denacionalizacijski upravičenec oziroma njegov pravni naslednik pa ni vložil zahteve za izdajo začasne odredbe po 41. členu ZDen oz. 9. - 15. členu ZLPP. Ko se je tako podjetje preneslo na SRD, je postalo podjetje z znanim lastnikom in torej civilno pravna oseba. V naravi tudi ni mogoče vrniti pozidanega zemljišča, na katerem stoji objekt, ki ni v lasti upravičenca. Pri tem je glede pozidanosti zemljišča pravno pomemben podatek iz zemljiškega katastra.

Ker je namen prvega odstavka 5. člena ZPVZDruP dokončanje že začetih postopkov, se lahko norma analogno uporablja tudi za ostale nedokončane postopke, ne le za pravdne postopke.

V 1. in 8. člena ZDruP je sicer določeno, da ima družbeni pravobranilec v zvezi z varstvom družbene lastnine pooblastila po ZLPP (tako je po drugem odstavku njegovega 50. člena pooblaščen začeti ustrezen postopek pred sodiščem), vendar pa so mu ta pooblastila prenehala z uveljavitvijo ZZLPPO. Družbeni pravobranilec je ohranil tožbeno upravičenje le v postopkih, ki so z dnem uveljavitve ZZLPPO (dne 1.5.1998) že bili v teku, in glede podjetij, ki ob vložitvi tožbe še niso bila olastninjena. Potem ko so olastninjena (ko ima družbena lastnina titularja) namreč ni več razloga za izjemno ureditev, po kateri ima družbeni pravobranilec z zakonom posebej priznano tožbeno pravico za varstvo pravic tretjih (javne koristi). Potem ko je olastninjena, ima zaradi varstva svojih pravic tožbeno pravico olastninjena družba, katero pa lahko v njenem imenu uveljavlja vsak delničar oziroma družbenik.

Pooblastila družbenega pravobranilca v smislu 8. člena ZDruP je treba razlagati v okviru pooblastil po določbah ZLPP. Ta je v 6.alinei pravega odstavka 2. člena izrecno izključil uporabo tega zakona za podjetja v stečajnem postopku od pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka dalje, zato Družbeni pravobranilec v spornem primeru ni imel tožbenega upravičenja.

Družbeno pravobranilstvo RS je s tožbo zahtevalo, da sta drugo in tretje tožena stranka dolžni pvotoženi stranki nerazdelno plačati 4.409.391,00 SIT s pripadki. Iz tožbene naracije izhaja, da naj bi bila tretje toženka odškodninsko odgovorna za zmanjšanje družbenega premoženja prvotoženke, ker kot špediter carinski upravi ni dala pravih podatkov za odmero carinskih dajatev, drugotoženka pa naj bi bila neupravičeno obogatena, ker je v posledici nižjih carinskih stroškov plačala manj, kot bi za nakup avtomobilov morala. Že iz navedenega izhaja, da ni šlo za posla, ki bi bila sklenjena v zvezi z lastninskim preoblikovanjem. Družbeni pravobranilec je torej s tožbenim zahtevkom posegel v razmerje med subjektom, pri katerem naj bi v postopku lastninskega preoblikovanja prišlo do zmanjšanja družbenega premoženja (glej 1. odst. 48. člena ZLPP in revizijsko poročilo z dne 4.5.1998 - priloga A2) s tretjima osebama. A priori bi šlo za upravičenje na podlagi 2. odst. 50. člena ZLPP in 2. odst. 8. člena ZDRUP, vendar pod pogojem, da bi tak zahtevek imel družbeni pravobranilec, torej varuh družbene lastnine, že pred uveljavitvijo ZLPP. Imel bi ga pa le, če bi šlo v pogodbenih razmerji

S stališča sosporniškega intervenienta je sklep, s katerim mu je bila intervencija zavrnjena, po svoji naravi in učinkih enak kot sklep o zavrženju tožbe. Takšen sklep predstavlja sklep, s katerim je bil v smislu prvega odstavka 384. člena ZPP postopek pravnomočno končan in zoper katerega je revizija dopustna.

Prvostopenjsko sodišče je izvajalo obsežen dokazni postopek, predvsem s postavitvijo izvedenke, v katerem je ugotavljalo, ali so v zapisniku SDK kot javni listini dejstva resnično ugotovljena. S tem je ravnalo v skladu z določbo tretjega odstavka 224. člena ZPP in tudi v skladu z navodili vrhovnega sodišča glede oprave pravnih dejanj in obravnavanja spornih vprašanj, kar je v skladu z določbo prvega odstavka 362. člena ZPP. Dajatveni zahtevki iz naslova oškodovanja družbene lastnine niso neutemeljeni že samo zato, ker tožeča stranka ni izrecno uveljavljala ničnosti posameznih ravnanj, ki so bila podlaga za zatrjevano oškodovanje družbene lastnine. Ničnost lahko opredeljujejo različna dejstva, ki pa jih mora zainteresirana oseba vsaj zatrjevati za to, da lahko sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti.

Procesna legitimacija pomeni pravico do postopka in do meritorne odločitve. Ta pravica ni splošna in ne pripada vsakomur, nasprotno, odvisna je od določenih, točno individualiziranih okoliščin. Posebnost predpostavke procesne legitimacije je, da je ZPP nikjer izrecno ne ureja in izhaja neposredno iz ustave. Že iz ustave izhaja da ta pravica pripada le tistemu, ki je v postopku procesno legitimiran. Člen 22 v povezavi s 23. členom ustave določa, da je vsakomur zagotovljeno sodno varstvo njegovih - ne pa pravic tretjih. ZPPOLS in ZZLPPO sta odpravila aktivno legitimacijo družbenega pravobranilca za vlaganje tožb zaradi odprave oškodovanja družbenega kapitala, do katerega je prišlo pred vpisom lastninskega preoblikovanja v sodni register, tožba pa je bila vložena šele po vpisu lastninskega preoblikov-anja.

Slovenski pravni red (50. člen ZLPP in določbe Zakona o družbenem pravobranilcu Republike Slovenije) je tožečo stranko postavil kot varuha družbene lastnine, dokler ta v postopku lastninjenja ne dobi konkretnega lastnika. Njegova funkcija je torej v tem, da v postopku lastninjenja zagotovi pravilno ugotovitev obsega nenominiranega družbenega kapitala, na katerem bo po izvedenem postopku lastninjenja določen dejanski lastnik. Za obstoj aktivne legitimacije za uveljavljanje zahtevkov iz varstva družbene lastnine pa ne zadostuje zgolj sklicevanje na določbo 8. člena ZDruP, kot je to storilo prvostopno sodišče. V skladu s 1. alinejo 2. odst. 1. člena ZDruP ima tožeča stranka naloge v zvezi z varstvom družbene lastnine samo v okvirih pooblastil, ki jih je imel po določbah ZLPP družbeni pravobranilec samoupravljanja oziroma na podlagi določb Zakona o gospodarskih javnih službah in Zakona o gospodarskih družbah. Ker ZGD nima določb o upravičenjih družbenega pravobranilca v zvezi z varstvom družbene lastnine, je potrebno njegova upravičenja v smislu 8. člena ZDruP razlagati samo v okviru pooblastil po določbah ZLPP. Ker je ZLPP izrecno izključil uporabo določil zakona za podjetja v steč

Sklep o privatizaciji, ki ga je sprejel upravni odbor sklada po 7. členu ZPPOLS, ni bil upravna odločba, temveč izraz (izjava) volje organa upravljanja lastnika pravne osebe, ki se privatizira, kako izvesti privatizacijo. Tožniki bi v primeru, če sklep upravnega odbora sklada ne bi upošteval zakona, v zakonu predviden obvezen način privatizacije izsilili s civilno tožbo (prvi odstavek 27. člena ZOR). Notranji odkup je obvezen način privatizacije le v primeru, če upravičenci iz 12. in 16. člena ZPPOLS v roku sprejmejo ponudbo sklada. Pogoj je, da sklad v sklepu o privatizaciji določi (ponudi) notranji odkup kot način privatizacije.

Če gre za kazniva dejanja, s katerimi naj bi bilo oškodovano družbeno premoženje, je družbeni pravobranilec po pooblastilu iz 2. odstavka 50. člena ZLPP procesno legitimiran, da v kazenskem postopku sodeluje kot oškodovanec kot tožilec.