113. člen ZOR

O kondikcijski terjatvi zaradi ničnosti pogodbe ni mogoče govoriti, če tožnik ni vedel oziroma ni mogel vedeti niti za ničnost pogodbe - kar je predpogoj, da se zave svojih pravic iz naslova ničnosti - in posledično ni mogel vložiti tovrstne kondikcijske tožbe. Zastaralni rok ne more teči, dokler je tožnikova nevložitev tožbe posledica nezakrivljene nevednosti.

Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da toženi Sklad ni pravni naslednik H.. Sklad res ni njegov univerzalni pravni naslednik, in ne odgovarja za škodo, ki jo je H. povzročil. Vendar je po petem odstavku 14. člena ZSKZ pravni naslednik tega upravljalca kmetijskih zemljišč v delu, ki se nanaša na prenesena kmetijska zemljišča.

Ločiti je treba preklic darilne pogodbe od neveljavnosti (darilne) pogodbe zaradi napak pri njeni sklenitvi. Gre za povsem različna instituta, ki se razlikujeta po predpostavkah, namenu in posledicah. Tožbeni zahtevek je treba v delu, ki se nanaša na razveljavitev sporne darilne pogodbe, zavrniti - ta pogodba je glede na nižjih stopnjah sojenja ugotovljeno tožnikovo nesposobnost za razsojanje v trenutku njene sklenitve namreč nična (na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti), ne pa izpodbojna - kljub temu pa je utemeljen dajatveni (kondikcijski) zahtevek za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Po določbi prvega odstavka 104. člena ZOR ima namreč tisti, ki je na podlagi nične pogodbe (že) izpolnil svojo obveznost, pravico zahtevati izpolnjeno nazaj (saj je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan).

Poravnavo, sklenjeno v denacionalizacijskem postopku je torej treba vključiti v odločbo o denacionalizaciji, saj šele z izvršljivostjo te odločbe postane izvršljiva tudi vsebina poravnave. Poravnavi, sklenjeni v denacionalizacijskem postopku postali izvršljivi šele z odločbo o denacionalizaciji in to po določilih Zakona o upravnem postopku - ZUP. Ker pa izvršljivost takšnih poravnav ureja poseben zakon in je zato predpisan upravni postopek, je očitno, da teh poravnav ni mogoče uporabiti kot pravne podlage za zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine v pravdnem postopku, saj tovrstna odločitev sploh ne spada v sodno pristojnost.

Toženka mora v vsakem primeru vrniti vtoževani znesek. Tako pri razveljavitvi kot pri razvezi pogodbe je treba prejeto vrniti, obveznost vrnitve pa obstaja tudi takrat, kadar za prejeto ni podlage: ali zato, ker se podlaga ni uresničila, ali zato, ker je pozneje odpadla. To pomeni, da bi bila toženka dolžna prejeto vrniti tudi v primeru, če bi pravočasno uveljavljala okoliščine o neobstoječem pravnem poslu.

Po razveljavitvi izročilne pogodbe, s katero je izročitelj izročil prevzemnikoma nepremičnine, v katere sta vlagala svoja sredstva in z njimi povečala njihovo vrednost, lahko slednja uveljavljata le ustrezno denarno nadomestilo, ker se vgrajenih in vsajenih stvari ne da ločiti od nepremičnine, ne moreta pa zahtevati stvarnopravnega deleža oziroma priznanja lastninske pravice na nepremičnini v višini njunega vložka v nepremičnino v ustreznem razmerju do vrednosti celotne nepremičnine.

Razveljavitve darilne pogodbe ni mogoče zahtevati zato, ker se je izjalovil namen pogode.

Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da je z darilno pogodbo, sklenjeno med pravdnimi strankami, njen (sedaj že bivši) mož nedovoljeno razpolagal tudi z njenim deležem na stanovanju, ki je njuno skupno premoženje, in da je sama sporno darilno pogodbo sklenila zaradi prisile, s tožbenim zahtevkom pa toži na ugotovitev ničnosti darilne pogodbe, zato je njena tožba nesklepčna. Ob takih tožbenih trditvah bi lahko zahtevala le razveljavitev darilne pogodbe.

Ob vrnitvi nepremičnine, ki je bila podržavljena na podlagi pogodbe in 5. člena ZDen mora upravičenec vrniti v celoti (valorizirano) kupnino, če ta presega 30 % vrednosti nepremičnine. Če upravičenec zahteva vrnitev le dela tako podržavljenega premoženja, mora vrniti le ustrezen del kupnine.

Pogodba zakoncev o nakupu nepremičnine predstavlja pogodbo o pridobitvi (skupnega premoženja), druga pa pogodbo o razdelitvi tega premoženja po sporazumu pravdnih strank v smislu drugega odstavka 58. in 60. člena ZZZDR. Ker med postopkom ni bila sporna pravna veljavnost sporazuma, ki sta ga pravdni stranki sklenili o ureditvi med zakonsko zvezo pridobljenega premoženja, ju ta sporazum veže tako kot pogodbenike nasploh. S pogodbo se pravice in pravna razmerja ustanavljajo in spreminjajo, kar pomeni, da se z njo določajo določene pravne posledice, ki jih en pogodbenik ne more spreminjati po svoji volji, temveč v primeru spora le na z zakonom predpisan način (103 - 117 člen ZOR).

Toženčeva izvajanja o tem, da sam na tožnico ni izvajal nobenih pritiskov in da za sporno ravnanje brata ni vedel, niso pravno pomembna za izpodbojnost pogodbe po prvem odstavku 60. člena ZOR.

Tako kot ničnost tudi izpodbojnost učinkujeta za nazaj. V obeh primerih gre namreč praviloma za napake, ki so obstajale v času sklenitve posla. Po pravni teoriji se restitucija obravnava po odškodninskih načelih, kadar je vzrok izpodbijanja pogodbe zakrivljen. Glede na navedeno je v tem primeru pravilna odločitev sodišč nižjih stopenj, da mora toženka plačati tožniku zakonske zamudne obresti od prejete kupnine od dneva, ko je tožnik kupnino plačal.

V veljavni najemni pogodbi, ki je tožena stranka ni izpodbijala in tudi ne odpovedala, je bil predmet najema jasno opredeljen. Toženec jo je s tožečo stranko sklenil kar dve leti in pol po tem (dne 18.01.1994), ko je dne 24.06.1991 sklenil za sporni poslovni prostor kupno pogodbo s prodajalcem. Vendar navedena okoliščina ni mogla vplivati na pravilno ugotovitev prvostopnega sodišča, da je toženec le najemnik spornega poslovnega prostora po najemni pogodbi, saj ni dokazal, da je njegov zemljiškoknjižni lastnik.

Neporavnana devetina obveznosti pomeni njen neznatni del.

V konkretnem primeru je bila poravnava, ki jo tožeča stranka izpodbija, sklenjena v denacionalizacijskem postopku pred upravnim organom, zato je treba poleg materialnopravnih določb o sklenitvi poravnave, njeni vsebini in o izpodbojnosti pogodb (111. do 117. člen ZOR), upoštevati zlasti določilo 69. člena ZDen. Ta v tretjem odstavku 69. člena pravi: "Poravnava je sklenjena, ko stranke prečitajo zapisnik o poravnavi in ga podpišejo. Organ prve stopnje vključi poravnavo v odločbo o denacionalizaciji." To pomeni, da vsebuje ZDen specialna pravila o poravnavi, ki postane izvršljiva šele z izvršljivostjo odločbe, in da se subsidiarno ne uporabljajo določila zakonov o upravnem ali pravdnem postopku.

Odmera višje odškodnine na račun dolgotrajnosti postopka mora imeti utemeljene razloge npr. v zavlačevanju postopka s strani ene izmed strank ali morda celo zlorabi procesnih pravic. Gre za pravni standard, ki ga ni mogoče primerjati z očitki o sodnih zaostankih in ga tudi ni mogoče kar posplošeno izraziti v neki načelni časovni meji, od katere naprej je treba šteti, da gre za dolgo čakanje na odmero odškodnine. Nikakor tudi ne gre za avtomatizem, ki bi bil povezan morda s prezaposlenostjo sodišča, saj so za reševanje tega problema predvideni drugi instrumenti.

Odmera odškodnine po razmerah v času sodnega odločanja upošteva aktualna vrednostna razmerja in tako ohranja realno vrednost prisojene odškodnine glede na konkretne okoliščine. Zato je eden od načinov revalorizacije. Priznanje zamudnih obresti, katerih sestavni del je tudi temeljna obrestna mera kot sredstvo revalorizacije glavnice, za čas pred izdajo sodbe bi pomenilo dvojno valorizacijo, kar je v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava.

V primerih uveljavljanja neveljavnosti pogodbe kot nujni sosporniki na pasivni strani lahko nastopajo samo vse stranke takšne pogodbe skupaj. Pisna privolitev prejšnjega imetnika stanovanjske pravice iz 1. odst. 117. čl. SZ predstavlja enostransko izjavo volje, katere vsebino in posledice določa že sam zakon. To pa pomeni, da za takšno enostransko izjavo volje ne prihajajo v poštev določila ZOR o neveljavnosti pogodb in njihovem izpodbijanju zaradi napak volje, saj so ta upoštevna le pri dvostranskih pravnih poslih.

Zaradi zamujenih rokov za ničnostno in izpodbojno tožbo ostaja (zaenkrat) neizpodbito dejstvo, da sta bili toženki s sklepom skupščine družbe izključeni kot družbenici. Pri tem pa za odločitev o zahtevku na ugotovitev, da nista družbenici, ni pomembno, da sta bili pred izključitvijo družbenici.

Tožeča stranka je v okviru prekluzivnega enoletnega roka iz 117. čl. ZOR dovolj določno podala trditve o tem, da je bila pri sklepanju pogodbe s toženo stranko v zmoti glede neke okoliščine v zvezi s sklepanjem pogodbe. S svojimi kasnejšimi navedbami glede vzroka bistvenosti zmote je tožeča le konkretizirala in dopolnila svoje že dane navedbe. Dopolnitev dejanskih navedb glede že postavljenega zahtevka je mogoče tudi po izteku prekluzivnega roka. Pri tožniku ni bilo zmote o osebi, s katero se sklepa pogodba, saj je bil tožnik ves čas prepričan, da sklepa pogodbo s tožencem, s katerim jo je tudi zares sklenil. Tožeča stranka je bila v zmoti glede okoliščine posla, kar bi glede na določila 1. odst. 61. čl. ZOR utegnila biti bistvena zmota, vendar v obravnavanem primeru sporni člen pogodbe ni odločilna okoliščina, ker za stranke ne ustvarja nikakršnih obveznosti. Predpogodba mora biti sklenjena v isti obliki, kot je predpisana za glavno pogodbo. Ker je za ustanovitev družbe z omejeno odgovornostjo predpisana oblika notarskega zapisa, mora biti tudi predpogodba za ustanovitev take družbe narejena v obliki notarskega zapisa, sicer taka predpogodba ni pravno zavezujoča.</p