399. člen ZOR

V kolikor sedaj pritožnik v pritožbi zatrjuje nedopusten poseg v načelo enakosti pred zakonom in s tem kršitev 14. člena Ustave Republike Slovenije, ko zatrjuje, da sodišče ni enako obravnavalo obrestne zahtevke upnikov, ki so od dolžnikov uveljavljali terjatev z devizno klavzulo, s tistimi, ki so imeli terjatev v domači valuti, je pritožniku pojasniti, da bi moral kršitev tega ustavnega načela oziroma ustavne pravice uveljavljati v postopku, iz katerega izvršilni naslov izhaja, ne pa sedaj v izvršilnem postopku, ker izvršilno sodišče le prisilno izvršuje plačilo terjatev, ki izhajajo iz izvršilnih naslovov, v sam izvršilni naslov pa ne more posegati. V konkretnem izvršilnem postopku izvršilno sodišče glede na samo dikcijo izreka izvršilnega naslova, kjer je višina obrestne mere že dokončno določena, neposredno ne uporablja četrtega odstavka 399. člena ZOR, zato ni podlage, da bi sprožilo postopek za oceno ustavnosti četrtega odstavka 399. člena ZOR. Kolikor je namreč upnik menil, da izvršilni naslov temelji na neustavnem določilu četrtega odstavka 399. člena ZOR, bi moral že v postopku, iz katerega izhaja izvršilni naslov, uveljavljati kršitev te ustavne pravice in v pravdnem p

Tudi v ugovornem postopku je uveljavljeno razpravno načelo brez omejitev dokaznih sredstev in z uvejavljeno prosto presojo dokazov. Izvršilni naslov je bistven le glede obstoja in višine obveznosti. Druge okoliščine, ki so bistvene za presojo, pa lahko izhajajo tudi iz drugih listin. V obravnavani zadevi je vprašanje uporabe prisilnih določil glede maksimalne obrestne mere zamudnih obresti vezano na okoliščino vloge, v kateri je dolžnik sklepal kreditno pogodbo.

Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je toženčev predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

Že samo dejstvo poplačila kot procesnega dejanja v izvršilnem postopku ima procesni pomen konca postopka in sovpada z izčrpanjem upnikovega pravnega interesa za izvršbo kot temeljno procesno predpostavko za vodenje postopka. Upnikovo stališče, ki posamezna dejanja sodišča v fazi izvršbe obravnava samostojno, brez povezave s pravnomočno zaključeno dovolitveno fazo (pravnomočnim sklepom o izvršbi), je v nasprotju z zahtevo po koherenci (notranji povezanosti, soodvisnosti) kot temeljno lastnostjo pravnega sistema. Ustavitev postopka se po naravi stvari lahko nanaša le na postopek, kot je bil v teku. Za odgovor, v kakšnem obsegu oziroma glede katerih terjatev je obravnavani postopek izvršbe sploh tekel, je edina relevantna pravnomočna odločitev iz sklepa o izvršbi. Posebna možnost poplačila upnika zunaj stečajnega postopka (v izvršilnem postopku) ni v tem, da bi upnik lahko dosegel nadaljevanje izvršilnega postopka za neko drugo oziroma drugačno terjatev (upnik je v stečajnem postopku prijavil drugačno, višjo terjatev, kot izhaja iz sklepa o izvršbi. Odločitev o pravnem sredstvu je sistemsko neločljivo povezana z vsebino sodne odločbe, ki se s prav

Neutemeljenost očitka kršitve jamstev v dokaznem postopku izhaja že iz golega dejstva, da sodišče prve stopnje dokaza z izvedencem ni izvajalo, saj ga toženec tudi ni predlagal. Ni mogoče uporabiti zakonske obrestne mere za zamudne obresti, ki tečejo od t. i. nepristnih terjatev v tuji valuti oziroma od terjatev, katerih vrednost je bila zavarovana z valutno klavzulo, saj je v obdobju od 25. 6. 1991 do 23. 4. 1999 ZDP v drugem odstavku 5. člena določal, da se plačila po pogodbah med domačimi osebami na ozemlju Republike Slovenije izvršujejo izključno v domači valuti po tečaju, ki je veljal na dan plačila, če se pogodbeni stranki nista dogovorili drugače. Takšnega (posebnega) dogovora stranki v postopki nista zatrjevali, zato navedena določba zapolnjuje materialnopravno vsebino njunega siceršnjega dogovora o zavarovanju realne vrednosti terjatve z valutno klavzulo. Uporaba valorizacijskega faktorja zakonskih zamudnih obresti za terjatve v domači valuti predstavlja kršitev dogovorjene valorizacije. Dopustitev upniku, da pred plačilom obveznosti pretvori svojo nepristno devizno terjatev v SIT in od tedaj dalje zahteva zakonske zamudne obresti kljub temu, da

Z navajanjem, da je posel sklenil pod prevaro, tožnik ne more izposlovati ničnosti pogodbe oziroma sporazuma, prevara predstavlja razlog za njeno izpodbojnost. Notarski zapis je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njem potrjuje ali določa. Ni sporno, da je bil posojeni znesek v tuji valuti, zato od glavnice ne tečejo zakonske zamudne obresti. Za obveznosti, izražene v tujih valutah, se uporablja določilo tretjega odstavka 399. člena ZOR in ker gre v konkretnem primeru za razmerje med posamezniki, je obrestna mera enaka obrestni meri, ki se v kraju izpolnitve plačuje za devizne vloge na vpogled.

Toženca v pritožbi prvostopenjskega razlogovanja o odsotnosti subjektivnega elementa oderuštva sploh nista grajala, v postopku z izrednim pravnim sredstvom pa širšega preizkusa ni mogoče izposlovati.

V primeru pogodbe o bančnem depozitu mora opraviti za pogodbo značilno izpolnitev depozitar – toženka. Ker imajo v podružnico vložene devize enake pravne učinke, kot če bi bile vložene v toženko na njenem sedežu v Ljubljani, je toženka pasivno legitimirana za izpolnitev obveznosti iz depozitnih pogodb, sklenjenih s tožniki. Listini ni mogoče odreči kredibilnosti zgolj zato, ker je predložena v fotokopiji.

Pravilno je stališče sodišč, da poroštvena pogodba med tožnico in toženko ni oderuška in da zato ni nična (prvi odstavek 141. člena ZOR). Stranke so v posojilnih pogodbah določile pogodbeno obrestno mero v višini, ki je bila enaka obrestni meri zamudnih obresti. Taka višina pogodbeno dogovorjenih obresti tudi po presoji revizijskega sodišča ni oderuška. Dovoljena pa je tudi glede na omejitve iz 399. člena ZOR. Toženka se v zvezi z dovoljenostjo obrestne mere pogodbenih obresti zmotno sklicuje na prvi odstavek 339. člena ZOR, saj niti v razmerju med upnico in glavno dolžnico niti v poroštvenem razmerju ne nastopajo le fizične osebe. Po ugotovitvah nižjih sodišč so se pogodbene stranke dogovorile za obrestno mero v višini R+25% in R+22%. Po oceni revizijskega sodišča tako določena višina obrestne mere pogodbenih obresti ne nasprotuje nobenemu od splošnih načel obligacijskega prava, zato so dogovorjene obresti v celoti dovoljene (četrti odstavek 399. člena ZOR). Toženka neuspešno izpodbija zaključek sodišč o zapadlosti posojil s trditvami, da termin „do odpoklica“ ni pravni in da ne more določati roka izpolnitve (prim. sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 21/2004 z dne 22. 3. 2

Trditve toženca glede višine obrestne mere tako pogodbenih kot zamudnih obresti se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava, na kar seveda pazi sodišče samo, zato trditve v zvezi s pravilno uporabo materialnega prava ne morejo biti prepozne. Normi prvega in četrtega odstavka 399. člena ZOR sta prisilne narave in lahko zato sodišča dajejo pravno varstvo posojilodajalcem glede obrestnih zahtevkov (tako glede pogodbenih kot zamudnih obresti) za posojila v tuji valuti le v obliki obrestnih mer, ki se v kraju izpolnitve priznavajo za hranilne vloge na vpogled. Če so bila dejstva za presojo ugovora zastaranja obresti starejših od treh let navedena najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, je ugovor uveljavljen šele v pritožbi dopusten; če niso bila, lahko ob sklicevanju na zastaranje toženec ta dejstva navede le, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti na prvem naroku.

Predpisi, ki določajo obrestno mero zamudnih obresti, veljajo le za obveznosti, izražene v domači valuti.

Po uveljavljenem stališču sodne prakse je za presojo o najvišje dovoljeni pogodbeni obrestni meri za posojila, dogovorjena med posamezniki in zavarovana z valutno klavzulo, odločilna določba prvega odstavka 399. člena ZOR, po kateri pogodbena obrestna mera med posamezniki ni smela presegati obrestne mere, ki se je v kraju izpolnitve plačevala za hranilne vloge na vpogled. Na tej podlagi temelji tudi izpodbijana sodba.

Analogija s prvim odstavkom 399. člena ZOR ni utemeljena, saj predvideva bistveno drugačno situacijo (razmerje med posamezniki), kar potrjuje tudi praksa Ustavnega in Vrhovnega sodišča. Velja še dodati, da je bil ratio določbe prvega odstavka 399. člena ZOR, ki je bila sprejeta v povsem drugačnem družbenem in političnem kontekstu, v tem, da je fizičnim osebam (posameznikom) preprečeval kapitalske zaslužke s posojanjem denarja drugim fizičnim osebam (posameznikom). Kapitalskih zaslužkov pa brez izrecne zakonske določbe ni mogoče preprečiti pravnim osebam, še posebej ne tistim, ki se ukvarjajo z gospodarjenjem s kapitalom (npr. bankam, zastavljalnicam), saj gre za izpolnjevanje njihovega poslovnega namena. Dejansko stanje je v tej zadevi bistveno podobno enemu izmed abstraktnih dejanskih stanov, ki jih predvideva tretji odstavek 399. člena ZOR. Ker je posledica ugotovljene nemoralnosti ničnost višine dogovorjenih pogodbenih in zamudnih obresti, je treba uporabiti analogijo z abstraktnim dejanskim stanom, ki predvideva situacijo, ko je med drugimi osebami dogovorjena obrestna mera, ni pa določena njena višina, zato velja obrestna mera, ki jo banka ali druga bančna organizacij

Pred 1. 1. 2007 je bil evro tuja valuta, za tuje valute pa se ZPOMZO-1 ne uporablja. Obrestnih mer za obresti na obveznosti, izražene v tuji valuti, ne določa noben predpis. Pravno praznino je treba zapolniti z analogijo s predpisi, ki veljajo za pogodbeno obrestno mero (tretji odstavek 399. člena ZOR).

Izpodbijana sodba nima razlogov o tem, ali se je druga toženka v sporni posojilni pogodbi zavezala kot solidarni ali kot subsidiarni porok za obveznost glavnega dolžnika – prvega toženca. Navedeno je pomembno tudi zaradi presoje ugovora zastaranja, ki je bil izrecno podan tudi glede obveznosti druge toženke, o katerem pa sodišče prve stopnje sploh ni odločalo (odločalo je le o ugovoru zastaranja obveznosti glavnega dolžnika).

V času, ko je bila vložena tožba v zadevi V Pg 107/2002, in tudi v času, ko je bilo v tej zadevi odločeno, so bili EUR v Republiki Sloveniji tuja valuta. Od obveznosti v tuji valuti pa tedaj ni bilo mogoče prisoditi zakonskih zamudnih obresti, temveč je bilo v skladu z ustaljeno sodno prakso, po analogiji z določbo člena 399/3 in 1 ZOR, v primeru, da je tožeča stranka zahtevek postavila v tuji valuti, treba prisoditi zamudne obresti v višini obresti z obrestno mero, ki jo je banka v kraju izpolnitve priznavala za devizne vloge na vpogled. Obrestna mera zamudnih in pogodbenih obresti za denarne terjatve, zavarovane z devizno klavzulo, pa ni smela presegati prej navedene obrestne mere v konkretni tuji valuti.

50 % pogodbena letna obrestna mera, upoštevaje okoliščine primera, ni v nasprotju z moralo, zato do navedene višine sodišče daje pravno varstvo tožnici.

Posojilodajalec je upravičen zahtevati vrnitev posojila in (dogovorjene) pogodbene obresti v višini kogentno prepisane višine obrestne mere. Za ugotovitev višine obresti, do katerih bi bil upravičen, bi moral tožnik navesti podatke, ki omogočajo njihovo določitev. Navajati bi moral, kdaj točno je toženki dal posojilo v višini 9.000 DEM. Temu trditvenemu bremenu tožnik ni zadostil.

Dogovor pravdnih strank, po katerem v posamezno pogodbo kot glavnico vpišeta bruto znesek financiranja posojilojemalca, torej dejansko izročeno glavnico in vsoto pogodbenih dogovorjenih obresti, pri čemer se višine pogodbene obrestne mere ne da razbrati, ne predstavlja takšne kršitve načela vestnosti in poštenja in morale, ki bi narekovale ugotovitev celotne ničnosti pravnega posla. Pri ugotavljanju oderuškosti višine obrestne mere pogodbenih in pogodbeno dogovorjenih zamudnih obresti za terjatve med posojilodajalko – gospodarsko družbo in posameznikom za obveznosti v tuji valuti pred uveljavitvijo OZ je ustrezna primerjava z obrestno mero, ki so jo za podobne posle uporabljale banke. Po uveljavitvi OZ pa se uporablja domneva oderuških obresti 377. člena OZ.

Mesečne pogodbene obresti v višini 4 odstotkov in mesečne zamudne obresti v višini 7 odstotkov nasprotujejo moralnim načelom iz 10. in 12. člena ZOR. V skladu z načelom pravičnosti je treba tudi za pogodbena razmerja, nastala v času veljavnosti ZOR, upoštevati kriterij oderuških obresti, kot jih je opredelil kasneje sprejet OZ (225. čl. OZ). tekst : Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku delno ugodi tako,da se glasi: „Ugotovi se, da sta posojilna pogodba z dne 4. 5. 1995, ki je bila sklenjena med prvotoženo stranko kot posojilodajalko, drugotoženo stranko kot posojilojemalko ter tožnikoma kot zastaviteljema ter sporazum istih strank, kot izhaja iz zapisnika Okrajnega sodišča v Idriji v zadevi zavarovanja opr. št. R 75/95 z dne 4. 5. 1995 delno nična v delu, v katerem v pogodbi (čl. 2) in sporazumu (tč. I/1) dogovorjene pogodbene in zamudne obresti presegajo 37,5-odstotno realno obrestno mero.“ V preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške pravdn