VSL sklep I Cpg 727/2006

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.
O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je postopek prekinilo do pravnomočno končanih postopkov, ki se vodijo pod opr. št. IV Pg 16/2003, IV Pg 26/2005 in IV Pg 36/2005 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani.

Zoper sklep se je tožeča stranka pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nadaljevanje postopka, pritožnici pa prizna pritožbene stroške.

Zoper sklep je tožena stranka odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijanega sklepa. Zahteva je povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Kot predhodno vprašanja v smislu 1. odst. 13. čl. ZPP, je sodišče prve stopnje opredelilo naslednje tožbene zahtevke:

1Tožeča stranka R. d.d. je dne 25.3.2003 vložila zoper toženo stranko P.-J. tožbo na izbris znamk iz registra in prepoved uporabe znakov na podlagi 1. točke (a, b) 119. čl. Zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 45/2001, ZIL-1). V omenjenem sporu uveljavlja relativne razloge za zavrnitev znamke po 1. točki (a, b, f) 44. čl. ZIL-1 (opr. št. IV Pg 16/2003).

2V zvezi s tožbo (glej točka 1) je tožena stranka vložila dne 2.7.2003 nasprotno tožbo (P. -J. proti R. d.d.) na razveljavitev znamke zaradi neuporabe. Tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe je utemeljevala na določilu 120. čl. ZIL-1 (opr. št. IV Pg 36/2005).

3Dne 9.5.2005 pa je V. J. vložila tožbo proti R. d.d. na izbris znamke "J." št. 9471492 in jo utemeljevala na 1. točki-a 119. čl. ZIL-1. Podrejeno pa je uveljavljala tudi tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti znamke na podlagi 114. čl. ZIL-1 (opr. št. IV Pg 26/2005).

V tem (prekinjenem) pravdnem postopku pa tožeča stranka kot imetnica blagovne znamke J., registrirane pri Uradu za industrijsko lastnino, številka registracije 9471492 (A/2) uveljavlja tožbeni zahtevek zaradi kršitve njene pravice, ki izhaja iz imetništva omenjene blagovne znamke po 1. odst. (točke a-b) 121. čl. ZIL-1. Po 2. odst. 121. čl. ZIL-1 uveljavlja tudi odškodninski zahtevek po splošnih pravilih o povrnitvi škode.

1O uveljavljanih kršitvah pravil postopka:

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa navedlo, da je kot predhodno vprašanje treba ugotoviti, ali je sploh prišlo do kršitve znamke (tožeče stranke) J.. Ko je zapisalo, da je "vprašanje veljavnosti znamke in vprašanje kršitve znamke potrebno obravnavati kot predhodno vprašanje, katerega je potrebno rešiti, da bi se lahko odločalo o tožbenem zahtevku glede prepovedi bodočih dejanj, odstranitvi predmetov in sredstev kršitve ter objave pravnomočne sodbe" sodišče druge stopnje razume, da je potrebno ugotoviti, ali je prišlo do kršitve znamke, zaradi odločanja glede tožbenega zahtevka o prepovedi bodočih dejanj, odstranitvi predmetov in sredstev kršitev, kar je res predmet tožbenega zahtevka v tem (prekinjenem) postopku. Ker iz razlogov v 1. odst. obrazložitve jasno izhaja, katera vprašanja je treba po mnenju sodišča prve stopnje obravnavati kot predhodno vprašanja in v katerih gospodarskih sporih se ta vprašanja že obravnavajo, je mogoče razumeti, da se vprašanje kršitve znamke ne obravnava v omenjenih treh gospodarskih sporih, ki so navedeni tudi v izreku prvostopne odločbe. Očitek podane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP torej ni podan.

Pritožnik se sklicuje na določbo 13. čl. ZPP in meni, da bi sodišče lahko samo rešilo vprašanja, za katera meni, da so predhodna, lahko pa bi zadeve tudi združilo in rešilo vsa vprašanja hkrati. Predmet preizkusa v tem postopku je le pravilnost prekinjenega postopka in ne morebitno vprašanje glede združitve postopkov. S tem, ko pritožnik meni, da bi lahko sodišče prve stopnje vsa vprašanja samo rešilo, posega v vprašanje umestnosti sklepa sodišča, da samo ne bo reševalo predhodnega vprašanja. Toda takega sklepa ni možno posebej napadati s pravnimi sredstvi, ker gre za vrsto sklepa o pravdnem vodstvu, ki je v funkciji dokaznega sklepa, s katerim sodišče začrta obseg dokazovanja in določi, katera sporna dejstva bo ugotavljalo in na podlagi katerih dokazov. Tak sklep ne postane materialno pravnomočen. O predhodnem ali prejudicialnem vprašanju iz 1. odst. 13. čl. ZPP govorimo, kadar je meritorna rešitev odvisna od vprašanja, ali obstoji ali ne obstoji kakšna druga pravica ali pravno razmerje. Ko se postavi to vprašanje, ima sodišče dve možnosti (dejansko pravici): ali samo reši to vprašanje, ali pa postopek prekine do takrat, ko bo to vprašanje rešeno na svojem matičnem področju. Pri odločanju o teh vprašanjih se mora sodišče ravnati po načelu smotrnosti (če je postopek na matičnem področju že v teku, če se nakazuje hiter zaključek postopka, da se izogne nevarnosti, da bi prišlo do dveh različnih odločitev, zaradi česar bi se postavilo vprašanje pravne varnosti in podobno). Če pa sodišče sklene, da predhodnega vprašanja samo ne bo reševalo, potem mora (obligatorno) postopek po 1. točki 1. odst. 206. čl. prekiniti (tako tudi Triva, Građansko procesno pravo, 1972, stran 470 in sklep II Ips 398/2000 z dne 19.4.2001, Baza IUS INFO, SOVS, evidenčna št. VS 06058).

2O uveljavljani zmotni (oziroma) nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja:

Enako kot pri uveljavljanju absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP v okviru pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožnik uveljavlja, da v tem (prekinjenem) postopku teče pravda zaradi kršitve pravice tožeče stranke kot imetnika blagovne znamke. Zato naj bi sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, ker je v razlogih navedlo, da je treba obravnavati vprašanje kršitve blagovne znamke kot predhodno vprašanje. Sodišče druge stopnje je že v odgovoru na pritožbene navedbe glede zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka odgovorilo na pritožbene trditve. Sodišče druge stopnje razume obrazložitev izpodbijanega sklepa v tem smislu, da je sodišče prekinilo ta pravdni postopek zato, da bo počakalo na pravnomočno odločitev v omenjenih treh zadevah in da bo vprašanje kršitve blagovne znamke tožeče stranke pomembno tudi za odločanje o prepovednih in odstranitvenih zahtevkih, oblikovanih v 3., 4., 5. točki tega tožbenega zahtevka in zahtevi po objavi pravnomočne sodbe v medijih (točka 6 tožbenega zahtevka). Pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja torej ni utemeljen.

3O zmotni uporabi materialnega prava:

Materialni zakon bi lahko morda sodišče prve stopnje kršilo pri sklepanju o predhodnem vprašanju, če bi ga sodišče tako opredelilo, pa ne bi šlo za predhodno vprašanje, to je za pravico ali pravno razmerje v smislu 1. odst. 13. čl. ZPP. Obe pravdni stranki sta imetnici blagovnih znamk, ki jih uporabljata v gospodarskem prometu. Pridobili sta jih bodisi na podlagi določil 17. do 19. čl. ZIL in 43. in 44. čl. ZIL-1. Pravdni stranki v pravdah, ki tečeta pod opr. št. IV Pg 16/2003 in IV Pg 26/2005, s tožbo na izbris znamk iz registra (in prepoved uporabe znakov) na podlagi 119. čl. ZIL-1 želita v pravdnem postopku doseči izbris znamke drugega. Obe pravdni stranki imata, dokler ne bo pravnomočno odločeno o njunih tožbenih zahtevkih, pravico uporabljati znamko v skladu s pravili predpisanimi v 47. čl. ZIL-1. V primeru pozitivnega izida obeh sporov bi za vsako od njiju veljala določa 6. odst. 119. čl. ZIL-1, torej, da bi bila njuna znamka izbrisana iz registra znamk z dnem pravnomočnosti sodbe. Ker učinkuje izbris znamke iz registra v prihodnosti, to pomeni, da imata obe pravdni stranki do trenutka, ki nastopi z dnem pravnomočnosti v skladu s 6. odst. 119. čl. ZIL-1, vse pravice iz znamke na podlagi 47. čl. ZIL-1.

Ob trku dveh pravic, ki jih uveljavljata obe pravdni stranki, je za odločitev o (prekinjenem) postopku o tožbenem zahtevku na kršitev in prepovednih ter odstranitvenih zahtevkih v zvezi z uveljavljano kršitvijo, kot predhodno vprašanje treba ugotoviti utemeljenost izbrisa znamke iz registra znamk tako tožeče stranke (po tožbi, opr. št. IV Pg 16/2003) kot tožene stranke (po tožbi, opr. št. IV Pg 26/2005).

Enako velja tudi za vprašanje razveljavitve znamke zaradi neuporabe po 120. čl. ZIL-1, ki se obravnava po nasprotni tožbi tožeče stranke P.-J. proti R. d.d. v gospodarskem sporu pod opr. št. IV Pg 36/2005.

Pritožnik uveljavlja tudi odstop od sodne prakse in se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 160/99 z dne 9.3.2000.

Ob tem je treba pojasniti, da je v gospodarskem sporu, ki je bil pravnomočno končan z odločbo Višjega sodišča s. v Ljubljani, opr. št. I Cpg 389/99 z dne 1.7.1999 bil postopek voden drugače, kot v tej (prekinjeni) zadevi. Sodišče prve stopnje se je namreč v gospodarskem sporu (VII Pg 670/95) odločilo, da bo o vprašanju ničnostnih razlogov samo odločilo kot o predhodnem vprašanju v smislu tedaj 12. čl. ZPP/77 in postopka ne bo prekinilo. Ker je (le za konkretni spor) tedaj sodišče prve stopnje ugotovilo, da ničnostni razlogi niso podani, je ugodilo tožbenemu zahtevku na kršitev blagovne znamke. V tem okviru je treba razumeti tudi stališče oblikovano v omenjeni odločbi Vrhovnega sodišča RS, da dokler je tožeča stranka nosilec znamke, lahko v okviru izključne pravice njene uporabe za označevanje svojih proizvodov v gospodarskem prometu od vsakega, ki krši to njeno pravico, zahteva prepoved nadaljnje kršitve. Takšno stališče je bilo zavzeto v skladu z določbo 2. odst. 93. čl. ZIL. Zato je Vrhovno sodišče RS tudi utemeljilo svojo odločitev, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko zaradi vložitve tožbe na ugotovitev ničnosti znamke postopka ni prekinilo. Kot je bilo pojasnjeno že pri razlogih v zvezi z uveljavljanimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, pa je, če se sodišče prve stopnje odloči, da predhodnega vprašanja samo ne bo reševalo, prekinitev postopka v skladu s 1. točko 1. odst. 206. čl. ZPP obligatorna.

Ob tem se sodišče druge stopnje sklicuje tudi na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 17/2006 z dne 10.2.2006, na katero je opozorila tožena stranka v odgovoru na pritožbo. Ker gre za isti pravdni stranki kot v vseh omenjenih sporih, sodišče druge stopnje ne bo ponavljalo vseh razlogov, ki jih je kot podlago za svojo odločitev navedlo Višje sodišče v Ljubljani v zadevi, opr. št. I Cpg 17/2006 z dne 10.2.2006. Kljub temu pa poudarja le del razlogov, ki pomenijo po mnenju sodišča druge stopnje tudi v tej zadevi (o prekinitvi postopka) ključne razloge. Ti razlogi so naslednji: v situaciji, ko sta nosilca navedenih pravic (v zadevi, opr. št. I Cpg 17/2006 je šlo za kolizijo avtorske pravice in pravice industrijske lastnine) različni osebi (obe isti pravdni stranki kot v zadevah IV Pg 16/2003, IV Pg 26/2005 in IV Pg 36/2005) pa je posledično možna kolizija obeh pravic. V takšnem primeru je potrebno vprašanje, kateri pravici nuditi pravno varstvo, reševati na sistemski ravni, upoštevajoč načelo pravne države. Ob tako izkazani koliziji pravic ni mogoče nuditi pravnega varstva zahtevku, ki svoje upravičenje gradi zgolj na izključnosti ene od dveh navedenih pravic. Zaradi zagotavljanja načela pravne države sodišče možnosti varovanja ene ali druge pravice zgolj s sklicevanjem na materialnopravno podlago, ki zagotavlja varstvo te pravice, brez upoštevanju sočasnega obstoja druge izključne pravice, ne more dopustiti.

Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ni ugotovilo, da je poleg uveljavljane, podana tudi kakšna druga absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (2. odst. 350. čl. v zvezi s 366. čl. ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. čl. ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 4. točki 163. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP. Z izpodbijanim sklepom se postopek pred sodiščem prve stopnje ni končal. Zato bo o zahtevi za povrnitev pritožbenih stroškov odločilo sodišče prve stopnje v sodbi. Zato sodišče druge stopnje o pritožbenih stroških, o katerih bi sicer odločilo po 1. odst. 165. čl. ZPP (nasprotno razlogovanje), ni odločilo.