120. člen ZIL-1

Pri presoji resne in dejanske uporabe znamke se ne ocenjuje poslovni uspeh podjetja niti njegova poslovna strategija, zaščita blagovnih znamk pa tudi ni rezervirana samo za obsežno komercialno izkoriščanje znamk. Ponujanje izdelkov v katalogih na slovenskem trgu in prodaja izdelkov v slovenski spletni trgovini dokazuje resno in dejansko uporabo izpodbijanih znamk, čeprav toženka ni predložila računov prav za vse izdelke iz katalogov oziroma ponudbe v spletni trgovini. Vprašanje subsumpcije blaga (za katerega je dokazana resna in dejanska uporaba) v (pod) razrede Nicejske klasifikacije je pravno vprašanje.

Ubeseditev tožbenega zahtevka in njegova istovetnost nista isto, od tega dvojega pa je za sodišče nedotakljivo samo slednje. Dejstvo, da je stranka zmožna kot dokaz priskrbeti račune in naročilnice za pošiljanje po faksu, ki jih je izdal nekdo tretji, je indic, da uporaba zgodnejših znamk s strani tega tretjega ni bila proti strankini volji. Resno in dejansko uporabo znamke v zadevno relevantnem petletnem obdobju lahko potrjujejo (indicirajo) tudi dokazila iz predhodnega in iz naknadnega obdobja.

Uporaba znamke se presoja ob upoštevanju okoliščin vsakega posameznega primera, tako da je presoja pogostosti in rednosti uporabe in ali se znamka uporablja za označevanje vsega registriranega blaga ali samo za nekatere vrste, odvisna od okoliščin vsakega posameznega primera. De minimis pravilo pomeni, da tudi, če je tožena stranka predložila le en račun, ki izkazuje le prodajo enega ali pet kilogramov blaga, lahko tudi to zadošča ob upoštevanju vseh okoliščinah primera za dokazovanje redne in dejanske uporabe blaga. Sodišče je ugotavljalo tudi, ali je tožena stranka znamko uporabljala za označevanje blaga in storitev tudi za vsako posamezno blago in storitve znotraj posameznega razreda Nicejske klasifikacije. V sodni praksi Splošnega sodišča EU je namreč poudarjeno (predvsem t-126/03 Aladin), da se daje varstvo samo podkategorijam, ki navajajo proizvode ali storitve, za katere je bila blagovna znamka dejansko uporabljena. S tem se želi preprečiti, da bi blagovna znamka, ki se je uporabljala le za del blaga ali storitev za katere je registrirana, uživala obsežno varstvo le za to, ker je bila registrirana za veliko blaga ali storitev. Izraz "zlasti" uvaja neizčrpen se

Pri presoji resne in dejanske uporabe znamke je potrebno presojati vse pomembne okoliščine uporabe znamke v pravno pomembne obdobju.

Tožba je nesklepčna takrat, kadar iz trditvene podlage tožeče stranke ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po zakonu. Nesklepčnost je lahko odpravljiva ali ne. Tožbeni zahtevek iz tožbe, ki je neodpravljivo nesklepčna, ni utemeljen. Po določilu prvega odstavka 180. člena ZPP mora tožba poleg drugih elementov obsegati zlasti določen zahtevek. Zahtevek je določen takrat, kadar je popolnoma individualiziran, da ni nobenega dvoma o tem, kaj tožnica zahteva od tožene stranke. Če tožnica zahteva denimo povračilo odškodnine, je ta zahtevek nedoločen v primeru, kadar zahteva npr. plačilo primerne odškodnine. V primeru tožbe na prepoved dejanj nelojalne konkurence pa je nedoločen takrat, kadar tožbeni zahtevek ne vsebuje konkretnih dejanskih stanov, ki jih ni mogoče subsumirati niti pod generalno klavzulo iz drugega odstavka 63.a člena ZPOmK-1 niti pod katerega od posameznih primerov nelojalne konkurence iz tretjega odstavku istega člena, ob upoštevanju generalne klavzule. S I. točko izreka je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, da se toženki nalaga prepoved dejanj, usmerjenih v prekinitev poslovnega razmerja med tožnico in njenimi kupci oziroma k preprečevanju ali oteže

Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o bistvenosti besede "Vrtovčan" v znamki tožeče stranke, v obravnavanem primeru obstaja verjetnost zmede v javnosti zaradi enakosti ali podobnosti blaga in podobnosti med znamko/znakom tožeče stranke in znakom, ki ga uporablja tožena stranka, ne glede na dejstvo, da ima izraz "Vrtovčan" šibak razlikovalni učinek. Primerjana znaka sta namreč v bistvenem delu povsem enaka, razlike med njima pa so po ugotovitvah sodišča prve stopnje nebistvene. Slovenski potrošnik bi ob uporabi istega imena "Vrtovčan" za enako vrsto vina gotovo mislil, da oba proizvoda izvirata od istega proizvajalca. Nepravilno bi bilo zanemariti dejavnik podobnosti znamk v korist dejavnika, ki temelji na šibkem razlikovalnem učinku prejšnje znamke, saj to ne bi bilo v skladu z naravo celovite presoje, ki jo je treba napraviti pri presoji verjetnosti zmede v javnosti.

Tožeča stranka je zatrjevala, da je tožena stranka sporno znamko registrirala z namenom, da jo uporablja tožeča stranka in da tožena stranka njeni uporabi vse do dopisa dne 29. 11. 2007 ni nikoli nasprotovala. Vendar pa je sodišče prve stopnje v zadnjem stavku 6. točke obrazložitve zapisalo, da "že iz trditev tožeče stranke same namreč izhaja, da se sporna znamka uporablja in sicer na podlagi (že v času njenega nastanka oziroma registracije danega) dovoljenja oziroma soglasja tožene stranke, ki je njen imetnik." Tega stavka v tožbenih trditvah ni in je zato utemeljen pritožbeni očitek, da zmotno postavljena spodnja premisa pravnega silogizma nujno pelje k zmotnemu sklepu glede uporabe pravne norme. Iz opisa historičnega dogodka pa je mogoče materialno pravno sklepanje, da tožena stranka znamke, ki jo je uporabljala tožeča stranka od 2008 dalje, nikoli ni uporabljala. Sodišče prve stopnje pa je zmotno štelo, da je tožeča stranka znamko uporabljala s soglasjem tožene stranke ali po njenem pooblastilu. Zato je sodišče prve stopnje nepravilno sklepalo, da je podana domneva, da je tožena stranka kot njena imetnica znamko uporabljala.

Pravni standard zainteresirane osebe v zvezi s tožbo na ugotovitev ničnosti pravic industrijske lastnine iz 111. člena ZIL-1 je treba razlagati enako kot pri (oblikovalni) tožbi za razveljavitev znamke zaradi neuporabe po 120. členu ZIL-1. Predpostavka na strani tožnika, da je zainteresirana oseba, je zato posebna predpostavka, ki se razlikuje od pravnega interesa, ki se pri oblikovalni tožbi običajno domneva, pri ugotovitveni tožbi pa ga je treba posebej izkazati. Zainteresiranost je potemtakem več kot le golo zanimanje oziroma nagnjenje - v tem primeru bi šlo za popularno tožbo, in manj kot stvarna legitimacija - imetništvo pravic in obveznosti iz materialno pravnega razmerja, na katero se nanaša civilni spor.

Podnajemnik lahko registrira kot znamko znak, ki ga je oblikoval sam, četudi ima takšen znak določeno povezavo s predmetom podnajema.

Po določbi četrtega odstavka 120. člena ZIL-1 se šteje, da imetnik uporablja znamko, če se ta uporablja z njegovim soglasjem ali če jo uporablja druga oseba, ki je za to pooblaščena. Ni dvoma, da nosi imetnik znamke dokazno breme tudi v takem primeru. Zatrjevati in dokazati mora, da je soglašal, da znamko uporablja druga oseba in jo ta tudi dejansko uporablja. S tem je odgovorjeno na prvo dopuščeno vprašanje. Dodati pa je treba, da sodišče ni vezano na izvor trditev ali dokazov. Tako ene kot druge upošteva tudi tedaj, če jih ni prispevala prav tista stranka, ki nosi (trditveno in) dokazno breme. Trditve, ki jih nasprotna stranka ne zanika, štejejo za priznane. V obsegu, v katerem je tožeča stranka zatrjevala, da uporablja sporne znamke, je treba šteti to dejstvo po povedanem za priznano. S tem je odgovorjeno na drugo vprašanje, glede katerega je bila revizija dopuščena.

Pojem zainteresirane osebe za vložitev tožbe za razveljavitev znamke, ki se ne uporablja, je treba razlagati širše. Vsaka registrirana znamka pomeni omejevanje svobode komercialnega izražanja drugih subjektov, ki nastopajo na trgu. Imetnik znamke, ki je podobna znamki, ki se ne uporablja, je zainteresirana oseba za vložitev tožbe za razveljavitev speče znamke. Imetnik znamke, ki je podobna znamki, ki se ne uporablja, je zainteresirana oseba za vložitev tožbe za razveljavitev speče znamke. Uporaba firme družbe, registrirane v Republiki Hrvaški, ki vsebuje fantazijski dodatek, ki je podoben sporni znamki, ne dokazuje resne in dejanske uporabe sporne znamke na območju Republike Slovenije za označevanje storitev, za katere je znamka registrirana.

Pogoji za izbris znamke so določeni v 119. členu Zakona o industrijski lastnini, ki v 1. odstavku določa, da se tožba za izbris znamke iz registra in prepoved uporabe znaka lahko vloži, če je podan eden izmed razlogov po točkah od a) do d) istega odstavka. Ker je bila znamka „JULIJANA“ reg. št. 9471492 razveljavljena še pred vložitvijo predmetne tožbe, tožbeni zahtevek po materialnem pravu ni utemeljen.

Interes tožeče stranke, da poleg njene znamke, registrirane za označevanje proizvodov iz razreda 34, ne obstaja še podobna speča znamka, registrirana za proizvode iz istega razreda, več kot zadostuje za to, da se ji prizna položaj zainteresirane osebe v smislu prvega odstavka 120. člena ZIL-1. Upravičene razloge za neuporabo znamke predstavljajo takšne ovire, ki so v neposredni zvezi z znamko in zaradi katerih je njena uporaba nemogoča ali nerazumna in ki so neodvisne od volje imetnika znamke. Naloga sodišča je, da ovrednoti okoliščine posameznega primera v luči gornje razlage. Pojem upravičenih razlogov je treba razlagati zožujoče. Tudi če je imetnik znamo uporabljal tako, da sta uporabljena in registrirana znamka toliko podobni, da sta zamenljivi, svoje registrirane znamke ne bo mogel ohraniti s tem, da jo bo uporabljal v prikrojeni obliki, razen če razlika v obliki ne nosi nobenega razlikovalnega potenciala.

Tožba na izbris znamke, ki predmetne blagovne znamke v tožbenem zahtevku ne imenuje oziroma ne opiše, namesto tega pa navaja le zaporedno številko „mednarodno registrirane znamke“, nima določenega zahtevka.

Revizija se dopusti glede vprašanja dokaznega bremena po določbi četrtega odstavka 120. člena ZIL-1 in glede vprašanja, ali je procesno ravnanje tožeče stranke utemeljevalo sklepanje o neprerekanosti trditev tožene stranke o uporabi sporne znamke.

Za svoj uspeh v pravdi bi tožena stranka morala skladno z določilom 7. odstavka 120. člena ZIL-1 dokazati uporabo spornih blagovnih znamk pri vsaki posamezni storitvi, navedeni v tožbenem zahtevku.

Pojem zainteresirane osebe za vložitev tožbe za razveljavitev znamke, ki se ne uporablja, je treba razlagati širše. Pri tem je treba upoštevati, da obstaja tudi splošen interes za zmanjšanje skupnega števila blagovnih znamk. Vsaka registrirana znamka pomeni tudi omejevanje svobode komercialnega izražanja vseh drugih podjetnikov. Vsak gospodarski subjekt zato že s tem, da nastopa na trgu, kjer takšna omejitev obstaja, vstopa v ožji krog možnih „zainteresiranih oseb“. Za širšo razlago pojma zainteresirane osebe govori tudi že omenjeno načelo do prava EU lojalne razlage in uporabe nacionalne zakonodaje.

Sodišče druge stopnje je pri tem, kako pojmovati resno in dejansko rabo znamke v smislu drugega odstavka 120. člena ZIL-1, upravičeno sprejelo merila iz sodbe Sodišča Evropskih skupnosti (SES) z dne 11. marca 2003 v zadevi Ansul C-40/01. Enkratna prodaja sama po sebi še ne pomeni pristne uporabe znamke. Kaj takega ne sledi niti iz sodbe SES z dne 11. maja 2006, C-416/04 P, s katero se je zaključila zadeva Sunrider in ki je potrdila merila iz zadeve Ansul.

Vrhovno sodišče je dopustilo revizijo glede razlage določenih pojmov (120. člen ZIL-1).

Standard zainteresirane osebe je treba interpretirati tako, da tožbo na razveljavitev lahko vloži vsak, ki je zainteresiran za to, da so v register vpisane le znamke, ki so resno in dejansko uporabljene. Zato je preozka taka razlaga določila prvega odstavka 120. člen ZIL-1, ki bi štela kot zainteresirano osebo samo imetnika identične znamke. Dokazi o rabi znamke HUGO BOSS v latinici v obravnavanem primeru ne dokazujejo rabe izpodbijane znamke. Pri pojavnih oblikah znamke HUGO BOSS v latinici in cirilici ne gre za uporabo znamke v obliki, ki se glede na obliko, v kateri je bila registrirana, razlikuje v elementih, ki ne spreminjajo razlikovalnega značaja znamke, saj vizualna primerjava znakov pripelje do zaključka, da sta si znamki do take mere različni na izgled (vizualno), da gre za različni znamki, ki ju povprečen potrošnik v Republiki Sloveniji ne bi enačil in jima pripisoval identičnega izvora. Tožena stranka je tista, ki se s trditvami in dokazi o rabi znamke s strani svojega pravnega prednika lahko razbremeni razveljavitve izpodbijane znamke, sama pa tudi nosi posledice odločitve, da je pridobila znamko, ki se ni uporabljala. Morebitne ovire za reklamiran