114. člen ZIL-1

Sodišče Evropske unije je opredelilo dejavnike za ugotavljanje podobnosti blaga, in sicer: narava blaga, namen blaga, način njegove uporabe, njegova dopolnilnost, konkurenčnost ali zamenljivost, distribucijske poti/prodajne točke, upoštevna javnost, običajni izvor. Ti dejavniki so pravni pojmi, opredelitev meril za njihovo presojo je vprašanje prava. Vendar pa je vprašanje dejstev, ali in v kakšnem obsegu so ti dejavniki v konkretnem primeru izpolnjeni. Verjetnost zmede v javnosti v smislu točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Tako je verjetnost zmede izključena, če se ne zdi, da potrošnik pripisuje spornemu blagu, da izvira od enega ali od ekonomsko povezanih subjektov. Razumevanje pojma skupnega izvora blaga se neločljivo navezuje na funkcijo znamke, da zagotavlja potrošniku, da je blago, označeno z znamko, proizvedeno pod kontrolo istega subjekta in bo zato po vsej verjetnosti imelo enako kvaliteto. Razlikovalni učinek prejšnje znamke je pomemben dejavnik pri presoji verjetnosti zmede: verjetnost zmede je toliko večja, kolikor je večji razlikovalni učinek prejšnje znamke, znamke z večjim razlikovalnim učinkom

Dejstva, ki se nanašajo na zmedo in zavajanje javnosti ne utemeljujejo zaključka o tem, da toženki ni mogoče prepovedati uporabe znamke na podlagi prej registrirane geografske označbe tožnice, ki vsebuje poimenovanje ZGO (Makedonija), kar predstavlja tako absolutni razlog po točki j) prvega odstavka 43. člena ZIL-1 kot relativni razlog po točki f) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 (veljavnega po noveli ZIL-1E). Izpodbijani znamki sta slovenski nacionalni znamki, zaradi česar se uporabljajo določbe ZIL-1 o blagovni znamki. Vendar ZIL-1 v tem delu napotuje na predpise EU, ki zagotavljajo zaščito ZGO. Tožničina ZGO je registrirana po pravu EU, zato mora sodišče presojati morebitno nasprotovanje toženkinih znamk pravilom EU o zaščiti, ki jo na ravni EU zagotavlja tožničina ZGO. Republika Slovenije je članica EU in mora zagotavljati sistem zaščite ZGO po predpisih EU.

Tožba je nesklepčna takrat, kadar iz trditvene podlage tožeče stranke ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po zakonu. Nesklepčnost je lahko odpravljiva ali ne. Tožbeni zahtevek iz tožbe, ki je neodpravljivo nesklepčna, ni utemeljen. Po določilu prvega odstavka 180. člena ZPP mora tožba poleg drugih elementov obsegati zlasti določen zahtevek. Zahtevek je določen takrat, kadar je popolnoma individualiziran, da ni nobenega dvoma o tem, kaj tožnica zahteva od tožene stranke. Če tožnica zahteva denimo povračilo odškodnine, je ta zahtevek nedoločen v primeru, kadar zahteva npr. plačilo primerne odškodnine. V primeru tožbe na prepoved dejanj nelojalne konkurence pa je nedoločen takrat, kadar tožbeni zahtevek ne vsebuje konkretnih dejanskih stanov, ki jih ni mogoče subsumirati niti pod generalno klavzulo iz drugega odstavka 63.a člena ZPOmK-1 niti pod katerega od posameznih primerov nelojalne konkurence iz tretjega odstavku istega člena, ob upoštevanju generalne klavzule. S I. točko izreka je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, da se toženki nalaga prepoved dejanj, usmerjenih v prekinitev poslovnega razmerja med tožnico in njenimi kupci oziroma k preprečevanju ali oteže

Predlogu se ugodi in se revizija dopusti glede vprašanja, ali je odločitev pritožbenega sodišča pravilna s stališča določbe 47. člena ZIL-1.

Materialno pravni ugovori zoper registriranega imetnika znamke so dopustni, ne da bi bilo zato treba sprožiti poseben postopek - bodisi s tožbo bodisi z uveljavljanjem ničnosti v okviru postopka pred registrskim organom. Bistvena za odločitev v tej zadevi je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je odsotnost slehernega razlikovalnega učinka, absolutni razlog za zavrnitev registracije znamke.

Zastavni upnik ima zagotovljeno varstvo zastavne pravice tudi proti tretjim osebam. V skladu s 164. členom SPZ je izenačen z lastnikom stvari in lahko pod istimi pogoji zahteva vrnitev stvari, prenehanje vznemirjenja in posestno varstvo. Čeprav je ta določba umeščena v 3. oddelek VI. dela SPZ, ki ureja ročno zastavo, jo je treba razumeti kot splošno določbo, veljavno tudi za položaj zastavnega upnika v primeru neposestne zastavne pravice. Zato je tudi zastavnemu upniku v primeru zastavne pravice na znamki treba priznati tožbeno upravičenje za uveljavljanje vseh zahtevkov, ki so usmerjeni v ohranitev vrednosti zastavljene pravice. Ker izbrisna tožba zaradi izbrisnega razloga iz točke b) prvega odstavka 119. člena ZIL-1 zasleduje prav ta namen, je zanjo aktivno legitimiran tudi zastavni upnik.

V zvezi z obstojem pravnega interesa za tožbo za ugotovitev ničnosti znamke ni odločilno, da tožeča stranka svoja zdravila trži pod imeni, ki spornim znamkam niso podobna. Prav tako v zvezi z obstojem pravnega interesa za tožbo ni pomembno, da na absolutne razloge za zavrnitev znamke pazi že država v postopku registracije, da tožeča stranka registraciji ni ugovarjala in da je preverjanje imen zdravil v pristojnosti JAZMP. Razlogi za ničnost znamke se presojajo ob upoštevanju datuma vložitve prijave znamke in so vezani na registracijo znaka, ne na uporabo znaka. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka podjetje, ki nastopa na trgu in ima dovoljenja za promet z zdravili, ki vsebujejo učinkovino ivabradin. Tožeča stranka je zatrjevala, da so sporne znamke tožene stranke tako podobne mednarodnemu nelastniškemu ime (INN) ivabradin, da so podani absolutni razlogi za zavrnitev registracije spornih znamk. V primeru, da bi se trditve tožeče stranke o monopoliziranju INN ivabradin izkazale za utemeljene, bi bila podana situacija, v kateri je tožeči stranki, kot udeleženki na trgu, ki trži zdravila z navedeno zdravilno učinkovino, treba priznati pravni inter

Materialnopravni ugovori zoper registriranega imetnika znamke so dopustni, ne da bi bilo zato treba sprožiti poseben postopek - bodisi s tožbo bodisi z uveljavljanjem ničnosti v okviru postopka pred registrskim organom. Razlika je le v dometu varstva, saj uspeh s tožbo na ugotovitev ničnosti po 114. členu ZIL-1 povzroči prenehanje registrirane pravice (prim. prvi in drugi odstavek 72. člena ZIL-1), medtem ko ima uveljavljanje ugovorov ničnosti učinek le v konkretnem sporu.

Pogoji za izbris znamke so določeni v 119. členu Zakona o industrijski lastnini, ki v 1. odstavku določa, da se tožba za izbris znamke iz registra in prepoved uporabe znaka lahko vloži, če je podan eden izmed razlogov po točkah od a) do d) istega odstavka. Ker je bila znamka „JULIJANA“ reg. št. 9471492 razveljavljena še pred vložitvijo predmetne tožbe, tožbeni zahtevek po materialnem pravu ni utemeljen.

O predhodnem ali prejudicialnem vprašanju iz 1. odst. 13. čl. ZPP govorimo, kadar je meritorna rešitev odvisna od vprašanja, ali obstoji ali ne obstoji kakšna druga pravica ali pravno razmerje. Ko se postavi to vprašanje, ima sodišče dve možnosti (dejansko pravici): ali samo reši to vprašanje ali pa postopek prekine do takrat, ko bo to vprašanje rešeno na svojem matičnem področju. Pravdni stranki v pravdah, ki tečeta pod opr. št. IV Pg 16/2003 in IV Pg 36/2005, s tožbo na izbris znamk iz registra (in prepoved uporabe znakov) na podlagi 119. čl. ZIL-1 želita v pravdnem postopku doseči izbris znamke drugega. Obe pravdni stranki imata, dokler ne bo pravnomočno odločeno o njunih tožbenih zahtevkih, pravico uporabljati znamko v skladu s pravili predpisanimi v 47. čl. ZIL-1. V primeru pozitivnega izida obeh sporov bi za vsako od njiju veljala določa 6. odst. 119. čl. ZIL-1, torej, da bi bila njuna znamka izbrisana iz registra znamk z dnem pravnomočnosti sodbe. Ker učinkuje izbris znamke iz registra v prihodnosti, to pomeni, da imata obe pravdni stranki do trenutka, ki nastopi z dnem pravnomočnosti v skladu s 6. odst. 119. čl. ZIL-1, vse pravice iz znamke na podlagi 47. čl. ZIL-1.<

Vložena tožba zaradi neuporabe znamke ni predhodno vprašanje v postopku priznanja blagovne znamke, zato ga ni potrebno prekinjati. Znamka, ki bo razveljavljena zaradi neuporabe šele z dnem razveljavitve ne bo predstavljala ovire za priznanje drugih znamk.

Tožeča stranka bi lahko zahtevala, da se s strani sodišča razglasi za nosilko znamke tožene stranke le, če sama ne bi bila nosilka znamke, ampak bi v gospodarskem prometu za označevanje svojega blaga oziroma storitev uporabljala znak, ki bi bil istoveten ali podoben kasnejši znamki tožene stranke.