119. člen ZIL-1

Ni dvoma, da 101. člen ZIL-1 opredeljuje krog upravičenih oseb za vložitev ugovora. Mednje ne sodi zastavni upnik (zastavne pravice na znamki). To potrjuje tudi sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, I Up 299/2005 z dne 25. 2. 2008, kjer je slednje zapisalo, da daje ZIL-1 pravico vložiti ugovor le imetnikom prejšnjih znamk in nekaterih drugih pravic. Poleg tega je tudi v citirani sodbi med ostalim pojasnilo, da lahko relativne razloge za zavrnitev znamke v ugovornem postopku uveljavlja le imetnik prejšnje znamke. Argument tožeče stranke, da je aktivna legitimacija za izbrisno tožbo širša kot za izpodbijanje znamke v postopku registracije, nima teže. Gre namreč za različne oblike pravnega varstva. Golo dejstvo, da se relativni razlogi za zavrnitev znamke nanašajo na položaj imetnika predhodne znamke, tega ne spremeni. Pri tem ni mogoče govoriti o „restriktivni“ razlagi 101. člena ZIL-1, kot zmotno trdi tožeča stranka, saj so upravičenci taksativno našteti. To pa širjenja obsega upravičenih vlagateljev ugovora ne dopušča.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je v zvezi z obstojem slabe vere tožene stranke odločilno dejstvo ali je tožeča stranka znak WC raček kljub neuspeli registraciji uporabljala še naprej in ne dejstvo ali je vztrajala pri vlaganju pravnih sredstev v zvezi z neuspelo prijavo znamk. Nobene podlage ni bilo za sklepanje tožene stranke, da je tožeča stranka, ker ni vložila pravnih sredstev v upravnem postopku, ravnala na način, da očitno ni več želela zaščititi znaka in je bila zato tožena stranka upravičeno prepričana, da se je tožeča stranka odrekla zaščiti znaka. Bistvena funkcija znamke je udejanjena v njeni uporabi s tem, da potrošniku oziroma končnemu uporabniku zagotavlja enakost izvora zadevnega proizvoda ali storitve in mu omogoča, da brez morebitne zmede ta proizvod ali to storitev razlikuje od tistih, ki imajo drug izvor. Tožeča stranka je znak kontinuirano uporabljala in se njegovi uporabi ni odrekla. Tožena stranka je ob tem, da je vedela za uporabo znaka in neuspešno registracijo znamke na strani tožeče stranke, prav s tem, da je sama registrirala podoben znak za enake izdelke, pri čemer ni dokazala, da bi znamko uporabljala oziroma imela namen uporabl

Pri presoji nepoštenega namena prijavitelja je sodišče prve stopnje pravilno kot odločilne upoštevalo okoliščine v katerih sta bili znamki oblikovani, uporabo znakov od nastanka dalje, tržno logiko, ki je podlaga za registracijo navedenih znakov kot znamke in dejstvo, da sta bili pravdni stranki pred vložitvijo prijave znamk pogodbeno povezani. Kršitev pogodbenega razmerja med prijaviteljem znamke in tretjo osebo - tožečo stranko s ciljem neupravičene takojšnje pridobitve izključnih pravic iz znamke, je ravnanje, ki ni združljivo s standardi poštenega in etičnega ravnanja in utemeljuje zaključek sodišča prve stopnje o prijavi znamk v slabi veri.

Naloga tožene stranke kot lokalnega distributerja, za kar je prejemala plačilo, je bila poiskati ključne kupce, zgraditi prodajno mrežo, promovirati proizvode in določiti prodajne pogoje. Naloga tožene stranke je bila namreč ravno ta, da poskrbi za prodajo in promocijo izdelkov tožeče stranke pod navedeno blagovno znamko na trgu Republike Slovenije in Srednje ter Južne Evrope. Tožena stranka je bila poslovni partner tožeče stranke v okviru opisanega poslovnega odnosa po distribucijski pogodbi, kar pa ne more vplivati na njeno upravičenje do registracije enake figurativne blagovne znamke za isto vrsto proizvodov in storitev, kot jo je predhodno že registrirala tožeča stranka. Namen točke e prvega odstavka 44. člena ZIL-1 je v tem, da imetnik znamke od distributerja pričakuje lojalnost in ščitenje njenih interesov, tožena stranka pa je svojo obveznost prekršila. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno že iz navedb strank v postopku ugotovilo, da je bil odnos med strankama tesen in zaupen in je bilo vzpostavljeno distribucijsko in ne le prodajno razmerje. Vprašanje slabe vere ni pravno odločilnega pomena pri presoji, ali j

Tožba je nesklepčna takrat, kadar iz trditvene podlage tožeče stranke ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po zakonu. Nesklepčnost je lahko odpravljiva ali ne. Tožbeni zahtevek iz tožbe, ki je neodpravljivo nesklepčna, ni utemeljen. Po določilu prvega odstavka 180. člena ZPP mora tožba poleg drugih elementov obsegati zlasti določen zahtevek. Zahtevek je določen takrat, kadar je popolnoma individualiziran, da ni nobenega dvoma o tem, kaj tožnica zahteva od tožene stranke. Če tožnica zahteva denimo povračilo odškodnine, je ta zahtevek nedoločen v primeru, kadar zahteva npr. plačilo primerne odškodnine. V primeru tožbe na prepoved dejanj nelojalne konkurence pa je nedoločen takrat, kadar tožbeni zahtevek ne vsebuje konkretnih dejanskih stanov, ki jih ni mogoče subsumirati niti pod generalno klavzulo iz drugega odstavka 63.a člena ZPOmK-1 niti pod katerega od posameznih primerov nelojalne konkurence iz tretjega odstavku istega člena, ob upoštevanju generalne klavzule. S I. točko izreka je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, da se toženki nalaga prepoved dejanj, usmerjenih v prekinitev poslovnega razmerja med tožnico in njenimi kupci oziroma k preprečevanju ali oteže

Sodna praksa je jasna in ustaljena glede vprašanja, kateri dokaz je dopusten nov dokaz. To je le tisti dokaz, ki je obstajal v prejšnjem postopku. Tožeča stranka ni predložila dopustnih novih dokazov. Poleg tega je predložila dokaz, ki ga je predložila že v teku prejšnjega postopka. Zato njena pritožba ni utemeljena.

Slogan in logotip, ki vsebuje tako besedne kot grafične elemente njunega ločevanja ne dopušča. Šele sinergija besednih in grafičnih prvin opazovalcu omogoča prepoznavo celotnega sporočila avtorskega dela. Zelo ozko in notranje neskladna bi bila razlaga Pogodbe 1, da je zaradi zapisa v imenu ter v prvem, drugem in tretjem členu Pogodbe 1, tožena stranka od tožeče stranke, le za slogan "I feel Slovenia," brez logotipa izraženega v poudarjenih črkah in v besedi, odkupila izključne materialne avtorske pravice po 22. členu ZASP. Pritožbeni razlog o primerjavi vrst črk, v Pogodbi 1 in 2 zapisane besedne zveze "I feel Slovenia" s črkami v znamki tožene stranke v tiskanih črkah (I FEEL SLOVENIA, A4) in nezakoniti uporabi v znamki tožene stranke, so nova dejstva, ki jih tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala. Sodišče druge stopnje jih zato, ker v pritožbi niti ni pojasnila, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla navesti v postopku pred sodiščem prve stopnje, ni smelo upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da je imela tožena stranka zaradi izključnega prenosa vseh materialnih avtorskih pravic na avt

Slaba vera predstavlja subjektivno stanje, namen, ki ni združljiv s sprejetimi standardi poštenega in etičnega ravnanja, preverja pa se z objektivnimi dejstvi in ga je treba ocenjevati od primera do primera, ocena pa se opravi z vidika ''splošnega poznavanja zadevnega gospodarskega področja''. Slaba vera prijavitelja je izkazana, če je ta vedel, da nekdo drug že uporablja znamko za označevanje enakega ali podobnega blaga z namenom posega v položaj drugega brez utemeljenega razloga. Očitana protispisnost ni podana, ker so razlogi v izpodbijanih točkah povsem jasni in so notranje skladni. Med povzetimi izjavami in bistvom izpovedanega ni razhajanj po smislu, zaradi česar je sodbo mogoče preizkusiti tudi v tem delu in v zvezi s tem ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Potrebno je poudariti, da ta postopkovna kršitev ni podana, če sodišče te dokaze napačno dokazno tolmači (jim pripiše napačni dokazni pomen), saj gre v tem primeru lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar pa višje sodišče v obravnavanem primeru ni ugotovilo. Omenjena kršitev postopka tudi ni podana, če se v utemeljitev svoje ugoto

Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da se v okviru varstva pravic, ki jih daje znamka, ne more zahtevati prepovedi ravnanj, ki merijo na prevzemanje naročnikov revij s strani tožene stranke, in podobne marketinške prijeme tožene stranke. Tožeča stranka je zahtevala prepoved uporabe znakov ali znamk, ki jih je uporabljala prva toženka, in ne prepovedi takšnih, po njenih trditvah nelojalnih ravnanj. Z znamko se namreč varuje zgolj uporaba določenega znaka (prvi odstavek 47. člena ZIL-1). Varstvo se ne razteza še na grafično oblikovanje naslovnice revij ali na grafično in vsebinsko oblikovanje revij kot celote.

Imetnik znamke lahko praviloma prepreči uporabo enakega ali podobnega znaka za enako ali podobno blago ali storitve. Z znamko podeljeno varstvo pa praviloma preko teh mej ne sega; izjeme glede blaga ali storitev veljajo za ugledne in znane znamke. Tožeča stranka v pritožbi presoje in ugotovitev prvostopenjskega sodišča glede nepodobnosti znamk sploh ne izpodbija, temveč skuša utemeljiti svojo pritožbo s tem, da so (na obeh revijah) „uporabljene enake barve in postavitve znaka in naslovnice ter celotna vsebina revije“. Tega pa se z znamko ne varuje. Z znamko se varuje izključno znak, in ne konkretno oblikovanje revije. Primerjava podobnosti znamk je povsem materialnopravno vprašanje, na katerega odgovori sodišče. Tudi izvedenca za odločanje o materialnopravnih vprašanjih ni mogoče postaviti.

Na področju farmacevtskih znamk je običajno, da se kot znamka registrira beseda, ki uporabnikom omogoča hitro povezavo proizvoda z aktivno sestavino, boleznijo ali organom, katerega zdravljenju je proizvod namenjen, prav zaradi lažje prepoznave zdravilne učinkovine in namena uporabe. Prag razlikovalnega učinka je pri farmacevtskih znamkah nižji, kot pri ostalih znamkah. Tovrstne znamke imajo šibek razlikovalni značaj. Praksa je, da že majhna razlika med znakoma zadošča za neobstoj zmede v javnosti. Ne glede na to, ali so farmacevstski pripravki izdani na zdravniški recept ali ne (vključno z zdravili za vsakodnevno uporabo za blažje motnje in manjše zdravstvene težave), jih je treba šteti za izdelke, pri nakupu katerih ima potrošnik, ki je razmeroma dobro obveščen ter razumno pozoren in preudaren, povišano stopnjo pozornosti. Dejstvo, da gre za enobesedna znaka, ki se začneta na črko R in vsebujeta iste črke ne zadošča za ustvarjanje vtisa podobnosti med znakoma.

Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da lahko tožbo po 119. členu ZIL-1 vloži le imetnik enake ali zamenljivo podobne prej registrirane znamke. Za takšno sklepanje v besedilu 119. člena ZIL-1 ni podlage. V primeru, da je znamka postala običajno ime za blago in storitve, za katere je registrirana ali imetnik z njeno uporabo zavaja javnost, upravičenosti do vložitve tožbe za izbris znamke ni mogoče povezovati z obstojem prejšnje znamke. Navedeni razlogi so vsebinsko smiselno enaki absolutnim razlogom za zavrnitev registracije znamke po točki e) in h) 43. člena ZIL-1, ki so lahko razlog za vložitev tožbe za ugotovitev ničnosti znamke. Tako tožbo pa lahko vloži vsaka zainteresirana oseba. Na podlagi argumenta sklepanja po podobnosti (argumentum a simili ad simile), je tudi tožbo za izbris znamke iz registra in prepoved uporabe znaka po 119. členu ZIL-1 iz omenjenih razlogov upravičena vložiti vsaka zainteresirana oseba. V primeru registracije znamke v slabi veri, je treba upoštevati, da ZIL-1 med druge pravice industrijske lastnine, ki so relativni razlog za zavrnitev registracije znamke ne uvršča znakov, ki uživajo varstvo prek sistema nelojalne konkurence. Imetni

Zgolj podobnost blaga ali storitev ob popolni odsotnosti podobnosti znamk oziroma znakov sama po sebi ne zadošča za zaključek, da je verjetno izkazana kršitev znamke oziroma, da so podani relativni razlogi za zavrnitev znamke oziroma izbris znamke. Če sta znamki popolnoma različni, kot v obravnavanem primeru, kljub enakosti oziroma podobnosti blaga in morebitni zamenljivosti blaga, kršitev znamke ni izkazana, saj verjetnosti zmede v takem primeru ni možno povezati z upoštevanjem celostnega vtisa ustvarjenega z znamkama in z zaznavo znamke kot celote.

Tožena stranka je uporabljala znak v dobri veri pred prijavo znamke s strani tožeče stranke. Ni pomembno, ali je bil znak uporabljen pred vložitvijo prijave znamke v gospodarskem prometu, ampak je pravno odločilnega pomena le dejstvo, da je bil uporabljen. Znak je bil splošno znan v javnosti kot slogan slovenske reprezentance in s tem povezan s toženo stranko.

Pri tožbenemu zahtevku za izbris znamke gre za „golo“ primerjavo znakov in kategorij registriranih znamk po ustrezni klasifikaciji v registru. Zato pri odločanju o tem tožbenem zahtevku sploh ni odločilno, kakšni (če sploh kateri) izdelki ali storitve se prodajajo pod to blagovno znamko. Abstraktni dejanski stan, ki ga pokriva zahtevek na prepoved uporabe znaka, se razlikuje od tistega pri zahtevku na izbris znamke iz registra. To izhaja že iz jezikovne razlage določbe 119. člena ZIL-1. Z zahtevkom na prepoved uporabe znaka je mogoče prepovedati zgolj že uporabljani znak. Kadar pa do uporabe znaka sploh še ni prišlo, bi se z ugoditvijo zahtevku na prepoved uporabe znaka toženi stranki („nekdanji imetnici pravkar izbrisane znamke“) prepovedovala povsem abstraktna in hipotetična možnost uporabe znaka. Odločanje sodišča v takšnem primeru bi predstavljalo odločanje o tožbenem zahtevku, ki pravzaprav sploh ni podprt s konkretnim dejanskim stanom. Čemu takemu pa sodno varstvo ni namenjeno.

Podnajemnik lahko registrira kot znamko znak, ki ga je oblikoval sam, četudi ima takšen znak določeno povezavo s predmetom podnajema.

Slaba vera je subjektivno stanje, namen, ki ni združljiv s sprejetimi standardi poštenega in etičnega ravnanja. Ne drži, da že zgolj ponudba za odkup znamk po visoki ceni dokazuje slabo vero za nazaj (v času prijave spornih znamk).

Revizija se dopusti glede vprašanj iz izreka odločbe.

Pogoji za izbris znamke so določeni v 119. členu Zakona o industrijski lastnini, ki v 1. odstavku določa, da se tožba za izbris znamke iz registra in prepoved uporabe znaka lahko vloži, če je podan eden izmed razlogov po točkah od a) do d) istega odstavka. Ker je bila znamka „JULIJANA“ reg. št. 9471492 razveljavljena še pred vložitvijo predmetne tožbe, tožbeni zahtevek po materialnem pravu ni utemeljen.

Slaba vera je subjektivno stanje, namen, ki ni združljiv s sprejetimi standardi poštenega in etičnega ravnanja. Preverja se z objektivnimi dejstvi in ga je treba ocenjevati od primera do primera, ocena pa se opravi z vidika „splošnega poznavanja zadevnega gospodarskega področja“.