VSL sodba I Cp 1670/2000

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da je za nastali škodni dogodek dne 17.03.1993 ugotovljena soodgovornost tožene stranke do 2/3, na strani tožeče stranke pa do 1/3. V preostalem delu se pritožba tožene stranke, in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo ugotovilo, da sta pravdni stranki soodgovorni za nastali škodni dogodek dne 17.03.1993, in sicer tožena stranka do 80% in tožeča stranka do 20%. Odločbo o stroških je sodišče prve stopnje pridržalo za končno odločbo. Zoper vmesno sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožujeta tako tožeča kot tožena stranka: Tožeča stranka sodbo izpodbija iz pritožbenih razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 1. in 2. točki prvega odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ, št. 4/77, v nadaljevanju ZPP/77) ter predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se ugotovi popolna odgovornost tožene stranke. Strinja se z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka v celoti malomarna, površna ter da je izkoristila ekonomsko stisko pokojnika, ki je bil prisiljen prevzeti delo za najnižjo možno ceno. Pri toženi stranki so dobro vedeli, da za delo na višini pokojni ni bil usposobljen in so ga izbrali le zato, ker je bil najcenejši ponudnik. Tožena stranka je ravnala tudi v nasprotju z Zakonom o delovnih razmerjih, saj v skladu s petim odstavkom 107. člena pokojnega kot izvajalca ni posebej zavarovala. Pritožniki obenem opozarjajo, da so bile vse zaslišane priče pristranske, ker je tožena stranka v fazi privatizacije in so priče odvisne od finančnega položaja tožene stranke. Zaradi tega tožeča stranka oporeka verodostojnosti pričanja priče A. O., ki je na sodišču zatrjeval, da je pokojnega večkrat opozoril, naj se pripne z varnostnim pasom. Sploh pa ne drži navedba sodišča prve stopnje, da bi uporaba varnostnega pasu in čelade pokojnega rešila. Sodišče je po mnenju pritožnikov povsem spregledalo dejstvo, da pokojni v fazi podiranja strešne konstrukcije varnostnega pasu ni mogel uporabljati, saj bi ga le-ta oviral pri delu, čelada pa tako ni namenjena zavarovanju delavca pri padcu, temveč temu, da delavca ne poškoduje kakšen manjši predmet, ki bi mu lahko padel na glavo. Šele pozneje, po razdrtju strehe, pa bi pokojni lahko v celoti opravljal delo z viličarjem. Tožena stranka sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da izpodbijano sodbo razveljavi in v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Sodišče prve stopnje po mnenju pritožnika pravilno ugotavlja, da do nesreče ni prišlo na delu ali zvezi z delom, temveč na podlagi pogodbe o delu, napačno pa se pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti tožene stranke sklicuje na 3. člen Zakona o varstvu pri delu in 18. člen Zakona o obligacijskih razmerjih. Škoda je nastala izključno zaradi ravnanja izvajalca, ki je vedel, da prevzema nevarno delo na višini, pa je delo kljub temu sprejel. Določba pogodbe o delu, da izvajalec sam odgovarja za varstvo pri delu, je pomenila dodatno opozorilo izvajalcu, da gre za nevarno delo in da mora upoštevati varnostne predpise. Ni dolžnost naročnika storitve (tožene stranke) preverjati usposobljenost izvajalca. Predpisov o varstvu pri delu izvajalec ni upošteval, uporabo zaščitnih sredstev je celo odklonil. In končno, soodgovornost tožene stranke je sodišče prve stopnje določilo v višini 80%, kar bi bilo po mnenju pritožnice pretirano tudi v primeru, če bi bil podan temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke. V skladu z določbo 359. člena ZPP/77 sta bili pritožbi vročeni nasprotnima strankama. Odgovor na pritožbo je podala tožena stranke, ki poudarja, da ni v postopku privatizacije, temveč je lastninjenje končano, tako da niso podani nobeni ekonomski razlogi, zaradi katerih bi bilo pričanje zaslišanih prič lahko pristrano. Priča A. O. pri toženi stranki sploh ni več zaposlen. Ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS, št. 26/99), je pritožbeno sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ, št. 4/77). Pritožba tožeče stranke ni, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena. Pritožnika ne navajata, konkretno katere kršitve določb pravdnega postopka naj bi bile storjene, ko uveljavljata pritožbeni razlog po 1. točki 353. člena ZPP/77. Pritožbeno sodišče je zato preizkusilo izpodbijano sodbo glede kršitev po drugem odstavku 354. člena ZPP/77, vendar ugotavlja, da bistvenih procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ni bilo storjenih. Pritožbeno sodišče glede ugotovljenega dejanskega stanja nima pomislekov. Za pokojnega D. B., moža in očeta tožnikov, ki s tožbo uveljavljajo nepremoženjsko škodo zaradi izgube bližnjega (prvi odstavek 201. člena ZOR) in premoženjsko škodo zaradi izgube preživljanja (194. člen ZOR), je bilo ugotovljeno, da je delo na strehi, pri katerem se je dne 17.03.1993 smrtno poškodoval, opravljal na podlagi dne 15.03.1993 med njim in toženo stranko sklenjene pogodbe o delu (priloga A2 oz. B2). Tožena stranka je bila sicer delodajalec pokojnika, vendar ne v okviru dela, ki ga je le-ta opravljal na strehi, temveč dela, ki ga je pred tem opravljal kot varnostnik pri toženi stranki. Kot je razvidno iz sklepa tožene stranke z dne 20.11.1992 (priloga B10) ter sporazuma z dne 15.03.1993 (priloga B9) bi pokojniku delovno razmerje pri toženi stranki trajno prenehalo iz operativnih razlogov dne 16.06.1993, v času nesreče pa je že tekel šestmesečni odpovedni rok oziroma je bil pokojni (med strankama nesporno ugotovljeno) na čakanju (list.št. 22). Po prepričanju pritožbenega sodišča, kot je bilo zapisano že zgoraj, temelj za odškodninsko odgovornost tožene stranke kljub temu ni v delovnem razmerju pokojnega pri toženi stranki, temveč v za delo na strehi posebej sklenjeni pogodbi o delu. Zato tudi ni utemeljena pritožbena navedba tožnikov, da bi morala tožena stranka kot naročnik dela na strehi pokojnega zavarovati kot mora sicer vsak delodajalec zavarovati svojega delavca. Predmet pogodbe oziroma delo, ki ga je toženec za toženo stranko kot naročnico dela opravljal, je bila demontaža nadstreška stavbe. Zanj je tožena stranka po izpovedi obratovodje tožene stranke M. Š. razpisala javni razpis, kandidatov je bilo po njegovem mnenju šest, vključno s pokojnikom, zaradi nizke cene, ki jo je bila za delo tožena stranka pripravljena plačati, pa so vsi kandidati, razen pokojnega, na koncu odpadli. Pomembno je še, da je varnostni inženir A. O. direktorju tožene stranke svetoval, naj za rušenje starega objekta poišče določeno podjetje, ki se s tako dejavnostjo ukvarja, torej ljudi, ki bodo delo opravili strokovno in ki bodo tudi znali poskrbeti za svojo varnost (list.št. 9a). Pokojni namreč pri toženi stranki nikoli ni opravljal dela na višini (izpoved delovodje - list.št. 17), leta 1990 je opravil izpit za varstvo pri delu, in sicer za varovanje premoženja pri Varnosti V. (priloga B8), istega leta je opravil tudi zadnji zdravstveni pregled za dela in naloge vzdrževalca objektov, opreme in okolja (priloga A3), izpita oziroma znanja za delo na višini pa ni imel. S pogodbo o delu se je kljub temu zavezal, da bo dogovorjeno delo izvajal na svojo odgovornost in da je v zvezi z njim dolžan sam poskrbeti za vse predpisane varnostne ukrepe (5. člen pogodbe). Vse to je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi in nobenega razloga ni, da pritožbeno sodišče temu ne bi sledilo. Prepričljiva je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je varnostni inženir tožene stranke pokojnega, potem ko je opazil, da na strehi ni privezan z varnostnim pasom, opozoril, naj se priveže, pa je ta le zamahnil z roko in se s pasom ni privezal, prav tako pokojni pri delu na strehi ni uporabil za to predvidene čelade. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zaključilo, da sta bili za padec s strehe in posledično smrt pokojnika odgovorni tako tožena stranka kot tudi pokojnik. Prva na podlagi načela vzročnosti oziroma nestrokovne izbire izvajalca dela in opustitve pouka o varnem načinu dela v višini 80%, drugi pa zaradi neuporabe oziroma odklonitve uporabe varnostnega pasu in čelade v višini 20%. Materialno pravo po prepričanju pritožbenega sodišča v postopku na prvi stopnji delno ni bilo pravilno uporabljeno. Odgovornost tožene stranke po oceni pritožbenega sodišča ni objektivna, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, temveč krivdna. Dejavnost, ki jo je opravljal pokojni, je sicer sama po sebi nevarna, vendar tožena stranka se s to dejavnostjo sicer ne ukvarja. Pokojni tudi ni deloval v okviru delovnega razmerja pri toženi stranki, tako da tudi ne pride v poštev objektivna odgovornost delodajalca za škodo, ki jo delavec utrpi na delu ali z zvezi z delom v delodajalčevi organizaciji. Odgovornost tožene stranke je potrebno presojati po splošnem načelu odškodninskega prava - prvi odstavek 154. člena ZOR določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Odškodninska odgovornost tožene stranke je pogodbenega (ali poslovnega) značaja, zanjo velja, da nastane na podlagi pravnega posla, kar zanesljivo predstavlja med toženo stranko in pokojnikom sklenjena pogodba o delu. V okviru poglavja "Pravica od povračila škode" 267. člen ZOR določa, da če je za nastalo škodo ali njeno velikost ali za otežitev dolžnikovega položaja kriv tudi upnik ali kdo, za katerega je on odgovoren, se odškodnina sorazmerno zmanjša. Vzrok za padec pokojnika s strehe je bila med drugim nedvomno napačna izbira izvajalca del na strehi. Tožena stranka je pokojnika dobro poznala, saj je bil tudi njen delavec. Vedela je, da dela na strehi strokovno ne obvlada, da za delo na višini nima ustreznega znanja in potrdila ter da je tudi sicer opravljal povsem drugačna dela (na primer delo varnostnika, pa poprej delo vzdrževalca okolja in objekta, delavca v proizvodnji in podobno - list.št. 17). Namen, ki ga je tožena stranka pri najetju pokojnika za delo na strehi zasledovala, je bil očiten, prihraniti z nižjim plačilom storitve, vendar po prepričanju pritožbenega sodišča na neprimeren način. Izbira človeka, za katerega se ve, da ni usposobljen, je nepravilnost tožene stranke, iz katere škoda neposredno še ni nastala, nastal pa je položaj, ki je bil več kot primeren za nastanek škode. Vzročnost med izbiro izvajalca del na strehi in smrtjo družinskega člana tožnikov v konkretnem primeru morda ni bila naravna, je bila pa vsekakor pravna. Tožena stranka bi za varnost pokojnika lahko in mogla poskrbeti - predvsem zato, ker ga je poznala in ker objektivno ni bilo možno, da bi se ji pokojni lažno predstavljal kot strokovnjak. Na drugi strani je jasno, da je tudi pokojni nevarno delo na strehi prevzel, čeprav je vedel, da zanj strokovno ni usposobljen. Delo si je prizadeval na vsak način pridobiti, pri tem pa je pozabil na svojo lastno varnost in nenazadnje odgovornost v primeru nesreče. Poleg tega na njegovo sokrivdo za nesrečo, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, vpliva tudi dejstvo, da na strehi ni uporabljal osnovnih zaščitnih sredstev, za katerih neuporabo po prepričanju pritožbenega sodišča ne more biti izgovorov. Pokojni z uporabo varnostnega pasu po normalnem teku stvari zagotovo ne bi padel s strehe, čelada bi mu še kako lahko pomagala pri tem, da ne bi utrpel tako hude poškodbe glave, zaradi katerih je kasneje umrl, glede viličarja za varnostno kletko pa pritožbeno sodišče vendarle sledi izpovedi delovodje, da ta v fazi dela, ki ga je pokojni tik pred nesrečo opravljal, ne bi prišel v poštev kot primerno (oziroma sploh uporabljivo) zaščitno sredstvo. Po oceni pritožbenega sodišča soodgovornost tožene stranke sega do višine dve tretjini, preostalo tretjino soodgovornosti pa mora nositi pokojnik (na strani tožeče stranke), saj za tako razmerje pritožbeno sodišče ocenjuje, da še najbolj odseva dejansko stanje zadeve. Ker je sodišče prve stopnje torej delno zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče v delu, v katerem je bila pritožba tožene stranke utemeljena, le-tej ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določbo 4. točke 373. člena ZPP/77 spremenilo. V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo. Prav tako je zavrnilo neutemeljeno pritožbo tožeče stranke (368. člen ZPP/77). Odločitev o pritožbenih stroških je posledica spremembe izpodbijane vmesne sodbe sodišča prve stopnje, s katero postopek na prvi stopnji še ni v celoti končan. Tako določila omenjena zveznega zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) kot zveznega zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je sodišče uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91), po katerem se ta predpisa v Sloveniji smiselno še uporabljata kot republiška predpisa.