267. člen ZOR

Tožnik je s pogodbo o odkupu terjatve v skladu s prvim odstavkom 437. člena ZOR pridobil tudi hipoteko, toženec pa je bil v času, ko je dal izbrisno izjavo, samo še vpisan v zemljiški knjigi kot imetnik hipoteke, čeprav to dejansko ni bil več. S svojim protipravnim ravnanjem je ob ugotovitvi, da tožnik terjatve ne bi odkupil, če ne bi bila hipotekarno zavarovana, tožniku povzročil škodo, saj bi tožnik lahko svojo terjatev v celoti poplačal iz vrednosti zastavljene nepremičnine. Ob zaključku, da je tožnik prispeval k nastanku škode, bi moralo sodišče vtoževani znesek prispevku sorazmerno zmanjšati.

Sklep o nedopustitvi ali dopustitvi stranske intervencije nima narave sklepa o končanem postopku. Z njim se odloči le, ali je lahko v pravdi udeležena oseba, ki naj bi bila po prepričanju predlagatelja upravičena do položaja stranskega intervenienta. Toženec je malomarno in neskrbno ravnal tako pri hrambi kartice kar v predalu avtomobila kot pri opustitvi prijave o izgubi oziroma kraji kartice ter opustitvi reklamacije izpiskov o porabljenih zneskih z LB Eurocard kartico. Za odločitev o teku zamudnih obresti je pomemben trenutek, ko je vsota zapadlih pa neplačanih zakonskih zamudnih obresti dosegla glavnico. Če se to zgodi pred uveljavitvijo OZ-A, mora sodišče prve stopnje prepoved upoštevati, če vsota zapadlih pa neplačanih zakonskih zamudnih obresti doseže glavnico najpozneje na dan zaključka glavne obravnave.

Glavna ugotovitev izpodbijane sodbe je, da je sama zamuda nastala dne 04.07.2001, do primopredaje lokala pa je prišlo 10.05.2002, tako da skupaj znaša zamuda nekaj več kot deset mesecev, pri čemer je tožena stranka zamudo zakrivila v obdobju od julija 2001 do konca decembra 2001 (skupaj 6 mesecev), medtem ko je krivda za zamudo od januarja 2002 do začetka maja 2002 na strani tožeče stranke (to je za nekaj več kot 4 mesece). To pa pomeni, da je tožena stranka v večjem delu odgovorna za nastalo zamudo in sicer nosi 60% odgovornosti, tožeča stranka pa nosi 40% odgovornosti. Tak pristop k ugotavljanju odgovornosti tožeče in tožene stranke za nastalo zamudo pa je po mnenju pritožbenega sodišča materialnopravno vprašljiv. Gre za vprašanje povrnitve škode zaradi kršitve pogodbe in ne za nepogodbeno odškodninsko odgovornost, zato soodgovornosti strank ni mogoče deliti na enak način, kot se to opravi pri izvenpogodbeni odškodninski odgovornosti. Sodišče prve stopnje bi poleg določil 262. in 263. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) moralo upoštevati predvsem tudi določilo 267. čl. ZOR, po katerem se odškodnina sorazmerno zmanjša, če za nastalo škodo ali njeno velikost ali za otežit

Ker sta k neuresničitvi pogoja s svojim ravnanjem prispevali obe stranki, določbe četrtega odstavka 74. člena ZOR v korist tožeče stranke ni mogoče uporabiti. Zaradi neizpolnitve odložnega pogoja torej pogodba ni začela veljati, to pa pomeni, da tudi ni mogoče uporabiti določil o povrnitvi pogodbene škode (262. do 269. člen ZOR).

Naročnik del je (kljub pogodbi o delu, s katero se izvajalec zaveže sam poskrbeti za varnost pri delu) soodgovoren za nesrečo, ki se pripeti izvajalcu del, če izvajalca izbere, čeprav dobro ve, da za delo ni strokovno usposobljen. Na drugi strani tudi izvajalec nosi sokrivdo, ker delo kljub neusposobljenosti sprejme in poleg tega še odkloni uporabo zaščitnih sredstev, predvidenih za varnost pri delu na strehi.

Toženec, ki je kot trasant naklepno izdajal nekrite čeke, je banki kot trasatu, ki ji je naročil izkup oziroma izplačilo teh čekov tretjim osebam, za škodo objektivno odgovoren. Ob svojem (tudi krivdnem) ravnanju se ne more sklicevati na sokrivdo tožeče stranke, saj bi se svoje odgovornosti iz 760. člena ZOR (delno) oprostil le z zatrjevanjem in dokazovanjem okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe s tožečo stranko, ki jih ne bi mogel predvideti, preprečiti ali odpraviti.

Odškodninski zahtevek zaradi izgubljenega dohodka zaradi napake stroja, izdelanega na podlagi pogodbe o delu, lahko uveljavlja le naročnik, ne pa tudi tisti, ki stroj uporablja.

Za ugotavljanje pogodbene odškodninske odgovornosti tožene stranke je potrebno najprej ugotoviti, ali je bila sploh sklenjena pogodba in kakšna je njena vsebina in o tem v sodbi navesti razloge.

Na podlagi trditve, da je kot prevzemnik dela razdrl pogodbo o delu, ker je naročnik - tožena stranka ni izpolnila, tožeča stranka za stroške, ki so ji nastali z izpolnjevanjem pogodbe, nima zahtevka na izplačilo dogovorjenega plačila po 629. členu ZOR, ampak odškodninski zahtevek po 1. odst. 132. člena ZOR (zato je pri odločitvi o njegovi utemeljenosti potrebno upoštevati tudi morebitno sokrivdo nasprotne stranke). Pri tem je sodišče vezano na dejstvo, ki ga zatrjuje tožeča stranka, da je ona razdrla pogodbo, ne pa tudi na pravno podlago - 629. člen ZOR, ki jo tožeča stranka navaja v utemeljitev svojega tožbenega zahtevka.

Če izvajalec razdre pogodbo o delu, je naročnik vselej upravičen do zmanjšanja dogovorjenega plačila za stroške, ki jih izvajalec ni imel, pa bi jih bil moral imeti, če pogodba ne bi bila razdrta, kot tudi do zmanjšanja za tisto, kar je izvajalec zaslužil drugje ali kar namenoma ni hotel zaslužiti. Do odškodninskega zahtevka zoper izvajalca pa je naročnik upravičen le v primeru izkazane škode zaradi ravnanja izvajalca ter pod pogoji siceršnjega obstoja vseh elementov za izvajalčevo odškodninsko odgovornost po pravilih o povrnitvi izvenpogodbene škode (269. člen ZOR), upoštevaje pri tem še specialne določbe 262., 263., 266. in 267. člena ZOR.