330. člen ZPP

Tožnik v pritožbenem postopku ne izpodbija prvostopne ugotovitve in zaključka, da je s pogodbo o prevzemu dolga z dne 25. 1. 2017 (priloga B7) prevzel dolg, ki ga je imela družba B. d. o. o. do toženke po posojilni pogodbi z dne 27. 1. 2015, s katero je toženka navedeni družbi odobrila in izplačala posojilo v znesku 15.000,00 EUR (prilogi B14 in B9). Tožnik je z navedeno pogodbo o prevzemu dolga prevzel celoten dolg družbe B. d. o. o., kot izhaja iz posojilne pogodbe z dne 27. 1. 2015, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Že na tem mestu je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno pojasnilo, da se prevzem dolga opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik (427. člen OZ). Navedeni pogoj - privolitev upnika v prevzem dolga, je bil pri tej pogodbi z dne 25. 1. 2017 izpolnjen, saj je toženka kot upnica v navedeni posojilni pogodbi v 4. členu pogodbe o prevzemu dolga izrecno izjavila, da je s prevzemom dolga kot upnik seznanjena in da v prevzem dolga privoli ter bo v poslovnih knjigah evidentirala novega dolžnika, kot to izhaja iz 4. člena pogodbe o prevzemu dolga.1 Tako privolitev je podal tožnik, ki je pogodbo o prevzemu dolga podpisal osebno

Predlog je nedopusten, ne le prepozen, kot je sicer pravilno štelo sodišče prve stopnje, saj je bil prejšnji postopek pravnomočno končan s sklenitvijo sodne poravnave. Sodno poravnavo je mogoče izpodbijati le s posebnim izrednim pravnim sredstvom - tožbo na razveljavitev sodne poravnave (in zahtevo za varstvo zakonitosti), ne pa z drugim izrednimi pravnimi sredstvi (kot je obnova postopka).

Prvostopenjsko sodišče je z vročanjem sklepa o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe (čeprav to ni bila njegova zakonska obveznost) vzpostavilo situacijo iz četrtega odstavka 9. člena ZIZ-1, ki narekuje vročanje vložene pritožbe tudi nasprotni stranki. S to obveznostjo sodišča pritožnik po prejemu sklepa o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe ni mogel računati. Iz spisovnega gradiva namreč tudi ne izhaja, da bi sodišče pritožnika informiralo o vročanju sklepa z dne 23. 12. 2019 nasprotni stranki. V okoliščinah danega primera, ko je bila obveznost vložitve pritožbe v dveh izvodih (za sodišče in nasprotno stranko) povzročena s postopanjem sodišča in ni izhajala iz normativne ureditve glede na izid prvostopenjskega postopka o predlogu za izdajo začasne odredbe, je določbo prvega odstavka 106. člena v zvezi s posledicami iz 336. člena ZPP treba presojati restriktivno. Sankcija za vloženo nepopolno pritožbo iz izpodbijanega sklepa bi bila namreč prehud poseg v pritožnikovo pravico do pritožbe.

Če za vlogo, za katero zakon določa, da je taksa procesna predpostavka, taksa ni plačana v postavljenem roku in tudi niso podani pogoji za taksno oprostitev, po tretjem odstavku 105.a člena ZPP šteje, da je taka vloga umaknjena. Pravila o izdaji sodnih odločb v pravdnem postopku določata ZPP in Sodni red.

Zoper odločitev višjega sodišča ni rednega pravnega sredstva, zato je bilo pravilno zavrženje tožnikove vloge.

Sodna poravnava o spornem predmetu preprečuje ponovno odločanje o tožbenem zahtevku.

Z razvezo zakonske zveze toženca in tožnikove hčerke je odpadel nagib, zaradi katerega je tožnik tožencu daroval. Nagib predstavlja del pravne podlage darilne pogodbe, saj brez tega nagiba tožnik tožencu ne bi daroval. Odpadla pravna podlaga daritve ima za posledico prenehanje veljavnosti pogodbe in s tem kondikcijski zahtevek. Premoženje, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, je ovrednoteno po stanju v času daritve in cenah na dan odločanja.

S predlogom za nasprotno izvršbo ni mogoče zahtevati zakonskih zamudnih obresti od zneska, ki ga je dolžnik po nasprotni izvršbi prejel v izvršbi, če le-te upniku (dolžniku po nasprotni izvršbi) v izvršilnem postopku niso bile izplačane. Zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti lahko dolžnik v takšnem primeru zato postavi le v pravdi. Dolžnik nima pravnega interesa za pritožbo zoper sklep, s katerim sodišče sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine razveljavi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo in določilo izvršitelja, in sklene, da se postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog pred pristojnim sodiščem.

Dolžnost vzgojiteljice v vrtcu je, da otroke nadzoruje in usmerja, pri tem pa je popolnoma nerealno pričakovati, da bo nadzor izvajala tako, da se nobenemu od otrok ne more nič zgoditi. Absolutna izključitev možnosti za poškodbe bi bila mogoča le z nesprejemljivo prepovedjo igre in drugih dejavnosti, namenjenih razvoju gibalnih in drugih sposobnosti otrok, kar je nasprotju z temeljnim poslanstvom vrtca kot izobraževalne ustanove.

Sprva stvarno nepristojno okrajno sodišče je vročilo tožbo v odgovor toženi stranki, po 01. 01. 2010, ko je postalo stvarno pristojno, pa izvedlo dokazni postopek in izdalo sodbo, zato ni storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 4. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (očitek, da je v zadevi odločilo stvarno nepristojno sodišče). Zgolj s plačevanjem najemnine ter vzdrževalnih in obratovalnih stroškov za stanovanje ni še ustno sklenjena najemna pogodba za stanovanje v smislu določila 58. člena OZ. Teorijo realizacije je mogoče uporabiti, če se stranki ustno dogovorita (izrazita voljo) o sklenitvi pogodbe s sestavinami iz 91. člena SZ-1.

Z izbrisom tožeče stranke iz sodnega registra po ZFPPod je tožeča stranka prenehala in z dnem prenehanja pa je nastal tudi razlog za prekinitev obravnavanega pravdnega postopka po sili zakona. Zato je sodišče izdalo sklep o prekinitvi postopka in pozvalo (oz. povabilo) pravne naslednike tožeče stranke, da prevzamejo postopek. Tudi če v spremnem pozivu pravni nasledniki niso navedeni določno s firmo in sedežem oz. z imenom, priimkom in naslovom, je ta poziv še vedno zakonit in pravilen. Res pa je, da bi moral biti izpodbijani sklep sodišča prve stopnje osebno vročen (vsem) pravnim naslednikom tožeče stranke, in ne le pritrjen na sodno desko. Toda tudi ta morebitna opustitev sodišča ni za (samo) zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa niti odločilna niti pomembna. Vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Dovoljena je sicer dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Toda pritožnik ni z ničemer izpodbil v vročilnici ugotovljenega dejstva, da mu je bil izpodbijani sklep (pravilno) vročen dne 21.7.2006.

Ker pooblaščenec (tožeče) stranke v pravdnem postopku nedvomno ni (pravdna) stranka in zato nima pravice vložiti pritožbo, je pritožba, ki jo je podpisal in vložil v svojem imenu in zase, ne pa v imenu in za (tožečo) stranko, ki jo zastopa v pravdnem postopku, nedovoljena.

Predmet revizijske presoje je le sodba sodišča druge stopnje v zvezi s končno sodbo sodišča prve stopnje, ne pa prejšnja vmesna sodba sodišča prve stopnje in sodba sodišča druge stopnje, proti kateri revidentka takrat ni vložila revizije. Smisel vmesne sodbe (315. člen ZPP) je, da se še pred izdajo končne sodbe ugotovi, ali uveljavljeni zahtevek v materialnopravnem smislu sploh obstaja, in da se s tem prepreči možnost uveljavljanja ugovorov glede utemeljenosti zahtevka po podlagi v nadaljnjem postopku odločanja o utemeljenosti vtoževane terjatve po višini.

V postopku, ki teče po pravnomočnosti vmesne sodbe, niso več mogoči ugovori, ki se nanašajo na temelj zahtevka. To velja tudi za ugovor zastaranja.

Naročnik del je (kljub pogodbi o delu, s katero se izvajalec zaveže sam poskrbeti za varnost pri delu) soodgovoren za nesrečo, ki se pripeti izvajalcu del, če izvajalca izbere, čeprav dobro ve, da za delo ni strokovno usposobljen. Na drugi strani tudi izvajalec nosi sokrivdo, ker delo kljub neusposobljenosti sprejme in poleg tega še odkloni uporabo zaščitnih sredstev, predvidenih za varnost pri delu na strehi.

Revizijsko sodišče je moralo razveljaviti sodbo sodišča druge stopnje v celotnem obsegu, ker je zaradi pritožbe toženke ostala sporna podlaga spora. Zaradi take procesnopravne situacije, ki omogoča pritožbenemu sodišču v zvezi s toženkino pritožbo sprejetje vseh možnih odločitev iz prvega odstavka 366. člena ZPP, torej poleg zavrnitve pritožbe ali spremembe višine posameznih odškodnin oziroma sodbe sodišča prve stopnje tudi njeno razveljavitev, revizijsko sodišče ob odprti podlagi (ki predstavlja pogoj za odločanje o višini - primerjaj argumente z vmesno sodbo - 330. člen ZPP) ni moglo odločati o utemeljenosti višine posameznih odškodninskih zahtevkov, kar je bil predmet tudi tožnikove revizije. Ti procesnopravni razlogi so tako terjali razveljavitev izpodbijane sodbe tudi na podlagi tožnikove revizije.

Vmesna sodba, s katero je ugotovljeno, da tožena stranka ni odgovorna za nastalo škodo, ni smotrna (člen 330/1 ZPP).

Z vmesno sodbo se po 330. členu ZPP odloča le o podlagi zahtevka, ne pa tudi glede višine zneska. Zato pritožbenih navedb stranke, ki se nanašajo na višino zahtevka ni mogoče upoštevati, ker bodo te navedbe relevantne šele pri končni sodbi.

Prvo sodišče je povsem utemeljeno zaključilo, da sta tako I. T. kot kasneje kupec D. (v izjavi imenovan M.) K. razpolagala z informacijami o prodaji toženčeve nepremičnine zaradi aktivnosti tožnika. V konkretnih okoliščinah in glede zadevnega posla je I. T. ne glede na to, da je bil sicer stranka tožnika, nastopal kot njegov podposrednik. Posredniška pogodba o tem sicer nima izrecnih določb, kar pa tudi pomeni, da takšen prenos posredniškega posla na podposrednika ni bil posebej prepovedan.

Odgovornost za škodo, ki je napravi žival, je praviloma krivdna. Vsakršno napačno ravnanje, ki nima elementov nedopustnosti, še ni podlaga za soodgovornost.