VSC sodba in sklep Cp 1416/99

Pritožbi se d e l n o u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje r a z v e l j a v i v točki I glede zamudnih obresti od 80.325,00 SIT za čas od 4. 12. 1996 do 6. 11. 1997 ter glede izvršilnih stroškov v višini 6.075,00 SIT in v točki II glede pravdnih stroškov v višini 14.000,00 SIT. V ostalem delu se pritožba z a v r n e kot neutemeljena in se p o t r d i sodba sodišča prve stopnje glede glavnice v znesku 80.325,00 SIT ter glede zamudnih obresti od glavnice za čas od 7. 11. 1997 dalje do plačila. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi z dne 13. 11. 1997, opr. št. ..., ostane v veljavi v 1. in 3. točki izreka tako, da je dolžnik dolžan plačati upniku znesek 80.325,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 4. 12. 1996 dalje do plačila ter izvršilne stroške v višini 6.075,00 SIT. Tožencu je naložilo v povrnitev tožeči stranki tudi pravdne stroške v višini 14.000,00 SIT. Prvostopno sodišče je zaključilo, da je izročitev ključev poslovnih prostorov v pisarni tožene stranke za opravo meritev prostorov pomenila konkludentno dejanje, na podlagi katerega je tožeča stranka upravičeno sklepala, da je pogodba o naročilu sklenjena, zaradi česar je idejni zasnovi tudi naredila in je tako upravičena do plačila. Zoper takšno sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopno sodbo razveljavi in tožbo zavrže. Navaja, da tožeča stranka ni predlagala zaslišanje priče M. K., ampak je to "izmišljeno" pričo tožeča stranka pripeljala na obravnavo, kjer jo je sodišče zaslišalo in sodbo oprlo tudi na ta "lažna" pričevanja, toženi stranki pa ni bila dana možnost, da bi se o teh navedbah izjasnila. Tožena stranka je imela na dan obravnave dne 13. 9. 1999 ob 12.45 uri drugo obravnavo v drugi pravdni zadevi. V dokaz je navajala vabilo za pravdno zadevo P 753/95, vendar ga pritožbi ni predložila. Po mnenju pritožnika gre za nezakonito postopanje sodišča prve stopnje. Lažnive so tudi navedbe tožeče stranke, da je bilo na ogledu prostorov dogovorjeno, da bo izdelala idejne zasnove v dveh ali treh variantah. Toženec je takoj po razgovoru s tožnikom v poslovnih prostorih v C. po končanem ogledu ugotovil tolikšna razhajanja v pogledih na ureditev prostorov, da mu je dejal, da si bo sam brez njega uredil poslovni prostor. Prisotna je bila tudi žena toženca. Že naslednji dan pa je toženec bil na razgovoru pri mizarstvu "G." in tam naročil opremo, katera je bila izdelana izključno po načrtu oz. skicah toženca, kar je dovolj velik dokaz, da nikoli ni prišlo do nobenega naročila idejnega projekta. Tožnik je dovolj kvalificirana oseba, da dela nikakor ne bi prevzel brez pisne naročilnice, dobro pa je vedel, da gre za opremo poslovnega prostora in ne za opremo zasebne sobe. Po mnenju pritožbe so neresnične tudi navedbe tožnika, da se je kasneje znova oglasil v pisarni toženca in da so mu bili izročeni ključi za ponoven ogled. Tožnik je ob ogledu prostorov, ki se je opravil na nedeljo dopoldne, opravil meritve prostorov po širini in dolžini tako, da je imel izmere prostorov in lego prostorov in si je to vpisal v beležko. Mizarstvo G. je z izdelavo notranje opreme pričelo že v mesecu juniju 1996, tožencu pa je bila idejna zasnova z računom vročena šele 4. 8. 1997. Med tožencem in tožnikom od junija 1996 ni bil opravljen niti en telefonski razgovor, niti se nista videla. Toženec je račun in idejno zasnovo vrnil tožniku s priporočeno pošto in spremnim dopisom 6. 8. 1997, nato ponovno 3. 9. 1997, 7. 10. 1997 in 6. 11. 1997. Tožnik je tožencu dne 17. 1. 1997 poslal opomin pred tožbo, katerega je toženec že predložil sodišču, in iz katerega se vidi, da je tožeča stranka opravljala vse pogovore v njenem biroju, da je pošiljala predračune šele po uskladitvi idejnih projektov. Uskladitve idejnih projektov nikoli ni bilo. Iz opomina pa je razvidno tudi, da je tožeča stranka, ker se toženec kljub telefonskim pozivom na razgovor k tožeči stranki ni zglasil in ker je toženec zavračal obisk, zaračunala nastale stroške idejne zasnove in da je po sedmih mesecih čakanja sodelovanje obstalo na mrtvi točki. Že iz teh navedb se vidi, da se je tožeča stranka samoiniciativno, brez kakršnegakoli naročila lotila izdelave idejnih prjektov. Tožena stranka je po statusu samostojni podjetnik (odvetnik) in bi v primeru naročila idejnega projekta tožeči stranki izdala naročilnico, ker jo mora izdati, tožeča stranka pa je po statusu d.o.o. in je zanjo poslovanje z naročilnicami običajna stvar, spor pa bi glede tega moral soditi na gospodarski oddelek. Tožeča stranka pritožbenega odgovora ni podala. Glede glavnice in zakonitih zamudnih obresti od glavnice za čas od dneva vložitve tožbe dalje do plačila je pritožba neutemeljena. Pritožbeno smiselno ugovarjanje kršitve pravil o stvarni pristojnosti (4. točka II. odstavka 339. člena ZPP), pri čemer ima pritožnik očitno v mislih gospodarski spor, opredeljen v 2. točki I. odstavka 481. člena ZPP, ni utemeljeno. Po Zakonu o gospodarskih družbah - ZGD se namreč kot podjetnik ne šteje oseba, ki se ukvarja z dejavnostjo svobodnega poklica, to je z dejavnostjo, ki jo praviloma opravlja osebno sam posameznik z uporabo posebnega znanja, pridobljenega s formalnim izobraževanjem. Urejanje položaja fizičnih oseb, ki samostojno opravljajo kot posamezniki prek trga intelektualno delo je predmet posebnih zakonov in ne ZGD. Položaj odvetnika tako ureja Zakon o odvetništvu, ki v 1. členu predpisuje,da opravljajo odvetništvo kot samostojno in neodvisno službo odvetniki kot svoboden poklic, pravica opravljanja katerega pa se pridobi z vpisom v imenik odvetnikov. Odvetnik torej nima "statusa samostojnega podjetnika posameznika", katerega položaj ureja ZGD, kot to neutemeljeno trdi tožena stranka. Zato predmetnega spora ne gre opredeliti po cit. določbi ZPP. Ker je torej o tožbenem zahtevku odločalo stvarno in krajevno pristojno sodišče, pritožbeno uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Zatrjevanje pritožnika, da tožeča stranka ni predlagala zaslišanje priče M. K., je napačno. Predlog za zaslišanje navedene priče je na dne 13. 9. 1999 v odsotnosti tožene stranke opravljeni glavni obravnavi podal prav zakoniti zastopnik tožeče stranke, ki je imenovano pričo res "pripeljal s sabo na obravnavo", kot to pritožbeno poudarja tožena stranka, in s tem izpolnil zahtevo Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki v I. odst. 286. člena določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljenitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Cit. določilo torej uzakonja pravilo, da je le prvi narok za glavno obravnavo v postopku pred sodiščem prve stopnje namenjen navajanju novih dejstev in predlaganju novih dokazov in da je kasneje stranka pri takem navajanju prekludirana. Prvostopno sodišče je skladno z določbo II. odstavka 213. člena in I. odstavkom 287. člena ZPP sprejelo dokazni sklep, s katerim je sprejelo predlog zakonitega zastopnika tožeče stranke za zaslišanje navedene priče o poteku sodelovanja med tožečo in toženo stranko in pričo K. na glavni obravnavi, ki jo je upoštevaje pooblastilo v določilu 282. člena ZPP opravilo v odsotnosti tožene stranke, tudi zaslišalo. Sodišče prve stopnje torej ni postopalo nezakonito, kot neutemeljeno zatrjuje tožena stranka. ZPP stranki namreč daje možnost udeleževati se postopka in v njem uveljavljati svoje predloge in trditve, pravdni postopek pa se opravi tudi v primeru strankine odsotnosti. Četudi držijo, sicer nedokazane pritožbene navedbe, da je imela tožena stranka istega dne ob isti uri, ko je bila opravljena glavna obravnava v predmetni pravdni zadevi, obravnavo v drugi pravdni zadevi (opr. št. P 753/95; vabilo za obravnavo v drugi zadevi pritožbi namreč ni bilo priloženo), pa tožena stranka svoj izostanek z obravnave, vabilo za katero je prejela že 2 meseca in pol pred njeno opravo (24. 6. 1999), ni pravočasno opravičila in predlagala preklic naroka za prvo glavno obravnavo (torej pred njeno opravo in ne po njej). Ni odveč opomniti na to, da je prvostopno sodišče dne 7. 9. 1999, torej 6 dni pred opravo obravnave s strani toženca prejelo pripravljalni spis, v katerem bi toženec prav gotovo lahko opravil navedeno dejanje. Pritožbeni očitek prvostopnemu sodišču, da je postopalo nezakonito, ker toženi stranki ni bila dana možnost izjaviti se o "lažnem" pričevanju priče K., tako ni utemeljen, s tem pa tudi ni podana nadaljnja uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki II. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeni poskus prikazati izjavo kot stranke zaslišanega direktorja tožeče stranke D. M. o dogovoru o izvedbi dveh do treh osnutkov idejnega projekta ob priliki ogleda poslovnih prostorov tožeče stranke, pri katerem je bila poleg toženca prisotna tudi njegova žena, kar tudi pritožbeno ni sporno, za lažnivo z zatrjevanjem, da je toženec takoj po končanem ogledu poslovnih prostorov in razgovorov z direktorjem tožeče stranke ugotovil tolikšna razhajanja v pogledih na ureditev prostorov, da mu je dejal, da "si bo sam brez njega uredil poslovni prostor", ki je celo v nasprotju z navedbami v pripravljalnem spisu tožene stranke z dne 7. 9. 1999, da je direktorju tožeče stranke zaradi nesprejemljivosti ponujenih idej glede notranje opreme prostorov dejala, da ga bo, v kolikor bi se za naročilo odločila, telefonično poklicala, česar pa nato ni storila, je po presoji sodišča druge stopnje docela neuspel. Ne gre namreč prezreti, da je tudi priča M. K., ki je bil z direktorjem tožeče stranke prisoten pri prevzemu ključev poslovnih prostorov na S. .. v C. v pisarni tožene stranke in je tudi kasneje sodeloval v fazi meritev poslovnih prostorov in izdelovanja idejne zasnove,izpovedal, da sta se direktor tožeče stranke in toženec tudi še pri prevzemu ključev pogovarjala o opravljanju meritev in idejne zasnove, kar je bilo tudi realizirano. Tožena stranka je sicer v "dokaz, da nikoli ni prišlo do nobenega naročila idejnega projekta" v pritožbi prvič navedla, da je že naslednjega dne po ogledu poslovnih prostorov pri mizarstvu "G." naročila opremo, katera je bila izdelana izključno po toženčevem načrtu oz. skicah, ki jih je imel že pred tem, vendar sodišče druge stopnje glede na določilo I. odstavka 337. člena ZPP pri odločanju o pritožbi tega novega dejstva ni upoštevalo. Tožena stranka namreč ni z ničemer izkazala, niti ni zatrjevala, da ga brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave (čeprav je zanj že takrat vedela). Po drugi strani pa se pokaže tudi za docela nelogično, da bi toženec, če bi resnično imel predhodno že sam skice in načrte za notranjo opremo prostorov, nato telefonično poklical tožečo stranko, ki se z načrtovanjem oziroma projektiranjem ukvarja poklicno (na kar kaže že sam njen naziv) in jo vprašal, če bi si bila pripravljena ogledati prostore na S. .. v C. in mu ponuditi ideje glede notranje opreme prostorov, kar je v pripravljalnem spisu z dne 7. 9. 1999 priznal (celo) sam toženec.To bi bilo seveda možno v primeru,če z že izdelanimi načrti in skicami toženec ne bi bil zadovoljen, na kar pa, glede na pritožbena,sicer neupoštevna zatrjevanja, da je bila prostorska oprema izdelana izključno na njihovi podlagi, niti ne gre sklepati. Tudi s povsem pavšalnimi pritožbenimi navajanji, da je direktor tožeče stranke že ob ogledu prostorov opravil meritve prostorov in da torej meritev ni bilo potrebno opraviti pri ponovnem ogledu prostorov, katera pa so tudi povsem v nasprotju z navedbami v pripravljalnem spisu z dne 7. 9. 1999, da si je direktor tožeče stranke po telefoničnem dogovoru v mesecu juniju 1996 prostore na S. .. v C. le ogledal in odgovarjal na toženčeva vprašanja glede notranje opreme prostorov, tožena stranka ne more izpodbiti verodostojnosti izpovedbe M., da se je po prvem ogledu prostorov kasneje znova oglasil v toženčevi pisarni, kjer so mu bili izročeni ključi za ponoven ogled in opravo potrebnih meritev poslovnih prostorov, na podlagi katerih sta bili izdelani dve idejni zasnovi. Njegovo izpoved je namreč v celoti potrdila priča M. K., ki je,kot je bilo že navedeno, prisostvovala izročitvi ključev in sodelovala pri opravljanju meritev in idejne zasnove poslovnih prostorov tožene stranke. Oba sta,kot je prvostopno sodišče povzelo v razloge izpodbijane sodbe, enotno izpovedala, da je bilo potrebno za izdelavo idejne zasnove opraviti meritve poslovnih prostorov toženca na S. .. v C.. Po dogovoru s tožencem sta oba v toženčevi pisarni prevzela ključe omenjenih prostorov, opravila ogled in meritve ter nato ključe tožencu vrnila. Sam obstoj obeh idejnih zasnov dokazuje, da so bile meritve resnično opravljene, za opravo meritev pa je bilo potrebno opraviti ponoven ogled poslovnih prostorov, za opravo ponovnega ogleda prostorov pa je bilo potrebno priskrbeti ključe prostorov, ki jih je izročil sam toženec, kar sta potrdila tako Mi. kot K.. Zato so toženčeva pritožbena sprenevedanja, da z direktorjem tožeče stranke od junija 1996 ni bil opravljen niti en telefonski pogovor, niti se od takrat dalje nista videla, s katerimi smiselno zanika izročitev ključev poslovnih prostorov na S. .. v C., povsem neupoštevna. Prvostopne ugotovitve, da samo dejstvo, da je tožeča stranka delo prevzela brez pisne naročilnice tožene stranke, še ne pomeni, da pogodba med strankama ni bila sklenjena, so povsem pravilne. Ob tem ni odveč opomniti na izjavo direktorja M., da pisni dogovor ni bil sklenjen prav iz razloga, ker je šlo za stranko, ki se je zdela vredna zaupanja (odvetnika), pa tudi za manjšo zadevo. Prvostopno sodišče je svojo odločitev pravilno oprlo na določilo 26. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki predpisuje, da je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki zedinita o bistvenih sestavinah pogodbe, zedinita pa se stranki takrat, ko dosežeta soglasje volj. Soglasje pa pomeni izjavo volje, ki je lahko izražena izrečno ali z drugimi (konkludentnimi) dejanji..Ravnanje mora biti tako, da se da iz njega zanesljivo sklepati, da obstoji volja za sklenitev pogodbe, kot to predpisuje I. odstavek 28. člena ZOR. Sama izročitev ključev za opravo meritev poslovnih prostorov tožene stranke pa je pomenila takšno konkludentno dejanje, na podlagi katerega je tožeča stranka utemeljeno menila, da je pogodba za izdelavo idejnih zasnov sklenjena, zaradi česar je idejni zasnovi tudi naredila in po njuni izdelavi in posredovanju od toženca zahtevala plačilo za opravljeno delo (meritve in idejno zasnovo) po računu št. .. z dne 12. 11. 1996 v znesku 80.325,00 SIT. Prvostopno sodišče je sicer pravno zmotno sklepalo, da iz ugotovljenih okoliščin sledi, da je med strankama šlo za pogodbo o naročilu, ki jo ZOR v 749. členu opredeli tako, da se s pogodbo o naročilu (nalogu) prevzemnik naročila (mandatar) zavezuje naročitelju (mandantu), da bo zanj opravil določene posle. Hkrati dobi prevzemnik naročila pravico, da te posle opravi. Prevzemnik naročila pa ima, če ni drugače dogovorjeno, ali če ne sledi iz narave medsebojnega razmerja kaj drugega, pravico do plačila za svoj trud (nagrade). Mandat je torej pogodba, po kateri prevzame mandatar obveznost, da bo opravil (bodisi odplačno, bodisi neodplačno) kakšen (običajno pravni) posel ali dejanje na račun, to je na riziko mandanta. Nosilec koristi in neugodnosti je torej mandant, v čigar interesu mandatar tudi ravna. Po presoji drugostopnega sodišča pa na prvi stopnji ugotovljene okoliščine dajejo podlago za sklep, da je med pravdnima strankama sklenjeno pogodbo pravno opredeliti kot pogodbo o delu, katere zakoniti bistveni sestavni deli so (dejanski) posel (kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd.), ki naj bi ga opravil prevzemnik posla (podjemnik, izvajalec) in obveznost naročnika opravljeno delo plačati (600. člen ZOR). Podjem je dogovor, po katerem se podjemnik zaveže, da bo naročniku opravil določeno delo tako, da nosi nevarnost posameznih dejanj in organizacijo celotnega dela (delovnega uspeha ali iniciative), naročnik pa se zaveže, da bo to delo plačal. Nosilec koristi in neugodnosti je torej izvajalec posla, ki ravna sicer v okviru naročnikovih navodil, toda v svojem interesu. Za podjemnikovo zavezo, opraviti proti plačilu določen posel, izdelavo stvari ali popravilo kakšne stvari je torej značilno, da je vse njegovo delo, dokler ne dobi rezultata, katerega podjemnik prepusti naročniku, v njegovi lastni nevarnostni sferi. Vse izgube, ki nastanejo z delom, nosi podjemnik, vse dokler dela ne dokonča in ga pridobi druga stranka, naročnik, ki s tem pridobi tudi nevarnost izgube ali poslabšanje tega dela. Ob tem velja poudariti, da ima lahko tudi mandatna pogodba za svoj predmet izpolnitve posel ali kakšno dejanje, lahko celo izdelavo kakšne stvari, toda bistveno pri navedeni pogodbi je, da tega dela izvrševalec dela, mandatar ne opravlja samostojno, temveč po navodilih in na riziko mandanta - naročnika. Za razlikovanje pogodbe o naročilu od pogodbe o delu je torej pomembno, koliko je oprava posla oz. dejanja samostojna. Če je oprava povsem odvisna od gospodarjevih navodil, gre za pogodbo o naročilu, če pa nosi nevarnost, da bo posel v redu opravljen, izvrševalec, ker ta posel samostojno organizira, gre za pogodbo o podjemu. Kakor hitro bi bilo podjemnikovo delo tako natančno urejeno po naročnikovih načrtih, da se podjemnikova dejanja ne bi mogla šteti kot njegova samostojna dejanja, pogodbe ne bi bilo več mogoče kvalificirati kot podjemniško pogodbo. In prav ta bistveni razlikovalni element - samostojnost oprave posla oz. dejanja je prvostopno sodišče pri pravni opredelitvi med pravdnima strankama sklenjene pogodbe kot mandatne pogodbe zmotno presodilo in je bilo zato v tem pogledu materialno pravo napačno uporabljeno. Tožeča stranka je pri izdelavi dveh idejnih zasnov poslovnih prostorov tožene stranke ravnala sicer v okviru toženčevih navodil oz. naročil, toda povsem samostojno skladno s pravili stroke, v svojem interesu. Ne gre namreč spregledati izjave direktorja tožeče stranke, da jim je toženec ob ogledu prostorov približno povedal, kaj bi rad imel v pisarni in jih prosil za ideje, ki jih je tožeča stranka tudi izdelala in posredovala toženi stranki. Ob opredelitvi pravnega razmerja med pravdnima strankama za delovršno (v smislu 600. člena in naslednjih ZOR) ter ob ugotovitvi, da je bila pogodba s strani tožeče stranke realizirana in da sta bili idejni zasnovi skupaj z dne 12. 11. 1996 izdanim računom št. 96013 tudi posredovani toženi stranki, pa je dolžnost naročnika tožene stranke prevzeti izvršeno delo in plačati vrednost opravljenega dela, kot to predpisujeta 622. in 623. člen ZOR. To svojo obveznost pa je tožena stranka kršila z vrnitvijo poslanih idejnih zasnov ter zavrnitvijo plačila izstavljenega računa za opravljene meritve in idejni zasnovi v skupnem znesku 80.325,00 SIT z utemeljitvijo, da je bila idejna zasnova narejena brez njenega naročila. Na pritožbena, sicer z ničemer izkazana zatrjevanja, da sta bili idejni zasnovi skupaj z računom tožencu vročeni šele 4. 8. 1997, torej po več kot letu dni od ogleda prostorov v mesecu juniju 1996, pa je pojasniti, da je do takšnega zamika izročitve idejnih zasnov prišlo ravno iz razlogov na strani tožene stranke, ki je, kot tudi sama pritožbeno priznava, zavračala vsakršen obisk oz. razgovor z direktorjem tožeče stranke. Direktor tožeče stranke je namreč zaslišan kot stranka izpovedal, da je takoj po njuni izdelavi toženca vabil na razgovor v svojo pisarno, kamor ga po več vabilih ni bilo, zaradi česar so bili "materiali" skupaj z računom poslani na toženčev dom. Na to, da sta bili idejni zasnovi izdelani že dosti časa pred njunim posredovanjem (skupaj z računom) tožencu, pa ne kaže samo datum izdaje navedenega računa (12. 11. 1996), temveč tudi v pripravljalnem spisu z dne 7. 9. 1999 in v pritožbi posredovana vsebina dne 17. 1. 1997 toženi stranki poslanega opomina pred tožbo tožeče stranke, ki sicer prvostopnemu sodišču, kot to zmotno navaja pritožnik, ni bil predložen. Iz vsebine zatrjevanega opomina pred tožbo namreč izhaja večkratno telefonično pozivanje toženca na razgovor glede idejnih zasnov. Ker je tožeča stranka torej svoje pogodbeno dogovorjeno delo v celoti opravila, ima tudi pravico do njegovega plačila (600. člen ZOR). Z zahtevanim skupnim zneskom 80.325,00 SIT za,kot je razvidno iz specifikacije izstavljenega računa št. 96013, izdelani idejni zasnovi in opravljene predhodne meritve kot neogibno potrebne za samo izdelavo idejnih zasnov, po prepričanju instančnega sodišča tožeča stranka ne terja več, kot plačilo tistega dela, ki ga je opravila. Izterjevani znesek torej ustreza vrednosti dela tožeče stranke, ki se profesionalno ukvarja z arhitektsko dejavnostjo, za tak posel normalno potrebnemu času, kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu (623. člen ZOR). Kljub nepravilni pravni presoji prvostopnega sodišča pogodbenega razmerja med strankama, je odločitev v izreku na prvi stopnji izdane sodbe glede plačila glavnice pravilna, pritožba pa v tem delu v celoti neutemeljena. Utemeljena pa je pritožba glede stranske terjatve (tožena stranka je izpodbijala celotno sodbo), in sicer glede zakonitih zamudnih obresti od glavnice za čas od 4. 12. 1996 do 6. 11. 1997. Prvostopno sodišče namreč ni ugotavljalo, zakaj je tožeča stranka zahtevala zakonite zamudne obresti od zneska 80.325,00 SIT od 4. 12. 1996 dalje do plačila. Dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti dolguje po določbi I. odstavka 277. člena ZOR poleg glavnice še zamudne obresti. Dolžnik pa pride v zamudo na enega od načinov, določenih v 324. členu ZOR. Ker dejansko stanje glede zamude tožene stranke s plačilom glavnice ni ugotovljeno, v izpodbijani sodbi o zamudi tudi niso navedeni razlogi (14. točka II. odstavka 339. člena ZPP), zato pa tudi ni bil možen pritožbeni preizkus o pravilni uporabi materialnih predpisov o zamudnih obrestih in zamudi, vendar le za obdobje od 4. 12. 1996 do 6. 11. 1997. Z dnem vložitve tožbe, to je z dne 7. 11. 1997 pa je namreč dolžnik po določbi II. odstavka 324. člena ZOR najkasneje prišel v zamudo z izpolnitvijo obveznosti plačila 80.325,00 SIT, zato je bilo pritožbo glede zakonitih zamudnih obresti od glavnice za čas od dneva vložitve tožbe dalje do plačila kot neutemeljeno zavrniti in (tudi) v tem delu izpodbijano sodbo potrditi, glede zakonitih zamudnih obresti od glavnice za obdobje od 4. 12. 1996 do 6. 11. 1997 pa pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v tem obsegu in glede odločitve o izvršilnih in pravdnih stroških razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovnem (delnem) sojenju bo potrebno ugotoviti dejstva, ki so pomembna za pravilno uporabo določbe 324. člena ZOR. Ponovno pa bo potrebno odločati tudi o višini izvršilnih stroškov, saj je njihova višina odvisna od utemeljenosti zahtevka za plačilo zamudnih obresti v izvršilnem predlogu, kar se bo izkazalo šele v pravdi. Glede na uspeh celotnega postopka pa bo s končno odločbo odločeno tudi o pravdnih stroških. Tudi izrek o pritožbenih stroških tožene stranke je pridržan za končno odločbo. Pooblastila za takšno odločitev ima sodišče druge stopnje glede na delno razveljavitev izpodbijane sodbe v določilu IV. odstavka 165. člena ZPP.