VSL sodba I Cp 1987/2003

s k l e n i l o:
Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sodišče prve stopnje s sklepom ni ugodilo predlogu upnikov A. d.o.o., KTV in ZR, da se zapuščina pokojnika loči od zapuščine dedičev in se ločeni zapuščini postavi skrbnik.

Zoper sklep so se pravočasno pritožili upniki iz vseh zakonsko predvidenih razlogov in predlagali, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da ugodi predlogu upnikov. Sodišče je ugotovilo, da po pokojnem F.M. "trenutno ni nobenega premoženja." Na naroku, ki ga je Okrajno sodišče v R. opravilo dne 24.10.2000, je ugotovljeno, da je zapustnik dedič po J.M. Pred sodiščem teče zapuščinska obravnava po J.M. pod opr. št. III D .../2001. Tako iz že omenjenega zapisnika kot tudi zapuščinskega spisa po J.M. je razvidno, da je predmet zapuščine po J.M. premoženje, ki ji je bilo vrnjeno v denacionalizacijskem postopku. Po 78. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) se dedovanje po umrlem uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju, torej tiste odločbe o dedovanju po zapustnici, s katero je bilo odločeno o premoženju, ki ga je zapustnica imela ob smrti. V konkretnem primeru je to sklep o dedovanju Občinskega sodišča v R. z dne 30.5.1969. 78. člen ZDen nadalje določa, da pokojnikova zapuščina preide na dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Gre za tri odločbe, od katerih je prva postala pravnomočna pred smrtjo zapustnika. Z dnem pravnomočnosti navedene odločbe je torej na zapustnika prešla tudi zapuščina J.M. in sicer v deležu, kot je ugotovljeno s pravnomočno odločbo o dedovanju z dne 30.5.1969. Novega zapuščinskega postopka po J.M. sploh ne bi bilo treba uvesti, saj je bilo že v prvotnem sklepu odločeno o premoženju, ki je bilo predmet odločbe o denacionalizaciji. Sodišče bi torej moralo glede zapuščine po J.M. odločiti z novim sklepom skladno z 221. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Glede na navedeno je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da po zapustniku trenutno ni nobenega premoženja. Iz 146. člena ZD je razvidno, da dedič lahko s premoženjem tudi razpolaga, torej dedni delež predstavlja premoženje, ki je v omejenem pravnem prometu. Sodišče prve stopnje je torej očitno napačno štelo, da dedni delež ne predstavlja premoženja ter da zapuščina po pokojni J.M. kljub pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji pred smrtjo F.M. še ni prešla na zapustnika. Sodišče prve stopnje pa je z zavrnitvijo predloga kršilo tudi postopkovne določbe. Po 143. členu ZD je mogoče zahtevati ločitev od zapuščine od dedičevega premoženja v treh mesecih od uvedbe dedovanja. Napačno je torej stališče sodišča prve stopnje, da bodo po zavrnitvi predloga upniki lahko predlog ponovno vložili potem, ko bo pravnomočno končana zapuščinska zadeva po pokojni J.M. Tako stališče je napačno iz dveh razlogov: ker je rok iz 1. odstavka 143. člena ZD prekluziven in je že potekel in ker v zapuščinski zadevi po pokojni J.M. F.M. sploh ne bo proglašen kot dedič, ker je že umrl. V zapuščinskem postopku se po 163. ZD členu uporabljajo določbe pravdnega postopka. Po 205. členu ZPP se postopek prekine, če stranka postopka umre, nadaljuje pa se, ko ga dedič stranke ali skrbnik zapuščine prevzame oziroma, ko jih sodnik povabi, da to storijo. Ker je F.M. umrl, bi bilo treba zapuščinski postopek po J.M., če se je začel pred smrtjo F.M., prekiniti, v postopek pa pozvati dediče oziroma skrbnika zapuščine po F.M. Če je zapuščina ločena od premoženja dedičev, se v tak postopek pozove skrbnika ločene zapuščine. Ravno to pa so zahtevali upniki s svojim predlogom. Upnikom ni znano, kdaj se je začel postopek po pokojni J.M., vendar pa menijo, da morajo enaka načela veljati, tudi če se je postopek po J.M. začel po smrti F.M. V tem primeru je namreč treba upoštevati, da se po specialni določbi 78. člena ZDen dedovanje uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju. Šteti je torej treba, da se je postopek začel z vsemi dediči, ki so bili živi na dan pravnomočnosti odločbe o dedovanju. V primeru smrti takih dedičev pa je treba v postopek povabiti njihove dediče oziroma skrbnike njihove zapuščine. Tudi v takem primeru bi bilo treba v postopku, ki se je začel po zapustniku F.M., odločiti o skrbniku ločene zapuščine ter ga povabiti kot stranko v postopek, ki teče po J.M. Le v takem postopku bi prišlo do ločitve zapuščine od premoženja dedičev po pokojnem M.F. Ker ZD upnikom omogoča zahtevati ločitev zapuščine v treh mesecih od uvedbe dedovanja, dedovanje pa se uvede s smrtjo (1. odstavek 123. člena ZD), bi v primeru zakonitosti izpodbijanega sklepa upniki ostali brez varstva svojih pravic, ki jim ga omogoča 143. člena ZD.

Pritožba je utemeljena.

Institut ločitve zapuščine ureja določilo 1. odstavka 143. člena ZD. Po 1. odstavku 143. člena ZD lahko zapustnikovi upniki zahtevajo v treh mesecih od uvedbe dedovanja, da se zapuščina loči od dedičevega premoženja. Dedovanje se po splošnih pravilih dednega prava uvede s smrtjo zapustnika (1. odstavek 123. člena ZD) in tudi pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti (132. člen ZD). ZDen pa vsebuje nekaj specialnih določil o dedovanju po osebi, ki ji je vrnjeno premoženje v denacionalizacijskem postopku, med drugim tudi glede uvedbe dedovanja po umrlem denacionalizacijskem upravičencu (to se po 1. odstavku 78. člena ZDen uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju) in prehodu zapuščine, o kateri se odloča v tem postopku, na njegove dediče (po 2. odstavku 78. člena ZDen preide z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji). Nadalje je treba omeniti tudi določilo 74. člena ZDen, po katerem se v primerih iz 3. odstavka 67. člena ZDen (ko je denacionalizacijski upravičenec umrl in se z odločbo o denacionalizaciji da denacionalizirano premoženje v začasno uporabo skrbniku za posebne primere), ko je bil zapuščinski postopek po denacionalizacijskem upravičencu pravnomočno končan, ne da bi bilo v njem odločeno tudi o dedovanju premoženja, ki mu pripada po odločbi o denacionalizaciji, glede tega premoženja opravi nov postopek. Izjemo od tega pravila predstavlja situacija iz 82. člena ZDen, torej ko ni bilo okoliščin iz 80. (v pravnomočno končanem zapuščinskem postopku ni bilo dednih izjav in dednopravnih pogodbe) ali 81. člena ZDen (v postopku tudi ni bilo oporočnih razpolaganj), ni treba opraviti novega zapuščinskega postopka, temveč sodišče razdeli premoženje, ki je pripadlo zapustniku po odločbi o denacionalizaciji, s sklepom iz 1. odstavka 221. člena ZD.

V obravnavanem primeru je bilo premoženje v denacionalizacijskem postopku vrnjeno zapustnikovi prednici - njegovi materi J.M., ki je umrla 31.10.1967. Po njej je bil že opravljen zapuščinski postopek, ki se je končal s pravnomočnim sklepom o dedovanju z dne 30.5.1969 opr. št. O .../68. V njem je bilo med drugim ugotovljeno, da je zapustnica z oporoko z dne 27.11.1961 zapustila svojo trjatev do jugoslovanske države za nacionalizirano podjetje "x" svojemu sinu F.M. (v denacionalizacijskem postopku pa ji je bilo vrnjeno premoženje v naravi). V zapuščinskem postopku so dediči po pokojni J.M. podali dedne izjave in tudi sklenili dedni dogovor, zato ni mogoče brez pridržka pritrditi pritožnikom, da v konkretnem primeru po pokojni J.M. sploh ni treba opraviti zapuščinske obravnave.

Po 1. odstavku 125. člena ZD je dedič lahko samo tisti, ki je živ ob uvedbi dedovanja. Dedovanje po pokojni J.M. je bilo glede na specialno določilo 2. odstavka 78. člena ZDen uvedeno s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju z dne 30.5.1969, torej bi po njej dedoval tudi njen sin F.M. Po 2. odstavku 78. člena ZDen pa preide zapuščina na dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. F.M. je umrl dne 24.4.2000. Po navedbah pritožbe naj bi bila tedaj že pravnomočna odločba o denacionalizaciji z dne 2.2.2000. Če pa je to res, je nanj kot dediča po denacionalizacijski upravičenki prešlo s to odločbo vrnjeno premoženje, kar pomeni tudi, da obstaja zapuščina po njem. V tem delu je torej treba pritrditi pritožbam upnikov, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialnopravna določila ZD in ZDen. Njihovi pritožbi je zato ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Pogoji za spremembo odločitve zapuščinskega sodišča, kar predlagajo pritožniki, namreč niso podani, saj zapuščinsko sodišče drugih pogojev za ločitev zapuščine zaradi zmotnega stališča, da zapuščine po pokojnem F.M. sploh ni, ni presojalo.