125. člen ZD

Sodišče za dediča namreč ne more razglasiti nekoga, ki ob izdaji sklepa o dedovanju ni več živ, pa čeprav je zapustnika preživel, saj nima sposobnosti biti stranka postopka. Po prvem odstavku 125. člena ZD je dedič lahko samo tisti, ki je živ ob uvedbi dedovanja. Mrtev dedič nima sposobnosti biti stranka in ga ni mogoče razglasiti za dediča, saj v trenutku njegove smrti po samem zakonu (ipso iure) preide njegova zapuščina na njegove dediče (132. člen ZD). Sodišče ni imelo pravne podlage, da bi z dodatnim sklepom o dedovanju novo najdeno zapuščino preneslo na že pokojnega dediča. ZD ne pozna instituta ustanovitve dedne pravice za pokojnega dediča. Namesto dediča, ki ni več živ ob izdaji sklepa (tudi dodatnega) o dedovanju, vstopijo njegovi dediči.

Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kdo so dediči med zapuščinskim postopkom umrlega dediča in jim ni omogočilo sodelovanja v postopku, čeprav umrli dedič pred smrtjo ni podal dedne izjave o odpovedi dedovanju.

Dedne sposobnosti ni mogoče enačiti s sposobnostjo razsojanja. Sposobnost razsojanja ni pogoj za dedovanje. V postopku osebnega stečaja nad tožencem opravljeno procesno dejanje enega od potencialnih zakonitih dedičev (prijava izločitvene pravice) je aktivno in koristno dejanje enega enotnega sospornika, ki učinkuje v korist vseh sospornikov - potencialnih dedičev po pokojniku. Napačno je torej stališče o izgubi izločitvene pravice in posledični izgubi pravnega interesa tožnikov za vodenje te pravde. Pravna korist za vodenje pravde, ki se je začela pred začetkom stečajnega postopka nad tožencem, bi prenehala, če bi bila izločitvena pravica v postopku osebnega stečaja priznana. Ker ni pomemben uspeh strank na posamezni stopnji odločanja, temveč le končni uspeh, je sodišče prve stopnje v stroškovno odmero pravilno zajelo tako revizijske stroške tožnikov kot tudi njihove stroške, nastale v prvem sojenju.

Po določbi prvega odstavka 125. člena ZD je dedič lahko vsak pravni subjekt: fizična ali pravna oseba, ki obstaja ob uvedbi dedovanja oziroma ob zapustnikovi smrti. Po analogiji z domnevo o življenju spočetega otroka (drugi odstavek 125. člena ZD) so lahko dediči tudi pravne osebe, ki še niso definitivno konstituirane, vendar pa izpolnjujejo vse pogoje za pridobitev pravne sposobnosti in že teče postopek za njihovo ustanovitev. Dedič je torej lahko tudi zametek ustanove. Brez pomena bi bila sicer določba ZU, ki dovoljuje zapustniku, da s pravnim poslom za primer smrti, to je oporoko, ustanovi ustanovo. V obravnavni zadevi torej kot dedič nastopa Ustanova A. A. v ustanavljanju, ki jo zastopa (kot zakoniti zastopnik) skrbnik, ki v imenu in na račun dediča (ustanove v ustanavljanju) opravlja procesna dejanja v zapuščinskem postopku. Skrbnik torej z ukrepi, ki jih izvaja v postopku, ne zavezuje sebe, temveč premoženje, ki ga upravlja. Deluje z voljo, da nastopijo učinki delovanja za tretjega (ustanovo v ustanavljanju), ne pa proti njemu samemu. Pravico do lastnega pravnega sredstva ima skrbnik le glede odločitev, ki se nanašajo na njegovo vlogo v postopku. Pritožba začasnega s

Volilo je breme zapuščine. Volilojemnik ga pridobi praviloma v trenutku oporočiteljeve smrti, ko skladno s 132. členom ZD preide na dediče zapuščina in z njo tudi breme volila. Ob smiselni uporabi drugega odstavka 125. člena ZD je treba šteti, da je ustanova ob zapustnikovi smrti že obstajala, če kasneje dobi odobritev pristojnega državnega organa za obstoj. Zato ji gre dediščina ipso iure od trenutka zapustnikove smrti (132. člen ZD), hkrati s tem pa tudi breme volila. Če oporočitelj veže volilo na izpolnitev pogoja ali roka, volilojemnik ne pridobi volila v trenutku oporočiteljeve smrti, saj velja učinek izpolnitve odložnega pogoja ali začetka teka roka le za naprej.

Ker se dedovanje uvede s smrtjo zapustnika, je pomembno le to, ali je dedič živ v trenutku zapustnikove smrti. To velja tako za zakonite kot oporočne dediče. Okoliščina, da je oporočni dedič že pred začetkom zapuščinskega postopka umrl, nima nobenega vpliva.

Z 78. členom ZDen je določeno, da se dedovanje uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju, zapuščina pa na dediče preide s pravnomočnostjo določbe o denacionalizaciji. Krog dedičev, ki so upravičeni dedovati denacionalizirano premoženje, torej ni enak krogu dedičev, ki so bili upravičeni dedovati premoženje, ki ga je zapustnica imela ob smrti.

Za določitev kroga dedičev, če ni bil izdan sklep o dedovanju, je odločilen čas smrti pokojne in ne čas pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe.

Tudi posebna ureditev ZDen dopušča dedičem denacionalizacijskega upravičenca oporočna razpolaganja z denacionaliziranim premoženjem, še posebej iz razloga, ker imajo na podlagi 81. člena ZDen oporočna razpolaganja denacionalizacijskega upravičenca, ki so napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, glede tega premoženja pravni učinek, če je to v oporoki izrecno navedeno, s tem, da pogoji za veljavnost oporočnega dedovanja iz 81. člena ZDen veljajo le za denacionalizacijskega upravičenca, ne pa za oporočna razpolaganja njegovih dedičev.

V sklepu o zapuščini ne more biti oseba, ki je že umrla.

Glede na to, da je dedič tisti, ki je živ ob uvedbi dedovanja, za presojo, ali je hči denacionalizacijske upravičenke dedinja po njej tudi glede denacionaliziranega premoženja, ni odločilno, ali je bila živa ob pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, ampak ali je bila živa ob pravnomočnosti prvega sklepa o dedovanju. Če dedič ni več živ ob pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, dedujejo to premoženje njegovi dediči.

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v drugem odstavku 92. člena določa, da se tožba na ugotovitev očetovstva lahko vloži tudi po smrti domnevnega očeta, vendar najkasneje eno leto po njegovi smrti. Po mnenju pritožbenega sodišča ta rok ne more začeti teči, predno se otrok ne rodi, torej ne pridobi pravne subjektivitete.

ZDen v prvem odstavku 80. člena določa, da dedne izjave, podane do izdaje odločbe o denacionalizaciji, nimajo pravnega učinka glede premoženja, ki pripade upravičencu po odločbi o denacionalizaciji. To pa ne velja za dedne izjave, dane v postopku denacionalizacije. Glede na to, da so dediči dedne izjave podali v teku denacionalizacijskih postopkov, na naroku februarja 2009, ki so jih tudi podpisali, jih podane dedne izjave glede denacionaliziranega premoženje po zapustniku zavezujejo. Dedna izjava je namreč v skladu z določilom 1. odstavka 138. člena ZD nepreklicna.

Glede na to, da je odškodnina v obliki obveznic SOD-a, upoštevajoč pri tem 2. člen ZDen, le ena od oblik denacionalizacije nekdaj podržavljenega premoženja, ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da zapustnik z oporoko s tem premoženjem, ki ga je opredelil z navedbo parc. št. in ki je bilo kasneje vrnjeno v obliki obveznic, ni razpolagal. V 81. členu ZDen ni podlage za zahtevo, da bi oporočitelj v oporoki izrecno opredelil tudi obliko v kateri mu bo podržavljeno premoženje vrnjeno. Kdaj je dedovanje uvedeno in po katerem trenutku se presoja krog dedičev, ZDen ureja drugače kot ZD. Tako se po 1. odstavku 123. člena ZD dedovanje uvede s smrtjo zapustnika, po 1. odstavku 78. člena ZDen pa z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju.

V novem zapuščinskem postopku, v katerem sodišče odloča o dedovanju denacionaliziranega premoženja, se sodišču ni treba (ponovno) ukvarjati z veljavnostjo (v predhodnem zapuščinskem postopku razglašene) oporoke, za katero je bilo tedaj ugotovljeno, da je veljavna in je bil na njeni podlagi že izdan pravnomočen sklep o dedovanju. Dedič je lahko samo tisti, ki je živ ob uvedbi dedovanja (1. odst. 125. čl. ZD). ZD instituta dedne pravice za pokojnikovega dediča, ki je bil ob uvedbi dedovanja živ, je pa umrl med zapuščinskim postopkom, ne pozna.

Zakon ne pozna instituta ustanovitve dedne pravice za pokojnega dediča, ki je bil ob uvedbi dedovanja živ, pa je umrl med zapuščinskim postopkom. Namesto dediča, ki je preživel zapustnika, umrl pa je pred zaključkom zapuščinskega postopka, vstopijo njegovi dediči. Takšna rešitev je bolj sprejemljiva od ustanovitve dedne pravice zato, ker z ustanovitvijo dedne pravice vprašanje dedovanja zapustnikovega premoženja ni dokončno rešeno, pa tudi zato, ker je treba dedičevim dedičem omogočiti sodelovanje v postopku.

Za dediča ni mogoče razglasiti nekoga, ki ob izdaji sklepa o dedovanju ni več živ, saj nima sposobnosti biti stranka. Dedna pravica v takem primeru preide na njegove dediče (134. čl. ZD v zvezi s 125. čl. ZD). V zapuščinskih postopkih velja tudi načelo oficialnosti, kar pomeni, da mora sodišče v primeru dvoma raziskati (dodatno zaslišanje dedičev, oklic) vse okoliščine, na podlagi katerih bo mogoč prepričljiv zaključek, kdo so zakoniti dediči po zapustniku. Sodišče ne sme upoštevati prepozne pritožbe, če bi bile s tem prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na izpodbijani sklep (173. čl. ZD), to seveda ne pomeni dolžnosti tudi v obratni smeri: da bi sodišče moralo upoštevati nepravočasno pritožbo, če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na sklep.

V skladu z določbo 125. člena ZD je dedič zgolj tisti, ki je živ ob uvedbi dedovanja. Zakon ne pozna instituta ustanovitve dedne pravice za pokojnega dediča, ki je bil ob uvedbi dedovanja živ in je umrl med zapuščinskim postopkom. Sodna praksa pa je iz razloga praktičnosti in smotrnosti, da se zapuščinski postopki ne bi vlekli v nedogled, rešila tovrstne primere tako, da na mesto dediča, ki je preživel zapustnika, umre pa pred koncem zapuščinskega postopka, stopijo njegovi dediči, ki jih sodišče ugotovi. Izločitveni zahtevek dediča iz 32. člena ZD se lahko nanaša le na alikvotni del zapuščine, ne pa na posamezno stvar.

Mrtva fizična oseba ne more biti subjekt pravic in je zato ni mogoče vpisati v zemljiško knjigo kot imetnika pravice.

Dedovanje denacionalizacijskega premoženja se uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju. Če je dedič po pravnomočnosti sklepa o dedovanju umrl pred odločitvijo sodišča o dedovanju denacionaliziranega premoženja, so dediči take zapuščine namesto pokojnega dediča njegovi dediči.