143. člen ZD

Institut začasnega skrbnika zapuščine ureja prvi odstavek 131. člena ZD, ki določa, da ga sodišče postavi, če so dediči neznani ali če je neznano njihovo prebivališče ter v drugih primerih, kadar je to potrebno. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je v obravnavani zadevi krog potencialnih dedičev, znan. Tega v ničemer ne spremeni dejstvo, da sklep o dedovanju še ni izdan, saj zapuščina na dediče preide že v trenutku zapustnikove smrti (132. člen ZD). Namen instituta je ohraniti zapuščino in zanjo poskrbeti oz. jo upravljati vse od zapustnikove smrti do trenutka, ko postane znano, kdo so dediči. Sodišče zato mora skrbnika imenovati v primerih: ko ni jasno ali dediči obstajajo in ali so vsi znani; ko je vsaj en izmed dedičev neznanega bivališča oz. drugače nedosegljiv; ko obstoji spor zaradi obstoja oz. veljavnosti oporoke in se (še) ne ve, kdo bo dedič; itd. Nasprotno, imenovanje skrbnika ni potrebno, ko je na drug način poskrbljeno za upravljanje zapuščine, ko so (vsi) dediči znani in lahko sami poskrbijo za začasno upravljanje zapuščine. Prvenstveno je torej namen postavitve začasnega skrbnika zapuščine zaščita interesov (vseh) dedičev v zvezi z zapuščino.

Dedič je tudi v primeru ločitve zapuščine pravni naslednik zapustnika, čeprav gre za vrednostno in predmetno omejeno odgovornost. Na podlagi navedenega se bo tako izvršilni oziroma drug postopek nadaljeval z novim dolžnikom - dedičem.

Prekinitev postopka v primeru ločitve zapuščine ni obvezna. Sodišče mora obrazložiti, zakaj je v okoliščinah konkretnega primera smiselno postopek prekiniti. S samo izdajo sklepa o ločitvi zapuščine še ne pride do poplačila upnika. V primeru, ko dediči terjatev zapustnikovega upnika prerekajo, mora sodišče upnika napotiti, da v določenem roku sproži ustrezen postopek za poplačilo svoje terjatve. Če do poteka roka ustreznega postopka ne sproži, sodišče sklep o ločitvi zapuščine prekliče.

Upniku ni treba dokazovati prezadolženosti, kar potrjuje tudi novejša sodna praksa (npr. VSL sklep II Cp 1953/2015, VSL sklep I Cp 1077/2015, VSL sklep II Cp 224/2016 in drugi). Če bi moral upnik izkazovati prezadolženosti dediča, bi to pomenilo neupravičeno široko razlago 143. člena ZD.

Trimesečni rok za podajo zahteve za ločitev zapuščine iz 143. člena ZD je zakonski prekluzivni rok, ki teče od uvedbe dedovanja (torej od smrti zapustnika) in ni vezan na kakršnekoli okoliščine na strani potencialnega separatista, npr. vednost upnika glede terjatve ali glede smrti zapustnika. Ločitev zapuščine se lahko uveljavlja le za zavarovanje terjatev, ki jih imajo upniki do zapustnika, torej terjatev, ki so nastale že za časa zapustnikovega življenja

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za izdajo izpodbijanega sklepa. Iz podatkov spisa je razvidno, da je bil izvršilni postopek za poplačilo terjatev ločitvenih upnikov v času izdaje izpodbijanega sklepa že v teku (tekel je že ob vložitvi predloga za ločitev zapuščine), zato napotitev ločitvenih upnikov na izvršilni postopek v konkretnem primeru ni bila potrebna. Tudi sicer zanjo ni zakonske podlage, saj 210. in 212. člen ZD ne vsebujeta določbe o napotitvi strank (med katere sodijo tudi ločitveni upniki) na izvršilni postopek, pač pa na pravdni in upravni postopek. Uporaba določbe iz 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP o prekinitvi postopka zaradi reševanja predhodnega vprašanja tudi ni možna, saj ločitvena upnika že razpolagata z izvršilnim naslovom zoper zapustnika. Njuna terjatev ni več sporna (temveč pravnomočno dokazana) in tudi ne njuna pravica do prednostnega poplačila terjatve, ki jo že uveljavljata izven zapuščinskega postopka.

Upniki, ki ne zahtevajo, da se zapuščina loči od dedičevega premoženja, niso stranke zapuščinskega postopka in lahko svoje terjatve uveljavljajo le v pravdi. Njihova pritožba zato ni dovoljena.

Zahtevek za izločitev 50 % poslovnega deleža družbe iz zapustnikovega premoženja po vsebini ni zahteva za ločitev zapuščine. Gre za zahtevek za izločitev določene premoženjske mase iz zapustnikovega premoženja, o katerem se ne odloča v zapuščinskem postopku, temveč v pravdi. Od upnikov so stranke zapuščinskega postopka le ločitveni upniki.

ZD ločitev zapuščine od premoženja dedičev ureja v 143. členu, ki ne določa obligatorne izvedbe naroka in popisa ter cenitve dolžnikovega premoženja. Če obseg premoženja ni sporen ter je predhodno razviden iz smrtovnice, stranke postopka pa popisa in cenitve ne predlagajo, tega postopka sodišče ni dolžno izvesti. Namen instituta ločitve zapuščine od premoženja dediča je v preprečitvi zlitja premoženjskih mas in zavarovanju pravic upnikov, ne pa v preprečitvi nekritičnega posega v zapuščino v prevelikem obsegu, kot zatrjujejo pritožniki. Edini zakonski pogoj za uveljavitev tega instituta po trenutno veljavni ureditvi je, da upnik zahtevo poda v roku treh mesecev od uvedbe dedovanja, kar je A. A. pravočasno izpolnil, medtem ko drugi upniki ločitve zapuščine niso zahtevali. Za odločitev o zahtevi upnika zato ni pravno odločilno, da obstojijo še terjatve drugih upnikov, saj se bodo ti lahko iz stvari in pravic zapuščine poplačali šele, ko bo poplačan izločitveni upnik. To velja tako za terjatve zapustnika kot za terjatve do zapuščine, nastale zaradi njenega vzdrževanja. Za obe vrsti terjatev so odgovorni dediči do višine podedovanega premoženja, kar na utemeljenost zahteve za

Za postavitev skrbnikov zapuščine ni izkazanih zakonskih pogojev iz 131. člena ZD. Ta v relevantnem prvem odstavku določa: „Če so dediči neznani ali če je neznano njihovo prebivališče, kakor tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno, postavi sodišče začasnega skrbnika zapuščine, ta je upravičen, da v imenu dedičev toži ali je tožen, da izterjuje terjatve in izplačuje dolgove in sploh, da zastopa dediče.“ Dejstvo, da sklep o dedovanju še ni izdan, ne pomeni, da dediči ne bi bili znani. Zapuščina nanje preide že s trenutkom smrti in ne šele s pravnomočnim sklepom o dedovanju (132. člen ZD). Upnik ni stranka zapuščinskega postopka, saj ni nastopila izjemna situacija iz 143. člena ZD, ki bi mu ta status podelila (ločitev zapuščine od premoženja dedičev), zaradi česar sploh ni upravičen podajati predlogov v zapuščinskem postopku.

Že uradni preizkus zadeve pokaže, da prvostopenjsko sodišče skladno s 16. členom ZDKG ni odločilo o vštetju pričakovanih izdatkov prevzemnice zaščitene kmetije, potrebnih za usposobitev mladoletnih dedičev za samostojno življenje, primerno gospodarski zmožnosti zaščitene kmetije, v nujni delež, ki tem dedičem pripada.

Ločitev zapuščine ne doseže svojega namena, dokler upniki, ki so jo zahtevali, niso poplačani iz ločene zapuščine. Po stališču sodne prakse so zato upniki, ki so predlagali ločitev zapuščine, dolžni sprožiti ustrezne postopke za poplačilo oziroma zavarovanje svojih terjatev po pravilih izvršilnega postopka, do zaključka katerega oziroma do neuspešnega izteka roka za njegovo sprožitev se zapuščinski postopek prekine. Kasnejša izdaja sklepa o dedovanju, po nadaljevanju zapuščinskega postopka, pa je omejena le na tisto, kar od zapuščine po poplačilu zapustnikovih dolgov ostane. Ob vsem povedanem v primeru predlagane izvršbe ločitvenega upnika v skladu z napotitvenim sklepom zapuščinskega sodišča na ločeno zapuščino, postopanje po tretjem odstavku 168. člena ZIZ zaradi vpisa dedičeve lastninske pravice na ločenem premoženju v zemljiški knjigi, in prekinitev izvršilnega postopka do zaključka zemljiškoknjižnega postopka o tem vpisu, ni na mestu. Tako postopanje bi bilo tudi v nasprotju s samim namenom ločitve zapuščine. Vse dokler ločitev zapuščine učinkuje, ločena zapuščina tudi ne more biti predmet dedovanja. Materialnopravno napačna je ocena sodišča prve stopnje, da nap

Namen instituta ločitve zapuščine je preprečiti zlitje zapuščine z dedičevim premoženjem, saj bi se sicer lahko zgodilo, da terjatve upnikov, ki so jih imeli do zapustnika in so ob njegovi smrti prešle na dediča, ne bodo poplačane, ker jim bodo pri tem konkurirale terjatve dedičevih upnikov. Sodišče prve stopnje je sicer ob izdaji izpodbijanega sklepa po podatkih, s katerimi je razpolagalo, pritožnici utemeljeno upoštevalo kot zakoniti dedinji, vendar pa sta pritožnici ob vložitvi pritožbe podali dedno izjavo, s katero sta se dedovanju odpovedali. Takšna izjava je v pritožbi dopustna in pravočasna, saj tretji odstavek 205. člena ZD določa, da lahko prizadete osebe do konca postopka podajo pri sodišču izjavo, ali sprejmejo dediščino ali pa se ji odpovedujejo.

Zakoniti dediči lahko v pravdi dokazujejo, da je oporoka zaradi napak v obliki neveljavna (prvi odstavek 76. člena ZD), (zapuščinsko) sodišče pa tega po uradni dolžnosti ne presoja. O prijavljenih terjatvah proti zapustniku, tudi če so te priglašene, zapuščinsko sodišče vsebinsko ne odloča. Zapuščino namreč sestavlja samo aktiva – pravice, ki imajo denarno vrednost. Ker zapustnikovi dolgovi (pasiva) niso sestavni del zapuščine, zapuščinskemu sodišču ni treba ugotavljati priglašenih terjatev iz naslova zapustnikovih dolgov in jih vsebinsko obravnavati, niti navajati v sklepu o dedovanju (primerjaj 214. člen ZD).

Ločitvenemu upniku ni treba dokazati prezadolženosti dedičev, mora pa zadostiti dvema pogojema, in sicer: (1) da predlog (za ločitev zapuščine) vloži v treh mesecih od uvedbe dedovanja, in (2) da za verjetno izkaže svojo terjatev. Vprašanje, ali bo sporni del nepremičnine v celoti predmet zapuščine ali pa bo upoštevana kupoprodajna predpogodba in bo prešel iz zapuščine, je predhodno vprašanje, od katerega je odvisen obseg zapuščine.

Z odreditvijo ločitve zapuščine namen tega instituta, ki je poplačilo zapustnikovega upnika, še ni dosežen. Ločitveni upnik mora sprožiti ustrezen postopek za poplačilo svoje terjatve, in sicer izvršilni postopek oziroma pravdo z dajatvenim zahtevkom, če še ne razpolaga z izvršilnim naslovom.

Zakonski rok, v katerem je mogoče zahtevati ločitev zapuščine, torej teče od uvedbe dedovanja, to je od smrti zapustnika in ni vezan na okoliščine na strani potencialnega separatista. Gre torej za objektivni rok, ki je prekluziven. Zakonodajalec je očitno presodil, da kasneje kot tri mesece po tem, ko je že prišlo do zlitja zapustnikove premoženjske mase s premoženjsko maso dediča, niso dopustni posegi z učinkom ex tunc. Pritožnikov zahtevek za ločitev zapuščine je bil vložen prepozno.

Upnica je dejansko podala predlog za izločitev zapuščine, saj zatrjuje, da v zapuščino ne spada 13 % delež nepremičnine v lasti pokojne. Takšen zahtevek pa ne predstavlja zahtevka po 143. členu ZD, kot to zmotno meni upnica. Za tovrstni zahtevek - izločitev zapuščine, ZD ne daje podlage.

Upnik, ki ni zahteval ločitve zapuščine, ni stranka zapuščinskega postopka in zato nima pravice do pritožbe zoper sklep o dedovanju, ker ne uveljavlja pravice na dednopravnem temelju. Sodišče odloči, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa, zlasti v primerih, če so s sklepom odrejeni ukrepi za zavarovanje zapuščine, pa je nevarnost, da bi se z odložitvijo izvršitev teh ukrepov onemogočila. Te nevarnosti oporočna dedinja ni zatrjevala.