VSRS Sodba VI Ips 1/2005

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Vrhovno sodišče RS je z izpodbijano sodbo na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 95/2001-13 z dne 7.5.2002, s katero je to sodišče zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 22.1.2001, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikov zahtevek za denacionalizacijo nepremičnin. Tožena stranka je pojasnila, da razlaščenka K.K., ki je umrla 7.2.1959, ni upravičenka po Zakonu o denacionalizaciji (ZDen), ker se ob podržavljenju ni štela za jugoslovansko državljanko in ji to državljanstvo po 9.5.1945 ni bilo priznano, torej ker ne izpolnjuje pogojev iz 1. odstavka 9. člena ZDen. Ker razlaščenka ni umrla pred podržavljenjem, premoženje ji je bilo podržavljeno z odločbo Mestne zaplembene komisije z dne 4.10.1945, izdano na podlagi Odloka AVNOJ, torej predpisa, navedenega v 20. točki 3. člena ZDen, ne pride v poštev določba 11. člena ZDen. Če bi imela razlaščenka pravne naslednike - zakonca ali dediče prvega dednega reda, bi bili upravičenci po 12. členu ZDen ti pravni nasledniki, če bi bili ob podržavljenju jugoslovanski državljani in bi jim bilo jugoslovansko državljanstvo priznano po 9.5.1945. Ker pa takih pravnih naslednikov nima, V.V. namreč ni njena dedinja prvega dednega reda, saj ni njena hči ali vnukinja, je bilo treba zahtevo B.V., pravnega naslednika po V.V., zavrniti.

Prvostopno in pritožbeno sodišče sta s svojima sodbama pritrdili odločitvi in razlogom tožene stranke. V zvezi s tožbenimi navedbami pa sta pojasnili, da v tem primeru problem upravičenca sploh ni povezan s problemom fideikomisarične substitucije (V.V. je bila z oporoko C.F. - pravne prednice K.K. določena kot fideikomisarični substitut K.K. in je bilo to zaznamovano v zemljiški knjigi).

Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da sodbi sodišč prve in druge stopnje izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišči nista uporabili 33. člena Ustave Republike Slovenije (URS) in 229. člena Zakona o dedovanju (ZD) in sta napačno uporabili 15. člen ZDen v zvezi z 78. členom ZDen. Sodbi sta nezakoniti, ker ne priznavata statusa denacionalizacijske upravičenke V.V. Določba 15. člena ZDen je bila mišljena tako, da so v primeru smrti prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja upravičeni vlagatelji osebe, ki s tem postanejo denacionalizacijski upravičenci. To naj bi izhajalo že iz umestitve te določbe v poglavje "Upravičenci", medtem ko so upravičeni vlagatelji vključeni v poglavje "Uveljavljanje pravic", konkretno v 60. člen ZDen. S takšnima sodbama je poseženo v ustavno pravico do zasebne lastnine in dedovanja po 33. členu URS. Glede tega se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-82/01. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče RS ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi tožeče stranke ter zahtevi za denacionalizacijo, vloženi v korist V.V.

Tožeča in tožena stranka na zahtevo za varstvo zakonitosti nista odgovorili. Je pa tožeča stranka urgirala odločitev.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pogoji za vračanje podržavljenega premoženja v postopku denacionalizacije so predpisani v ZDen. Ta določa, kdo so kot fizične osebe upravičenci po ZDen v 3., 4., 5., 9., 10., 11., 12. in 13. ter 60. členu ZDen, upravičeni vlagatelji pa so določeni v 15. in 60. členu ZDen.

Ker ni sporno, da lastnici podržavljenega premoženja ob podržavljenju K.K. (umrli 7.2.1959), oporočni dedinji po C.F., ni bilo priznano jugoslovansko državljanstvo po 9.5.1945, tudi ni sporno, da ni upravičenka po 1. odstavku 9. člena ZDen, čeprav ji je bilo premoženje podržavljeno po predpisu iz 3. člena ZDen. Prav tako ni sporno, da ji je bilo premoženje podržavljeno leta 1945, torej za časa njenega življenja, in da ne pride v poštev določanje upravičencev po 11. členu ZDen. Ni niti sporno, da je oporočnica (C.F.) v oporoki določila fideikomisarično substitucijo v korist V.V., ki je umrla 21.12.1966, da je zahtevo za denacionalizacijo vložil B.V. kot pravni naslednik po V.V., da je obravnavana nepremičnina na podlagi prisojilne listine (po sedanjem pravu pravnomočen sklep o dedovanju) z dne 1.6.1938 v zemljiški knjigi vknjižena kot lastnina K.K., rojene E., z zaznambo fideikomisarične substitucije v korist V.V. Sporno pa je, ali je V.V. upravičenka po ZDen.

Kot so v obravnavanem primeru pravilno pojasnili že obe sodišči in tožena stranka, so upravičenci do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno s predpisom oziroma na način iz 3., 4. oziroma 5. člena ZDen, kar V.V. ni bila (zemljiško - knjižna lastnica je bila K.K., nanjo se je glasil akt o podržavljenju). Glede na to, da je K.K. ob podržavljenju živela, ne pride v poštev določanje denacionalizacijskih upravičencev po 11. členu ZDen. Ker K.K. ni upravičenka, saj ji po 9.5.1945 ni bilo priznano jugoslovansko državljanstvo, bi prišla v poštev denacionalizacija po 12. členu ZDen, torej bi se kot upravičenci lahko šteli njen zakonec ali dedič 1. dednega reda, če bi jim bilo jugoslovansko državljanstvo priznano po 9.4.1945. V.V. ni zakonec in ne dedič 1. dednega reda po K.K., torej ne more biti upravičenka po 12. členu ZDen.

V 1. odstavku 15. člena ZDen je določeno, da so v primeru, če so upravičenci iz 3., 4. ali 5. člena ZDen mrtvi ali so razglašeni za mrtve, upravičenci za uveljavljanje pravic iz ZDen njihovi pravni nasledniki. Pri tem se pravno nasledstvo presoja po pravu RS, če ni v naslednjih določbah ZDen drugače določeno. V 15. členu ZDen torej niso določeni upravičenci, temveč upravičeni vlagatelji.

V tem primeru je vlagatelj denacionalizacijske zahteve B.V., ki je sin V.V., ki ni upravičenka niti po 3. niti po 12. členu po ZDen. Upravičenka po ZDen pa tudi ni K.K., čeprav ji je bilo premoženje podržavljeno s predpisom iz 3. člena ZDen, ker za to ne izpolnjuje pogoja iz 1. odstavka 9. člena ZDen. Torej je vsako nadaljnje ugotavljanje pravnih naslednikov K.K. zaradi ugotovitve upravičenih vlagateljev brezpredmetno, saj je upravičenost vlagateljev vezana na prvotno ugotovljeno upravičenost osebe, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, ta pa v tem primeru ni podana.

Vrhovno sodišče RS torej meni, da sta obe sodišči predhodno pravilno uporabili ZDen, da uporaba ZD v tem primeru niti ni potrebna, ter da drugačno razumevanje določbe 15. člena ZDen s strani vrhovne državne tožilke ne pomeni, da sta sodišči v izpodbijanih sodbah zmotno uporabili materialno pravo. Na drugačno odločitev v tej zadevi zato ne mora vlivati sklicevanje vrhovne državne tožilke na zemljiškoknjižno vpisano fideikomisarično substitucijo, 78. člen ZDen in 229. člen ZD. Te navedbe namreč za odločitev o tem, da K.K. ni upravičenka po ZDen in da zato ni treba ugotavljati njenih pravnih naslednikov, niso pravno pomembne.

Za odločitev v tej stvari tudi ni pravno pomembno zatrjevanje vrhovne državne tožilke, da bi v primeru, če premoženje ne bi bilo podržavljeno, po K.K. (umrli 7.2.1959) dedovala V.V. (umrla leta 1966), ker da so tedanji predpisi kljub siceršnji prepovedi fideikomisarične substitucije izjemoma dovoljevali ta institut, če je bil vpisan v zemljiški knjigi in ni bil izbrisan na podlagi Odloka o odpravi in razveljavitvi vseh pravnih predpisov (Uradni list DFJ, št. 4/45). ZDen namreč ne določa, da je upravičeni vlagatelj ali celo upravičenec oseba, ki bi dedovala po osebi, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, če podržavljenja ne bi bilo. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 1. odstavka 84. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno.