VSRS Sodba X Ips 1348/2004

Revizija se zavrne.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11.5.2004. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Oddelka za upravne notranje zadeve Upravne enote Maribor z dne 23.5.2003, s katero je v 1. točki izreka ugotovljeno, da se A.A., rojen 29.7.1890 v Mariboru, po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28.8.1945 ni štel za jugoslovanskega državljana. V 2. točki izreka citirane odločbe pa je ugotovljeno, da se B.A., rojena 4.8.1893 v Avstriji, po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28.8.1945 ni štela za jugoslovansko državljanko.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da gre v obravnavani zadevi za ugotavljanje jugoslovanskega državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije za B.A, rojene 4.8.1893 v , Avstrija, ob upoštevanju določbe 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu (ZDrž, Ur. l. FLRJ, št. 54/46 in 105/48). V takem primeru mora obstoj nemške narodnosti in prebivanje v tujini dokazati organ, ki vodi postopek. Stranka pa lahko lojalnost denacionalizacijskega upravičenca uspešno uveljavi le v primeru, da dokaže, da je bil zaradi verskih ali drugih razlogov interniran, ali, ki dokaže, da se je boril na strani protifašistične koalicije (2. odstavek 9. člena ZDen). Domneva nelojalnosti je tako izpodbojna in je tako breme dokazovanja na strani tožnika, to je tistega, ki zatrjuje, da dejstvo (domneva nelojalnosti) ne obstaja. To svoje stališče je Ustavno sodišče Republike Slovenije navedlo v svoji odločbi, št. U-I-23/97 z dne 20.3.1997 (Uradni list RS, št. 23/97) in potrdilo v svojih odločbah, na primer: opr. št. Up 641/2001 in Up 299/2001 (obe Uradni list RS, št. 7/2002).

V obravnavanem primeru je tožena stranka v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje, št. U 382/2001-22 z dne 13.3.2002, z odločbo z dne 6.8.2002 ugodila tožnikovi pritožbi in odpravila odločbo navedenega prvostopnega organa z dne 29.9.1994 in zadevo vrnila prvostopnemu upravnemu organu v ponovni postopek. Prvostopnemu upravnemu organu je naložila, da v ponovljenem postopku upošteva vse pripombe in nakazane pomanjkljivosti v navedeni sodbi z dne 13.3.2002.

Sodišče prve stopnje je na podlagi podatkov v upravnih spisih ugotavlja, da je prvostopni upravni organ v ponovljenem postopku preko pooblaščenca dne 20.9.2002 tožnika vabil, da se zglasi kot stranka na Upravni enoti Maribor zaradi seznanitve s postopkom ugotovitve državljanstva svojih prednikov. Ker se tožnik na vabilo ni odzval, ga je seznanil s svojimi dosedanjimi ugotovitvami z dopisom z dne 21.10.2002. Poleg tega je tožnika pozval, da naj navede dejanja svojih staršev, ki izkazujejo lojalnost, okoliščine teh ravnanj oziroma o tem ponudi dokaze, kot na primer navede priče, predloži listine, navede strokovno literaturo, s katero naj bi ovrgel domnevo nelojalnosti. Opozoril ga je tudi, da v kolikor ne bo posredoval dokazov v roku treh mesecev, bo izdal negativno odločbo o državljanstvu njegovih staršev. Tožnikov pooblaščenec je upravnemu organu posredoval dopis z dne 22.1.2003, v katerem se ni strinjal z dosedanjimi ugotovitvami prvostopnega organa. Dostavil je kopijo odločbe Mestne zaplembene komisije v Mariboru z dne 8.9.1945 o zaplembi premoženja dr. A.A. kot jugoslovanskemu državljanu. Z dopisom Arhiva Republike Slovenije je bil seznanjen tožnikov pooblaščenec dne 17.2.2003. V navedenem dopisu je upravni organ pooblaščenca nadalje seznanil, da meni, da arhivski podatki, ki jih v svojem arhivskem gradivu hrani Arhiv Republike Slovenije, Oddelek za dislocirano arhivsko gradivo III in Pokrajinski arhiv Maribor, ki se nanašajo na članstvo A.A. in B.A. v nemški politični organizaciji Kulturbund, verodostojno potrjujejo to dejstvo. Upravni organ ni našel razlogov, da bi dvomil v podatke v arhivski dokumentaciji. Nelojalno ravnanje zoper interese narodov in države FLRJ imenovanih izhaja iz dejstva, da sta bila člana izrazito protijugoslovansko usmerjene organizacije Kulturbund. Glede na to po mnenju sodišča prve stopnje ni mogoče sprejeti ocene, da sta bila imenovana lojalna tedanji državi. Domneva nelojalnosti bi se lahko kot neutemeljena izpodbijala z navajanjem in dokazovanjem takšnih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na takšno kontinuirano lojalno ravnanje, ki bi dejansko izničilo negativen pomen članstva v Kulturbundu. Navedeni organ je pooblaščenca tudi pozval, da v roku enega meseca od vročitve dopisa predloži upravnemu organu nasprotne dokaze ter da bo v primeru brezuspešnega poteka roka odločeno na podlagi do tedaj zbranih podatkov. Na ponovno zaprosilo tožnikovega pooblaščenca z dne 19.3.2003 o tem, ali gre v primeru B.A. za podatke iz fonda Kulturbund, je Pokrajinski arhiv v Mariboru upravnemu organu sporočil, da so seznami, ki jih hranijo, nastali v času 1945 do 1946 pri Mestnem odboru OF Maribor, Odseku za upravo narodne imovine in so bili prevzeti v njihov arhiv v okviru fonda Mestnega odbora OF Maribor.

Sodišče prve stopnje ocenjuje, da sta tožena stranka in prvostopni upravni organ ravnala v celoti v smislu napotila iz citirane sodbe sodišča prve stopnje z dne 13.3.2002. Utemeljen je tožbeni ugovor, da so nepotrebne navedbe v izpodbijani odločbi tožene stranke o ugotovitvah, ki se nanašajo na A.A., ker teh ugotovitev tožnik s pritožbo zoper prvostopno upravno odločbo ni izpodbijal. Po oceni sodišča prve stopnje pa tožnik v postopku tudi ni uspel izpodbiti domneve o nelojalnem ravnanju B.A. zgolj z izražanjem dvoma v verodostojnost arhivskih podatkov, ki so sekundarno arhivsko gradivo. Pri dokazovanju lojalnosti svoje prednice bi bil namreč tožnik lahko uspešen le v primeru, če bi dokazal obstoj okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi nelojalnosti oziroma če bi ponudil navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričujejo lojalnost, ali pa bi dokazal obstoj okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi nelojalnosti.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je izpodbijana odločba pravilna in da temelji na zakonu, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

V pritožbi tožnik meni, da je bil uporabljen napačen materialnopravni predpis in se sklicuje na svoja izvajanja v tožbi. V nadaljevanju poda svoje mnenje, da je pričel Zakon o dopolnitvah in spremembah Zakona o državljanstvu (Uradni list FLRJ, št. 105/48) veljati dne 4.12.1948 in ni imel povratne veljave, ker tega zakonodajalec v zakonu ni tako določil. S 3. odstavkom 63. člena ZDen se je tudi vsebinsko poseglo v predpis, saj se je breme dokazovanja lojalnosti obrnilo iz tožene stranke na tožnika. Njegova uporaba vodi tudi do neenakopravnega položaja denacionalizacijskih upravičencev. Tožnik meni, da je bilo dejansko stanje glede članstva B.A. v Kulturbundu ugotovljeno zmotno. Ob upoštevanju načela materialne resnice bi morala tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe ugotoviti resnično stanje stvari in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, potrebna za zakonito in pravilno odločbo. Svoje odločitve o narodnostni pripadnosti in posledično tudi o lojalnosti navedene osebe enostavno ne sme in ne more opreti na eden in edini dokaz kot nekakšen rekonstruiran seznam, ki naj bi nastal s strani organa, ki je izvajal zaplembo premoženja. Kdaj je B.A. zapustila nekdanjo Jugoslavijo in odšla "živeti v tujino" je po njegovem mnenju bistvena okoliščina, ki jo tožena stranka ni natančneje ugotavljala, pomembna pa se ni zdela niti sodišču prve stopnje. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi, da se je B.A. štela za jugoslovansko državljanko in državljanko LR Slovenije od 28.8.1945 do 8.10.1979, ko ji je državljanstvo zaradi smrti prenehalo oziroma podrejeno, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje pred spremenjenim senatom.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Ker je s 1.1.2007 začel veljati in se uporabljati ZUS-1, je bilo treba tožnikovo pritožbo, ki je bila vložena 9.11.2004, obravnavati po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Skladno s to določbo se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1 in v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1, jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnavalo kot revizijo. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče Republike Slovenije preizkusi izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V okviru teh norm se je gibal tudi preizkus podanih revizijskih razlogov.

Tožnik izpodbija ugotovitev, da je bila B.A. nemške narodnosti in da je bila članica Kulturbunda. Dejstva so okoliščine zunanjega sveta. Tako nacionalna pripadnost kot tudi članstvo v organizacijah so torej dejstva, saj so zaznavna navzven. Revident je z izpodbijanjem ugotovitev o dejstvih smiselno menil, da je bilo dejansko stanje ugotovljeno zmotno. To pa ni dovoljen revizijski razlog (2. odstavek 85. člena ZUS-1).

V obravnavani upravni zadevi gre za ugotavljanje državljanstva (po 3. odstavku 63. člena ZDen) kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije in je zato treba upoštevati, poleg predpisov, ki urejajo državljanstvo, tudi določbe ZDen.

Temeljno pravilo glede ugotavljanja državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije je vsebovano v 1. odstavku 9. člena ZDen, ki določa, da so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Časovni okvir, ki je pomemben za ugotovitev državljanstva, je ureditev ZDrž, ki določa v 2. odstavku 35. člena oviro za ugotovitev oziroma nadaljevanje jugoslovanskega državljanstva na dan 28.8.1945, če so kumulativno podani trije (negativni) pogoji: življenje v tujini, nemška narodnost in nelojalno ravnanje med vojno ali pred vojno proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. Na podlagi te določbe ZDrž je bilo odrečeno državljanstvo FLRJ tistim osebam nemške narodnosti, ki so se pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti, ker so s svojim ravnanjem izkazovale lojalnost nemškemu Reichu.

V 3. odstavku 63. člena ZDen je določeno, da pri ugotavljanju jugoslovanskega državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ. Po stališču iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 (Uradni list RS, št. 23/97), vsebuje določba 2. odstavka 35. člena ZDrž v povezavi z določbo 3. odstavka 63. člena ZDen domnevo nelojalnosti. Ni pa jo dopustno razlagati tako, da prizadeta oseba ne bi imela pravice izpodbijati te domneve in dokazovati nasprotnega (točki 46. - 49. navedene odločbe, zlasti točka 48). Toženi stranki ni bilo potrebno ugotavljati nelojalnega ravnanja B.A., ampak je breme izpodbijanja nelojalnosti nosil tožnik. Tožnik v reviziji sicer meni drugače, vendar je po mnenju revizijskega sodišča njegovo mnenje nepravilno.

Ker je novela veljala od 4.12.1948, so torej brez jugoslovanskega državljanstva ostale osebe nemške narodnosti, ki so se 4.12.1948 nahajale v tujini. Učinek takšne ureditve je bil retroaktiven, saj je veljalo, kot da jugoslovanskega državljanstva niso imeli od 28.8.1945 naprej. Ustavno sodišče Republike Slovenije, kljub temu, ni odločilo, da bi bila ta ureditev neskladna z Ustavo Republike Slovenije (glej navedeno odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, 41. točka in naslednje, zlasti točki 45 in 47.).

Za ugotavljanje državljanstva v denacionalizacijskih postopkih se uporablja 3. odstavek 63. člena ZDen v povezavi s 39. členom Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Določba 3. odstavka 63. člena ZDen je torej posebni predpis, ki se uporablja le v denacionalizacijskih postopkih. To pa je stvarni razlog, zaradi katerega njegova uporaba ne pripelje do neupravičenega razlikovanja med vlagatelji vlog za ugotovitev državljanstva. Tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije ni presodilo, da uporaba 3. odstavka 63. člena ZDen vodi do diskriminacije (glej navedeno ustavno odločbo, zlasti 47. točko).

Po mnenju revizijskega sodišča je namreč očitno, da je revidentovo pravno naziranje zmotno iz razlogov, podanih v nadaljevanju:

Za to, da osebe nemške narodnosti niso pridobile jugoslovanskega državljanstva, je obstajal razlog, to je: njihova nelojalnost. Novela ZDrž je bila uveljavljena 4.12.1948 (glej 3. člen novele ZDrž). Ko je slovenski zakonodajalec sprejel ZDen, pa ZDrž že ni več veljal, čeprav še vedno učinkuje prav v zvezi z denacionalizacijo. Ustavno sodišče Republike Slovenije je že preizkusilo, ali je uporaba 2. odstavka 35. člena ZDrž (v besedilu novele ZDrž) v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije. Odločilo je, da ni (glej navedeno odločbo, obrazložitev 45. točke): "Vendar pa je treba ugotoviti, da takšna ureditev (glede državljanstva oseb nemške narodnosti) ni nasprotovala splošnim pravnim načelom, ki so jih že tedaj priznavali civilizirani narodi, ki so bili v drugi svetovni vojni žrtve nacional-socialističnega totalitarnega režima".

Zaplembna komisija je delovala na temelju "odloka AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino" (Uradni list SFJ, št. 2/45). Pristojna je bila za odločanje o zaplembi premoženja, ne pa tudi za odločitev o obstoju državljanstva. Zato tudi ni pomembno, kakšna je bila njena sestava in tudi ne, kaj je bilo v odločbi navedeno o državljanstvu oseb nemške narodnosti. Čeprav je odločba zaplembne komisije navedla, da je oseba nemške narodnosti jugoslovanska državljanka, je to za odločitev o obstoju ali ne obstoju državljanstva nepomembno.

Čeprav revizijsko sodišče ni preizkusilo izpodbijane sodbe glede razlogov, ki so bili podani v tožbi, pa ga določba 86. člena ZUS-1 zavezuje k temu, da po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče je pri preizkusu po uradni dolžnosti presodilo, da v izpodbijani sodbi materialno pravo ni bilo uporabljeno zmotno. Ker je B.A. na dan 4.12.1948 živela v tujini, bila po nacionalni pripadnosti Nemka, domneva njene nelojalnosti pa ni bila izpodbita, kar izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. Neutemeljeno revizijo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zato zavrnilo kot neutemeljeno (92. člen ZUS-1).