39. člen ZDRS

Tožnica je zahtevala ugotovitev državljanstva za namene postopka denacionalizacije premoženja njenega očeta. Za ugotovitev tožničinega državljanstva je pomembna ugotovitev državljanstva njenega očeta. Tožnica, rojena l.1940, kot takrat mladoletna oseba se namreč ni samostojno vodila v uradnih knjigah, ker se je štelo, da po statusu sledi zakonskemu očetu oz. neporočeni materi.

Mladoletni otrok sledi statusu zakonskega očeta, ob polnoletnosti pa ima možnost, da si uredi svoj status-državljanstvo sama. Sodišče poudarja, da je posameznik moral s svojimi aktivnimi ravnanji urediti svoj status, ko je za to imel možnost, saj avtomatsko na podlagi kakšnega takrat veljavnega predpisa državljanstvo ni bilo podeljeno, volja posameznika je morala biti izrecno in jasno izražena. Tudi če je nepremičnina, v nekem obdobju pripadala ozemlju Jugoslavije in so bili vpeti v družbeno življenje in kulturo Jugoslavije so si status uredili drugače.

Na dan 25. 11. 1939 avstrijska zakonodaja ni avtomatično omogočala pridobitve državljanstva osebam, ki so sklenile zakonsko zvezo z avstrijskim državljanom, saj se je Občinska uprava (magistrat) Mesta Dunaj tudi po dodatni poizvedbi glede pridobitve državljanstva sklicevala na enako pravno podlago, ki določa pridobitev državljanstva na podlagi sklenjene zakonske zveze z avstrijskim državljanom, in sicer z dnem 27. 4. 1945.

Ustavno sodišče RS se je v odlobči št. Up-293/01 (Uradni list RS, št. 7/02 z dne 30. 1. 2002) postavilo na stališče, da domnevnega nelojalnega ravnanja očeta ni mogoče enačiti z domnevnim nelojalnim ravnanjem same stranke. Domneva nelojalnosti staršev se ne more raztezati na otroke, ki so bili v času vojne še mladoletni. Ne zadostuje le pisna seznanitev stranke z vsebino dokaznih listin, dokazne listine morajo biti stranki v celoti vročene.

Upravni organ ni ugotavljal ali je tožnik zaprosil za državljanstvo, niti ali je navedeno sploh mogel storiti. Načelo, da otroci v državljanstvu sledijo staršem ne pomeni, da otroci sledijo staršem po kriteriju "nelojalnosti", še posebej če so mladoletni.

Zgolj to, da posameznik ni bil sovražnik Osvobodilne fronte, ne pomeni isto kot aktivno dalj časa trajajoče ravnanje v prid osvobodilnih sil.

Ni pomembno, za katero narodnost se je oseba štela, preden je optirala za nemški rajh. Bistveno je, za kakšno narodnost se je ta oseba v relevantnem času navzven opredelila. Pri tem pa sodišče v konkretnem primeru ugotavlja, da je upravni organ v postopku obstoj tega dejstva (optiranja) ugotavljal z listinami („Liste der Volksdeutschen“), katerih verodostojnost je preveril z izvedencem, ter navedeno v zadostni meri argumentiral v izpodbijani odločbi. Določba tretjega odstavka 63. člena ZDen je izpodbojna zakonska domneva, po kateri je, ob izpolnjevanju ostalih dveh pogojev (nemška narodnost in odsotnost ob uveljavitvi novele ZDrž dne 4. 12. 1948), podan razlog nelojalnega ravnanja zoper interese države FLRJ in njenih narodov.

Določbe predpisov o državljanstvu se uporabljajo v postopkih ugotavljanja državljanstva za čas, ki je pravno pomemben v določenem primeru, četudi ne veljajo več v času, ko se državljanstvo osebe individualno ugotavlja, za kar gre tudi v obravnavani sporni zadevi. Ugotavljanje državljanstva torej ne pomeni odločanja o pridobitvi ali o odvzemu državljanstva za nazaj, kot zmotno meni tožnica, ampak upravni organ z uporabo določb predpisov o državljanstvu ugotavlja, ali je neka oseba imela tako jugoslovansko, kakor tudi slovensko republiško državljanstvo v nekem preteklem časovnem obdobju, ter tudi, ali ji je kadarkoli do njene smrti oziroma do trenutka ugotavljanja njenega državljanskega statusa državljanstvo morebiti prenehalo, oziroma, ali ga je sploh kdaj pridobila.

Za državljane FLRJ se ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper državljanske dolžnosti. Ta zakonska določba se je v času njene uveljavitve uporabljala retroaktivno, vendar je bila njena uporaba glede na tedanje mednarodne razmere in razmere v povojni Jugoslaviji v skladu s splošnimi načeli, ki so jih tedaj priznavali civilizirani narodi, kar je potrdilo tudi Ustavno sodišče RS. Okoliščini, ali je oseba nemške narodnosti ter ali je v času uveljavitve drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ živela v tujini, se dokazujeta po splošnih pravilih, medtem ko je nelojalnost kot tretja okoliščina pravna domneva.

Glede na jasno izraženo pravno mnenje Vrhovnega sodišča je utemeljen tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava, saj odločitev tožene stranke (in njena obrazložitev) v izpodbijani odločbi, ni skladna s pravnim mnenjem in stališči Vrhovnega sodišča, pri čemer tožena stranka ni pravilno uporabila določila 9. člena in 3. odstavka 63. člena ZDen v povezavi z 39. členom ZDRS.

Pravno podlago v postopku ugotavljanju državljanstva predstavlja prehodna določba 39. člena ZDRS, ki določa, da velja po tem zakonu za državljana Republike Slovenije tisti, ki je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo Republike Slovenije in Socialistične federativne Republike Jugoslavije. To pomeni, da je treba pri ugotavljanju državljanstva za vsako konkretno osebo upoštevati predpise o državljanstvu, ki so veljali od trenutka njenega rojstva pa do njene smrti oziroma predpise, ki so veljali do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo. Pri tem je treba upoštevati časovno zaporedje sprejetja predpisov in prej veljavni predpis v smislu 39. člena ZDRS je tako v konkretnem primeru ZJD, ki je stopil v veljavo dne 1. 1. 1965, torej po izselitvi tožnika v Trst dne 12. 3. 1964, in je urejal področje državljanstva pred sprejetjem Osimske pogodbe, ki velja od 3. 4. 1977. Ker tožnik ni pridobil državljanstva na podlagi določbe 23. člena ZJD, kar je organ pravilno ugotovil v izpodbijani odločbi, se tako zanj ne morejo uporabiti določbe Osimske pogodbe glede jugoslovanskega državljanstva.

Tretji odstavek 246. člena ZUP daje drugostopenjskemu organu možnost, da ne samo da odpravi prvostopenjsko odločbo, ampak jo lahko tudi spremeni, to pa po vsebini pomeni, da sam meritorno odloči o zadevi.

Sodišče meni, da je prvostopenjski organ sicer izvedel številne dokaze, da pa je na podlagi teh dokazov glede ugotavljanja nekaterih dejstev izvedel napačno dokazno oceno. Na tej dokazni oceni pa temelji presoja, da tožnik ni uspel izpodbiti domneve nelojalnosti.

Stranka je lahko uspešna pri dokazovanju lojalnosti osebe, katere državljanstvo se ugotavlja, zgolj v primeru, če ponudi navedbe in dokaze o časovno kontinuiranih ravnanjih, ki brez dvoma izpričujejo lojalnost te osebe interesom slovenskega naroda, in ki tako izničijo negativni pomen članstva osebe v organizacijah Kulturbund in Štajerska domovinska zveza. V konkretnem postopku pa iz izjav strank in izpovedi prič ne izhaja, da je za izpodbitje domneve nelojalnosti izkazano zadostno aktivno ravnanje imenovanega v korist slovenskega naroda, da bi zadostilo standardom, navedenim v sodbi Vrhovnega sodišča RS I Up 1088/2003. Tožniki v postopku niso dokazali obstoja okoliščin, ki bi prepričljivo izpodbile zakonsko domnevo nelojalnosti imenovanega, ker niso predložili dokaza, da bi imenovani kontinuirano deloval v interesu z narodnimi in državnimi koristmi narodov FLRJ niti ni bil aktiven v boju na strani protifašistične koalicije.

V konkretnem primeru gre za reševanje predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije, in sicer za postopek ugotavljanja državljanstva za osebo, ki ni bila vpisana v evidenco državljanov. Pravno podlago v postopku ugotavljanju državljanstva po določilu 3. odstavka 63. člena ZDen predstavlja prehodna določba 39. člena ZDRS, ki določa, da velja po tem zakonu za državljana RS tisti, ki je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo RS in Socialistične federativne Republike Jugoslavije. To pomeni, da je potrebno pri ugotavljanju državljanstva za vsako konkretno osebo upoštevati predpise o državljanstvu, ki so veljali od trenutka njenega rojstva pa do njene smrti oziroma do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo, saj gre pri državljanstvu za osebno okoliščino.

Tožnik v tožbi ugotovitev upravnega organa glede odsotnosti A.A. na dan 4. 12. 1948 in glede nemške narodnosti ne izpodbija. Prav tako ne izpodbija zakonske domneve nelojalnosti. Navaja, da ima A.A. status izbrisanega, vendar ta trditev ne ustreza dejstvom, ki so v spisu, saj je organ v odločbi natančno obrazložil zakonsko podlago, ki je bila osnova za njegovo odločitev. Obrazložil je tudi dejansko stanje, na katerega je uporabil relevantno zakonodajo.

Pristojni organ sme v stvareh, v katerih je po zakonu ali naravi stvari za začetek upravnega postopka potrebna zahteva stranke, začeti in voditi postopek, le če je taka zahteva podana. Upravi organ je v postopku, ki se lahko začne le na zahtevo stranke, vezan na zahtevek stranke po vsebini, po temelju in po obsegu, stranka pa ima možnost, da do odločbe na prvi stopnji postavljeni zahtevek spremeni ali dopolni. Tožniki in njihov pooblaščenec so pravni laiki, ki očitno ne razumejo pomena dejanj, ki bi jih lahko opravil v postopku, prav tako pa ne vedo, kakšne pravice jih gredo in kakšne zahtevke lahko postavijo v upravnem postopku. Organ je tako, v skladu z načelom varstva pravic strank večkrat pojasnil možne podlage za vpis v register prebivalstva in jim tudi pojasnil postopek po katerih lahko pride do vpisa v navedeni register. Tožniki niso imeli republiškega državljanstva in tako niso mogli ne pridobiti ne izgubiti slovenskega državljanstva. Tožniki tudi ne morejo avtomatično slediti očetu tako glede državljanstva kot tudi prijave stalnega prebivališča.

Po ZDen je vprašanje državljanstva predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije in se dokazuje bodisi z izpiskom iz državljanske knjige, bodisi s pravnomočno odločbo pristojnega upravnega organa za notranje zadeve o tem, ali se je določena oseba v relevantnem obdobju štela za jugoslovanskega državljana tedanjega po 2. svetovni vojni novonastalega državnega subjekta DFJ oziroma FLRJ in pozneje SFRJ v smislu 3. odstavka 63. člena ZDen. Denacionalizacijski organ je vezan na pravnomočno odločbo o državljanstvu upravičenca (oziroma njegovih pravnih naslednikov) in tega vprašanja v postopku denacionalizacije sam ne rešuje, odpira oziroma o njem ne odloča. Iz potrdila Deželnega glavarja v Celovcu izhaja, da je A.A. že vsaj 28. 5. 1946 živela v tujini, in sicer v Avstriji, saj je tega dne pri Deželnem glavarstvu Koroške podala zase in za mladoletnega sina izjavo, da želi pripadati Republiki Avstriji kot zvesta državljanka in je zato po členu 2 (2a) Zakona o državljanstvu Avstrije z dne 10. 7. 1945 pridobila avstrijsko državljanstvo, v katerem ji je sledil tudi mladoletni zakonski otrok.

Tožniki v postopku niso dokazali obstoja okoliščin, ki bi prepričljivo izpodbile zakonsko domnevo nelojalnosti A.A., ker niso predložili dokaza, da bi imenovani kontinuirano deloval v interesu z narodnimi in državnimi koristmi narodov FLRJ, niti da je bil aktiven v boju na strani protifašistične koalicije, kar bi lahko vse bilo razlog za izpodbijanje domneve nelojalnosti.

Ustavno sodišče razlaga določilo 36. člena ZDFJ in 36. člen ZDrž v tem smislu, da gre za pridobitev državljanstva ex lege in ni potrebna posebna odločba in pravi, da niso vse osebe, ki so izpolnjevale pogoj iz prve zgornje alineje, avtomatično postale državljani DFJ, ampak sta potrebna še dva dodatna pogoja. Eden od teh pogojev je pripadnost narodnosti eni izmed narodov Jugoslavije. Pripadnost narodnosti pa se mora ugotavljati med drugim tudi prek članstva osebe v različnih politično-kulturnih organizacijah (na primer v Kulturbundu), pa tudi prek uporabe jezika, priimka ipd. Če tožena stranka v takem primeru ugotovi, da oseba ni pripadnik narodnosti enega izmed narodov Jugoslavije, pri čemer mora upoštevati morebitno članstvo te osebe v raznih politično-kulturnih organizacijah, potem mora ugotoviti, da se ta oseba ni štela za jugoslovanskega državljana po 36. členu ZDFJ.