VSRS Sodba II Ips 430/99

Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala vrnitev zneska 2,412.500,00 SIT s pripadki. Zavrnitev je utemeljilo s pomanjkanjem aktivne legitimacije, ker tožeča stranka v posojilni pogodbi, katere predmet je bilo vtoževano posojilo, ne nastopa kot posojilodajalec, temveč kot posrednik. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišči sta pravno razmerje med pravdnima strankama zmotno opredelili kot posredovanje, saj posrednik ni zastopnik naročitelja in ne sklepa pogodb. Dejansko je šlo za posojilno pogodbo med pravdnima strankama. Tožeča stranka je tožencu izročila posojilo iz denarja, ki so ga določene osebe vlagale pri njej. Opraviti imamo z dvema pravnima razmerjema in sicer pravnim razmerjem med vlagateljem in tožečo stranko, na podlagi katerega je vlagatelj vložil denarna sredstva z namenom, da bo tožeča stranka denar posredovala na trgu za visoke obresti, ter naslednje pravno razmerje med tožečo stranko in toženo stranko, na katerega podlagi je tožeča stranka toženi stranki izročila navedeno posojilo. Sicer pa je v pogodbi nedvoumno določeno, da je tožena stranka glavnico in obresti dolžna vrniti tožeči stranki. V pogodbi opredeljenega posojilodajalca B. T. je tožena stranka videla šele kakšno leto po sklenitvi sporne pogodbe. Tožeča stranka je toženi stranki posojilo izročila v lastnem imenu in za lasten račun. B. T. je denarna sredstva pri tožeči stranki vložil le iz pridobitnih razlogov, ker bi, če bi posojilo neposredno izročil toženi stranki, trčil v prisilno določilo 399. člena ZOR. Zastopstvo je treba razlikovati tudi od izvedenih oblik fiduciarnih poslov. Tudi ob predpostavki fiduciarnega razmerja med T. in tožečo stranko, bi tožeča stranka z denarnimi sredstvi T. v skladu s pravnimi pravili razpolagala v svojem imenu.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Uporaba določbe prvega odstavka 99. člena ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih), po kateri se določila pogodbe uporabljajo tako kot se glasijo, ob dobesedni interpretaciji posojilne pogodbe št... z dne 9.11.1994 utemeljenost tožbenega zahtevka že sama po sebi zavrača. Kot posojilodajalec je namreč naveden B. T., tožeča stranka pa povsem jasno kot posredniško podjetje. Problem dokazovanja skupnega pogodbenega namena po določbi drugega odstavka 99. člena ZOR je nastopil šele zaradi trditev tožeče stranke, da je posojilo dala ona sama, da pa so zato določila omenjene posojilne pogodbe sporna.

Pravna presoja je zaradi uporabe navedene zakonske določbe zahtevala ugotavljanje dejanskega stanja o skupnem namenu pogodbenih strank v skladu z načeli obligacijskega prava. Sklepanje o namenu pogodbenih strank namreč pomeni ugotavljanje dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je ocenilo vse dejanske okoliščine, ki sta jih navedli pravdni stranki in ugotovilo, da vsebina posojilne pogodbe opredeljuje le posredniško vlogo tožeče stranke, ki je za opravljeno delo prejela tudi provizijo. Sodišče druge stopnje je v celoti potrdilo dokazno oceno sodišča prve stopnje. Tožeča stranka torej z revizijskimi navedbami o različnih okoliščinah pri sklepanju pogodbe, navedbami o navidezni pogodbi in navedbami o indirektnem zastopanju poskuša izpodbijati dokazno oceno sodišča prve in druge stopnje, kar pa je po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP na revizijski stopnji nedopustno.

Res je, da sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je toženec denar prejel neposredno od tožeče stranke. V reviziji zato tožeča stranka opozarja, da so zmotno uporabljene določbe ZOR, ki urejajo posredovanje. Zakon namreč ne predvideva, da bi posrednik v sklenitveni fazi nastopil kot zastopnik naročitelja. Vendar pa sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili določbe ZOR, ki urejajo pogodbo o posredovanju (813. do 826. člen ZOR). Dogovor, po katerem pogodba o posredovanju dopolnjuje pogodbo o zastopanju, ni izključen, predvsem pa ni v nasprotju z ustavnimi načeli, prisilnimi predpisi in moralo.

Izpodbijana sodba je torej pravilna in zakonita, zaradi česar je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).