813. člen ZOR

Tožeča stranka ni nikoli zatrjevala, da bi bila prisiljena skleniti avtorsko pogodbo, temveč le, da je ta bila sklenjena na zahtevo drugotožene stranke. Zato je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je resnična volja pogodbenih strank v delu, kolikor se z avtorsko pogodbo drugotoženo stranko zavezuje k izročitvi algoritmov, bila v plačilu provizije drugotoženi stranki zaradi dosežene višje cene pri pogodbi s prvo toženo stranko, pravilen, prav tako pa je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da avtorska pogodba v vsebini, ki se nanaša na izročitev algoritmov ne more učinkovati med pravdnima strankama, ker je zgolj navidezna. Pravilen pa je nadaljnji materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da pa je pravno veljavna prikrita pogodba, ki izhaja iz navidezne pogodbe in sicer pogodba o plačilu provizije drugotoženi stranki, ker je ta ceno, ki jo je postavila tožeča stranka do prvotožene stranke nadgradila za 10 % in pri prvotoženi stranki dosegla, da je takšno ceno sprejela. Ker ima posredniška pogodba tako elemente mandatne pogodbe (749. člen ZOR ), ki se kaže v obligaciji prizadevanja kot podjemne pogodbe (600. člen ZOR), ki se kaže kot obligac

Med tožnikom in drugotožencem je bila sklenjena prodajna pogodba in ne pogodba o posredovanju. Tožnikove trditve o „nabavi“ vozila ne izključujejo take razlage njunega pogodbenega razmerja (prim. prvi odstavek 454. člena in 813. člen ZOR). Ob ugotovitvah nižjih sodišč, da se je drugi toženec vedel kot prodajalec (tožnik mu je izročil kupnino, drugi toženec pa je tožniku izročil avtomobil, po okvari avtomobila je nosil tudi stroške popravila in rezervnih delov …), ne gre spregledati, da v tem postopku ni pojasnil, med kom je posredoval oziroma kdo je tožniku avto prodal, če ne on. Iz ugotovljenega kupoprodajnega pogodbenega razmerja med tožnikom in drugotožencem izhaja tudi obveznost slednjega za plačilo vtoževanega zneska. Ker je bila prodajna pogodba razdrta, je dolžan tožniku, ki mu je vrnil prodani avtomobil, vrniti plačano kupnino.

Pri opravljanju javnih del, na katera delavca napoti Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, le-tega ni mogoče šteti za delodajalca v smislu določb ZTPDR. V primeru, da bi Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje delavca napotil na opravljanje javnega dela k delodajalcu, ki delovnega procesa ne bi bil sposoben organizirati, bi Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje odgovarjal na podlagi splošnih določb ZOR o odškodninski odgovornosti in ne na podlagi določb, ki urejajo pogodbo o posredovanju.

Pravica do nagrade za posredovanje (provizije) lahko ni odvisna le od tega, ali je bil posel med strankama, ki sta na podlagi posredovanja prišli v stik, sklenjen, ali ne. Pogojena je (drugi odstavek 823. člena ZOR) z realizacijo kredita, ki je bil predmet posredovanja, z izrecno zavezo posrednika (tožene stranke), da avans (provizijo) tožeči stranki vrne, če realizacije v 40 dneh ne bo.

Tožeča stranka ni pravilno izpolnila naročila tožene stranke, ker ni delovala v skladu z njenimi interesi (1. odst. 751. čl. ZOR), tožeča stranka je v poslu prodaje polnilne linije nastopala kot prevzemnik naročila tako za prodajalca kot tudi za kupca (konflikt interesov). Drži, da je obveznost naročitelja pri mandatni pogodbi plačilo mandatarju za opravljene posle (761. čl. ZOR), vendar pa le v primeru, če je mandatar svojo obveznost pravilno izpolnil. V obravnavanem primeru pa je ni, ker ni tožeča stranka v vsem pazila na interese tožene stranke kot naročitelja in njeni interesi mu v tem poslu niso bili vodilo.

Res je, da družba M. d.o.o. tožnikovih denarnih prejemkov ni evidentirala v svojih poslovnih knjigah, vendar pa to še ne pomeni, da sta toženca s prejetimi sredstvi ravnala kot s svojimi.

Vzpostavitev "psihološkega kontakta" med naročnikom in stranko predstavlja bistveno izpolnitev pogodbe o posredovanju. Vse druge storitve so med strankama lahko dodatno dogovorjene, vendar pa je vzpostavitev "psihološkega kontakta" bistven element tovrstnih pogodb, v odsotnosti tega je zato treba preveriti, ali posel morebiti ne ustreza vsebini kake druge pogodbe.

Posrednikov zahtevek za plačilo dvojne provizije zaradi naročnikove kršitve posredniške pogodbe je neutemeljen. Predložitev cenitve izvedenca gradbene stroke v posredniški pogodbi ni bila dogovorjena. Nepredložitev dokaza o lastništvu prodajane nepremičnine pa ni imela nikakršne vloge, saj je bil, da stranki nista sklenili prodajne pogodbe, dejstvo, da se stranki nista sporazumeli za ceno.

Ravnanje tožeče stranke ni bilo dovolj profesionalno, saj se je pri posredovanju pri prodaji stanovanja zadovoljila s kopijami kupoprodajne pogodbe in tako toženca spravila v stik z osebo, ki ni bila lastnica stanovanja, ponujenega tožencu v nakup. Zavajanje prodajalke gre zato tožeči stranki v breme, saj bi ob zahtevani skrbnosti do zapleta ne prišlo.

Tožeča stranka je vtoževala pravico do posredniške provizije, ki pa ji ne gre. Pogodbe, za katerih sklenitev si je prizadevala tožeča stranka, niso bile sklenjene. Obnovljena so bila le obstoječa zavarovanja iz časa izpred nastopa tožeče stranke (ki s posredovanjem očitno niso vzročno povezana).

Pravilno je izhodišče, da je bilo bistvo pri pogodbi o posredovanju, da posrednik pridobi plačilo, ko je pogodba o prodaji nepremičnine sklenjena in določbe v pogodbi (adhezijski), ki vanj posegajo, zahtevajo strogo razlago v smislu 143. člena ZOR. Glede določb o trajanju pogodbe „za nedoločen čas“ je mogoče pritrditi stališču prvostopenjskega sodišča, da so stroge, posebej, če se upošteva, da v pogodbi ni izrecno navedeno to, kar gre naročniku po zakonu, in sicer da lahko pogodbo kadarkoli prekliče, tudi ni navedeno, kako to lahko stori (po 816. členu ZOR je namreč naročitelj lahko preklical naročilo za posredovanje, kadarkoli je hotel, če se temu ni odpovedal in če preklic ni v nasprotju s poštenjem). Presoja, da so določbe pogodbe, da v primeru, če ne pride do sklenitve pogodbe, lahko posrednik od naročnika zahteva 5% (2,5 kratna provizija za prodajo) provizijo oz. posredovalnino, prestroge, nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja (12. člen ZOR), enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih (11. člen), je pravilna. Ne gre za pogodbeno kazen kot izpostavlja pritožba, pač pa za plačilo pogodbeno dogovorjene 2,5 kratne provizije oz. kot je to v pogodbi zapisala tožeča

Tudi za posredništvo velja načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij, niso izključeni dogovori o udeležbi pri dobičku, npr., če se doseže posebej visoka cena, dogovori o kombiniranju dveh načinov, npr. provizija in dogovor o udeležbi pri dobičku, ali dogovori o neenotno dogovorjeni proviziji, ki raste ali pada glede na uspeh posrednika. Brez naročiteljevega zahtevka pa sodišče ne sme po lastni iniciativi znižati plačila, tudi če ugotovi, da je pretirano visoko, razen v primeru oderuške pogodbe.

Toženec je zavezan k plačilu, saj je narava posredniške pogodbe mešana in vsebuje tudi elemente mandatne pogodbe oziroma pogodbe o delu. Nobenega razloga ni videti, da naj bi preklic pooblastila posredniku tri dni pred sklenitvijo pogodbe o posredovanem poslu in kljub nadaljnjemu sodelovanju posrednika vse do podpisa te pogodbe kakorkoli vplival na višino pogodbenih obveznosti iz posredniške pogodbe.

Tak posel, v katerem sta dve osebi (tožnik in V. Š.) združili delo in kapital (nakup nepremičnine, reditev in prodaja le-te, dogovor o delitvi dobička), pa ni opredeliti kot posredniške pogodbe med tožnikom (naročitelj) in V. Š. (posrednik) v smislu 813. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, kot smiselno navaja pritožba. Pritrditi je prvostopnjemu sodišču, da je navedeno razmerje med tožnikom in V. Š. pravzaprav opredeliti kot družbeno pogodbo v smislu pravnega pravila paragrafa 1175 ODZ. Po zgoraj navedenih pravilnih ugotovitvah prvostopnega sodišča pritožbeno sodišče nima prav nobenega pomisleka, da je sam tožnik določil V. Š. kot osebo, kateri se naj izpolni obveznost, plača kupnina.

Tožeča stranka ob zatrjevanju, da je bila med pravdnima strankama dogovorjena provizija v višini 4% od pričakovane realizacije posla, pri čemer se je le dejansko plačilo vezalo na dejansko opravljeni promet, ni ponudila niti ustreznih trditev, kaj šele dokazov v tej smeri, koliko naj bi sploh znašala pričakovana realizacija in koliko naj bi v zvezi s tem znašalo 4% provizije.

Toženca nista uspela dokazati, da tožeča stranka ni ravnala s potrebno profesionalno skrbnostjo oziroma, da jima je pri posredovanju škodila.

Tožeča stranka zahteva plačilo provizije po posredniški pogodbi za prodajo nepremičnine. Tožena stranka pa se brani, da se je javila na oglas tožeče stranke, ki je oglašala za prodajalca prodajo hiše, in da tožeča stranka zanjo ni storila drugega, kot da ji je omogočila ogled hiše. S tem je podala ugovor, da tožeča stranka pogodbe ni izpolnila, zaradi česar toženi stranki ni treba plačati provizije. Sodišče prve stopnje o tem ni zavzelo stališča v izpodbijani sodbi, ampak je le oprlo svojo odločitev na pogodbo, ki je bila podpisana ob priliki ogleda hiše.

Pri razlagi pogodbe oziroma njenega določila je potrebno najprej izhajati iz narave same pogodbe (določila), to je njene kavze. Vsaka pogodbena obveznost mora namreč imeti dopustno podlago (razlog). Kavza se sicer domneva, vendar pa je pogodba (oziroma njeno določilo) nična, če se ugotovi, da le-te ni oziroma da je nedopustna.

Trditvena podlaga obrambe v obravnavanem primeru ni dajala osnove, ki bi sodišču omogočala in nalagala presojo o vprašanju, da tožena stranka morda za dvojno posredovanje niti ni vedela. Vsaj ob vložitvi ugovora proti sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine ji ta okoliščina ni mogla biti neznana.

Za pogodbo o posredovanju zakon ne zahteva pisnost, prav tako pa se tudi pravdni stranki nista dogovorili, da je oblika pogoj za veljavnost pogodbe.