820. člen ZOR

Pri opravljanju javnih del, na katera delavca napoti Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, le-tega ni mogoče šteti za delodajalca v smislu določb ZTPDR. V primeru, da bi Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje delavca napotil na opravljanje javnega dela k delodajalcu, ki delovnega procesa ne bi bil sposoben organizirati, bi Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje odgovarjal na podlagi splošnih določb ZOR o odškodninski odgovornosti in ne na podlagi določb, ki urejajo pogodbo o posredovanju.

1. Določilo 3. odst. 822. čl. ZOR ureja situacijo, ki se tiče ugovarjanega nesorazmerja med višino dogovorjene provizije na eni strani in vložkom dela posrednika (njegovo storitvijo) v pogodbenem razmerju na drugi strani. Za zahtevek iz 3. odst. 822. čl. ZOR tako niso značilne pomanjkljivosti storitve, ki se tičejo kvalitete storitve in so lahko podlaga odškodninskemu zahtevku po 820. čl. ZOR, pač pa ugovori, ki zadevajo obseg posrednikovega dela in truda. Odškodninskega zahtevka zato po prepričanju pritožbenega sodišča ni moč (avtomatično) presojati v okviru zahtevka po 3. odst. 822. čl. ZOR. 2. Ž samo besedilo 1. odst. 820. čl. ZOR nakazuje, da mora v prvi vrsti (ne le za sklenitev temveč tudi) za objektivno možnost izpolnitve posredovanega pogodbenega razmerja skrbeti posrednik.

Prva tožena stranka - posrednik - ni pogodbena stranka v prodajnih pogodbah in zato ni odgovorna za vračilo kupnine. Po razdrtju pogodb zaradi pravnih napak (510. člen ZOR) ima tožeča stranka povračilni zahtevek za vrnitev plačanega zneska samo od sopogodbenika (132. člen ZOR). Zoper posrednika pa bi imela tožeča stranka odškodninski zahtevek, če bi bili podani vsi elementi civilnega delikta (820. člen ZOR). Tožeča stranka sicer zatrjuje protipravno ravnanje posrednika, krivdo, škodo in vzročno zvezo, vendar zneska plačane kupnine ni mogoče opredeliti kot škodo, ker je ta znesek predmet povračilnega zahtevka zoper drugo toženo stranko kot sopogodbenika tožeče stranke. Ta znesek ne predstavlja škode, ker ima tožeča stranka pravnomočno prisojeno terjatev zoper drugotoženo stranko in ji škoda še ni nastala.

Škoda je zmanjšanje premoženja in preprečitev njegovega povečanja (155. člen ZOR). Zastavna pravica na nepremičnini (hipoteka) brez dvoma predstavlja stvarno breme nepremičnine, vendar pa sam nastanek hipoteke nujno še ne pomeni zmanjšanja vrednosti nepremičnine in s tem nastanka škode. Presoja obeh sodišč, da samo zaradi dejstva, da obstaja hipoteka, tožnici škoda še ni nastala, je zato pravno pravilna.

Sankcij za pravne napake, ki jih lahko uveljavlja nasproti prodajalcu, kupec nepremičnmine ne more uveljavljati nasproti posredniku pri nakupu te nepremičnine.

Posrednikovo odgovornost opredeljuje 820. čl. ZOR. Ta odgovornost ne zajema odgovornosti za "posredovanje stvari z napako", temveč bi v konkretnem primeru posrednik odgovarjal le, če bi posredoval za osebo, za katero je vedel ali moral vedeti, da ne bo mogla izpolniti obveznosti iz pogodbe ter za škodo, nastalo po njegovi krivdi.

Toženka se je kot naročnica zavezala tožeči stranki kot posredniku plačati v primeru uspešnega posredovanja pri prodaji nepremičnine 2% od dogovorjene kupnine pri prodaji nepremičnine kot posredniško plačilo, drugačnega ustnega dogovora o dolžnosti plačila provizije od dogovorjene kupnine samo za polovico vrednosti nepremičnine, pa v postopku ni dokazala.

Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o posredovanju, pri čemer gre za vnaprej sestavljeno pogodbo na formularju s splošnimi pogoji, ki jih je določil prvi pogodbenik, torej tožeča stranka.

Pravilno je izhodišče, da je treba pri razlagi pogodbe najprej izhajati iz narave same pogodbe, to je njene kavze. Pravilna je argumentacija v obeh sodbah, da je bistvo pogodbe o posredovanju določeno v 816. členu ZOR, po katerem lahko naročitelj prekliče naročilo za posredovanje kadarkoli hoče, če se temu ni odpovedal in če preklic ni v nasprotju s poštenjem. Ta določba opredeli pravno podlago posredniške pogodbe. Določbe v pogodbi, ki posegajo vanjo (še posebej, če gre za adhezijsko pogodbo), pa zahtevajo strogo razlago.

Dogovor, po katerem pogodba o posredovanju dopolnjuje pogodbo o zastopanju, ni izključen, predvsem pa ni v nasprotju z ustavnimi načeli, prisilnimi predpisi in moralo.

V skladu z določbo prvega odstavka 339. člena ZPP (1977) bi moralo sodišče izdati dopolnilno sodbo, saj sodišče s sodbo z dne 10.11.1997 ni odločilo, o vseh zahtevkih, o katerih se mora odločiti s sodbo. Tožena stranka za stanovanje ni sklenila prodajne pogodbe, zato ni zavezana k plačilu provizije.

Sklepčnost pomeni, da iz dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, izhaja tista pravna posledica, ki jo tožnik zatrjuje v zahtevku. Gre za materialnopravno predpostavko za izdajo sodbe zaradi izostanka. Posrednik pridobi pravico do plačila s sklenitvijo pogodbe, za katero je posredoval (813. člen), če ni drugače dogovorjeno. Za posredniško pogodbo je značilno tudi to, da posrednik nima pravice sprejemati kupnine oz. sprejemati za naročitelja izpolnitev obveznosti iz pogodbe, sklenjene z njegovim posredovanjem. Pravico do tega ima le, če ima za to posebno pismeno pooblastilo. Še manj ima posrednik pravico v svojstvu posrednika sklepati "sporazum" ali "predpogodbo" v lastnem imenu (s samim seboj). Če pa že to vendarle stori, nima pravice do povračila stroškov "za posredovanje in izdelavo pogodb".

Posrednik ni odgovoren za škodo, če je posredoval za podjetje, za katero ni vedel in ni mogel vedeti, da ne bo moglo izpolniti obveznosti. Ker s pogodbo o posredovanju ni bilo dogovorjeno plačilo za primer realizacije pogodbe, je posrednik upravičen do provizije že tedaj, ko je bila sklenjena pogodba, za katero je posredoval. Ker ni bilo izkazano, da bi posrednik delal v nasprotju s pogodbo oz. interesi svojega naročitelja za drugo stranko, ni izgubil pravice do posredniškega plačila.