VSRS Sodba III Ips 160/99

Revizija se zavrne.

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je revizijsko sodišče nadaljevalo postopek po ZPP/77.

Sodišče prve stopnje je toženi stranki prepovedalo kakršno koli uporabo blagovnega znaka, opisanega v izreku sodbe, na embalaži svojih izdelkov ter pri njihovem oglaševanju, ponujanju in prodaji ter s tem kršenje blagovnih znakov tožeče stranke, zavarovanih z blagovnima znamkama štev... in .... Toženi stranki je tudi naložilo, da mora objaviti izrek sodbe na svoje stroške v dnevnikih Delo, Večer in Dnevnik.

Pritožbi tožene stranke je pritožbeno sodišče ugodilo v toliko, da je prepoved, ki jo je izreklo sodišče prve stopnje, omejilo samo na izdelke, navedene v seznamu 29. razreda Mednarodne klasifikacije blaga in storitev, v ostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožena stranka z revizijo uveljavljajoč vse revizijske razloge. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijske navedbe se pretežno nanašajo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. To ni revizijski razlog (tretji odstavek 385.

člena ZPP). Morda je želel vlagatelj revizije uveljavljati tudi kakšno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. To pa mu, razen v primerih, navedenih v nadaljnji obrazložitvi, ni uspelo. Razen če gre za bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, mora namreč vlagatelj revizije določno povedati, v katerem ravnanju sodišča vidi kršitev postopka, ker jo revizijsko sodišče samo, po uradni dolžnosti, ne išče (primerjaj:

386člen ZPP). Tega pa tožena stranka v glavnem ni storila.

Sodišče izvede dokaz z izvedenci, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (250. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je za izvedbo izvedeniškega dela določilo Akademijo za likovno umetnost Univerze v Ljubljani. Ta je izvedeniško mnenje izdelala, sodišče prve stopnje pa je svojo sodbo nanj oprlo. Okoliščina, da je tožena stranka izvedeniško mnenje z vlogo z dne 27.11.1998 ocenila kot nepopolno in neprimerno, sodišče prve stopnje pa zavrnitve takšne ocene izvedeniškega mnenja ni posebej obrazložilo, ni pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih. Ta je sodišče prve stopnje ugotovilo zlasti na podlagi izvedeniškega mnenja Akademije za likovno umetnost, vendar drugače kot bi to ustrezalo toženi stranki. Njeno odklanjanje izvedeniškega mnenja z vlogo z dne 27.11.1998 je zato nasprotovanje takšnemu možnemu rezultatu ugotavljanja dejanskega stanja, ki bi bil za toženo stranko neugoden. Z njo je posegla samo na področje dejanskega stanja tako, da je uporabo izvedeniškega mnenja odklonila, ni pa v njej ničesar predlagala.

Tožena stranka je tudi v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje nadaljevala z odklanjanjem izvedeniškega mnenja, in sicer samo z vidika pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (razen v eni točki). Pritožbeno sodišče je na omenjene pritožbene navedbe odgovorilo potem, ko je ocenilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo. Zato tožena stranka s tem, da v reviziji ponovno uveljavlja odklonilno stališče do omenjenega izvedeniškega mnenja ter pri tem izpodbija sodbo pritožbenega sodišča zaradi stališč, ki jih je v njej zavzelo v zvezi s pritožbenim odklanjanjem izvedeniškega mnenja, uveljavlja samo zmotno ugotovljeno dejansko stanje. To pa ni revizijski razlog.

Razlaga pritožbenega sodišča, nanašajoča se na 261. člen ZPP, je pravilna. Vprašanje popolnosti in jasnosti izvedeniškega mnenja pa je relativno. Če je bilo mnenje Akademije za likovno umetnost nepopolno in nejasno za toženo stranko, to ne pomeni, da je bilo tudi za sodišče.

S pritožbo je tožena stranka delno uspela. Pritožbeno sodišče je prepoved uporabe blagovnega znaka tožene stranke omejilo samo na blago, navedeno v seznamu 29. razreda Mednarodne klasifikacije blaga in storitev. Samo na to blago se namreč nanašata blagovna znaka tožeče stranke, zavarovana z blagovnima znamkama. Odločitve, ki je stranki v korist, pa ta z revizijo ne more izpodbijati. Za to nima pravnega interesa. Zato ni razumljivo, zakaj očita vlagateljica revizije (sicer neutemeljeno) pritožbenemu sodišču ravnanje v nasprotju s 373. členom ZPP, saj je odločilo v njeno korist.

V zvezi z zahtevo tožene stranke za prekinitev postopka zaradi tega, ker s tožbo zahteva ugotovitev ničnosti blagovnih znamk, katerih posnemanje ji je prepovedano, pa opozarja revizijsko sodišče na prvi odstavek 34. člena Zakona o industrijski lastnini (Ur. list RS štev. 13/92...75/97; v nadaljevanju: ZIL). Po tem ima nosilec znamke izključno pravico uporabljati znamko v gospodarskem prometu za označevanje svojih proizvodov. Ta pravica traja ves čas veljavnosti znamke. Zato za tožečo stranko morebiti neugoden izid pravde za ugotovitev ničnosti znamke na sedanjo nedovoljenost njene uporabe s strani tožene stranke ne bo vplival. Zato je sodišče ravnalo pravilno, da zaradi vložitve tožbe na ugotovitev ničnosti znamke (ne glede na to, na katero znamko se tožba nanaša) postopka ni prekinilo. Dokler je tožeča stranka nosilec znamke, lahko v okviru izključne pravice njene uporabe za označevanje svojih proizvodov v gospodarskem prometu od vsakega, ki krši to njeno pravico, zahteva prepoved nadaljnje kršitve (drugi odstavek 93. člena ZIL). Za kršitev znamke pa se ne šteje samo neupravičena uporaba blagovnega znaka tako, kot je zavarovan z znamko, ampak tudi posnemanje znamke (drugi odstavek 94. člena ZIL). Iz ugotovljenih značilnosti (dejstva) primerjanih znakov, čeprav so med njimi tudi določene razlike, pa sta sodišči prve in druge stopnje napravili pravilen materialnopravni zaključek, da je sporni blagovni znak tožene stranke šteti za posnemanje blagovnih znakov tožeče stranke, zavarovanih z blagovnima znamkama, navedenima v izrekih sodb sodišč druge in prve stopnje.

Glede na navedeno tožena stranka z razlogi, navedenimi v reviziji, ni mogla uspeti. Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo obstoja revizijskih razlogov, na katere mora po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, in sicer tudi ne glede obveznosti objave izreka sodbe v treh dnevnikih, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo (393. člen ZPP).