261. člen ZPP

Očitek o kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je neutemeljen. Tožnica je bila na narok dne 9. 4. 2024 pravilno vabljena, vendar na narok ni pristopila, svojega izostanka ni opravičila, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaslišalo le zakonitega zastopnika toženke (drugi odstavek 258. člena ZPP), s čimer ni poseglo v tožničino pravico do izjave in pravico enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da so pritožbene navedbe v zvezi z vsemi očitanimi kršitvami pravil postopka neutemeljene tudi iz razloga, ker bi tožnica očitane kršitve morala uveljavljati takoj, najkasneje na naroku dne 9. 4. 2024, na katerega ni pristopila ne tožnica ne njen pooblaščenec, in ne šele v pritožbi (286.b člen ZPP).

Če je stranka pravilno povabljena na zaslišanje in se vabilu ne odzove, je sodišču ni treba zaslišati (258. člen ZPP). Glede na vse navedeno je bilo postopanje sodišča prve stopnje pravilno. Tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka, ko ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke in je odločilo zgolj na podlagi dokazov, ki jih je izvedlo.

Toženec v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da ga sodišče prve stopnje pred izdajo sodbe ni zaslišalo. V dokaznem postopku je zaslišalo le tožnico in na njeno izpoved oprlo odločitev, v razlogih sodbe pa ni obrazložilo, zakaj ni zaslišalo tudi toženca. Čeprav je tožnica v tožbi predlagala le svoje zaslišanje, načelo enakopravnega obravnavanja strank zahteva zaslišanje obeh strank (dokaz z zaslišanjem strank je enoten dokaz - 257. člen ZPP) in je podana kršitev pravice do enakega varstva pravic, če sodišče brez utemeljenih razlogov zasliši le eno stranko, drugi pa to pravico odreče. V obravnavani zadevi tudi ni podana situacija iz 258. člena ZPP, ko lahko sodišče v primeru, če se stranka ne odzove sodnemu vabilu na zaslišanje, zasliši samo eno stranko, saj toženca na zaslišanje niti ni vabilo.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje utemeljeno ni zaslišalo tožnice, saj se slednja naroka, na katerega je bila pravilno vabljena, ni udeležila, prav tako svoje odsotnosti ni upravičila, zato je sodišče pravilno izvedlo narok v nenavzočnosti tožnice (262. člen ZPP). Pravica strank predlagati izločitev je po 72. členu ZPP časovno omejena.

Ni utemeljeno pritožničino opozarjanje na to, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z ZPP odločitev sprejelo brez zaslišanja njenega zakonitega zastopnika A. A. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, je dopustilo dokaz z njegovim zaslišanjem, ta pa se na vabilo za zaslišanje dne 7. 7. 2021, ki je bilo pooblaščencu tožeče stranke vročeno že dne 26. 5. 2021, ni odzval. Res je, kot to navaja pritožba, da je zakoniti zastopnik na sodišče 6. 7. 2021 poslal prošnjo za preložitev naroka, prav tako je res, da je pooblastilo za zastopanje tožeče stranke po dotedanjem pooblaščencu prenehalo. Navaja, da na sodišče ni želel brez pravne pomoči. Iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je pooblastilno razmerje med pritožnico in njenim odvetnikom prenehalo sporazumno. Za zakonitega zastopnika tožeče stranke torej to ni bilo nekaj nepričakovanega in neodvisnega od njegove volje. Tožeča stranka bi si, če je želela pravno pomoč, to v času med narokoma gotovo lahko priskrbela (najbolje, če bi to storila še prej, preden je, tik pred koncem postopka na prvi stopnji, sporazumno prekinila pooblastilno razmerje z odvetnikom, ki je do takrat ves čas vodil postopek). Sodišče prve stopnje je zato v sk

Dejstvo, da sta se pravdni stranki dogovorili za višino znižanega računa, kaže, da je tožeča stranka storitve, zajete v tem znižanem računu, tudi opravila. Zato tožeči stranki ni bilo treba natančneje pojasnjevati vrednosti posameznih postavk opravljenih del. Kaj je za toženo stranko naredila, pa je tudi pojasnila in to v takšni meri, da to omogoča identifikacijo tožbenega zahtevka. Določitev višine plačila ni bistvena sestavina podjemne pogodbe. Dobropis je knjigovodska listina, ki se izstavi, ker je po izstavitvi računa prišlo do določene spremembe ali pa je bila ugotovljena napaka na računu, ki jo je treba popraviti v smislu zmanjšanja terjatve oziroma zneska računa. Glede knjiženja pa ima dobropis enak pomen, kot izdani račun. Sodišče prve stopnje zakonite zastopnice tožene stranke ni zaslišalo, ker se ni odzvala vabilu na zaslišanje. Iz spisa izhaja, da je bilo vabilo stranki na zaslišanje pravilno vročeno takratnemu pooblaščencu tožene stranke. Če ima stranka pooblaščenca, se šteje, da je vabilo na zaslišanje vročeno stranki osebno, če je vročeno njenemu pooblaščencu.

Pritožba opozarja, da zaradi ukrepov v zvezi z obvladovanjem širjenja nalezljivih bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) roki za izpolnitev s sklepom naloženih procesnih dejanj še niso iztekli. Taka trditev je napačna. V zadevi, ki jo obravnava višje sodišče v zvezi s to pritožbo, gre za odločanje o začasni odredbi, torej za zadevo zavarovanja. Če je prekinitev teka rokov veljala za zahtevek po tožbi, to ne velja za postopek zavarovanja. Ko sodišče ne izvede dokazov, ki jih je stranka predlagala v zvezi s svojimi trditvami (ne da bi zato navedlo potrebne razloge), potem pa ji očita, da dokaznemu bremenu ni zadostila, je s tem podana absolutna bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Višje sodišče se ne strinja z razlogi sodišča prve stopnje, zakaj ni preložilo naroka z dne 8. 6. 2020. Stališče sodišča prve stopnje je pretogo za razmere, kot so veljale v juniju 2020, torej takoj po preklicu epidemije, ko so sodišča množično razpisovala obravnave. Pri tem gre za nekaj novega, vendar pa je za to, da bi taka izpoved lahko postala dejstvo v smislu določb ZPP, potrebno, da ga stranka kot takega tudi zatrjuje in da na tem temelji svoja stališča; s tem, ko

Glede na to, da je bila tožena stranka s tem, da je sodišče prve stopnje ne bo zaslišalo, če ne bo prišla na narok, na katerega je bila vabljena z vabilom za zaslišanje stranke, seznanjena že v samem vabilu na zaslišanje, najkasneje pa ob zaključku naroka za glavno obravnavo dne 30. 8. 2019, ko se je dokazovanje zaključilo in je postalo jasno, da tožene stranke sodišče ne bo zaslišalo, bi morala to kršitev določb pravdnega postopka uveljavljati po oceni sodišča najkasneje na tem naroku. Dokaz z izvedencem je namenjen ugotavljanju dejanskega stanja, zato mora stranka, ki želi še kakšna dodatna pojasnila ali meni, da vsebuje izdelano izvedensko mnenje kakšne pomanjkljivosti ali nejasnosti, le-te pravočasno (v roku, ki mu ga v ta namen dodeli sodišče) izpostaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, saj jih lahko kasneje uveljavlja tako v postopku pred sodiščem prve stopnje kot tudi v pritožbenem postopku samo pod pogoji, ki sicer veljajo tudi za navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov v skladu z 286. členom oziroma 337. členom ZPP.

Sodišče prve stopnje je zakonito zastopnico tožene stranke pravilno osebno vabilo na zaslišanje (glej list. št. 92). Vabilo je bilo zakoniti zastopnici tožene stranke vročeno s fikcijo 14. 6. 2019 (glej vročilnico, pripeto k list. št. 93). V vabilu je sodišče zakonito zastopnico tožene stranke opozorilo na posledice neprihoda na narok (drugi odstavek 258. člena ZPP). Vabilo na zaslišanje je bilo zakoniti zastopnici tožene stranke vročeno osebno, skladno z določilom prvega odstavka 261. člena ZPP, in zahtevo pooblaščenca tožene stranke (glej peto točko druge pripravljalne vloge tožene stranke, list. št. 66). Zakonita zastopnica tožene stranke se naroka, na katerega je bila pravilno vabljena, ni udeležila. Upoštevajoč navedeno sodišče prve stopnje s tem, ko je odločilo, da zakonite zastopnice tožene stranke skladno z določilom drugega odstavka 258. člena ZPP ne bo zaslišalo, ni kršilo določil pravdnega postopka.

Tožeča stranka je postavila trditve v dopolnitvi tožbe. Tožena stranka ni vložila nobene pripravljalne vloge. Njen pooblaščenec je nato na naroku za glavno obravnavo sicer prerekal tožničine trditve, vendar razlogov za prerekanje ni navedel. Brez navedbe razlogov pa prerekane trditve veljajo za priznane (prvi stavek drugega odstavka 214. člena ZPP). Prvostopenjsko sodišče je pravilno ravnalo, ko ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke. Ta namreč kljub pravilnemu vabljenju (drugi odstavek 261. člena ZPP) na narok ni pristopil in svojega izostanka ni opravičil, zato je zadoščalo zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke (drugi odstavek 258. člena ZPP).

V skladu z ustaljeno sodno prakso lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza, če je ta: 1. nepotreben, ker je dejstvo že dokazano, 2. nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazoval, ni pravno odločilno, 3. popolnoma neprimeren za ugotovitev določenega dejstva ali 4. prepozen, pavšalen ali nesubstanciran. Če sodišče ne izvede (pravočasnega) substanciranega dokaznega predloga, s katerim želi stranka dokazati pravno pomembno dejstvo, zagreši absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2.a odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi kot razlog za neizvedbo dokaza z zaslišanjem prič A. Z. in J. M. navedlo njun neopravičen izostanek z naroka za glavno obravnavo dne 21.11.2018. Posledica, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje, je predpisana za primer, ko z zaslišanja neopravičeno izostane stranka (2. odstavek 258. člena ZPP), posledice neopravičenega izostanka priče pa so urejene v 241. členu ZPP. Slednji pa ne predvideva opustitve zaslišanja priče. Izostanek omenjenih prič z naroka, ne glede na njegov razlog, torej ne predstavlja dopustnega razloga za zavrnitev dokaza z njunim zaslišanjem.

Drugi odstavek 261. člena ZPP je namenjen le lažjemu izkazovanju osebne vročitve vabila stranki na zaslišanje.

Tožena stranka se je s tem, ko njen zakoniti zastopnik ni prišel na narok, torej sama odpovedala svojemu zaslišanju - svojega zaslišanja ni omogočila in je s tem izgubila priložnost za učinkovitejše varstvo svojih pravic (ker je sodišče prve stopnje glavno obravnavo zaključilo brez njenega zaslišanja). Dolžnost prihoda in dolžnost izpovedati sta strankini obveznosti do same sebe. Če je predlagala dokaz s svojim zaslišanjem in je sodišče (kot v obravnavanem primeru) sklenilo, da se ta dokaz izvede, potem je izključno v njeni dispoziciji, ali bo ta dokaz tudi izveden oziroma ali bo (če gre za nasprotno stranko) izkoristila možnost, da jo bo sodišče zaslišalo.

Stranki, ki ima pooblaščenca, se vsa pisanja vročajo preko pooblaščenca in ne neposredno. Vročitev stranki neposredno v takem primeru sploh ne šteje za veljavno opravljeno in predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Ker je bil pooblaščenec dolžnice seznanjen in je prejel vabilo na narok, je bila dolžnica pravilno vabljena na narok, na katerega ni pristopila, zato mora nositi posledice, ki so ji bile izrečene s sklepom o denarni kazni. Upnik lahko predlaga razpis naroka v primeru, ko mu je vročen seznam dolžnikovega premoženja. V primeru, ko dolžnik seznama ne predloži (kot je tudi konkretni primer), pa sodišče razpiše narok po uradni dolžnosti in predlog upnika za razpis naroka niti ni potreben. V primeru neplačila izrečene denarne kazni se le-ta izterja po uradni dolžnosti, kar pomeni, da je sklep izvršilni naslov za izterjavo neplačane in izrečene denarne kazni.

Ker se tožnik neopravičeno ni odzval vabilu na zaslišanje na narok, je sodišče prve stopnje utemeljeno domnevalo, da ne želi biti zaslišan ter zato zaslišalo le toženko. Prav tako ni bilo ovire, da na tem naroku glavno obravnavo konča ter o zadevi odloči, ne da bi zaslišalo tožnika. Ko tega ni storilo in je zaradi nadaljevanja dokaznega postopka razpisalo nov narok za glavno obravnavo, tožnika tudi ni bilo dolžno ponovno vabiti na zaslišanje, saj je še vedno upravičeno domnevalo, da pravice do zaslišanja ne želi izkoristiti. Ta domneva pa je odpadla, ko se je tožnik razpisanega naroka udeležil in izrazil željo po zaslišanju. V tej situaciji sodišče prve stopnje zavrnitve zaslišanja ni smelo utemeljiti zgolj z izostankom tožnika s prejšnjega naroka, temveč bi lahko njegov predlog zavrnilo le, če zaslišanja na naroku ne bi bilo mogoče izvesti ter bi bilo potrebno zanj razpisati dodatni narok, oziroma če zaslišanje glede na fazo postopka ne bi bilo več aktualno. ZPP namreč ne določa, da sodišče stranke, ki se ni odzvala vabilu na zaslišanje, ne sme zaslišati na naslednjem naroku, prav tako ne določa, da stranka z neopravičenim izostankom z naroka pravico biti zaslišana izgubi.

Sodišče prve stopnje v postopku izdaje soglasja k uresničitvi odstopne pravice ne odloča v kontradiktornem postopku, temveč le presoja, ali je upraviteljev predlog utemeljen. Zaradi tega lahko povsem nadzoruje potek časa in s tem spoštovanje trimesečnega roka za izdajo soglasja. Po oceni višjega sodišča je (skoraj) nemogoče, da bi sodišče prve stopnje (ki ga je vrhovno sodišče zavezalo k izvedbi kontradiktornega postopka v zvezi z izdajo soglasja in sicer za ugotovitev spornega dejstva, ali je bila podana ustna odstopna izjava), takšen postopek izvedlo v roku, kot ga navaja pritožnik, pri tem pa hkrati upoštevalo pravila in roke, ki jih določa ZPP (izmenjava vlog in odgovorov nanje, razpis naroka za obravnavanje predloga, zaslišanja strank in prič ...). Pri izvedbi kontradiktornega postopka čas trajanja postopka namreč ni odvisen le od ravnanja sodišča, temveč tudi od drugih udeležencev. Že sama izvedba takšnega postopka bi tako lahko povzročila, da sodišče prve stopnje o izdaji soglasja ne bi moglo odločiti (po pritožnikovem mnenju) pravočasno, višje sodišče pa je prepričano, da bi vrhovno sodišče, če bi stalo na pritožnikovem stališču, na nov tek prekluzivnega roka v svoji odl

Sodišče je z dopisom pozivalo pooblaščenca tožene stranke, da vabilo na zaslišanje vroči zakonitemu zastopniku tožene stranke in zagotovi njegovo navzočnost na naroku. Navedeni dopis je bil pooblaščencu tožene stranke vročen 25. 9. 2015. Tak način vročanja vabila stranki na zaslišanje je skladen z drugim odstavkom 261. člena ZPP. Predlog za preložitev naroka, ki ga je tožena stranka podala že drugič v postopku, je bil podan zgolj dva dni pred razpisanim narokom, pri čemer je bilo glavno dokazilo, ki naj bi upravičevalo izostanek zakonitega zastopnika tožene stranke v angleškem jeziku. Pri vabljenju stranke na zaslišanje ni treba spoštovati roka za pripravo na narok (15 dni – drugi odstavek 280. člena ZPP), saj se stranki, ki nastopa kot dokazno sredstvo, ni treba pripravljati na zaslišanje, saj na zaslišanju ne daje procesnih izjav volje, temveč le izjave vednosti o spornih dejstvih. V konkretnem primeru škoda zaradi izgubljenega dobička iz naslova oddajanja fasadnih površin ni dobiček, ki bi ga lahko tožena stranka utemeljeno pričakovala. Izgubljeni dobiček iz naslova nedovoljenega oddajanja, pa ne more biti pravno priznana škoda, saj ne gre za dobiček, ki ga

Vabilo stranki na zaslišanje mora biti vročeno osebno stranki oziroma osebi, ki naj se zasliši za stranko. V primeru pravne osebe, je to njen zakoniti zastopnik. Vabilo mora prav tako vsebovati navedbo, da se bo na naroku izvedel dokaz z zaslišanjem strank, in da je lahko stranka, ki pride na narok, zaslišana, čeprav druga stranka ne bi prišla. Ker iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi bilo vabilo toženi stranki na narok za glavno obravnavo vročeno osebno zakonitemu zastopniku tožene stranke, kot tudi ne, da bi vsebovalo navedbe, ki jih opredeljuje drugi odstavek 261. člena ZPP, in ker niso bili podani drugi razlogi iz 258. člena ZPP za zaslišanje le ene od obeh pravdnih strank, bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati tudi toženo stranko.

Ker je pritožnica dela prevzela, to na podlagi tretjega odstavka 642. člena OZ pomeni potrditev izvršenega dela. Po določbi tretjega odstavka 642. člena OZ naročnik ni dolžan izplačati plačila, preden ne pregleda izvršenega dela in ga ne potrdi, razen če ni drugače dogovorjeno. Pritožnica navaja, da je sodišče zmotno uporabilo 619. člen OZ, ker naj obveznost še ne bi zapadla, saj tožeča stranka še ni izvedla vseh del. Iz spisa izhaja, da je prišlo do predčasnega prenehanja pogodbe, odstop od pogodbe pa ima lahko za posledico le povrnitev škode, če so izpolnjene tudi ostale predpostavke odškodninske odgovornosti. Ne pomeni pa, da zaradi odstopa od pogodbe pritožnica ne bi bila dolžna plačati tistih del in vgrajenega materiala, ki jih je tožeča stranka do takrat že izvedla, pritožnica pa prevzela. Prenehanje pogodbe v tem primeru učinkuje za naprej. Da bi pogodbena dela, ki predstavljajo zaporedne obveznosti, pomenila celoto, pa pritožnica ni zatrjevala.

Ker se v primeru, ko ima stranka pooblaščenca, šteje, da je vabilo stranki vročeno osebno, če je vročeno pooblaščencu (drugi odstavek 261. člena ZPP), je očitek, da prva toženka ni bila vabljena na zaslišanje, ki ga je sodišče izvedlo 4. 2. 2016 (in ne 11. 3. 2016), neutemeljen. Ker je prva toženka svoj izostanek z naroka dne 4. 2. 2016 opravičila le z navedbo o terminski neustreznosti naroka, sočasno pa sama podatkov o tem, kdaj bo v Sloveniji, ni posredovala, niti ni predlagala izvedbe zaslišanja preko video konference, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zaslišalo le ostale stranke. Ker je nosilni razlog za opustitev zaslišanja prve toženke torej v tem, da je slednja zaslišanje sama onemogočila in ne v oceni sodišča, da njena izpovedba ne bi vplivala na izid postopka, pritožnik tudi s trditvijo, da gre za prepovedano vnaprejšnjo dokazno oceno, ne more uspeti.