250. člen ZPP

Med državami članicami EU velja načelo vzajemnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in temeljne pravice, priznane s tem pravom. Ta domneva pa je izpodbojna. Izpodbiti jo je mogoče na podlagi drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, to je v primeru utemeljene domneve, da v odgovorni državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi za prosilca lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, pa tudi v drugih okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen taki nevarnosti. V izpodbijani dokazni oceni pa Upravno sodišče, kljub temu da je pritožnika na glavni obravnavi zaslišalo, ni navedlo nobenih argumentov glede dokazne (ne)vrednosti tega dokaza v delu, v katerem je pritožnik opisal domnevni spolni napad. Ker izpodbijana sodba torej nima razlogov glede dokazne ocene pritožnikovega zaslišanja, Vrhovno sodišče tudi ne more preizkusiti, ali

Zaradi nepravilnega pouka o roku za vložitev pritožbe stranka za pravico do pritožbe ne sme biti prikrajšana. Kljub temu, da stranki s pravnim poukom na omejenost pritožbenih razlogov v sporu majhne vrednosti nista bili poučeni, so v pritožbenem postopku upoštevni le dovoljeni pritožbeni razlogi.

Utemeljen je očitek o neustreznosti izvedbe dokazovanja z izvedencem v tem, ker ga sodišče ni seznanilo s konkretnim primerom, saj mu ni omogočilo vpogleda v obširno zdravstveno dokumentacijo tožnika, ki se nahaja v spisu, niti ga ni seznanilo z izpovedbami zdravnikov o poteku zdravljenja na eni strani ter tožnika in njegove žene na drugi strani. Ker gre za zahtevna strokovna vprašanja in v celoti nasprotne trditve tožnika in zdravnikov ter sporne zapise v zdravniški dokumentaciji, je v tem postopku nujno potrebno, da poda izvedenec ne le mnenje, pač pa tudi izvid, kljub temu, da je seveda v izključni pristojnosti sodišča končni sklep o določitvi vsebine pravnega standarda skrbnosti, ki se zahteva v poklicnem delu zdravnika.

ZPP restriktivno pristopa k možnosti imenovanja novega izvedenca, ponovitev dokazovanja z novim izvedencem predpisuje le, če so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Toženec pa ni vzbudil dvoma v pravilnost tega mnenja.

Sposobnost biti stranka v postopku preneha s smrtjo, zato mrtva oseba ne more biti pravdna stranka. Če stranka med pravdo umre, vstopijo v njen procesni položaj njeni dediči. Izrek sodbe, ki umrli toženki nalaga izpolnitev obveznosti, ni izvršljiv. Dedič je odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja. Dedič mora zatrjevati in dokazati, koliko premoženja je podedoval in kakšna je njegova vrednost. Tožena stranka je navajala, da zapuščinskega postopka po pokojni drugi toženki ni bilo, ker ni zapustila nobenega premoženja, zato je dokazno breme prešlo na tožnika, ki bi moral zatrjevati in dokazati nasprotno, namreč, da je bil izdan sklep o dedovanju ali da je zapuščina vendarle bila, četudi ni bilo zapuščinske obravnave.

Kot dokaz je mogoče obravnavati le takšno izvedensko mnenje, ki ustreza procesnim standardom iz 243 do 254. člena ZPP v luči načel neposrednosti in načela kontradiktornosti. Izvedenskega mnenja iz kazenskega spisa zato mimo volje pravdnih strank ni mogoče šteti za dokaz, do katerega bi se bilo sodišče prve stopnje dolžno dokazno opredeliti.

Izvedensko mnenje, izdelano za potrebe predkazenskega postopka, glede katerega v pravdnem postopku ni bilo soglasja pravdnih strank, da se takšno mnenje uporabi kot dokaz, nima neposredne dokazne vrednosti in sodišče nanj ne more opreti svoje odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Tožeča stranka očita sodiščema prve in druge stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da nista razumljivi, ker ne pojasnita svoje ocene izvedenih dokazov, zlasti v zvezi z različnimi mnenji izvedencev. Ta očitek ni utemeljen, ker je sodišče prve stopnje navedlo mnenja izvedencev, a je verjelo prvemu, ki ga je postavilo sodišče v skladu z določbami ZPP o izvedencih v členih 243 do 256.

Gre za relativno bistveno kršitev postopka, če sodišče uporabi pri odločanju o stvari izvedensko mnenje, ki ga je pridobila stranka sama, nasprotna stranka pa se ni strinjala, da se mnenje uporabi kot izvedensko mnenje.

Sodna praksa in pravna teorija sta med standardna merila v zvezi z relativnim razlogom za izločitev uvrstili tudi ekonomsko odvisnost izvedenca od stranke - v konkretnem primeru družbe, ki je zanj izstavila račun in poravnala honorar za opravljeno izvedensko delo, direktor družbe pa je mož tožničine pooblaščenke oziroma zet njenega pooblaščenca.

Po 30. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92-54/98) se za poškodbo pri delu šteje le tista poškodba, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka ter poškodba, ki je posledica hitre sprmembe položaja telesa, nenadne oboremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je taka poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan. Mora torej priti do neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega ali fizikalnega učinka ali hitre spremembe položaja telesa, ali pa nenadne obremenitve telesa. Zato pri tožniku ne gre za poškodbo pri delu, temveč za poklicno bolezen (32. člen), ker zdravstvene težave izvirajo iz dolgotrajnih vplivov delovnega procesa na zdravstveno stanje (delo na stroju, tresenje, itd.).

Nosilec znamke ima izključno pravico uporabljati znamko v gospodarskem prometu za označevanje svojih proizvodov, z vsemi upravičenji, ki izvirajo iz nje, ne glede na morebitni spor zaradi ugotovitve ničnosti znamk. Ta pravica traja ves čas veljavnosti znamke

Stranka, ki šele ob zaslišanju izvedenca ugotovi, da je ta kakorkoli povezan z nasprotno stranko, mora zahtevati njegovo izločitev takoj in ne šele v pritožbi.

Dokaz po določbah ZPP je le izvedeniško mnenje, ki ga je izdelal v konkretnem sodnem postopku postavljeni izvedenec.

Knjigovodske listine, ki bi dokazovale obstoj terjatve v še spornem znesku 2,862.868,40 SIT, je bila dolžna skladno z 219. čl. in 1. odst. 299. čl. ZPP preskrbeti tožeča stranka. Šele po predložitvi teh dokazov bi jih tožena stranka lahko tudi opredeljeno izpodbijala z nasprotnimi trditvami in dokazi in šele tedaj bi sodišče lahko presodilo, ali je za razjasnitev kakšnega odločilnega dejstva potrebno strokovno znanje izvedenca, s katerim sodišče ne razpolaga (primerjaj 250. čl. ZPP). Prevalitev zbiranja dokaznega gradiva na izvedenca v določilih ZPP namreč nima nikakršne podlage. Za presojo pravno relevantnih dejstev na podlagi trditev obeh pravdnih strank in predloženih dokazov pa posebno strokovno znanje izvedenca finančne stroke ni bilo potrebno.

Nedoslednosti v mnenju izvedenca, ki niso odpravljene, lahko kažejo na nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Ocenitev stvari, ki jo mora dolžnik izročiti upniku, pa ne pri njem, ne pri kom drugem niso bile najdene, mora opraviti sodišče, ne pa upnik. Upnik lahko le predlaga, da sodišče oceni njihovo vrednost.

Izvedensko mnenje oz. cenitev po tržni vrednosti po 2. odst. 178. čl. ZIZ mora vsebovati vse merodajne postavke (lokacija nepremičnine, stanovanja v kompleksu, oddaljenost od večjih krajev) iz katerih izhaja izračun tržne vrednosti nepremičnine.

Sodišče izvede dokaze z izvedencem, da se razjasnijo posamezna strokovna vprašanja. Plačilo stroškov in nagrado izvedencu pa lahko naloži obema strankama.

Pogodba o dosmrtnem preživljanju je dednopravna pogodba, pri kateri oba pogodbenika pridobita koristi, vendar ob istočasno prevzetih obveznostih (117. člen Zakona o dedovanju). Gre za odplačno pogodbo, s katero preživljalec prevzema obveznost, da bo do smrti preživljal preživljanca, ta pa mu - z odložitvijo do svoje smrti - prepušča v last svoje nepremičnine. Gre za tvegano pogodbo, zato problem nesorazmernosti ni pravno odločilen.