VSL Sklep I Ip 95/2026

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Dolžnik krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika z dne 14. 3. 2025 zavrnilo (I. točka izreka) in odločilo, da dolžnik sam nosi svoje stroške ugovornega postopka (II. točka izreka).

2Dolžnik je vložil pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Višjemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanega sklepa in priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sklep nepravilen in nezakonit. Vztraja, da prenos terjatve od prejšnjega upnika A. d. d. na sedanjega upnika B. d. o. o. ni izkazan, saj upnik ni predložil Pogodbe z dne 24. 10. 2014, s katero naj bi bila dogovorjena prodaja in odstop odstopnikovih terjatev na prevzemnika. Prav tako vztraja, da upnik ni dokazal, da bi bila Pogodba z dne 24. 10. 2014 notarsko overjena, oziroma da predstavlja listino v skladu z določbo prvega odstavka 24. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Pri tem še pojasnjuje, da v Prilogi št. 1 terjatev, ki je predmet prenosa, ni določno označena in dolžnik ni naveden. Kljub podanemu ugovoru pa je sodišče prve stopnje glede na citirano zakonsko podlago in sodno prakso ugotovilo, da naj bi upnik dokazal prenos terjatve s Pogodbo o odstopu terjatve z dne 6. 5. 2015, pri čemer naj bi bile dolžnikove navedbe, da notarsko overjena Pogodba o odstopu terjatve z dne 6. 5. 20215 med upnikom in novim upnikom ni listina iz prvega odstavka 24. člena ZIZ, neutemeljene. Mogoče je sicer sprejeti stališče sodišča, da se lahko v izvršilnem postopku prenos terjatve dokazuje s sporazumom, s katerim odstopnik in prevzemnik potrdita prenos terjatve, vendar je sodišče prezrlo bistveno okoliščino, da mora upnik skladno s prvim odstavkom 24. člena ZIZ trditi in dokazati obstoj veljavnega pravnega posla prenosa terjatve, ki izpolnjuje vse zakonske pogoje. Najmanj, kar bi moral upnik zatrjevati in izkazati, je, kdaj in kje je bil pravni posel prenosa terjatve overjen, saj je prav zahteva obličnosti eden od temeljnih pogojev za priznanje aktivne procesne legitimacije novega upnika v izvršilnem postopku. Listina po prvem odstavku 24. člena ZIZ bi morala biti prav sama pogodba o prenosu terjatve, in ne zgolj kasnejše deklaratorno dokazilo o domnevnem pravnem poslu, kar je Pogodba o odstopu terjatve z dne 6. 5. 2015. Gre za nekakšno izvedbeno oziroma potrditveno pogodbo, ki naj bi se nanašala na temeljni pravni posel iz Pogodbe z dne 24. 10. 2014. Te pa upnik v izvršilnem postopku ni predložil in tudi ni dokazal, da naj bi bila notarsko overjena. S tem upnik ni izpolnil dokaznega bremena glede obstoja glede veljavnega in zakonitega prenosa terjatve v smislu prvega odstavka 24. člena ZIZ, posledično pa ni izkazana njegova aktivna legitimacija za vodenje predmetnega izvršilnega postopka. Vse tozadevne ugovore dolžnika je sodišče povsem zmotno zavrnilo kot neutemeljene in s tem nepravilno uporabilo materialno pravo.

Dalje dolžnik vztraja, da upnik ni specificiral, kolikšen znesek terjatev naj bi znašal po posameznih pogodbah, in da ni izkazal, da katera terjatev po obravnavanih posojilnih pogodbah in v kakšni višini ni bila plačana. Prav tako je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo, ko je vse terjatve iz vseh treh pogodb o terminski prodaji delnic št. 000, 001 in 002 obravnavalo kot eno samo terjatev, zgolj na podlagi dejstva, da je bil skupni znesek glavnic prisojen na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 2123/2012. Pravnomočna sodba predstavlja zgolj izvršilni naslov, ne more pa spremeniti pravne narave posameznih obligacijskih razmerij, ki izvirajo iz treh samostojnih posojilnih pogodb. Vsaka od teh pogodb ima lasten temelj obveznosti, lastno zapadlost, režim izpolnjevanja, učinek pretrganja zastaranja in lastna delna plačila. To navsezadnje izhaja tudi iz ugovoru priloženih izjav z dne 2. 6. 2015 in Dogovora o plačilu obveznosti z dne 2. 6. 2015, ki jih je pripravil upnik, ter ki povsem ločeno obravnavajo posojilne pogodbe. Po izdaji pravnomočne sodbe sta se dolžnik in upnik dogovorila za ločeno odplačevanje obveznosti po posameznih posojilnih pogodbah, kar dodatno potrjuje, da ni šlo za enotno terjatev. To jasno izhaja tudi že iz samega predloga za izvršbo z dne 6. 2. 2025, v katerem je upnik sam razmejeval terjatve po posameznih pogodbah. Kljub temu je sodišče prve stopnje v celoti neutemeljeno v celoti prezrlo te navedbe in zavzelo zmotno stališče o enotnosti terjatve. Posledično ni presojalo ugovorov dolžnika po posameznih terjatvah, zlasti ugovorov zaradi nepravilnega obračuna terjatev, odprave obrestovanja, zastaranja, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja glede obstoja in višine vsake posamezne terjatve posebej, je izpodbijana odločitev obremenjena tudi z napačno uporabo materialnega prava. Na podlagi zunajsodnega dogovora, katerega obstoj dolžnik dokazuje z izjavama z dne 2. 6. 2015 in Dogovorom o plačilu obveznosti z dne 2. 6. 2015, je dolžnik poplačeval obveznosti upnika v skladu z dinamiko, ki jo je natančno opredelil v samem ugovoru in tudi dokazal s posameznimi bančnimi izpiski. V svojem ugovoru je jasno pokazal, da plačila s sklicem "003" predstavljajo plačila za poplačilo dolga po Pogodbi št. 004, plačila s sklicem "005" pa plačila za poplačilo dolga po Pogodbi št. 006, pri čemer je posamezna nakazila datumsko tudi prikazal s konkretnimi sklici. Pri tem je zadnje plačilo za poplačilo dolga (glavnice) po pogodbi št. 006 dolžnik izvršil dne 22. 12. 2016, medtem ko dolžnik ni izvršil nobenega plačila za morebiten dolg po pogodbi št. 002 in pogodbi št. 007, ki ga upnik niti ne izkaže, dolžnik pa ne priznava. V svojem ugovoru je dolžnik izpodbijal tudi pravilnost obračuna terjatve upnika z dne 5. 2. 2025, v katerem naj bi upnik tudi upošteval vsa plačila, ki naj bi bila prejeta na račun delnega poplačila terjatve iz naslova pogodb v zvezi z izvršilnim naslovom, in naj bi bila razvidna iz s strani upnika priloženega izračuna terjatev, zakonskih zamudnih obresti na dan 5. 2. 2025, ki naj bi jih upnik vračunal skladno z določbo 288. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Dolžnik je pri tem grajal, da je upnik plačila dolžnika tako povsem nepravilno in brez podlage poračunaval pri zakonskih zamudnih obrestih, ki so bile celo že zastarane, pri čemer je bistveno, da sta stranki v zunajsodnem dogovoru z dne 2. 6. 2025 določili, da se poplačila dolžnika poračunavajo pri glavnici dolga, ne pa pri morebitnih obrestih. To je tudi logično, saj se v zunajsodnem dogovoru z dne 2. 6. 2015 nista dogovorila za obrestovanje glavnice v primeru zamude s plačilom. Vsega navedenega sodišče ni upoštevalo, zaradi česar izpodbijanemu sklepu manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih (absolutna bistvena kršitev določb ZPP). Ob tem dolžnik še izpostavlja, da je bilo navsezadnje tudi v duhu poravnalnega dogovora, da se dolžniku omogoči ekonomsko in finančno znosno dinamiko poplačevanja dolgov. Namreč, v primeru nadaljnjega obrestovanja z zakonskimi zamudnimi obrestmi bi bilo plačevanje po anuitetah nesmiselno, saj bi tek zamudnih obresti dejansko izničil ta plačila za poplačilo dolga glavnice. Plačani znesek v višini 31.855,00 EUR, kot je bilo že izkazano v ugovoru s priloženimi nakazili, bi tako moral upnik že v osnovi odšteti od dolga (glavnice) po pogodbi št. 008 v višini 77.785,21 EUR in po pogodbi št. 004 v višini 94.262,14 EUR, tako da bi skupni dolg lahko kvečjemu znašal 140.192,35 EUR, ne pa neverjetnih in neupravičeno prikazanih 40.896,15 EUR. Dolžnik uveljavlja, da poračunavanje obveznosti v skladu z določbo 288. člena OZ s strani upnika nima nobene dejanske ali pravne osnove. S takim načinom poračunavanja plačil dolžnik ni nikoli soglašal ali na to drugače pristal.

Ponovno dolžnik uveljavlja tudi ugovor zastaranja terjatve iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2123/2012-II z dne 16. 1. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1962/14 z dne 8. 10. 2014, in sicer: 1. za glavnico v višini 204.746,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2025 do plačila, 2. zakonske zamudne obresti, obračunane od glavnice do 5. 2. 2025 v višini 197.49,84 EUR. Judikatna terjatev iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2123/2012-II z dne 16. 1. 2014 je namreč postala izvršljiva 3. 11. 2014 in v skladu s 356. členom OZ zastara v desetih letih. Glede na to, da je upnik vložil predlog za izvršbo šele 6. 2. 2025, je terjatev iz naslova citirane sodbe absolutno zastarala zaradi poteka desetletnega roka in je treba njegov predlog za izvršbo že iz razloga neobstoja terjatve zavrniti. Ne glede na podan ugovor zastaranja judikatne terjatve pa je v konkretnem primeru med dolžnikom in upnikom prišlo celo do zunajsodnega dogovora in prenovitve upniško dolžniškega razmerja glede terjatve po Pogodbi št. 008 in po Pogodbi št. 006, zaradi česar sta terjatvi izgubili svojo judikatno naravo. Terjatvi iz obeh pogodb sta tako zastarali celo v triletnem zastaralnem roku, saj zunajsodni dogovor z dne 2. 5. 2015 predvideva anuitetno odplačevanje. Ker upnik ni v triletnem roku uveljavljal plačila terjatev, tako da bi zoper dolžnika sprožil sodni postopek, so te nedvomno zastarale. Iz istih razlogov je zastarala tudi terjatev iz pogodbe št. 002, ki jo upnik implicitno uveljavlja v predlogu za izvršbo, saj ni pravočasno terjal njenega plačila po sodni poti. Posebej pa dolžnik ugovarja zastaranje vseh uveljavljanih zamudnih obresti za obdobje, ki je starejše od treh let. Upnik namreč neutemeljeno in nezakonito uveljavlja plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 161.774,12 EUR od dne 11. 4. 2012 do 5. 2. 2025 in od zneska 42.972,19 EUR od 13. 4. 2012 do 5. 2. 2025 v skupni višini 197.149,84 EUR. Takšno postopanje upnika je v skladu z drugim odstavkom 356. člena OZ v zvezi s 347. člena OZ nedopustno in nezakonito, saj zamudne obresti zastarajo v triletnem zastaralnem roku. To pomeni, da je zahtevek iz naslova obresti, ki zajema obresti v več kot 12 letnem obdobju, že v osnovi zastaran oziroma pretežno zastaran, saj bi upnik lahko uveljavljal plačilo obresti maksimalno za triletno obdobje pred pred vložitvijo predloga za izvršbo. S tem pa dolžnik nikakor ne priznava utemeljenosti izterjave obresti za obdobje, krajše od treh let. Takšno stališče dolžnika podpira tudi ustaljena sodna praksa, po kateri vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo, zastarajo v desetih letih, tudi tiste, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok. Vse občasne terjatve, ki izvirajo iz takih odločb ali poravnav in zapadejo v bodoče, pa zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev, to je tri leta od zapadlosti vsake posamezne terjatve (VSL sklep I Ip 760/2024). Sodišče je odločilo brez presoje ključnih ugovornih navedb dolžnika, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, hkrati pa je bila dolžniku odvzeta pravica do učinkovitega sodnega varstva iz 22. člena Ustave RS (v nadaljevanju: URS). Sodišče je obenem povsem neutemeljeno zavrnilo vse bistvene dokazne predloge dolžnika, s katerimi je ta dokazoval prav tista sporna dejstva, ki so odločilna za presojo obstoja terjatve in njene pravilne višine. Dolžnik je predlagal lastno zaslišanje o dejstvih iz ugovora, kot zaslišanje priče Pašić, ki bi neposredno izpovedala o vsebini izjav z dne 2. 6. 2015, vsebini Dogovora o plačilu obveznosti z dne 2. 6. 2015 ter o dejanskem soglasju strank glede prenehanja obrestovanja in poračunavanja plačil izključno v glavnico dolga. Prav tako je sodišče zavrnilo postavitev izvedenca ekonomske stroke, ki bi edini strokovno in nepristransko lahko preveril pravilnost obračuna terjatve z dne 5. 2. 2025, pravilnost poračunavanja plačil po 288. členu OZ ter morebitni ostanek glavnic po posameznih pogodbah. Zavrnilo pa je tudi postavitev izvedenca grafološke stroke, ki bi preveril (ne)pristnost lastnoročnega podpisa dolžnika na izjavi z dne 30. 1. 2017, na katero se upnik sklicuje, dolžnik pa jo izrecno prereka. Z zavrnitvijo navedenih dokazov je sodišče kršilo načelo materialne resnice in načelo kontradiktornosti ter dolžniku onemogočilo dokazovanje odločilnih dejstev. Taka zavrnitev dokaznih predlogov je še toliko bolj arbitrarna, saj je sodišče v nasprotju z ugovornimi navedbami pavšalno kot nekonkretizirane, nesubstancirane in nepotrebne za odločitev o ugovoru zavrnilo tudi vse druge dokazne predloge dolžnika.

3Upnik v zakonskem roku na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

6V obravnavani zadevi je bila na predlog upnika B. d. o. o. (v nadaljevanju: B. d. o. o.) zoper dolžnika dovoljena izvršba na podlagi izvršilnega naslova - pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 2123/2012 z dne 16 1. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1962/2014 z dne 8. 10. 2014, in sicer zaradi izterjave glavnice v višini 204.746,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2025 do plačila, do dne 6. 2. 2025 obračunanih zakonskih zamudnih obresti od glavnice v višini 197.149,84 EUR in stroškov izvršilnega postopka. Iz predloga za izvršbo izhaja, da je bil pravdni postopek v teku med drugim glede terjatev po Pogodbi št. 000 z dne 27. 3. 2008, Pogodbi št. 001 z dne 28. 3. 2008 ter Pogodbi št. 002 z dne 14. 3. 2008. Upnik po izvršilnem naslovu je bil A. d. d., ki pa je predmetno terjatev prenesel na sedanjega upnika z notarsko overjeno Pogodbo o odstopu terjatev z dne 6. 5. 2015 s Prilogo št. 1 - Seznamom prenesenih terjatev. Kot je dalje navedel upnik v predlogu za izvršbo, je Pogodba št. 000 v Prilogi št. 1 navedena pod zap. št. 61 in Pogodba št. 001 pod zap. št. 62, pri čemer je pri obeh navedenih pogodbah pri vložni številki navedena opr. št. II P 2123/2012. Pogodba št. 001 (pravilno: Pogodba št. 002) je v Prilogi št. 1 navedena pod zap. št. 75, pri čemer je pri tej pogodbi navedena vložna št. St 009/2013. Na podlagi takšnih navedb upnika, priloženega izvršilnega naslova in Pogodbe o odstopu terjatev z dne 6. 5. 2015 s Prilogo št. 1 je sodišče prve stopnje s sklepom o izvršbi pravilno dovolilo izvršbo v korist upnika B. d. o. o., z izpodbijanim sklepom pa je podani dolžnikov ugovor aktivne legitimacje novega upnika pravilno zavrnilo.

7Dolžnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je Pogodba o odstopu terjatev z dne 6. 5. 2015 le neke vrste izvedbena pogodba Pogodbe z dne 24. 10. 2014, s katero so bile terjatve A. d. d. že prenesene na novega upnika B. d. o. o. Sodišče namreč lahko dovoli izvršbo tudi v korist osebe, ki v izvršilnem naslovu ni označena kot upnik, če upnik glede prehoda terjatve razpolaga z eno od kvalificiranih listin v smislu prvega odstavka 24. člena ZIZ. Upnik B. d. o. o. pa je tej zahtevi v obravnavani zadevi zadostil, saj je izvršilnemu predlogu priložil notarsko overjeno Pogodbo o odstopu terjatev z dne 6. 5. 2015, ki predstavlja po zakonu overjeno zasebno listino in s tem listino iz prvega odstavka 24. člena ZIZ. Navedena določba ne zahteva predložitve listine o samem prehodu, prenosu ali odstopu terjatve, temveč le predložitev listine, ki dokazuje, da je bila terjatev prenesena oziroma je prešla na upnika (glej na primer VSC sklep I Ip 23/2022). Pritožbeno navajanje, da upnik ni dokazal, da naj bi imela Pogodba z dne 24. 10. 2014 vse materialne in formalne predpostavke kvalificirane listine oziroma da je notarsko overjena, tako ni utemeljeno. Prav tako ne drži, da je tudi določba 3. člena Pogodbe o odstopu terjatve z dne 6. 5. 2015 nedoločna, češ da iz nje ne izhaja perfektna zavezovalna klavzula na način, da bi povzročala razpolagalni učinek. Upnik B. d. o. o. je s predložitvijo Pogodbe o odstopu terjatev z dne 6. 5. 2015 s Prilogo št. 1, v kateri so terjatve po posameznih pogodbah dovolj določno označene, pravno veljavno, to je z listino iz prvega odstavka 24. člena ZIZ, dokazal prehod uveljavljane terjatve od upnika po izvršilnem naslovu A. d. d. nase, nasproten pritožbeni očitek dolžnika ni utemeljen.

8Dalje pritožbi tudi ni mogoče slediti v delu, v katerem dolžnik uveljavlja, da je sodišče prve stopnje nepravilno štelo vse tri terjatve o terminski prodaji delnic št. 000, 001 in 002 kot eno samo, enotno terjatev, zgolj na podlagi dejstva, da je bil skupni znesek glavnic prisojen na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 2123/2012. Ravno takšno postopanje sodišča prve stopnje je namreč pravilno glede na to, da so terjatve po vseh treh navedenih pogodbah bile pravnomočno ugotovljene v navedeni sodbi II P 2123/2012, ki je v obravnavani zadevi izvršilni naslov. Neutemeljena je s tem v zvezi pritožbena navedba, da ima vsaka od pogodb lasten temelj obveznosti, lastno zapadlost, režim izpolnjevanja, učinek pretrganja zastaranja in lastna delna plačila, saj so terjatve po vseh treh pogodbah s tem, ko so bile ugotovljene v izvršilnem naslovu, pridobile naravo enotne, judikatne terjatve, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Drugačne odločitve dolžnik ne more doseči niti z argumentom, da sta se stranki po izdaji sodbe II P 2123/2012 izvensodno dogovorili za ločeno odplačevanje obveznosti po posameznih pogodbah, saj, kot je pojasnjeno v nadaljevanju, zatrjevanega obstoja zunajsodnega dogovora dolžnik ni dokazal. Zato dolžnik neutemeljeno očita, da sodišče prve stopnje ni presojalo ugovorov dolžnika po posameznih terjatvah, zlasti ugovorov glede nepravilnega obračuna obrestovanja, odprave obrestovanja, zastaranja. Kot rečeno, je upnikova terjatev z nastankom izvršilnega naslova pridobila naravo enotne judikatne terjatve in jo je sodišče prve stopnje, ob nedokazani novaciji, pravilno štelo kot takšno, ne glede na to, kako je upnik oblikoval predlog. Poleg tega tudi, če bi dolžnik zatrjevani dogovor o prenovitvi dokazal, to uveljavljani terjatvi samo zase še ne bi odvzelo lastnosti judikatne terjatve, temveč bi bil to razlog za naknadno prenehanje obveznosti (8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ v zvezi s 324. in 325. členom OZ). Vendar je pravilna ugotovitev v izpodbijanem sklepu, da dolžnik zatrjevane prenovitve niti ni dokazal.

9Dolžnik je pred sodiščem prve stopnje navajal, da naj bi po izdaji izvršilnega naslova z upnikom sklenil zunajsodni prenovitveni dogovor, s katerim naj bi stranki povsem na novo uredili svoje upniško dolžniško razmerje.

10Za novacijo v smislu določbe prvega odstavka 323. člena OZ gre, če so poleg splošnih predpostavk za veljavnost pogodbe izpolnjeni še dodatni pogoji, in sicer: 1.) obstoj obveznosti, ki je predmet novacije (326. člen OZ), 2.) sprememba glavnega predmeta obveznosti oz. pravne podlage (323. člen OZ) in 3.) izrecno izražena volja, da se opravi novacija, t. j. da se obstoječa obveznost prenovi tako, da ta obveznost preneha in se nadomesti z novo (324. člen OZ). Prenovitvena volja oz. animus novandi se ne domneva, temveč mora biti le ta izrecno in jasno izražena v vsebini dogovora, s katerim se stranke dogovorijo za novacijo (VSK sklep I Ip 350/2021). Vendar brez konkretiziranih trditev strank sodišče njihove pogodbene volje ne more ugotavljati (VSL sodba I Cpg 1409/2016).

11V obravnavani zadevi je dolžnik v ugovoru zatrjeval, da je z upnikom sklenil dogovor o prenovitvi upniško dolžniškega razmerja, ki naj bi ga dokazovali ugovoru priloženi izjavi z dne 2. 6. 2015 in Dogovor o plačilu obveznosti z dne 2. 6. 2015. V dokaz je dolžnik predlagal tudi lastno zaslišanje in zaslišanje priče C. C., ki je pripravila navedeni dogovor. Višje sodišče ne sprejema pritožbenega očitka o kršitvi načela kontradiktornosti, ker sodišče prve stopnje navedenih dokazov ni izvedlo. Sodišče je namreč dolžno izvajati dokaze le ob dovolj konkretiziranih trditvah strank, v obravnavanem primeru pa je iz ugovora razviden le datum nastanka listin, ki naj bi dokazovale sklenjeni dogovor. Dolžnik bi moral jasno in nedvoumno navesti vsaj še to, kdo na strani upnika naj bi sklenil zatrjevani dogovor (prim. tudi VSL sodba I Cpg 1409/2016), saj iz ugovora in dolžnikovega odgovora na upnikov odgovor ter ugovoru priloženega Dogovora o plačilu obveznosti z dne 2. 6. 2015 izhaja, da ga je za upnika C. C. le pripravila oziroma dolžniku poslala. Po drugi strani je priloženih izjav z dne 2. 6. 2015 in Dogovora o plačilu obveznosti z dne 2. 6. 2015 razvidno, da te listine niso podpisane ne s strani C. C. ne s strani koga drugega v imenu upnika. Razloga za nepodpis dogovora o novaciji s strani upnika, če je do njega res prišlo, pa dolžnik ni pojasnil. Glede na navedeno in ker izvedba dokazov (praviloma) ne more biti namenjena zgolj v informativne namene, sodišče prve stopnje dolžnika in priče C. C., ki naj bi izpovedala o vsebini in okoliščinah sklenitve pogodbe o novaciji oziroma doseženem soglasju, ni bilo dolžno zaslišati. Načelo kontradiktornosti oziroma dolžnikova pravica do izjave nista bila kršena (22. člen URS).

12Ker torej dolžnik dogovora o novaciji ni dokazal, je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na domnevno napačen način vračunavanja delnih plačil v uveljavljano terjatev, ki ga je upnik napravil skladno z 288. členom OZ. Po navedbah dolžnika naj bi se namreč stranki v prenovitvenem sporazumu dogovorili tudi za drugačen način vračunavanja, kot je določen v 288. členu OZ. Vendar pa, kot je bilo obrazloženo, dolžnik sklenitve novacije ni dokazal, posledično se neutemeljeno sklicuje na napačnost upnikovega obračuna terjatve, opravljenega po 288. členu OZ. Glede na to in ker se po navedeni določbi delna plačila vračunajo tako, da se najprej poplačajo stroški, nato obresti in nazadnje glavnica, dolžnik nima prav, da bi moral upnik delna plačila vračunati v glavnico dolga. Sodišče prve stopnje zato tudi ni bilo dolžno izvesti predlaganega dokaza z izvedencem ekonomske stroke, ki naj bi opravil obračun terjatve, kot zatrjuje dolžnik. Končno ni bila potrebna niti izvedba dokaza z izvedencem grafološke stroke, predlaganega v zvezi z dolžnikovim prerekanjem pristnosti njegovega podpisa na izjavi z dne 30. 1. 2017, v kateri naj bi dolžnik po navedbah upnika pripoznal svoj dolg. Kot je pojasnjeno v nadaljevanju, je namreč do pretrganja zastaranja prišlo tudi ne glede na navedeno izjavo oziroma tudi ne glede na izrecno dolžnikovo pripoznavo dolga, in sicer konkludentno, z dolžnikovimi plačili.

13Upnikova terjatev izhaja iz pravnomočne sodne odločbe, zato zanjo velja desetletni zastaralni rok (prvi odstavek 356. člena OZ). To velja za glavnico in zakonske zamudne obresti, zapadle do izdaje izvršilnega naslova. Za zakonske zamudne obresti, zapadle po izdaji izvršilnega naslova, pa pride v poštev triletni zastaralni rok (drugi odstavek 356. člena OZ v zvezi s 347. členom OZ) - t. i. neprave judikatne terjatve. Zastaranje začne teči naslednji dan po pravnomočnosti sodne odločbe (prvi odstavek 336. člena OZ), pri čemer se tek zastaralnega roka pretrga z uveljavljanjem terjatve pred sodiščem ali drugim pristojnim organom (365. člen OZ). Prav tako se zastaranje pretrga, če dolžnik pripozna dolga. Dolg lahko dolžnik pripozna ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno, na primer, da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje (364. člen OZ). Po pretrganju začne zastaralni rok znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne všteje v zastaralni rok (369. člen OZ).

14V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je upnikova terjatev, ki izhaja iz izvršilnega naslova, judikatna terjatev, ki zastara v desetih letih, medtem ko za zakonske zamudne obresti, zapadle po izdaji izvršilnega naslova, velja triletni zastaralni rok za zastaranje občasnih terjatev. Prav tako je sodišče pravilno ugotovilo, da niti terjatev iz naslova glavnice niti iz naslova zamudnih obresti do vložitve izvršilnega predloga še ni zastarala, saj je prišlo do pretrganja zastaranja, in sicer z dolžnikovo konludentno pripoznavo dolga (364. člen OZ). Dolžnik namreč ne ovrže dejanske ugotovitve v izpodbijanem sklepu, da iz ugovoru priloženih potrdil o dolžnikovih delnih plačilih v obdobju od 22. 5. 2015 do 11. 11. 2024 izhaja, da med posameznimi plačili nikoli ni minilo več kot tri leta. Posledično ni nastopilo niti zastaranje tistih zakonskih zamudnih obresti, ki so zapadle po izdaje izvršilnega naslova.

15Dolžnik končno tudi nima prav, da naj bi zaradi dogovora o prenovitvi upnikova terjatev izgubila naravo judikatne terjatve. Ne le zato, ker novacija ni dokazana. Tudi če bi bila, kot že pojasnjeno zgoraj, to terjatvi iz izvršilnega naslova še ne bi odvzelo narave judikatne terjatve, temveč bi šlo za razlog za njeno prenehanje.

16Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani. Odločitev o glavni stvari je pravilna in tudi povsem ustrezno obrazložena, sodišče prve stopnje je navedlo vse za zavrnitev ugovora bistvene razloge, kar je dolžniku omogočilo pravico do učinkovite pritožbe. Posledično je pravilna tudi odločitev o dolžnikovih stroških ugovornega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in šesti odstavek 38. člena ZIZ). Višje sodišče ni našlo niti nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), pri čemer se je opredelilo le do pritožbenih navedb, ki so bile pravno pomembne za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ)

17Glede na neuspeh s pritožbo dolžnik krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. čelna ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).