326. člen OZ

Cilj zavarovanja z začasno odredbo je v vzpostavitvi pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogoja ne bi bilo.

Sodišče lahko dovoli izvršbo tudi v korist osebe, ki v izvršilnem naslovu ni označena kot upnik, če upnik glede prehoda terjatve razpolaga z eno od kvalificiranih listin v smislu prvega odstavka 24. člena ZIZ. Upnik B. d. o. o. pa je tej zahtevi v obravnavani zadevi zadostil, saj je izvršilnemu predlogu priložil notarsko overjeno Pogodbo o odstopu terjatev z dne 6. 5. 2015, ki predstavlja po zakonu overjeno zasebno listino in s tem listino iz prvega odstavka 24. člena ZIZ. Prenovitvena volja oz. animus novandi se ne domneva, temveč mora biti le ta izrecno in jasno izražena v vsebini dogovora, s katerim se stranke dogovorijo za novacijo. Brez konkretiziranih trditev strank sodišče njihove pogodbene volje ne more ugotavljati. V obravnavani zadevi je dolžnik v ugovoru zatrjeval, da je z upnikom sklenil dogovor o prenovitvi upniško dolžniškega razmerja, ki naj bi ga dokazovali ugovoru priloženi izjavi z dne 2. 6. 2015 in Dogovor o plačilu obveznosti z dne 2. 6. 2015. V dokaz je dolžnik predlagal tudi lastno zaslišanje in zaslišanje priče C. C., ki je pripravila navedeni dogovor. Ni utemeljen očitek o kršitvi načela kontradiktornosti, ker sodišče prve stopnje navedenih do

Na pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati stališč ustavnega sodišča (v nadaljevanju USRS) glede razlage zakonskega prava in prava EU, ker je taka razlaga zunaj njegove pristojnosti, sodišče druge stopnje odgovarja, da je sklicevanje sodišča prve stopnje na sodno prakso USRS utemeljeno že zaradi prepričljivosti podane argumentacije, torej zaradi moči argumenta. Pri tem pa tudi velja, da izrek ustavne odločbe zavezuje skupaj z nosilnimi razlogi obrazložitve odločitve, kar je lahko tudi razumevanje zakona (tretji odstavek 1. člena Zakona o ustavnem sodišču - ZUstS). Tudi SEU predpostavke neravnotežja položajev pogodbenih strank ne omejuje le na količinsko ekonomsko presojo, ki jo poudarja toženka, torej primerjavo med skupnim zneskom transakcije, ki je bil predmet pogodbe, na eni strani in stroškov, ki so bili na podlagi tega pogoja naloženi potrošniku, ampak je dovolj že resni poseg v pravni položaj. Tako zastaralni rok ni začel teči niti od trenutka, ko se je oblikovala navedena sodna praksa VSRS in SEU v letu 2023, kot je zavzelo stališče sodišče prve stopnje. Zagotovo bi začetek teka zastaralnega roka pred tem trenutkom pomenil pretogo raz

Ugotovitveni - ničnostni zahtevek in kondikcijski zahtevek v obravnavani zadevi sta samostojna in glede obstoja ne vezana drug na drugega. Ničnost v 86. členu OZ oziroma ničnost nepoštenih pogodbenih pogojev iz 23. člena v zvezi s prvim odstavkom 24. člena ZVPot sta predpisana v javnem interesu. Ničnost namreč pomeni najhujšo obliko neveljavnosti in torej absolutno negacijo pravnega posla, pri čemer gre v konkretnem primeru še za varstvo šibkejših - potrošnikov, ki je tako pomembno, da je regulirano tudi na evropski ravni.

Zaradi povezanosti pogodbe in aneksa je zmotno stališče v izpodbijanem sklepu, da v predlogu za izdajo začasne odredbe manjkajo navedbe, ki bi utemeljevale ničnost aneksa. Tožnika sta navedla, da so bili z aneksom spremenjeni zapadlost in višina obrokov ter obrestna mera, v ostalem pa so določbe kreditne pogodbe ostale nespremenjene. Očitno je, da se navedbe, s katerimi sta izkazovala ničnost pogodbe, nanašajo tudi na aneks. Nenazadnje sta s tožbo zahtevala tako ugotovitev ničnosti pogodbe kot ničnosti aneksa.

Tudi v kolikor sta tožnika ob prvem povišanju tečaja CHF leta 2009, 2010 oziroma leta 2015 (občutni porast tečaja CHF) realizirala, da sta bila izpostavljena neomejenemu valutnemu tveganju in kako to vpliva na njun ekonomski položaj (bistveno povišanje mesečne anuitete v domači valuti ob po več letih odplačevanja neznižani glavnici kredita, preračunani v domačo valuto), k čemur je pripomoglo tudi obravnavanje te tematike po javnih občilih, ter sta se odločila za konverzijo, pa ob neskladnih stališčih pravne stroke o vprašanju ničnosti potrošniških kreditnih pogodb, vezanih na CHF, sploh ko glede tega vprašanja ustaljena sodna praksa še ni bila izoblikovana, v nasprotju s prepričanjem pritožbe v letu 2015 ni bilo mogoče govoriti o tem, da bi se tožnika mogla in morala zavedati, ali in pod kakšnimi pogoji lahko uveljavljata pravno varstvo zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja (zavedanje o tem, da je pogoj o valutnem tveganju v kreditni pogodbi nepošten in da je toženka kršila pojasnilno dolžnost) in v tej smeri poiskati pravno pomoč. Glede na to, da toženka v pritožbi izpodbija tudi prvostopenjsko odločitev o vrnitvenem (kondikcijskem) zahtevku ter odločitev o pobotnem ugovoru, s

Pa tudi, če bi tožnika zahtevala konverzijo kredita v EUR kredita, bi v tem primeru sicer prišlo do novacije kreditne pogodbe, pri čemer pa ta možnost potrošniku ne bi dala varstva pred nepoštenimi pogoji, razen če bi tožnik izrecno izrazil voljo, da svojih pravic ne uveljavlja potem, ko je bil o njihovi nepoštenosti predhodno seznanjen, česar pa v obravnavanem primeru ni bilo zatrjevano. Bistveno je bilo, da je bila valutna klavzula bistvena glavna sestavina pogodbe in je bila kot taka že ob sklenitvi pogodbe vključena vanjo, toženka pa ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti ter je tako že ob sami sklenitvi pogodbe obstajalo znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank. Prevzetega valutnega tveganja ob sami sklenitvi pogodbe pa ne morejo ublažiti pozitivni učinki nižje obrestne mere, ki se je morebiti pojavila med obdobjem odplačevanja kredita. Pri tem so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da tožnika še nista preplačala glavnice, ker je treba upoštevati 87. člen OZ. V obravnavani zadevi, ko gre za vrnitev denarnega zneska, ni mogoče uporabiti drugega dela navedene določbe, ki se nanaša na plačilo ustreznega denarnega nadomestila. <p

Uvodoma pritožba neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje o dopustitvi spremembe tožbe z dne 28. 9. 2023 in zmotno meni, da tožnika nimata pravnega interesa za vložitev samostojne ugotovitvene tožbe po drugem odstavku 181. člena ZPP. Kot je namreč to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, so nepošteni pogodbeni pogoji in sankcija ničnosti opredeljeni v 23. členu ZVPot, pri čemer so v prvem odstavku 24. člena ZVPot alternativno opredeljeni podrobnejši elementi. Z navedeno ureditvijo je slovenski zakonodajalec v slovenski pravni red prenesel zgoraj navedeno Direktivo 93/13, ki opredeljuje nepoštene pogodbene pogoje s kumulativno določenima predpostavkama slabe vere in znatnega neravnotežja (člen 3(1) Direktive 93/13). Sprejetega stališča ne more spremeniti niti dejstvo, da je tožnik s toženko že dne 1. 8. 2006 sklenil Pogodbo o tolarskem kreditu z valutno klavzulo v CHF, saj je banka dolžna pojasnilno dolžnost opraviti pri vsaki posamezni sklenitvi kreditne pogodbe v tuji valuti. Pritožba se neutemeljeno sklicuje tudi na možnosti konverzije oziroma predčasnega odplačila spornega kredita (20. člen kreditne pogodbe). Ker pojasnilna dolžnos

Neutemeljeno je toženkino zavzemanje po zastaranju dajatvenega tožbenega zahtevka. Skladno z najnovejšo sodno prakso SEU v zadevi C-484/21 z dne 25. 4. 2024,1 se je potrošnik na dan, ko je odločba o ugotovitvi nepoštenosti zadevnega pogodbenega pogoja in njegovi ničnosti iz tega razloga postala pravnomočna, zagotovo vedel za nezakonitost tega pogoja. Zato lahko ta potrošnik od tega datuma načeloma učinkovito uveljavlja pravice, ki mu jih podeljuje Direktiva 93/13, in lahko zato začne teči zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo, katere glavni cilj je vzpostavitev potrošnikovega pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi ta bil, če tega pogoja ne bi bilo. Ker gre namreč za sodno odločbo, ki je pravnomočna in je naslovljena na zadevnega potrošnika, se lahko ta takrat seznani z nepoštenostjo zadevnega pogoja in sam presodi, ali je primerno vložiti tožbo za vračilo zneskov, plačanih na podlagi tega pogoja, v roku, ki ga določa nacionalno pravo.

Ker gre v obravnavani zadevi za primer, ko je treba pravno razmerje oziroma tožbeni zahtevek presojati v skladu z določbami Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošnikih pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13/EGS) in določbami nacionalnega Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) ter Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZpotK), je treba določbe nacionalne zakonodaje, ki se nanašajo na izdajo začasnih ukrepov, kot so začasne odredbe po slovenskem pravu, razlagati v skladu s cilji in načeli zgoraj navedene Direktive 93/13/EGS. Tako je v zvezi z izdajo začasnih ukrepov treba tudi nacionalna postopkovna pravila razlagati na način, da ne omejujejo in pretirano otežujejo (ali celo onemogočajo) vložitev kakršnih koli razpoložljivih pravnih sredstev, saj morajo biti potrošniki deležni učinkovitega pravnega varstva. Tudi pri izdaji začasnih odredb po slovenskem pravu je tako treba upoštevati duh Direktive 93/13/EGS, to pomeni, da so lahko posamezne nacionalne določbe iz uporabe izključene, če niso skladne z direktivo, oziroma se morajo razlagati na način, da so z direktivo skladne. Nadalje sta glede na pritožbena zatrjevanja bi

Pritožba utemeljeno opozarja, da pogodba z 8. 11. 2006 ni novacija. Novacija je sporazum, s katerim se upnik in dolžnik dogovorita, da bosta obstoječo obveznost nadomestila z novo, pri tem pa ima nova obveznost drugačen predmet ali drugačno pravno podlago (prvi odstavek 323. člena OZ). Novacija ni kakršnakoli sprememba obstoječe obveznosti, temveč samo tista, ki bistveno posega v dejanske ali pravne značilnosti obstoječe obveznosti. Obstoječa obveznost s pogodbo z 8. 11. 2006 ni bila bistveno spremenjena oziroma ni bila spremenjena do te mere, da bi bil dogovorjen drugačen glavni predmet pogodbe. Kot nova glavnica so bile oblikovane le že zapadle obveznosti toženca, v njegovo korist pa sta bila spremenjena dogovora o stranskih pogodbenih obveznostih - o roku plačila in o obrestih. ZPotK je v prvem odstavku 22. člena res predpisal, da mora dajalec kredita pred pričetkom opravljanja storitev potrošniškega kreditiranja pridobiti dovoljenje za opravljanje teh storitev. Nadalje je v prvem odstavku 21. člena določal, da je nično vsako pogodbeno določilo, ki bi v škodo potrošnika razveljavilo ali spremenilo katerokoli določilo tega zakona. Na navedeno zakonsko določbo je sodišče

Pravna podlaga za presojo so torej ZPotK in ZVPot ter temeljna načela OZ, ki so veljala v času sklepanja pogodb, vse v okviru minimalne harmonizacije z Direktivo. Nepoštenost pogoja glede vračila posojila, vezanega na tujo valuto, je treba presojati tudi, če je jasen, kar terja uporabo določb ZVPot, enako velja za pomanjkljivo pojasnilno dolžnost, če banka ni ravnala s profesionalno skrbnostjo in se je vzpostavil razkorak glede vsebine tveganja in neenakomerne porazdelitve bremen tveganja, oboje v škodo potrošnika, ter s tem znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih, kar je moč opredeliti kot nedopustne pogoje iz prve do četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot. Ob tehtanju, ali so v konkretnem primeru izpolnjene te zakonske predpostavke, je bilo temeljno vrednostno izhodišče, da je potrošnik v razmerju do ponudnika kredita v podrejenem položaju glede ravni obveščenosti in pogajalskih sposobnosti, zato Direktiva varuje njegov pravni položaj z zahtevo po transparentnosti, ki se udejanja z uravnoteženjem asimetrije med položajem ponudnika in položajem potrošnika, česar pa ni mogoče zagotoviti, če potrošnik ni bil obveščen o vseh bistvenih elementih, ki bi lahk

Kot temeljno izhodišče razlage sodišče druge stopnje upošteva, da je varstvo potrošnikov tako po pravu EU, kot tudi slovenskem (tudi ustavnem) pravu, utemeljeno na razumevanju, da je potrošnik pogajalsko in informacijsko podrejen in zato nima možnosti vplivati na s strani ponudnika pripravljeno pogodbeno vsebino in lahko šele sodišče z ustreznim varstvom pred nepoštenimi pogoji vzpostavi ravnotežje med strankama, s tem pa učinkovito zagotovi pogodbeno svobodo (tudi v pozitivnem vidiku, ki upošteva širši pravni položaj potrošnika). Nepravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da je pri presoji ustrezno podane pojasnilne dolžnosti bilo treba upoštevati tudi dejstvo, da je prvotožnik visoko izobražena oseba (zdravnik), in da je predhodno že najel kredit v tuji valuti. Merilo presoje sodišča prve stopnje tako ni bilo objektivno, vezano na standard povprečnega potrošnika, ampak subjektivno, kar je materialnopravno zmotno. V tem pogledu je pretirano poudarilo pomen skrbnosti potrošnika, premalo pa strokovno skrbnost toženke kot banke. V obravnavani zadevi je bilo bistveno, da je toženka enostransko vnaprej pripravila pogodbeni pogoj glede vezanosti kredita na tujo val

Toženka je lahko vedela za možnost, da bo pritožbeno sodišče (ne)utemeljenost zahtevkov, glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, presojalo materialnopravno drugače kot sodišče prve stopnje in na ta način tudi drugače vrednotilo trditve pravdnih strank, ker bo (lahko) sledilo novejši praksi Vrhovnega sodišča. Pravna podlaga za presojo so določbe ZPotK in ZVPot ter temeljna načela OZ, ki so veljala v času sklepanja pogodb, vse v luči minimalne harmonizacije z Direktivo. Sodnega varstva ni mogoče odreči potrošniku, ki zatrjuje nepoštenost pogodbenega pogoja, ki je bil predmet novacije, razen če ta temu nasprotuje. Predmet obveznosti banke ni v tem, da bi za (namesto) tožnika(ov) izbrala najugodnejše pogoje kreditiranja (ker zasleduje tudi svoj ekonomski interes) ali da bi obstajala zaveza po točnem načinu informiranja npr. z izdelavo grafičnih prikazov in izračunov, z informiranjem potrošnika z vsemi analizami in sporočili, ki jih je banka prejela glede bodoče spremembe tečaja CHF, itd. - bistveno je, ali je toženka predstavila tožnikoma odločilna tveganja, ki so povezana z različnimi ponudbami kreditiranja, kar je bila njena dolžnost. Očitek toženki, d

Kot temeljno izhodišče razlage sodišče druge stopnje upošteva, da je varstvo potrošnikov tako po pravu EU, kot tudi slovenskem (tudi ustavnem) pravu, utemeljeno na razumevanju, da je potrošnik pogajalsko in informacijsko podrejen in zato nima možnosti vpliva na s strani ponudnika pripravljeno pogodbeno vsebino in lahko šele sodišče z ustreznim varstvom pred nepoštenimi pogoji vzpostavi ravnotežje med strankama,1 s tem pa učinkovito zagotovi pogodbeno svobodo (tudi v pozitivnem vidiku, ki upošteva širši pravni položaj potrošnika).

Kot temeljno izhodišče razlage sodišče druge stopnje upošteva, da je varstvo potrošnikov tako po pravu EU, kot tudi slovenskem (tudi ustavnem) pravu, utemeljeno na razumevanju, da je potrošnik pogajalsko in informacijsko podrejen in zato nima možnosti vpliva na s strani ponudnika pripravljeno pogodbeno vsebino in lahko šele sodišče z ustreznim varstvom pred nepoštenimi pogoji vzpostavi ravnotežje med strankama, s tem pa učinkovito zagotovi pogodbeno svobodo (tudi v pozitivnem vidiku, ki upošteva širši pravni položaj potrošnika).

Bistveno je, ali je oporočna dedinja nepremičnine pridobila od zapustnika kot darilo; če je odgovor na to vprašanje pozitiven, potem je treba ta darila upoštevati pri obračunski vrednosti zapuščine. Dokler je sporno, na kakšni pravni podlagi (odplačno ali neodplačno) je oporočna dedinja pridobila nepremičnine v last, ni mogoče ugotoviti vrednosti zapuščine in posledično tudi ni moč izračunati nujnega deleža zakonite dedinje B. B., zato so neutemljene pritožbene navedbe, da je sklep o prekinitvi postopka preuranjen.

Potrošnik ima pravico sklicevati se na ničnost kreditne pogodbe zaradi kršitve Direktive 93/13 tudi v primeru, če je bila iz te pogodbe izvirajoča obveznost nadomeščena z novo, ki se, za razliko od prejšnje glasi na domačo valuto. Stališče, da se po novaciji pogodbe ni več mogoče sklicevati na ničnost prvotne (prenovljene) pogodbe, je torej materialnopravno zmotno. Nasprotuje namreč prvemu odstavku 326. člena OZ, da je prenovitev brez učinka, če je prejšnja obveznost nična.

Predlog se zavrne.

Za novacijo v smislu določbe prvega odstavka 323. člena OZ gre, če so poleg splošnih predpostavk za veljavnost pogodbe izpolnjeni še dodatni pogoji, in sicer: 1.) obstoj obveznosti, ki je predmet novacije (326. člen OZ), 2.) sprememba glavnega predmeta obveznosti oz. pravne podlage (323. člen OZ) in 3.) izrecno izražena volja, da se opravi novacija, t. j. da se obstoječa obveznost prenovi tako, da ta obveznost preneha in se nadomesti z novo (324. člen OZ). V zvezi s pogojem, ki se nanaša na prenovitveno voljo oz. animus novandi, ki se ne domneva, je sodišče prve stopnje prezrlo, da mora biti le ta izrecno in jasno izražena v vsebini dogovora, s katerim se stranke dogovorijo za novačijo.