325. člen OZ

Cilj zavarovanja z začasno odredbo je v vzpostavitvi pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogoja ne bi bilo.

Sodišče lahko dovoli izvršbo tudi v korist osebe, ki v izvršilnem naslovu ni označena kot upnik, če upnik glede prehoda terjatve razpolaga z eno od kvalificiranih listin v smislu prvega odstavka 24. člena ZIZ. Upnik B. d. o. o. pa je tej zahtevi v obravnavani zadevi zadostil, saj je izvršilnemu predlogu priložil notarsko overjeno Pogodbo o odstopu terjatev z dne 6. 5. 2015, ki predstavlja po zakonu overjeno zasebno listino in s tem listino iz prvega odstavka 24. člena ZIZ. Prenovitvena volja oz. animus novandi se ne domneva, temveč mora biti le ta izrecno in jasno izražena v vsebini dogovora, s katerim se stranke dogovorijo za novacijo. Brez konkretiziranih trditev strank sodišče njihove pogodbene volje ne more ugotavljati. V obravnavani zadevi je dolžnik v ugovoru zatrjeval, da je z upnikom sklenil dogovor o prenovitvi upniško dolžniškega razmerja, ki naj bi ga dokazovali ugovoru priloženi izjavi z dne 2. 6. 2015 in Dogovor o plačilu obveznosti z dne 2. 6. 2015. V dokaz je dolžnik predlagal tudi lastno zaslišanje in zaslišanje priče C. C., ki je pripravila navedeni dogovor. Ni utemeljen očitek o kršitvi načela kontradiktornosti, ker sodišče prve stopnje navedenih do

Po navedenem je organ za BPP po presoji sodišča pravilno zaključeval, da gre v tožnikovem primeru za očitno nerazumne zadeve, v katerih nima verjetnih izgledov za uspeh, tako da ni razumno začenjati postopkov, saj so zakonski roki za vložitev tožb zamujeni.

Tožnik je z opustitvijo unovčenja zastavljenih investicijskih kuponov tožencev v januarju 2010 izčrpal svoje upravičenje, da se zapadle obveznosti po kreditnih pogodbah iz leta 2008 poplačajo v breme tožencev, zaradi česar je tudi ta obveznost tožencev v januarju 2010 prenehala.

Potrošnik ima pravico sklicevati se na ničnost kreditne pogodbe zaradi kršitve Direktive 93/13 tudi v primeru, če je bila iz te pogodbe izvirajoča obveznost nadomeščena z novo, ki se, za razliko od prejšnje glasi na domačo valuto. Stališče, da se po novaciji pogodbe ni več mogoče sklicevati na ničnost prvotne (prenovljene) pogodbe, je torej materialnopravno zmotno. Nasprotuje namreč prvemu odstavku 326. člena OZ, da je prenovitev brez učinka, če je prejšnja obveznost nična.

Če vpis v zemljiško knjigo ni bil mogoč, ker nepremičnina v njo še ni bila vpisana, je za prenos lastninske pravice potrebno zgolj zemljiškoknjižno dovolilo, ne pa (tudi) vpis v zemljiško knjigo.20 Drugačno revizijsko stališče (da je bil tudi v tem primeru za učinkovit prenos lastninske pravice potreben tabularni vpis) je neutemeljeno. Vrhovno sodišče poudarja, da je odtujitelj v primeru nevpisane nepremičnine (posameznega dela zgradbe oziroma stavbe) moral za učinkovit prenos lastninske pravice storiti vse, kar je glede tega v tistem trenutku lahko: če je šlo za večkratne zaporedne prenose lastninske pravice je moral glede vsakega vmesnega prenosa izročiti listino, ki bi bila lahko podlaga za vknjižbo lastninske pravice na taki nepremičnini, in sicer ne glede na to, ali je bila izročitev teh listin izrecno dogovorjena ali ne. Le takšna izpolnitev je namreč pridobitelju ob vpisu nepremičnine (etažne lastnine) v zemljiško knjigo zagotavljala vknjižbo njegove lastninske pravice. Pri obveznosti iz VI. točke Sporazuma o razdružitvi skupnega premoženja gre za dopustitev kot pasivno izpolnitveno ravnanje (negativno obveznost), pri katerem mora dolžnik trpeti določene poseg

V obravnavanem primeru Escrow pogodba z dne 24. 12. 2009 ne vsebuje določb o (prenehanju) tožnikove obveznosti. To pa pomeni, da je tožnik za sprejeto obveznost kot sodolžnik še naprej odgovarjal tako, kot se je zavezal s Pogodbo o pristopu k dolgu z dne 24. 7. 2008 in Escrow pogodbo z dne 27. 8. 2008. Gre za položaj iz drugega odstavka 395. člena in ne za položaj iz prvega odstavka 398. člena OZ. S sklenitvijo novih pogodb o zavarovanju, ki niso izrecno določale, da se z njimi nadomešča zavarovanje, h kateremu se je kot sodolžnik zavezal tožnik oziroma niso določale, da zaradi njih zavarovanje tožeče stranke preneha, tožnikova obveznost ni prenehala.

Ko višje sodišče odloča o pritožbah strank zoper odločitve prvostopenjskih sodišč, upošteva stanje, kakršno je bilo ob sprejemu izpodbijane odločitve prvostopenjskega sodišča. Le izjemoma, ko je to posebej predvideno v zakonu, lahko upošteva stanje, ki je nastalo po izdaji izpodbijane odločitve. Zato se dejstva, ki nastopijo po izdaji izvršilnega naslova (izpodbijana sodba), upoštevajo na ugovor dolžnika v izvršilnem postopku. Škodo, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, je skladno s tretjim odstavkom 156. člena ZOR oziroma tretjim odstavkom 133. člena OZ dolžan povrniti njen povzročitelj, vendar le škodo, ki presega normalne (ZOR) oziroma običajne (OZ) meje. Škoda, ki presega normalne (običajne) meje, je protipravna. Za uspeh z zahtevkom mora tožeča stranka dokazati, da ji je v zvezi z opravljanjem (splošno koristne) dejavnosti tožene stranke nastala škoda, ki presega normalne meje. Ni torej bistveno, ali so tožene stranke presegale predpisane mejne vrednosti izpustov v okolje, pač pa kakšne so posledice njihove sicer dovoljene dejavnosti. Toženke so tožnikom za škodo odgovorne solidarno na podlagi tretj

V dogovoru o razdrtju kupoprodajne pogodbe sta se stranki dogovorili, da bo že plačan znesek na podlagi te pogodbe predstavljaj uporabnino za nepremičnino, ki jo je tožena stranka nesporno uporabljala.

Druga toženka se je s Pogodbo o poravnavi, pristopu k dolgu in poroštvu poleg jamčevanja za izpolnitev obveznosti L., d.o.o., iz te pogodbe, zavezala jamčiti kot porok tudi za izpolnitev obveznosti glavne dolžnice. Tega, da bi se ob sklenjeni Pogodbi glavna dolžnica in tožeča stranka dogovorili, da bo glavna dolžnica dolg poravnala z izvedbo storitev, druga toženka ni trdila. Ker je imela glavna dolžnica do tožeče stranke denarno obveznost, je bila tudi s Pogodbo prevzeta poroštvena obveznost druge toženke za dolg glavne dolžnice denarna (prvi odstavek 1012. člena OZ).

Uspeha celotnega dokaznega postopka tožeča stranka ne more uspešno ovreči s stališčem o pomenu dejstva, da je v stečaju sporni stroj tožeča stranka vodila kot premoženje stečajnega dolžnika. Podlaga za to bi bila lahko realizirana kupoprodajna pogodba, za katero pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prenehala, ker sta sta jo pogodbeni stranki prenovili z najemno (zakupno) pogodbo.

Odškodninske terjatve za povzročeno škodo zastarajo v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Za povzročitelja škode je tožeča stranka morala vedeti že v septembru 2002, za obseg zmanjšanega poslovanja pa že v naslednjem letu 2003. Navedeno dejstvo pa vodi v zaključek, da je terjatev zastarana, saj začne teči zastaranje prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Rok za tožnika je tako začel teči, ko je izvedel za oba pogoja. Zato se pritožba neutemeljeno sklicuje na absolutni zastaralni rok iz 2. odst. 352. člena OZ, saj bi ta prišel v poštev le v primeru, če subjektivni rok še ne bi potekel.

S sklenitvijo kupoprodajne pogodbe sta se pravdni stranki dogovorili, da bosta obstoječo obveznost iz leasing pogodbe nadomestili z novo po kupoprodajni pogodbi (primerjaj 1. odst. 323. čl. OZ). S pogodbo o prenovitvi pa prejšnja obveznosti preneha, nastane pa nova (1. odst. 325. čl. OZ). Zmotno je zato stališče pritožnika, pa tudi prvostopenjskega sodišča, da je z asignacijo tožeča stranka poravnala svoje obveznosti iz leasing pogodbe, kajti v času plačila po asignacijski pogodbi obveznost tožene stranke iz naslova leasing pogodbe ni več obstajala.