VSC Sklep II Kp 33330/2024

I. Izpodbijani sklep se spremeni tako, da se zoper storilca

A. A.

po četrtem odstavku 492. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 12. in 13. členom Zakona o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti

u s t a v i postopek

za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu,

ker naj bi v stanju neprištevnosti, ko ni mogel razumeti pomena svojega dejanja in ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja zaradi duševne manjrazvitosti in duševnih motenj - blage duševne manjrazvitosti s pomembno vedenjsko prizadetostjo, mešane paranoidne osebnostne motenosti z elementi disocialnosti in blodnjave motnje, storil protipravna ravnanja, ki imajo znake kaznivih dejanj, in sicer:

1. (2. točka izreka izpodbijanega sklepa) je dne 14. 9. 2022 okoli 17.50 ure v bližini stanovanjske hiše ..., vzel tuje premične stvari, da bi si jih protipravno prilastil, vrednost ukradenih stvari pa je bila majhna in si je hotel prilastiti stvari take vrednosti, in sicer je najprej ob njivi vzel samokolnico zelene barve, v vrednosti najmanj 80,00 EUR, ter si samokolnico v zgoraj navedeni majhni vrednosti na škodo B. B. protipravno prilastil, nato pa z njive nabral različno zelenjavo, last C. C., in sicer najmanj vrečko paradižnika, solato in korenje, te pridelke v vrednosti najmanj 100,00 EUR pa odpeljal s zgoraj opisano samokolnico, ter si pridelke v zgoraj navedeni majhni vrednosti na škodo C. C. protipravno prilastil;

2. (7. točka izreka izpodbijanega sklepa) je dne 21. 7. 2023 v ..., poškodoval tujo stvar, tako da je na zelenici iz manjšega kozolca snel dve koriti z rožami ter ju vrgel na tla, s tem pa Č. Č. povzročil 50,00 EUR škode;

3. (8. točka izreka izpodbijanega sklepa) je poškodoval in uničil tujo stvar, tako da je najprej dne 28. 6 2023 okoli 19.00 ure na travniku v bližini naslova ..., z neznano snovjo poškropil visoko zeleno travo na travniku, last D. D., zato se je trava posušila, nato pa dne 9. 7. 2023 okoli 16.00 ure travo zakuril, zaradi česar so posredovali gasilci in ogenj na travniku pogasili, s tem pa je D. D.U, ki je ostal brez krme za živino, povzročil 500,00 EUR škode;

s čimer naj bi storil:

- pod 1. točko protipravno dejanje z zakonskimi znaki dveh kaznivih dejanj tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1,

- pod 2. točko protipravno dejanje z zakonskimi znaki kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1,

- pod 3. točko protipravno dejanje z zakonskimi znaki kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1.

Po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki storilca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika, proračun.

Po tretjem odstavku 105. člena ZKP se oškodovanca B. B. in D. D. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

II. Pritožbi zagovornika se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v nespremenjenem delu razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

1Z uvodoma izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje storilcu A. A. na podlagi prvega odstavka 70.a člena Kazenskega zakonika (KZ-1) izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu (tč. I izreka). Prav tako pa za določena protipravna ravnanja, ki imajo znake kaznivih dejanj, tega ukrepa ni izreklo, ker za to niso bili izpolnjeni pogoji (tč. IV izreka). Odločilo je še, da se obdolženca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in plačila sodne takse, potrebni izdatki in nagrada po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika pa bremenijo proračun (tč. V izreka). Oškodovance, ki so priglasili premoženjskopravne zahtevke, je napotilo na pot pravde (tč. VI. izreka).

2Zoper sklep se je pritožil zagovornik storilca zaradi zmotno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilne uporabe določb o kazenski sankciji. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da storilcu na podlagi 70.b člena KZ-1 izreče varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti v najbližji psihiatrični ambulanti, ki sme trajati najdalj dve leti. Podredno pa zagovornik predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter vrne prvostopnemu sodišču v novo odločitev.

3Na pritožbo je odgovorilo Okrožno državno tožilstvo (ODT) in predlagalo, da se pritožba v celoti zavrne kot neutemeljena.

4Pritožba zagovornika je utemeljena, izpodbijani sklep pa je bilo potrebno spremeniti tudi po uradni dolžnosti.

K I. točki izreka (ustavitev postopka)

5ODT je v vloženem in kasneje modificiranem predlogu za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu storilcu A. A. očitalo tudi, da je v stanju neprištevnosti storil protipravna ravnanja, ki imajo znake dveh kaznivih dejanj tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1 (tč. 2 izreka izpodbijanega sklepa) ter dveh kaznivih dejanj poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1 (tč. 7 in 8 izreka izpodbijanega sklepa).

6Zakon o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti (ZNUZJV), ki je stopil v veljavo 27. 11. 2025, je posegel v dosedanjo ureditev kaznivega dejanja tatvine majhne vrednosti po drugem odstavku 204. člena KZ-1 ter kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, če je povzročena škoda majhna. Iz 12. člena ZNUZJV izhaja, da do ureditve v zakonu, ki ureja varstvo javnega reda in miru, tatvina stvari majhne vrednosti pomeni prekršek in se kršitelj, ki si je protipravno prilastil tujo premično stvar majhne vrednosti kaznuje z globo. 13. člen ZNUZJV pa določa, da poškodovanje ali uničenje tuje stvari ali da se tuja stvar napravi neuporabna, če je povzročena škoda majhna, pomeni prekršek. Tatvina in poškodovanje tuje stvari, pri katerih vrednost protipravno odvzete oz. poškodovane stvari ne presega zakonsko določene vrednosti v višini 500 EUR, torej po novejši pravni ureditvi nista več klasificirani kot kaznivi dejanji, temveč kot prekrška, ki se obravnavata po določbah Zakona o prekrških (ZP-1).

7Iz 7. člena KZ-1 izhaja obveza sodišča, da za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja. Če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni, mora sodišče opraviti presojo in uporabiti zakon, ki je za storilca milejši. Po vrednotenju sodišča je ob upoštevanju narave dejanj in vrednosti povzročene škode treba inkriminirana dejanja obravnavati po 12. in 13. členu ZNUZJV, saj je ta določba za storilca milejša od ureditve po drugem odstavku 204. člena KZ-1 in po 220. členu KZ-1. Po ZNUZJV namreč očitana dejanja ne izpolnjuje več zakonskih znakov kaznivega dejanja in predstavljajo zgolj prekrške.

8Na podlagi temeljnega načela zakonitosti v kazenskem pravu, ki je zajeto tudi v 2. členu KZ-1, nikomur ne sme biti izrečena kazen ali druga kazenska sankcija za dejanje, ki ga zakon ne določa kot kaznivo dejanje.

9Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je zaradi zakonodajne spremembe in spremenjene pravne kvalifikacije tatvin in poškodovanja tuje stvari majhne vrednosti, uvedene v okviru za storilca milejšega zakona ZNUZJV, podan razlog, ki izključuje možnost nadaljevanja kazenskega pregona. Pritožbeno sodišč je tako ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji po četrtem odstavku 492. člena ZKP. Ker ni pogojev za izrek varnostnega ukrepa, so tako podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon in je nastopila situacija po 4. točki 357. člena ZKP, saj so podani razlogi, zaradi katerih se obtožba zavrne. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je kazenski postopek zoper storilca A. A. v tem delu ustavilo.

10Posledica sprejete odločitve vpliva na odločbo o stroških kazenskega postopka, zato je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke prvega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki storilca in potrebni izdatke ter nagrada zagovornika, bremenijo proračuna.

11Spremeniti pa je bilo potrebno tudi odločbo o premoženjskopravnem zahtevku in sicer tako, da se oškodovanca B. B. in D. D. na pravdo napoti po tretjem odstavku 105. člena ZKP. Slednja sta bila sicer na pravdo napotena že z izpodbijanim sklepom, vendar na drugačni pravni podlagi (drugi odstavek 105. člena ZKP - ker podatki kazenskega postopka niso dajali zanesljive podlage niti za popolno niti za delno presojo o utemeljenosti premoženjskopravnega zahtevka).

K II. točki sklepa (razveljavitev izpodbijanega sklepa)

12Pritožnik izpodbija odločitev o izreku varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu. V pritožbi izpostavlja, da je bil leta 2025 pred Okrajnim sodiščem v Žalcu voden postopek po Zakonu o duševnem zdravju (ZDZdr), opr. št. Pr 10/2025, v katerem je bil predlagan sprejem storilca v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve. Postopek se je končal s sklepom z dne 17. 7. 2025, s katerim je sodišče zavrnilo predlog predlagatelja (CSD Savinjsko-Šaleška, enota Velenje) za sprejem nasprotnega udeleženca v obravnavo v varovan oddelek ter mu izreklo milejši ukrep - vključitev v zdravljenje v nadzorovani obravnavi. Pritožnik poudarja, da iz razlogov tega pravnomočnega sklepa izhaja, da je izrečen ukrep glede na zdravstveno stanje ter (ne)varnost storilca primeren in sorazmeren ukrep ter da je slednji tekom nepravdnega postopka večkrat izpostavil pripravljenost sodelovati pri nadzorovani obravnavi. To je potrdila tudi izvedenka dr. E. E. v izvedenskem mnenju, kjer je zaključila, da je glede na njegovo zdravstveno stanje ter dosedanja zdravljenja najprimernejši ter najmanj invaziven ukrep prav stroga nadzorovana obravnava. Pritožnik pri tem dodaja, da je mnenje dr. E. E. iz nepravdnega postopka kronološko gledano najnovejše izvedensko mnenje, ki je tudi milejše in iz katerega izhaja, da je izvedenka dr. E. E. upoštevala tudi izvedensko mnenje dr. F. F., pridobljeno v predmetnem kazenskem postopku. Na podlagi tega pritožnik meni, da je z napadenim sklepom izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki je najstrožji in najbolj invaziven varnostni ukrep, očitno neprimeren in nesorazmeren, glede na stadij zdravljenja ter trenutno zdravstveno stanje storilca in dejstvo, slednji spoštuje sklep Pr 10/2025 ter se zdravi v PB Vojnik.

13Pritožbeno sodišče glede tosmernih pritožbenih navedb poudarja (na kar je pravilno opozorilo že ODT v odgovoru na pritožbo), da ZDZdr ter KZ-1 ne konkurirata. Tako določba 70.a (obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu), kot določba 70.b (obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti) člena KZ-1 namreč predpostavljata ne le ogrožanje življenja drugih ali zdravja ljudi, kot to izhaja iz 80. člena ZDZdr (nadzorovana obravnava), temveč gre za storilca, ki je storil protipravno dejanje v stanju neprištevnosti in je sodišče to tudi ugotovilo v kazenskem postopku.¹ Pritožnikovo stališče, da v kazenskem postopku ni mogoče izreči obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu zgolj zato, ker je bil storilcu kot nasprotnemu udeležencu v nepravdnem postopku naknadno izrečen ukrep nadzorovane obravnave po ZDZdr, je tako neutemeljeno in v tem postopku ne more prinesti pritožbenega uspeha.

14Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev o izreku varnostnega ukrepa utemeljilo (tudi) na psihiatričnem izvedenskem mnenju dr. F. F. z dne 1. 12. 2024 ter njeni dopolnitvi, podani na glavni obravnavi dne 30. 1. 2025. Upoštevaje izvedensko mnenje je tako sodišče prve stopnje sicer pravilno zaključilo, da je izpolnjen pogoj, da je storilec storil protipravno dejanje v stanju neprištevnosti. Iz izvedenskega mnenja namreč izhaja, da pri A. A. obstaja več duševnih motenj. Osnovna motnja je duševna manjrazvitost (diagnoza: blaga duševna manjrazvitost F 70.1) s pomembno vedenjsko prizadetostjo zaradi epilepsije v zgodnejšem razvoju in poškodbe možganov ob nesreči, zaradi česar je pri njem še ojačana psihoorganska komponenta. Prav tako pa so pri storilcu prisotne tudi epizode resne dekompenzacije v psihotična stanja, ko je kontakt z realiteto neustrezen. Ob upoštevanju kombinacije vseh naštetih duševnih motenj je tako izvedenka mnenja, da storilec ni bil sposoben razumeti in obvladovati svojega vedenja pri obravnavanih dejanjih. Sodišče je pravilno zaključilo tudi, da je izpolnjen drugi pogoj, da se tovrsten varnosti ukrep lahko izreče le za protipravna dejanja, za katera se sme izreči kazen zapora enega leta ali več (tako tč. 70 napadanega sklepa).

15Za pritožnika, pa tudi za pritožbeno sodišče neustrezno oz. pomanjkljivo obrazložen pa je zaključek prvega sodišča, da je pogoj, da se lahko nevarnost storilca, da bi na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje, odpravi le z zdravljenjem in varstvom v forenzičnem psihiatričnem oddelku zdravstvenega zavoda.

16Po pregledu spisovne dokumentacije je namreč mogoče ugotoviti, da izvedenka dr. F. F. ni nikjer izrecno ocenila, da bi bil ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu edini primeren ukrep za odpravo storilčeve nevarnost, niti tega ukrepa sploh ni omenila. Tudi zaslišana na glavni obravnavi dne 30. 1. 2025 ni bila izrecno povprašana o tem ukrepu. Iz zaključkov njenega izvedenskega mnenja sicer izhaja, da bi bil ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti nezadosten ukrep, vendar izvedenka kot alternativni ukrep ni omenila obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, temveč je predlagala le ukrep namestitve na varovani oddelek socialno varstvenega zavoda (za dobo najmanj enega leta). Kot primer socialno varstvenega zavoda, kjer bi bilo dobro, da bi bil nastanjen, je izvedenka navedla dom Nine Pokorn ..., kjer je storilec v preteklosti že bival, kar dodatno kaže na to, da izvedenka očitno ni imela v mislih Enote za forenzično psihiatrijo UKC Maribor.

17Enota za forenzično psihiatrijo na Oddelku za psihiatrijo UKC Maribor ima namreč za izvajanje varnostnega ukrepa po 70. a členu KZ-1 ekskluzivno stvarno in krajevno pristojnost. Katerikoli drug zdravstveni zavod ali SVZ zakonsko določenim pogojem za izvajanje varnostnega ukrepa po 70. a členu KZ-1 ne ustreza. Iz vsebine določb 147. do 154. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) gre namreč razbrati nedvoumno zapoved zakonodajalca, da je obravnavani varnostni ukrep dopustno izvajati le v zdravstvenih zavodih, ki izpolnjujejo posebne strokovne in varnostne pogoje. Trenutno se tako na območju Republike Slovenije obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu izvaja izključno na specializiranem in centraliziranem forenzičnem psihiatričnem oddelku, ki je del UKC Maribor in zaenkrat edini ustreza s predpisi o izvrševanju kazenskih sankcij določenim posebnim varnostnim pogojem.²

18Zaslišana na glavni obravnavi je izvedenka izpovedala, da "takega človeka ne morete dati v psihiatrično bolnico, če ni nekega akutnega poslabšanja" (str. 4 prepisa zvočnega posnetka dela glavne obravnave z dne 30. 1. 2025) ter da je edina opcija, ki jo sama sploh pozna, socialnovarstveni zavod (str. 5 prepisa zvočnega posnetka dela glavne obravnave z dne 30. 1. 2025). Sodišče in tožilstvo je izrecno ni povprašalo o konkretnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu. Tožilstvo jo je namreč povprašalo o razliki med ambulatnim zdravljenjem in tej zavodski obravnavi, ki jo predlaga izvedenka, torej ponovno zgolj o socialno varstvenem zavodu po ZDZdr (tako str. 4 prepisa zvočnega posnetka dela glavne obravnave z dne 30. 1. 2025). Izvedenka se med postopkom ni opredelila do vprašanja, ali bi le zdravljenje in varstvo v forenzičnem psihiatričnem oddelku zdravstvenega zavoda lahko preprečilo nevarnost storilca, temveč je nasprotno zaključila, da je edini ukrep, ki ga pozna in ki pride v poštev v tem primeru, zgolj namestitev v socialnovarstveni zavod, ki, kot pojasnjeno, ni enak ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki se kot najstrožji varnostni ukrep lahko izreče v kazenskem postopku.³ Gre namreč za različne pogoje in postopke, v katerih se ta ukrepa lahko izrečeta.

19Zaradi vsega navedenega je zaključek prvostopenjskega sodišča v 72. točki obrazložitve napadanega sklepa, da je edini primeren ukrep izrek varnostnega ukrepa po 70.a členu KZ-1, ker pač po določilih KZ-1 namestitev v socialnovarstvenem zavodu ni možna, zmoten oz. neutemeljen. Posledično po 70.a členu KZ-1 sklep nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, ki se zahtevajo za njegov pravilen in zakonit izrek, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

20Pritožnik v nadaljevanju pritožbe navaja tudi, da je izrečena kazenska sankcija nesorazmerna oz. neprimerna ob upoštevanju vrste in teže protipravnih ravnanj, ki imajo znake kaznivih dejanj, saj naj bi šlo le za "bagatelna kazniva dejanja," pri čemer se storilec ni premoženjsko okoristil in doslej nikoli ni huje poškodoval nobene osebe oz. ogrožal varnosti ljudi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da napadani sklep ne vsebuje razlogov o sorazmernosti ukrepa, glede na težo očitanih protipravnih dejanj. Ukrep po 70.a členu KZ-1 se sme (med drugim) namreč izreči ne le ob ob upoštevanju, da se sme za protipravno dejanje izreči kazen zapora enega leta ali več, temveč tudi, če se na podlagi teže storjenega dejanja ugotovi, da bi storilec na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje. Ker se prvostopenjsko sodišče do sorazmernosti ukrepa v luči teže očitanih protipravnih dejanj ni opredelilo, je zagovornikovo očitanje pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih povsem na mestu, napadani sklep pa je tudi v tem delu obremenjen s kršitvijo po 11. točki 371. člena ZKP. Pritožbeno sodišče se sámo do teh navedb ne more opredeliti, saj bi to docela izvotlilo uresničevanje pravice do (morebitnega) pravnega sredstva, temveč se bo moralo ponovno opredeliti sodišče prve stopnje.

21Pritožbeno sodišče zgolj opozarja, da se sme ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu izreči samo, v kolikor je izkazana nevarnost, da bo storilec na prostosti storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje. Za izrek tega ukrepa torej ne zadostuje zgolj nevarnost, da bi storilec ponavljal hujša kazniva dejanja (slednje je namreč pogoj za obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti po členu 70.b KZ-1) ali samo katerokoli protipravno dejanje, kot sta to izvedenko povprašala razpravljajoči sodnik in tožilka na glavni obravnavi, pri čemer je izvedenka celo pojasnila, da sploh ni informirana, kaj so hujša kazniva dejanja. Za izrek ukrepa po 70.a členu KZ-1 mora torej biti izkazana nevarnost, da bi storilec na prostosti storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje.

22Ugotovljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka ima vselej za posledico razveljavitev izpodbijane sodne odločbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje ugotovljeno kršitev odpravilo, kar pomeni, da bo ponovno skrbno pretehtalo in kritično presodilo, ali so izpolnjeni prav vsi zakonski pogoji za izrek obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, torej tudi pogoja, da bi storilec na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje in da je tako nevarnost mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v forenzičnem psihiatričnem oddelku zdravstvenega zavoda, ki ustreza posebnim varnostnim pogojem, določenim z zakonom, in ne morebiti s kakšnim drugim ukrepom, ki jih predvideva ZDZdr. Opredeliti pa se bo moralo tudi do vprašanja, ali je ukrep po 70.a členu sorazmeren, zlasti glede na težo očitanih protipravnih dejanj, ki imajo znake kaznivih dejanj in njihovo število, upoštevaje, da je bilo pritožbeno sodišče dolžno postopek še glede štirih očitanih (premoženjskih) protipravnih dejanj na podlagi ZNUZJV ustaviti. Kritično in skrbno bo presodilo tudi ostale navedbe zagovornika, ki gredo v smeri graje zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, s katerimi se pritožbeno sodišče zaradi narave ugotovljene kršitve v izpodbijanem prvostopenjskem sklepu sedaj ni moglo ukvarjati. Šele za tem bo o zadevi odločilo in ponudilo obrazložitev sodne odločbe v skladu z zahtevami in pričakovanjem KZ-1 in ZKP.

23Pritožbeno sodišče zgolj opozarja tudi na določbo 492. člena ZKP ter sodno prakso,⁴ in sicer, da se mora za ugotavljanje obdolženčeve neprištevnosti v postopku po 491. členu redno, in ne samo praviloma, kot je to določeno v drugem odstavku 249. člena ZKP, izvedenstvo zaupati zdravstvenemu zavodu. V konkretnem primeru pa je bila postavljena izvedenka psihiatrične stroke, ne pa zdravstveni zavod, kar torej predstavlja odstopanje od zakonske ureditve (kar pa sicer ne predstavlja absolutne bistvene kršitve, ki bi sama po sebi narekovala razveljavitev prvostopenjske odločbe).

24Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbi zagovornika ugoditi in v skladu z določbo tretjega odstavka 402. člena ZKP izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje.

¹ Tako smiselno tudi Sklep VSL, VII Kp 30916/2021, z dne 28.03.2023; Sodba VS RS, I Ips 33642/2014-204 z dne 3. 6. 2015, tč. 7 in Sklep VSM, II Kp 1758/2021 z dne 31. 3. 2022, tč. 7.
² Tako tudi Nerat Barbara v Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, Lexpera, GV založba, Ljubljana 2021, str. 875 in Sklep VSM II Kp 1758/2021 z dne 12. 10. 2022.
³ Izvedenka je omenila še možnost skupnostne obravnave, ki pa po njenem mnenju prav tako ne bi bil zadosten ukrep, glede na to, da že v preteklosti ni bila uspešna.
⁴ Sklep VSL, VII Kp 41298/2018 z dne 17. 3. 2020.