VSL Sodba PRp 221/2025

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Obdolženca morata kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso, in sicer pravna oseba v znesku 7.500,00 EUR, njena odgovorna oseba pa v znesku 150,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo spoznalo obdolženo pravno osebo in njeno odgovorno osebo za odgovorni storitve dveh prekrškov po 6. točki prvega odstavka 111. člena Zakona o javnem naročanju (ZJN-3). Za vsakega od teh dveh prekrškov je pravni osebi določilo globo 25.000,00 EUR ter ji nato izreklo enotno globo 50.000,00 EUR, njeni odgovorni osebi pa je za vsakega od teh dveh prekrškov določilo globo 500,00 EUR ter ji nato izreklo enotno globo 1.000,00 EUR. Naložilo jima je še plačilo stroškov postopka, to je sodne takse, in sicer pravni osebi v znesku 5.000,00 EUR, njeni odgovorni osebi pa v znesku 100,00 EUR.

2Zoper sodbo se po zagovornici pritožujeta obdolženi pravna oseba in njena odgovorna oseba. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in postopek o prekršku ustavi oziroma da ponovi dokazni postopek z izvedbo ustne obravnave in postopek ustavi, saj dejanje, ki se jima očita, ni prekršek. Podrejeno predlagata, da se jima izreče sankcija opominjevalne narave.

3Predlagateljica postopka Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim razlogom ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ob preizkusu izpodbijane sodbe na podlagi 159. člena Zakona o prekrških (ZP-1) višje sodišče ugotavlja, da ta ni obremenjena z nobeno od taksativno naštetih bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, kot tudi ne s kršitvijo materialnega prava na škodo obdolžene pravne osebe in njene odgovorne osebe, na kar mora paziti po uradni dolžnosti, neutemeljeni pa so tudi razlogi, ki jih uveljavlja pritožba.

6Z izpodbijano sodbo sta obdolžena pravna oseba in njena odgovorna oseba spoznani za odgovorni za dva prekrška po 6. točki prvega odstavka 111. člena ZJN-3, ki ju je, kot izhaja iz opisa teh prekrškov v izreku sodbe, storila obdolžena odgovorna oseba pravne osebe A. A. s tem, da je kot direktor obdolžene pravne osebe, pooblaščen za njeno zastopanje in poslovanje ter v tem okviru za zakonito oddajo javnih naročil in podpisovanje oziroma sklepanje pogodb o izvedbi javnih naročil, ki jih je obdolžena pravna oseba sklepala za potrebe opravljanja svoje dejavnosti, v imenu, za račun in v korist obdolžene pravne osebe kot naročnice, na njenem sedežu v X.:

- dne 4. 3. 2022 lastnoročno podpisal Aneks št. 1 k Pogodbi za nakup, implementacijo in vzdrževanje novega informacijskega sistema JN 000 z dne 21. 5. 2019, ki je bil nato sklenjen 9. 3. 2022, s katerim je pogodbeni rok, določen v 5. členu navedene pogodbe, ki se je iztekel z dnem 1. 6. 2021 oziroma upoštevaje 91. člen Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo ter 116. člen Zakona o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19 z dnem 17. 4. 2022, podaljšal do 1. 10. 2022 in na ta način podaljšal rok za izvedbo javnega naročila za dodatnih 167 dni, pri čemer za te spremembe niso bili podani zakonski pogoji po prvem odstavku 95. člena ZJN-3 in

- dne 23. 9. 2023 lastnoročno podpisal Aneks št. 2 k Pogodbi za nakup, implementacijo in vzdrževanje novega informacijskega sistema JN 000 z dne 21. 5. 2019, ki je bil nato sklenjen 29. 9. 2022, s katerim je ponovno podaljšal rok za izpolnitev pogodbenih obveznosti, določen v 5. členu pogodbe, in sicer do 1. 1. 2023 ter na ta način rok za izvedbo javnega naročila podaljšal še za dodatnih 92 dni, pri čemer tudi za te spremembe niso bili podani zakonski pogoji po prvem odstavku 95. člena ZJN-3.

7Neutemeljeni so zato pritožbeni očitki, da izrek sodbe ne konkretizira ravnanja obdolžencev do take mere, ki bi omogočala presojo, da ravnanje ustreza zakonskim znakom prekrška. V izreku izpodbijane sodbe sta namreč jasno in konkretizirano opisani ravnanji obdolženca odgovorne osebe pravne osebe A. A., s katerima je storil prekrška, za katera sta on in obdolžena pravna oseba spoznana za odgovorna. Prav tako je tudi jasno in konkretizirano opisana njegova vloga odgovorne osebe obdolžene pravne osebe, v kateri je pri tem nastopal, pogodba o javnem naročilu, ki jo je z opisanima ravnanjema spremenil, spremembe te pogodbe, tj. podaljšanje roka za izvedbo javnega naročila, kot tudi pojasnjeno, da je do teh sprememb pogodbe o javnem naročilu prišlo v nasprotju z zakonskimi pogoji iz prvega odstavka 95. člena ZJN-3.

8Neutemeljeno je tudi nasprotovanje pritožbe ugotovitvi sodišča prve stopnje, da podaljšanje roka za izvedbo obveznosti po Pogodbi za nakup, implementacijo in vzdrževanje novega informacijskega sistema JN 000 z dne 21. 5. 2019 s sklenitvijo obeh zgoraj navedenih aneksov predstavlja bistveno spremembo navedene pogodbe oz. da je podaljšanje tega roka s sklenitvijo obeh navedenih aneksov povzročilo znatno razliko glede na prvotno oddano javno naročilo.

9Kdaj se šteje sprememba pogodbe o izvedbi javnega naročila za bistveno, je določeno v četrtem odstavku 95. člena ZJN-3. Ta določa, da se sprememba pogodbe o izvedbi javnega naročila med njeno veljavnostjo šteje za bistveno, če se zaradi spremembe znatno razlikuje od prvotno oddanega javnega naročila, v vsakem primeru pa, če je izpolnjen vsaj eden od pogojev iz točk od a) do č) tega odstavka. Med temi je tudi naslednji pogoj: če sprememba uvaja pogoje, ki bi, če bi bili del prvotnega postopka javnega naročanja, omogočili udeležbo drugih kandidatov kot tistih, ki so bili prvotno izbrani, ali sprejem druge ponudbe kot tiste, ki je bila prvotno izbrana, ali pa bi k sodelovanju v postopku javnega naročanja pritegnili še druge udeležence (točka a) četrtega odstavka 95. člena ZJN-3). Da je bil s sklenitvijo spornih dveh aneksov k Pogodbi o izvedbi javnega naročila JN 000 z dne 21. 5. 2019 izpolnjen ravno ta pogoj, pa je ugotovilo sodišče prve stopnje ter za to svojo ugotovitev v točkah 19 do 21 obrazložitve izpodbijane sodbe tudi navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

10Te ugotovitve prvostopenjskega sodišča ne morejo omajati pritožbene navedbe v smeri, da sodišče pri presoji ni upoštevalo, da je šlo za zelo zapleteno javno naročilo s področja informatike ter da podaljšanje roka za dejansko bruto 52 dni pri Aneksu št. 1 in 40 dni pri Aneksu št. 2 pri tako kompleksnem javnem naročilu ne more pomeniti znatne razlike, saj da to v nobenem primeru ne bi moglo vplivati na odločitev drugih potencialnih ponudnikov ali oddati ponudbo ter da je tako podaljšanje glede na celotno trajanje projekta minimalno in da v ničemer ne vpliva na druge parametre javnega naročila oziroma na preostalo vsebino pogodbe o oddaji javnega naročila. V zvezi s temi očitki pritožbeno sodišče najprej izpostavlja, da se po določbah ZJN-3, ki je glede na določbe Obligacijskega zakonika (OZ) specialni predpis, rok šteje za bistveno sestavino pogodbe o javnem naročilu. To izhaja iz četrtega odstavka 67. člena ZJN-3, po katerem mora pogodba o javnem naročilu med drugim vsebovati tudi rok veljavnosti, kar je razumeti kot časovni okvir za dobavo blaga, izvedbo storitve ali gradnje po pogodbi o javnem naročilu (tako Vrhovno sodišče v sodbi IV Ips 64/2017 z dne 16. 1. 2018). Nadalje je treba v zvezi z obravnavo pogodbe o javnem naročilu upoštevati, da čeprav se tudi s tako pogodbo urejajo premoženjska razmerja med strankama, da stranki v javno-naročniškem razmerju nista enakopravni, saj na strani naročnika običajno nastopa oseba javnega sektorja, ki za plačilo dobiva blago, storitve ali gradnje. Iz tega razloga naročnik pri sklepanju pogodbe o javnem naročilu izhaja iz svoje oblastne funkcije, javne službe oz. javnih pooblastil in se na tak način kaže njegov privilegiran položaj. Iz uvodnih določb ZJN-3, ki opredeljujejo osnovna načela javnega naročanja (načelo prostega pretoka blaga in storitev, načelo gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, zagotavljanja konkurence med ponudniki, transparentnosti javnega naročanja, enakopravne obravnave ponudnikov in sorazmernosti), pa izhaja cilj zakona, da se vsem ponudnikom zagotovi enakopraven dostop do poslov z naročnikom in pri tem prepreči neupravičeno omejevanje konkurence med ponudniki, ki kandidirajo za pridobitev javnega naročila. Na teh izhodiščih ne temelji zgolj sklenitev pogodbe o javnem naročilu, temveč tudi njena morebitna naknadna sprememba. Glede na 95. člen ZJN-3 lahko do naknadne spremembe pogodbe o javnem naročilu pride tudi brez predhodno izpeljanega postopka javnega naročanja, a ker gre pri tem za izjemo, jo je potrebno razlagati restriktivno in takšno spremembo odobriti samo, če so izpolnjeni vsi zakonski pogoji zanjo. Vrhovno sodišče je v že citirani sodbi IV Ips 64/2017 z dne 16. 1. 2018 pojasnilo, da četrti odstavek 95. člena ZJN-3 omenjena načela transparentnosti, enakopravnosti in zagotavljanja konkurence ne varuje v smislu, da do njihovih kršitev pride šele ob dejansko nastali škodi ostalim ponudnikom oz. pri zaključku, da bi sprememba pogodbe zagotovo omogočila drugačno izbiro ponudnika ali ponudbe, temveč da zakon na restriktiven način predvideva kršitev omenjenih načel že s pogojnim vplivom spremembe. Če je torej sprememba pogodbe o javnem naročilu takšna, da bi lahko vplivala (ne pa šele, ko oz. če je dejansko vplivala) na drugačno izbiro ponudnika oz. ponudbe, potem se šteje takšna sprememba za bistveno v smislu točke a) četrtega odstavka 95. člena ZJN-3. Takšno stališče sledi stališču, ki se je v zvezi s presojo, ali gre za bistveno spremembo pogodbe o izvedbi javnega, že izoblikovalo v praksi Sodišča Evropske unije. Ker je ureditev javnih naročil del prava Evropske unije, kar navsezadnje izhaja iz 1. člena ZJN-3, ki v drugem odstavku našteva direktive Evropske unije, ki se s tem zakonom prenašajo v pravni red Republike Slovenije, je treba zato pri razlagi določb ZJN-3 upoštevati tudi sodno prakso Sodišča Evropske unije, ki se nanaša na področje javnega naročanja. Zaradi tega je neutemeljeno stališče pritožbe, da sodna praksa Sodišča Evropske unije in razlaga direktiv, ki se nanašajo na javno naročanje, ni merodajna.

11Zgoraj povedano v obravnavanem primeru pomeni, da zadošča že objektivna možnost, da bi zaradi sprememb Pogodbe o izvedbi javnega naročila JN 000 z dne 21. 5. 2019, do katerih je prišlo s sklenitvijo dveh spornih aneksov, lahko prišlo do izbire drugega ponudnika, sprejema druge ponudbe oz. udeležbe drugih ponudnikov, kar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo in tudi ustrezno obrazložilo (gl. točki 20 in 21 obrazložitve izpodbijane sodbe). Iz navedenih razlogov so zato neutemeljene pritožbene navedbe, da bi bilo treba izkazati, da obstaja določena stopnja razumne verjetnosti, da bi te spremembe privedle do udeležbe vsaj še enega drugega ponudnika ter da je zato ta očitek ostal na ravni golega prepisa zakonske določbe zgoraj citirane točke a) četrtega odstavka 95. člena ZJN-3. Zadnje navedenemu, da je ta očitek ostal zgolj na ravni golega predpisa zakonske določbe, tudi sicer ni mogoče pritrditi, saj je sodišče prve stopnje tako v opisih obravnavanih prekrškov, ki jih vsebuje izrek izpodbijane sodbe, nato pa tudi v točki 21 v zvezi s točko 19 obrazložitve konkretno pojasnilo, da je v postopku oddaje javnega naročila obdolžena pravna oseba izhajala iz fiksnega dvoletnega roka za izvedbo pogodbe in da je bila taka zahteva znana vsem ponudnikom, tako tistim, ki so sodelovali v postopku javnega naročila, kot tudi tistim, ki bi sodelovali, a jim je bil dvoletni rok za dokončanje takega projekta morebiti prekratek ter da si je izvajalec z določitvijo novega roka za izvedbo pogodbe, ki je bil z Aneksom št. 1 in nato še z Aneksom št. 2 podaljšan (namesto do 17. 4. 2022, kot sta zaradi epidemije dovoljevala interventna zakona) do 1. 1. 2023, torej skupno za 259 dni oziroma za skoraj 9 mesecev, izpogajal daljši rok za njeno izvedbo, kar bi v primeru, če bi bil takšen daljši rok za izvedbo pogodbe določen že v razpisni dokumentaciji in bi bil glede na kompleksnost in časovne komponente javnega naročila realen, to lahko pritegnilo h kandidiranju tudi druge potencialne ponudnike ali sprejem druge ponudbe kot tiste, ki je bila prvotno izbrana. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče v zvezi s podaljšanjem roka za izvedbo javnega naročila ni upoštevalo, da gre za "bruto čas", ki vključuje sobote, nedelje in praznike, saj tudi sama pogodba o izvedbi javnega naročila nikjer ne določa, da se pri določitvi skrajnega roka za izvedbo vseh pogodbenih obveznosti, ki je bil po 5. členu te pogodbe 1. 6. 2021, ne upoštevajo sobote, nedelje in prazniki.

12Ker se po četrtem odstavku 95. člena ZJN-3 sprememba pogodbe o izvedbi javnega naročila v vsakem primeru šteje za bistveno, če je izpolnjen vsaj eden od pogojev, ki so našteti v točkah a) do č) tega odstavka, in je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je v obravnavanem primeru podan pogoj iz točke a) četrtega odstavka 95. člena ZJN-3, je zato nerelevantno zatrjevanje pritožbe v smeri neobstoja pogoja iz točke b) četrtega odstavka 95. člena ZJN-3, saj da se obseg zavez pogodbenih obveznosti izvajalca ni v ničemer spremenil in da je to kvečjemu zanj pomenilo dodatne stroške, ker je bil primoran strokovnjake na projektu plačevati dlje časa, zaradi česar ni bil priviligiran v razmerju do drugih potencialnih ponudnikov, pač pa da se je ekonomsko ravnotežje kvečjemu prevesilo v njegovo škodo. Iz tega razloga sodišču prve stopnje ni bilo treba raziskovati in ugotavljati dejanskega stanja še v smeri neobstoja pogoja iz točke b) tretjega odstavka 95. člena ZJN-3 in zato v tej smeri tudi ne izvajati predlaganih dokazov (izvedenca ekonomske stroke).

13Nadalje pritožba neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava, ker naj bi se sodišče prve stopnje postavilo na napačno stališče, da je nedopustna vsaka sprememba pogodbe o izvedbi javnega naročila, če gre za bistveno spremembo v smislu četrtega odstavka 95. člena ZJN-3 in če taka sprememba ni bila predvidena že v času razpisa. Pritožbeno sodišče temu očitku ni sledilo, saj iz razlogov izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje za tem, ko je ugotovilo, da podaljšanje roka za izvedbo obveznosti po pogodbi o izvedbi javnega naročila s sklenitvijo dveh spornih aneksov predstavlja bistveno spremembo te pogodbe, v nadaljevanju presojalo še, ali je sklenitev spornih aneksov dopustna predvsem iz razlogov po 1., 2. ali 3. točki prvega odstavka 95. člena ZJN-3 (točke 22 do 35 obrazložitve pogodbe).

14Tako je v točkah 22 do 24 obrazložilo, zakaj sprememb predmetne pogodbe o izvedbi javnega naročila, do katerih je prišlo s sklenitvijo dveh spornih aneksov, ni mogoče opravičevati z razlogom višje sile oz. epidemije COVID-19 ne z vidika 1. točke prvega odstavka 95. člena ZJN-3, čeprav je bila v 5. členu predmetne pogodbe predvidena možnost podaljšanja dvoletnega fiksnega roka za izvedbo obveznosti po tej pogodbi iz razloga višje sile, kot tudi ne z vidika 3. točke prvega odstavka 95. člena ZJN-3, na katero sta se obdolžena pravna oseba in izvajalec sklicevali v obeh spornih aneksih. V teh točkah obrazložitve je sodišče prve stopnje navedlo tehtne razloge, zaradi katerih ni sledilo obrambi, da je do podaljšanja roka za izvedbo obveznosti po predmetni pogodbi o izvedbi javnega naročila prišlo iz razloga višje sile - epidemije kot okoliščine, ki je obdolžena pravna oseba ob vsej skrbnosti ni mogla predvideti, pač pa je ugotovilo, da je do podaljšanja tega roka prišlo iz razlogov, ki so v sferi obeh pogodbenih strank in so povezani s tretjimi osebami. S tem v zvezi je pravilno izpostavilo ugotovitev, da je do podpisa pogodbe o izvedb javnega naročila prišlo približno osem mesecev pred začetkom epidemije ter da bi moral zato izvajalec glede na časovnico do začetka epidemije izvesti že del nalog, a da časovnica že do takrat ni bila spoštovana, saj do takrat ni bila zaključena niti prva faza projekta, to je priprava in potrditev poslovnih načrtov, v kateri je sodeloval partner konzorcija izvajalcev, ki je prihajal iz Španije, kot tudi ugotovitev, da je izvajalec tudi v obdobjih razglašene epidemije in v obdobju med njima izvajal obveznosti po pogodbi, kar je bilo zaradi epidemije sicer upočasnjeno, a da je bil ravno za take primere preko sprejetja dveh interventnih zakonov prekinjen tek rokov, določenih v javnonaročniških pogodbah. Ob takih ugotovitvah sodišča prve stopnje, s katerimi se strinja tudi pritožbeno sodišče, je zato pravilen zaključek, da podaljšanja roka za izvedbo javnega naročila s sklenitvijo spornih aneksov ne gre pripisovati epidemiji, pač pa razlogom, ki so v sferi pogodbenih strank. Zaradi tega so nerelevantne pritožbene navedbe o tem, kako naj bi epidemija vplivala na poslovanje in delovanje obdolžene pravne osebe ter na sodelovanje enega od partnerjev konzorcija izvajalcev, ki je prihajal iz Španije, posledično pa tudi pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje v tej smeri ni izvajalo dokazov, ki jih je predlagala obramba, predvsem zaslišanja prič B. B., C. C., D. D., E. E. in F. F. Ker je bila v 5. členu pogodbe o izvedbi javnega naročila predvidena možnost podaljšanja dvoletnega fiksnega roka za izvedbo obveznosti po tej pogodbi iz razloga višje sile, za kar se po 15. členu te pogodbe šteje tudi epidemija, je zato neutemeljen tudi pritožbeni očitek v smeri, da je zaradi tega, ker Aneks št. 1 ni bil sklenjen na podlagi 1. točke prvega odstavka 95. člena ZJN-3, obrazložitev izpodbijane sodbe v točki 24 "v nasprotju z razlogi sodbe, ki je ni moč preizkusiti".

15V nadaljevanju (točke 25 do 35 obrazložitve izpodbijane sodbe) pa je sodišče prve stopnje še pojasnilo, zakaj podaljšanja roka za izvedbo obveznosti po pogodbi o izvedbi javnega naročila s sklenitvijo Aneksa št. 2 tudi ni mogoče opravičevati s sklicevanjem na 2. in 3. točko prvega odstavka 95. člena ZJN-3, na kateri se obdolžena pravna oseba in izvajalec sklicujeta v tem aneksu.

16Po 2. točki prvega odstavka 95. člena ZJN-3 se lahko pogodba o izvedbi javnega naročila spremeni brez novega postopka javnega naročanja za dodatne gradnje, storitve ali dobave blaga, ki jih izvede prvotni izvajalec, če so te potrebne, čeprav niso bile vključene v prvotno javno naročilo in če zamenjava izvajalca ni mogoča iz ekonomskih ali tehničnih razlogov, kot so zahteve glede zamenljivosti ali interoperabilnosti z obstoječo opremo, storitvami in inštalacijami, naročenimi v okviru prvotnega javnega naročila, ter bi naročniku povzročila velike nevšečnosti ali znatno podvajanje stroškov. Sodišče prve stopnje pa je, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, ugotovilo, da je bila implementacija vseh zahtev, ki so povezane z vmesniki ZZZS in NIJZ, na kar se ob opravičevanju sklenitve Aneksa št. 2 z 2. točko prvega odstavka 95. člena ZJN-3 sklicuje obramba, že predmet obveznosti, ki so bile dogovorjene s Pogodbo o izvedbi javnega naročila JN 000 z dne 21. 5. 2019, zaradi česar ni mogoče govoriti o izvedbi dodatnih storitev, ki bi lahko opravičevale spremembo te pogodbe brez izvedbe novega postopka javnega naročanja na podlagi navedene 2. točki prvega odstavka 95. člena ZJN-3. S tem zaključkom sodišča prve stopnje soglaša tudi pritožbeno sodišče, saj iz devetega odstavka 2. člena predmetne pogodbe o izvedbi javnega naročila izhaja, da so njen predmet vse obveznosti v skladu in v obsegu, ki ga med drugimi dokumenti določa dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila in priloga Specifikacije, iz katerih pa nedvoumno izhaja, da je bila predmet javnega naročila tudi implementacija povezav oz. izmenjave podatkov z zunanjimi sistemi, med katerimi sta izrecno navedena informacijska sistema ZZZS in NIJZ (na primer točki 1.9 in 1.34 dokumenta Specifikacije), ter da se s tem v zvezi zahteva, da mora programska oprema zagotavljati pravočasno in popolno prilagoditev regulatornim spremembam na področju zdravstva in drugih področjih, ki so med drugim določene tudi z okrožnicami, navodili, priporočili in drugimi akti ZZZS in NIJZ ter zadevajo delovanje obdolžene pravne osebe. Ravno navedeno pa je izvajalec G. d. d. v dopisu z dne 16. 9. 2022 navajal kot razloge, ki terjajo prilagoditve rešitve (ne pa izdelavo novih oz. dodatnih rešitev), s čemer je utemeljeval potrebo po podaljšanju roka za izvedbo predmeta javnega naročila, čemur je sledila sklenitev Aneksa št. 2.

17Prav tako je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo jasne in prepričljive razloge, zaradi katerih ni sledilo obrambi, da sklenitev Aneksa št. 2 opravičujejo razlogi iz 3. točke prvega odstavka 95. člena ZJN-3, ki se nanašajo na neodzivnost tretjih oseb v zvezi s posredovanjem informacij, potrebnih za vzpostavitev povezav z vmesniki tretjih oseb - ZZZS in NIJZ. Iz teh razlogov, katerim pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, izhaja, da je sodišče prve stopnje štelo, da se je, ker je bila predmet pogodbe tudi povezava s podatkovnimi bazami in informacijskimi sistemi tretjih subjektov, že v fazi načrtovanja in priprave javnega naročila vedelo, da bodo morali tretji subjekti izvajalcu posredovati podatke in informacije, potrebne za dokončanje predmeta pogodbe, zaradi česar bi morala obdolžena pravna oseba že pri določitvi roka za izvedbo pogodbe o javnem naročilu v razpisni dokumentaciji računati na to komunikacijo izvajalca s tretjimi subjekti ter da zato v zvezi s sodelovanjem tretjih oseb ni mogoče govoriti o okoliščini, ki je skrben naročnik ni mogel predvideti in bi zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 95. člena ZJN-3 opravičevala spremembo pogodbe o javnem naročilu brez novega postopka javnega naročanja.

18Glede na zgoraj obrazloženo so neutemeljeni pritožbeni očitki v smeri, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, ker ni presojalo razlogov, ki so v dveh spornih aneksih navedeni kot razlogi za njuno sklenitev, ter da izpodbijana sodba o teh dejstvih nima razlogov.

19Pritožba prav tako neutemeljeno izpodbija sodbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja odgovornosti obdolženih odgovorne osebe in pravne osebe za storitev obravnavanih prekrškov. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je odgovorna oseba pravne osebe očitana prekrška storila s krivdno obliko eventualnega naklepa, za kar je v točkah 43 do 45 njene obrazložitve navedlo pravilne in prepričljive razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja, v točki 46 njene obrazložitve pa je pravilno pojasnilo tudi razloge, zaradi katerih je za ta prekrška na podlagi prvega odstavka 14. člena ZP-1 pridružitveno odgovorna obdolžena pravna oseba. Glede pritožbenih navedb, da odgovorni osebi pravne osebe eventualnega naklepa ni mogoče očitati, saj da je s sklenitvijo aneksov kvečjemu odvračala potencialno škodo, ki bi utegnila nastati v primeru, če bi se izvajalec v kasnejšem sodnem postopku (pravdi) skliceval, da v pogodbeno dogovorjenem roku storitve ni mogel izvesti zaradi okoliščin, na katere ni mogel računati in nanje vplivati, pa pritožbeno sodišče dodaja, da je ta argument obrambe v točki 35 obrazložitve izpodbijane sodbe že pravilno zavrnilo sodišče prve stopnje in pojasnilo, zakaj ta razlog ne predstavlja zakonitega razloga za spremembo pogodbe o izvedbi javnega naročila (tj. za podaljšanje roka za izvedbo predmeta javnega naročila) brez novega postopka javnega naročanja, kar posledično pomeni, da se s sklicevanjem na ta razlog odgovorna oseba pravne osebe tudi ne more razbremeniti odgovornosti za storitev obravnavanih prekrškov.

20Glede na doslej obrazloženo pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v obravnavanih primerih ni bil izpolnjen noben pogoj iz prvega odstavka 95. člena ZJN-3, ki bi opravičeval spremembo pogodbe o izvedbi javnega naročila za nakup, implementacijo in vzdrževanje novega informacijskega sistema JN 000 z dne 21. 5. 2025 brez novega postopka javnega naročanja, zgolj s sklenitvijo Aneksa št. 1 z dne 9. 3. 2022 in nato še Aneksa št. 2 dne 29. 9. 2022 ter da je zato obdolžena odgovorna oseba pravne osebe A. A. s podpisom vsakega od teh dveh aneksov, prvega 4. 3. 2022, drugega pa 23. 9. 2022, storil po en prekršek po 6. točki prvega odstavka 111. člena ZJN-3, za katera je poleg njega (pridružitveno) odgovorna tudi obdolžena pravna oseba.

21Ob takih pravilnih zgoraj navedenih ugotovitvah sodišča prve stopnje je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče s tem, ko ni izvedlo s strani obrambe predlaganih dokazov s postavitvijo izvedenca ekonomske stroke in izvedenca s področja informacijske tehnologije ter zaslišalo prič B. B., C. C., D. D., E. E. in F. F. obdolženi pravni osebi in njeni odgovorni osebi kršilo pravico do poštenega postopka oz. pravna jamstva iz 3. alineje 29. člena Ustave, posledično pa zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Po določbi prvega odstavka 90. člena ZP-1, ki temelji na ustavnih jamstvih iz 22. in 29. člena Ustave, ima obdolženec v postopku o prekršku pravico, da se zagovarja, da predlaga dokaze in daje druge predloge, da vloži pritožbo in uporablja druga pravna sredstva. Njegova pravica, da predlaga dokaze pa ni absolutna, saj sodišče ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, ampak lahko zavrne neustrezno oziroma pomanjkljivo substancirane dokazne predloge in materialnopravno nerelevantne dokaze, vendar mora odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga ustrezno in jasno obrazložiti, saj se s tem stranki v postopku omogoči uvid v razloge, ki so ga vodili k določeni odločitvi, hkrati pa se ji omogoči preizkus razumnosti sprejete odločitve. Tej zahtevi je sodišče prve stopnje zadostilo, saj je v točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe za vsakega od s strani obrambe predlaganega dokaza, katerega ni izvedlo, navedlo jasne in utemeljene razloge, s katerimi je pojasnilo, zakaj ga ni izvedlo. Pritožbeno sodišče se s temi razlogi sodišča prve stopnje strinja ter se na tem mestu, v izogib ponavljanju, nanje sklicuje.

22Ob preizkusu sankcij, določenih obdolženi pravni oseb in njeni odgovorni osebi za posamezna obravnavana prekrška, in izrečenih jima enotnih sankcij pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje odgovorni osebi pravne osebe poleg globe ni izreklo tudi stranske sankcije izločitve iz postopkov javnega naročanja, ki je v sedmem odstavku 111. člena ZJN-3 fakultativno predpisana za prekrške iz 1., 2. ali 6. točke prvega odstavka tega člena. Za vsakega od dveh obravnavanih prekrškov je odgovorni osebi pravne osebe določilo le globo v znesku 500,00 EUR, kar predstavlja spodnjo mero globe, ki je za obravnavana prekrška predpisana za odgovorno osebo v petem odstavku 111. člena ZJN-3. Prav tako je tudi obdolženi pravni osebi, za katero je ugotovilo, da je imela v letih 2020 in 2021 prihodke, ki so presegali 8.800.000,00 EUR, za vsakega od obeh obravnavanih prekrškov določilo globi v najnižji meri, ki je za tako pravno osebo predpisana v prvem odstavku 111. člena ZJN-3, to je 25.000,00 EUR. Okoliščine, ki jih je upoštevalo pri odmeri teh glob, je pojasnilo v 47. in 48. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje pravilnosti odmere glob obdolženi pravni osebi in njeni odgovorni osebi za vsakega od dveh obravnavanih prekrškov. Prav tako pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pravila o steku iz drugega odstavka 27. člena ZP-1, ko je obdolženi pravni osebi za oba obravnavana prekrška izreklo enotno globo 50.000,00 EUR, obdolženi odgovorni osebi pravne osebe pa enotno globo 1.000,00 EUR, kar predstavlja seštevka obeh predhodno določenih jima glob.

23Pritožba pa tako izrečenima enotnima globama neutemeljeno nasprotuje z zavzemanjem za izrek opomina, ker naj bi bile v obravnavanem primeru podane take olajševalne okoliščine, ki prekrška delajo posebej lahka, in sicer da naročnik s sklenitvijo dveh aneksov ni v ničemer oškodoval javnih financ, saj se pogodbena vrednost ni spremenila in da je bilo prizadevanje za izvedbo projekta v širšem javnem interesu. Možnost izreka opomina za prekršek, ki je storjen v takih olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo posebej lahkega, je določena v prvem odstavku 21. člena ZP-1. Da bi bilo mogoče za prekršek izreči opomin po tej določbi se zahteva, da je ta storjen v takih olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo posebej lahkega. Ker izrek opomina namesto globe predstavlja izjemo splošnega pravila, da se za prekršek izreče zanj predpisana sankcija, je treba zato določbo prvega odstavka 21. člena ZP-1 razlagati restriktivno. Zaradi tega se zahteva, da okoliščine, v katerih je bil prekršek storjen, če naj se te štejejo za take olajševalne okoliščine, ki ga delajo posebej lahkega, po svoji kvaliteti in intenzivnost presegajo splošne olajševalne okoliščine iz 26. člena ZP-1, ki vplivajo le na nižjo odmero sankcije v okviru njenega z zakonom predpisanega razpona. Navedeni okoliščin, ki ju v zvezi z zavzemanjem za izrek opomina izpostavlja pritožba, bi bilo mogoče upoštevati kvečjemu kot splošni olajševalni okoliščini iz drugega odstavka 26. člena ZP-1 (npr. kot nagib, iz katerega je bil storjen prekršek in kot stopnjo ogrožanja zavarovane dobrine), nikakor pa ne kot olajševalni okoliščini, ki bi po svoji kvaliteti in intenzivnosti presegali te splošne olajševalne okoliščine, ki vplivajo zgolj na manjšo odmero predpisane sankcije, in zato tudi ne kot okoliščini, ki bi obravnavana prekrška delali za posebej lahka ter bi zato opravičevali izrek opomina namesto globe.

24Pritožba tudi ne more biti uspešna z grajanjem zakonske ureditve, ki določa dolžino pritožbenega roka. Rok za vložitev pritožbe, ki znaša 8 dni od vročitve sodbe, je predpisan v prvem odstavku 151. člena ZP-1. Gre za zakonsko določen rok, ki je nepodaljšljiv in je enak za vse obdolžence, zoper katere teče redni postopek o prekršku, tudi postopek zaradi prekrškov po ZJN-3. Odločbi Ustavnega sodišča U-I-39/22, Up-16/22 in U-I-219/03, na kateri se sklicuje pritožba, pa ne obravnavata primerljivih situacij, saj ne obravnavata vprašanja dolžine roka za vložitev pritožbe kot rednega pravnega sredstva, pač pa obravnavata vprašanje dolžine rokov za uveljavljanje pravic posameznikov oz. za rokov za sprožitev sodnega varstva, zato v tem primeru nista uporabljivi. Če pa ima pritožba, ob sklicevanju na odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah OAO Neftyanaya Kompaniya Yukos proti Rusiji in Gregačević proti Hrvaški, v mislih rok za pripravo obrambe oziroma zagovora, pa pritožbeno sodišče pripominja, da je ta rok, za razliko od roka za vložitev pritožbe, sodni rok in kot tak podaljšljiv, zaradi česar je imela obramba, če je smatrala, da je bil 8-dnevni rok, ki ga je sodišče prve stopnje v zahtevah za podajo pisnih zagovorov z dne 19. 8. 2024 določilo obdolženi pravni osebi in njeni odgovorni osebi, prekratek, možnost zaprositi za njegovo podaljšanje, česar pa kot izhaja iz podatkov sodnega spisa ni storila.

25Glede na obrazloženo višje sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba ni obremenjena z nobeno kršitvijo, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, utemeljeni pa tudi niso razlogi, ki jih uveljavlja pritožba. Zato je pritožbo na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

26Na podlagi 147. člena ZP-1 je obdolženi pravni osebi in njeni odgovorni osebi naložilo plačilo sodne takse za pritožbeni postopek, saj pritožba ni bila uspešna. Sodno takso jima je odmerilo ob upoštevanju tarifnih številk 8132 in 8111 taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ter s faktorjem 1,5 pomnožilo znesek, ki predstavlja 10 % izrečenih jima enotnih glob. Tako mora obdolžena pravna oseba plačati sodno takso v znesku 7.500,00 EUR, njena odgovorna oseba pa sodno takso v znesku 150,00 EUR. Odmerjeno sodno takso bosta morali plačati po prejemu te sodbe in poziva za plačilo ter v roku in na način, kot bo navedeno v pozivu, sicer se bo prisilno izterjala.