VSRS Sodba I Ips 28179/2016

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 600,00 EUR, obsojena pravna oseba pa v višini 1.800,00 EUR.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo V K 28179/2016 z dne 23. 5. 2023 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 27. členom KZ, obsojeno pravno osebo B., d. o. o., pa odgovorno za kaznivo dejanje pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ v zvezi s 27. členom in 33. členom KZ ter v zvezi s 3. točko 4. člena in 7. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD). Obsojencu je izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora, obsojeni pravni osebi pa denarno kazen 50.000,00 EUR, ki jo je ta dolžna plačati v roku treh mesecev, sicer bo prisilno izterjana. Obsojenec in pravna oseba sta po tretjem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi z 42. členom ZOPOKD dolžna nerazdelno povrniti stroške tega postopka ter vsak posamezno plačati sodno takso. Z isto sodbo je bil obsojenec po 358. členu ZKP oproščen obtožbe, po kateri naj bi storil še kaznivo dejanje pranja denarja po prvem, drugem in tretjem odstavku 245. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Za stroške v tem delu sodbe je bilo, vključno z obsojenčevimi potrebnimi izdatki in nagrado njegovega zagovornika, po prvem odstavku 96. člena ZKP sklenjeno, da obremenjujejo proračun.

2Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 28179/2016 z dne 30. 1. 2025 delno ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in spremenilo prvostopenjsko sodbo v njenem obsodilnem delu v odločbi o kazenski sankciji tako, da je obsojencu po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. V ostalem je to pritožbo, pritožbo zakonitega zastopnika pravne osebe pa v celoti zavrnilo kot neutemeljeni ter v nespremenjenih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo. Obsojeni pravni osebi je tedaj naložilo še plačilo sodne takse v višini 1.050,00 EUR.

3Zoper pravnomočno sodbo so obsojenčev zagovornik in zagovorniki obsojene pravne osebe vložili zahtevi za varstvo zakonitosti. Prvi jo je vložil zaradi zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih in drugih kršitev določb kazenskega postopka ter zaradi kršitev obsojenčevih ustavnih in konvencijskih pravic. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe še za preostalo kaznivo dejanje ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Enako so v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljali in predlagali zagovorniki obsojene pravne osebe, ki si ob tem prizadevajo še za odložitev izvršitve pravnomočne sodbe.

4Na vloženi zahtevi je odgovoril vrhovni državni tožilec Boštjan Jeglič, ki predlaga njuno zavrnitev. V odgovoru opozarja na identičnost navedb v obrazložitvah obeh zahtev in da sta bili zahtevi v znatnem delu vloženi zaradi izpodbojnega razloga zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga Vrhovno sodišče v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ne preizkuša. Sicer pa meni, da uveljavljane kršitve zakona po nobeni od zahtev niso podane in da izrečene denarne kazni obsojeni pravni osebi ni mogoče odložiti.

5Odgovor je bil poslan obsojencu, obsojeni pravni osebi in vložnikom, ki so se na odgovor tudi odzvali. V odzivih vztrajajo pri uveljavljanih izpodbojnih razlogih in predlogih v vloženih zahtevah, saj se z mnenjem vrhovnega državnega tožilca ne strinjajo.

B .

6Vrhovno sodišče je po pripombi vrhovnega državnega tožilca uvodoma opravilo primerjavo med obema vloženima zahtevama ter ugotovilo, da se zahtevi, razen po zunanjem videzu vlog dejansko v ničemer odločilnem ne razlikujeta. Ugotovitev ima tri medsebojno povezane posledice. Prva je, da zagovorniki obsojene pravne osebe, po umestnem opozorilu v odgovoru na zahtevi ne uveljavljajo kršitev zakona, ki bi šle neposredno na njen rovaš, temveč le kršitve, ki jih za obsojenca tako ali tako uveljavlja že njegov zagovornik. Druga posledica je, da je lahko Vrhovno sodišče, glede na omejitev iz prvega odstavka 424. člena ZKP, preizkusilo zgolj te kršitve in da jih je lahko po ugotovljeni identičnosti načina, še samo preizkusilo na način kot da bi bile uveljavljene enotno v eni zahtevi. Tretja posledica je v zvezi s predlagano odložitvijo izvršitve pravnomočne sodbe v zahtevi zagovornikov obsojene pravne osebe. Čeprav predlog za odložitev ali prekinitev izvršitve pravnomočne sodne odločbe po četrtem odstavku 423. člena ZKP po sebi ni izključen ali prepovedan, Vrhovno sodišče o takšnem predlogu ne odloča. Izjema so primeri iz šestega odstavka 421. člena ZKP, ko je obsojencu v pravnomočni sodni odločbi izrečena kazen zapora in ko se nahaja na prostosti oz. ko mu je prostost že odvzeta zaradi njenega prestajanja. Sicer je treba predlog razumeti kot pobudo pred preizkusom, ki ga Vrhovno sodišče opravi po uradni dolžnosti. Preizkus tedaj praviloma zajema presojo verjetnosti uspeha vložene zahteve za varstvo zakonitosti na eni strani ter teže pravnih posledic, ki jih ima pravnomočna sodna odločba za obsojenca ali obsojeno pravno osebo, na drugi. Slednjih Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi pri obsojeni pravni osebi ni prezrlo, kot po obrazloženem ni prezrlo identičnosti navedb v obeh vloženih zahtevah, ki je imela za posledico navedeno ugotovitev, da se nobena od uveljavljanih kršitev zakona ni neposredno nanašala na obsojeno pravno osebo. Pomeni, da verjetnost uspeha zahteve za varstvo zakonitosti, ki so jo vložili zagovorniki obsojene pravne osebe že zato ni bila tako visoka, da bi bilo treba posebej zanjo odložiti izvršitev pravnomočne sodbe. Vrhovno sodišče se je v uvodnem delu strinjalo z vrhovnim državnim tožilcem še v oceni, da so vložniki pri uveljavljanju posameznih kršitev zakona, v zahtevah zašli v neučinkovito nasprotovanje pravnomočno ugotovljenemu dejanskemu stanju, kar vse bo v nadaljevanju razlogov podrobneje obrazloženo.

7Vložniki uveljavljano kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, zatrjujejo s kršitvami iz 1. in 2. točke 372. člena ZKP. Kot so v uvodu zahtev zapisali, zlasti glede obsojenčevega subjektivnega odnosa do dejanja in prepovedane posledice ter glede obsojenčeve krivdne oblike. Kršitvi so nato v nadaljevanju zahtev obrazložili na način, da so povzela materialno pravne predpostavke iz pravnomočne sodbe ter jih ocenili za napačne. V oceni opozarjajo na smisel inkriminacije po 244. členu KZ in na pomagačev naklep. Kaznivo dejanj po 244. členu KZ je bilo, enako kot sedaj kaznivo dejanje po 240. členu KZ-1, določeno z namenom notranjega kazensko pravnega varstva poslovnih subjektov in kot takšno sankcionira nezvestobo storilca do "lastnikov" (družbenikov) gospodarske družbe oz. sankcionira delovanje, ki je v nasprotju z interesi gospodarske družbe. Pomagačev naklep pa mora biti vselej dvojen. Pomagač mora najprej vedeti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje glavnega storilca in nato izoblikovati še lasten naklep pomagati pri takšnem kaznivem dejanju. Vložnik se v zvezi z navedenim s smislom inkriminacije sklicujejo na sodno prakso, po kateri je vsebina izrabitve storilčevega položaja v ravnanju, za katerega je ta sicer pooblaščen, vendar ga ne opravi v skladu z njegovim namenom oziroma v skladu z interesi gospodarske družbe ali druge pravne osebe. Protipravnost storilčevega ravnanja je tako treba iskati v okviru (kršitve) zapovedi in prepovedi, ki urejajo razmerja med njim in gospodarskim subjektom, ne oziraje se, ali je storilec ravnal z namenom pridobitve koristi ali povzročanja škode sebi ali drugim. Pomeni, da je protipravnost v tem primeru določena s t. i. tiho blanketno normo, ki je v dejanskem opisu kaznivega dejanja zahtevala navedbo storilčeve kršitve konkretne prepovedi ali zapovedi iz dopolnilnega opisa in ne zgolj nedoločne "malverzacije," na katero sta se nižji sodišči sicer sklicevali šele v razlogih obeh sodb. Razen tega ne sme ostati prezrto, da očitek po prvotni in spremenjeni obtožbi ni glasil v smeri, da je z obravnavanimi posli med storilcem in obsojencem morebiti nastala kakršna koli premoženjska škoda, sodišče druge stopnje pa njenega nastanka ni ugotovilo. Po sodni praksi zahtevanega odraza na premoženjskem substratu navedene gospodarske družbe zaradi storilčevega ravnanja tako ni moglo biti in je kaznivost dejanja že zato izključena. Sploh pa nižji sodišči nista ugotovili, da bi bilo storilčevo ravnanje v kakršnem koli nasprotju z ekonomskimi interesi gospodarske družbe C., d. d., temveč je dokazni postopek dejansko pokazal, da je storilec ravnal v smeri zaščite njenih gospodarskih interesov. Ravnal je namreč po skupščinskem pooblastilu in na način, ki je bil v danem trenutku za gospodarsko družbo najugodnejši.

Slednji dve okoliščini sta bistvenega pomena še za presojo obstoja obsojenčevega dvojnega naklepa kot subjektivnega znaka kaznivega dejanja. Ker je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je bila gospodarska družba C., d. d., obsojencu dolžna izplačati 440.572,80 EUR, sama ni mogla biti oškodovana, kot na drugi strani obsojena pravna oseba ni mogla biti obogatena. Pomembno je tudi, da je bila dogovorjena cena za delnico med storilcem in obsojencem bistveno nižja od cene, po kateri bi lahko storilec odkupil lastne delnice in sta iskani protipravnost njegovega ravnanja ter povezana zloraba položaja neutemeljeni. Po ugotovljenem je šlo zgolj za prodajo oz. nakup lastnih delnic, ki je bila v interesu gospodarske družbe C., d. d., obsojencu pa sta storilec in zaslišana D. D. zagotavljala, da je to popolnoma pravilno in zakonito. Primarno je tako v celoti neizkazano, da se je obsojenec sploh zavedal, da je sodeloval pri storilčevem kaznivem dejanju ter da naj bi slednji z obravnavanimi posli zlorabil oz. izrabil položaj direktorja v gospodarski družbi C., d. d. Še zlasti, ker je obsojenec vedel, da ima storilec kot direktor soglasje za odkup lastnih delnic po njihovi knjigovodski vrednosti in da njun dogovor o ceni 10 EUR za delnico temu sklepu skupščine ni nasprotoval. Prav tako obsojencu ni bil dokazan naklep pomagati pri storilčevem kaznivem dejanju, saj je prejel zgolj tisto, kar mu je sicer pripadalo. Sploh pa je takšna konstrukcija udeležbe, kot je prikazana v prvostopenjski sodbi popolnoma nelogična, saj naj bi obsojenec sodeloval pri tujem kaznivem dejanju, pri čemer naj bil on oz. njegova gospodarska družba B., d. o. o., tudi edini prejemnik protipravne premoženjske koristi.

8Glede na obseg obrazložitev v zahtevah in ker se obrazložitvi v posameznih delih ponavljata, ju je Vrhovno sodišče pred preizkusom strnilo v naslednjo deljivo trditev. Obsojenec bi moral biti oproščen obtožbe po 1. oz. 2. točki 358. člena ZKP, ker: i) storilčevo ravnanje po dejanskem opisu v izreku prvostopenjske sodbe in po vsebini ni bilo protipravno, ii) s storilčevim ravnanjem ni bil izpolnjen objektivni pogoj kaznivosti, niti ni bila povzročena prepovedana posledica in ker iii) obsojenec ni ravnal krivdno.

Različno kot pri preostalih dveh izvršitvenih oblikah iz prvega odstavka 244. člena KZ, ko storilec prekorači določene pravice ali ne ravna po določenih dolžnostih, storilec pri izrabitvi položaja ravna znotraj danih pooblastil, vendar v nasprotju z njihovim namenom oziroma interesi gospodarske družbe ali druge pravne osebe, za katere mora sicer po položaju skrbeti. Z vidika protipravnosti opis storilčevih pooblastil ali upravičenj v izreku sodbe tako ni smiseln, opis storilčevih ravnanj, ki nasprotujejo namenom danih pooblastil ali upravičenj oz., ki nasprotujejo interesom gospodarske družbe ali drug pravne osebe pa je nujen. Po dejanskem opisu v izreku prvostopenjske sodbe je storilčevo ravnanje v bistvenem nasprotovalo interesom gospodarske družbe C., d. d., zato, ker storilec, ki je bil njen direktor, Pogodbe št. 1 ni sklenil zaradi izvajanja storitev, temveč zaradi izplačila višje kupnine za delnice navedene gospodarske družbe, kot je bila dogovorjena v pogodbi z dne 29. 2. 2008 o prodaji obsojenčevih delnic, ki v imenu obsojene pravne osebe teh storitev, vsaj ne v višini 440.572,80 EUR dejansko ni opravil. V nadaljevanju opisa je storilčevo ravnanje nasprotovalo interesom gospodarske družbe C., d. d., še zato, ker je odobril in odredil plačilo vseh računov, izdanih s strani obsojene pravne osebe, čeprav ti niso v celoti odražali poslovnih dogodkov. Končno, storilec je oboje izvršil z namenom, da v nasprotju s sklepi skupščine gospodarske družbe C., d. d., glede nakupa lastnih delnic, obsojencu kot imetniku delnic izplača višjo kupnino od pogodbeno dogovorjene. Pri takšnem dejanskem opisu srž protipravnosti storilčevega ravnanja ni bila v kršitvi prepovedi in zapovedi, ki urejajo razmerja med njim in gospodarsko družbo C. d.d., temveč v okoliščini, da je šlo za ravnanje, ki je nasprotovalo njenim interesom in namenom danih pooblastil, ki bi jim storilec kot direktor te gospodarske družbe in ne morebiti kot direktor obsojene pravne osebe, moral slediti. Vztrajanje vložnikov, da gre tudi pri izrabitvi položaja za t. i. tiho blanketno normo in da bi njena kršitev morala biti zajeta v dejanskem opisu kaznivega dejanja, po ugotovljenem ni pravilno. Čeprav se vložniki pri tem neposredno sklicujejo na zapisani stavek v 17. točki obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 95443/2010 z dne 24. 3. 2017, prezrejo njen širši kontekst in zlasti razliko med obravnavanima primeroma. Če tedaj iz dejanskega opisa kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe ni bilo razvidno storilčevo ravnanje v nasprotju z interesi pravne osebe (matične fakultete), zaradi katerega je bilo ravnanje kot izrabitev položaja protipravno, je bilo to v obravnavanem primeru po povzetem dejanskem opisu storilčevega ravnanja nedvomno storjeno. Pomeni, da zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP v smislu ne-opisane protipravnosti storilčevega ravnanja v izreku prvostopenjske sodbe ni podana in da zato niti zahtevano načelo zakonitosti iz 28. člena Ustave R Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in iz prvega odstavka 7. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), na katero se vložniki prav tako sklicujejo, z opisano protipravnostjo storilčevega ravnanja v navedenem izreku sodbe ni bilo prizadeto.

Vrhovno sodišče je v nadaljevanju ugotovilo, da vložniki zatrjevane vsebinske upravičenosti storilčevih ravnanj z vidika interesov gospodarske družbe C., d. d., in skladnosti teh ravnanj s skupščinskim pooblastilom, kot razlogov zaradi katerih storilec ni ravnal protipravno, niso obrazložili na podlagi odločilnih dejstev, kot jih je sodišče prve stopnje ugotovilo v prvostopenjski sodbi, sodišče druge stopnje pa jim je po preizkušenih pritožbah pritrdilo, temveč na način, da so tem dejstvom nasprotovali z lastno dokazno oceno/razlago sklepov skupščine gospodarske družbe C., d. d., po zapisnikih z dne 24. 8. 2007 in 29. 8. 2008, njenih bilanc in letnih poročil za leti 2007 ter 2008, vsebine zapisnika 7. seje Sveta delavcev družbe z dne 17. 12. 2007, Sporazuma z dne 17. 12. 2007 med storilcem in obsojencem z vključenim pismom o nameri ter pogodbe z dne 29. 2. 2008 in dokazno oceno izpovedb prič D. D., E. E., F. F., G. G., H. H. ter I. I. in strokovnih mnenj J. J., K. K. ter L. L. Ker to po nastopu pravnomočnosti iz prvega odstavka 129. člena ZKP in po izrecni omejitvi uveljavljanja izpodbojnega razloga zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zahtevi za varstvo zakonitosti iz drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče, je Vrhovno sodišče vložnike zavrnilo še v zvezi z drugim delom zatrjevane kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

Enako velja za preostali zatrjevani kršitvi kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP. Vložniki v obrazložitvi zahtev pravilno ugotovitev nižjih sodišč o premoženjski škodi, kot dejansko ne-opisanem znaku kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe, obrnejo v ugotovitev, da ta gospodarski družbi, kot nujni pogoj za storilčevo kaznivost dejansko ni nastala. Pri tem se ne ozirajo na razloge v 107. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe in v 12. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe, po katerih je bilo ravno nasprotno tudi to, sicer neodločilno dejstvo pravnomočno ugotovljeno in vztrajajo pri navajanju omenjenih dokazov, kot so denimo zapisnik 11. skupščine gospodarske družbe C., d. d., z dne 24. 8. 2007, zapisnik skupščine gospodarske družbe C. z dne 29. 8. 2008, izpovedba priče D. D. idr., ki po njihovi oceni tega dejstva ne potrjujejo. Prav tako pa ne potrjujejo v izreku prvostopenjske sodbe opisane pridobitve premoženjske koristi s strani obsojene pravne osebe, saj je ta po njihovi končni oceni prejela zgolj tisto kar je bilo obsojencu dolgovano s strani gospodarske družbe C., d. d., Vložniki tako pri zatrjevani odsotnosti objektivnega pogoja kaznivosti ne izhajajo iz dejanskega opisa v izreku prvostopenjske sodbe ki tega pogoja ne vsebuje in ne iz pravnomočnih ugotovitev nižjih sodišč v zvezi z nastalo škodo, temveč jih skupaj s pravnomočnimi ugotovitvami o pridobljeni premoženjski koristi, kot dejansko opisani prepovedani posledici v izreku prvostopenjske sodbe, zanikajo z lastno dokazno oceno, s katero poskušajo te, po pravnomočnosti sodbe neizpodbitne ugotovitve spremeniti.

Vložniki ne ravnajo drugače niti v zvezi z obsojenčevo krivdo, ko izhajajoč iz meja pomagačevega naklepa, določenih v prvem odstavku 29. člena KZ, v obrazložitvah zahtev nizajo dejanske okoliščine, po katerih ocenjujejo, da pri obsojencu ni bila izkazana zavest, da pomaga pri storilčevem kaznivem dejanju in ne lasten naklep pomagati pri tem kaznivem dejanju. Obsojenec se je namreč zanašal na storilčeva zagotovila in zagotovila priče D. D., ki jim je glede na dolgoletno znanstvo in zaradi pomanjkljive izobrazbe, zaupal, sploh pa je s posli prejel zgolj že dogovorjeno plačilo za delnice gospodarske družbe C., d. d., ter plačilo za svoje delo na projektu M., do česar pa je bil tako ali tako upravičen in mu je to tudi pripadalo. Gre znova za nasprotovanje odločilnim dejstvom, kot sta jih ugotovili nižji sodišči, ki sta se tudi o navajanih dejanskih okoliščinah, ki bi utegnile izključiti obsojenčevo krivdo po prvem odstavku 20. člena oz. prvem odstavku 21. člena KZ negativno izjavili v 107., 108. in 109. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe ter v 17. in 42. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe.

9Uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP so v zahtevah zatrjevane s kršitvijo iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki so jo vložniki obrazložili z navedbo, da se nižji sodišči nista opredelili do ne-opisane protipravnosti storilčevega ravnanja, kot tudi sicer nista pojasnili, konkretno katero dopolnilno normo je storilec kršil. To je za vložnike pomembno, kajti po drugi strani nobeno od sodišč ni ugotovilo, da bi bilo storilčevo ravnanje v kakršnem koli nasprotju z ekonomskimi interesi gospodarske družbe, dokazni postopek pa je pokazal, da storilčevo ravnanje tem interesom ni nasprotovalo. Prav tako se nista opredelili do ugotovitev iz strokovnih mnenj J. J., K. K. in L. L. ter do izpovedbe priče D. D., ki je obsojenčev zagovor nedvomno potrdila. Uveljavljano drugo kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, vložniki zatrjujejo s kršitvijo pravice do učinkovite obrambe iz 29. člena Ustave in pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Ker je domnevni storilec preminil še pred uvedbo kazenskega postopka, ga obsojenec ni mogel zaslišati, čeprav to ni bilo pogojeno z njegovo morebitno neaktivnostjo ali z izmikanjem v kazenskem postopku.

10Nobena od zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Nižji sodišči sta se v razlogih obeh sodb opredelili prav do vsega, kar naj bi po povzetih obrazložitvah v zahtevah manjkalo. Sodišče prve stopnje se je glede vsebine protipravnosti storilčevega ravnanja določno opredelilo v 102. in 107. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe, sodišče druge stopnje pa je na istovrstna zatrjevanja v pritožbah zoper prvostopenjsko sodbo, odgovorilo v 10., 11., 12., 13. in 14. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe. Glede dopolnilne norme se nobeno od sodišč v razlogih sodb, do te norme ni bilo dolžno neposredno opredeliti, saj dopolnilna norma v izreku prvostopenjske sodbe ni bila opisana, temveč je bilo zanjo skozi postopek šele zatrjevano, da bi morala biti sestavni del opisanega kaznivega dejanja. Enako netočna so navajanja v zvezi z opredelitvami nižjih sodišč o ugotovitvah imenovanih treh strokovnjakov in priče. Ne samo, da so bile ugotovitve J. J., K. K. in L. L.obsežno povzete v 84., 86., 87., 89. ter v 92. do 96. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe, ampak so bile v 90. točki (J. J.), 95. točki (L. L.) in v 97. točki (K. K.) te obrazložitve še vsebinsko ocenjene, kot je bila v 34.-39. točki ter v 102. in 105. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe vsebinsko ocenjena izpovedba priče D. D.. Sodišče druge stopnje se je do ugotovitev navedenih treh strokovnjakov opredelilo v 33., 34., 36. in 40. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe, do izpovedbe priče D. D. pa v 27. in 28. točki obrazložitve te sodbe. Končno, vložniki pri zatrjevani kršitvi pravice do obrambe iz 29. člena Ustave ter pravici do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP prezrejo, da sta zagotovilo izvajanja dokazov v lastno korist in zaslišanja obremenilnih prič ter doseči navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih kot veljajo za obremenilne priče, pogojeni z možnostjo pridobitve in izvedbe dokazov oz. z možnostjo priče priti na sodišče in biti zaslišana. Da to pri preminuli osebi objektivno ni mogoče je jasno, medtem ko je sodišče druge stopnje v 39. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe pravilno opozorilo, da preminuli storilec v nobeni fazi kazenskega postopka ni bil zaslišan, da je lahko zato vsebina njegove izpovedbe zgolj domnevana ter zlasti, da je sodišče prve stopnje obsojenčev zagovor natančno preizkusilo z drugimi, očitno razpoložljivimi dokazi, ki pa bistva zagovora niti po pritožbenem preizkusu niso potrdili.

C.

11Glede na obrazloženo, in ker navedbe vložnikov o nelogičnosti konstruirane udeležbe v prvostopenjski sodbi ni bilo mogoče uvrstiti v nobeno od zatrjevanih kršitev zakona, je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zahtevi nista utemeljeni in ju je po prvem odstavku 425. člena ZKP zavrnilo.

12Odločba o obsojenčevi dolžnosti plačila sodne takse temelji na 98.a in prvem odstavku 95. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah in številkah 7113, 71113 in 7152 Taksne tarife. Njeno plačilo omogočata višina obsojenčeve plače in dejstvo, da je lastnik premičnega premoženja z omejeno preživninsko obveznostjo. Odločba o dolžnosti plačila sodne takse za obsojeno pravno osebo temelji na 98.a in prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi z 42. členom ZOPOKD ter številkah 7118 in 7152 Taksne tarife.

13Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.