29. člen KZ

Vložnikova razlaga dopolnilnega pogoja za uporabo Kazenskega zakonika po prvem odstavku 123. člena KZ ne ustreza njegovemu pravemu pomenu. Res je, da v zakonskem opisu navedeni glagol zalotiti napeljuje k odkritju, prijetju ipd. storilca pri kaznivem dejanju, vendar je takšna razlaga po pravilni presoji nižjih sodišč preozka. Že sodišče prve stopnje je po opravljeni analizi veljavne zakonske ureditve v času storjenega kaznivega dejanja, v 3. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe utemeljeno opozorilo na smisel navedenega pogoja, ki je v preprečitvi sojenja v storilčevi odsotnosti, pa je zato po umestni ugotovitvi sodišča druge stopnje v 7. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe dejansko vseeno, na kakšen način se je storilec fizično znašel na ozemlju Republike Slovenije.

Predmet storilčevega napada pri kaznivem dejanju nasilja v družini po prvem in tretjem odstavku 191. člena KZ-1 je vedno človek in nikoli stvar, kot je to pri kaznivem dejanju poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1.

Ker je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pritožnik nima prav, da bi moralo sodišče prve stopnje postaviti izvedenca medicinske stroke (nevrologa in toksikologa). Zakaj je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog zavrnilo, je pravilno in prepričljivo obrazložilo v točki 2 izpodbijane sodbe. Ob dejstvu, da se amnezija, na katero se pritožnik sklicuje, nanaša na izgubo spomina (nekdo, ki izgubi spomin ne more izpovedovati o tem, kaj se je pripetilo), obdolženka pa je natančno naznanila domnevno kaznivo dejanje, to je ponovila tudi v svojem zagovoru, se izkaže, da je dokaz s postavitvijo izvedenca, ki bi ugotavljal obstoj amnezije obdolženke po tem dogodku, materialnopravno nerelevanten (ni potreben).

Samo dejstvo, da je obsojenec po narodnosti Srb, ni okoliščina, zaradi katere bi moralo sodišče obsojenega poučiti o pravici do tolmača.

Obstoja sostorilstva ne izključuje dejstvo, da sta obsojenca pri pretepanju oškodovanca uporabljala različna sredstva.

Res je sicer, da je po splošnih pravilih za odmero kazni iz drugega odstavka 41. člena KZ mogoče povratek obravnavati tudi znotraj storilčevega obnašanja po storjenem kaznivem dejanju in ne samo znotraj njegovega prejšnjega življenja, vendar imajo v prvem primeru prednost okoliščine, ki so s tem kaznivim dejanjem neposredno povezane.

Pomagač je kazensko odgovoren le v mejah svojega naklepa, ki je obstajal v času storitve kaznivega dejanja in ki obsega zavest in voljo (pomagača) glede lastnega prispevka v sklopu tujega kaznivega dejanja. Vnaprejšnji dogovor med storilcem in pomagačem o združitvi moči za storitev kaznivega dejanja je sicer možen, ni pa nujna sestavina krivdnega odnosa pomagača.

Morebitno neskladje med navedbami abstraktnih zakonskih znakov kaznivega dejanja in opisom konkretnega ravnanja obdolženca ne pomeni nasprotja v izreku sodbe o dejstvih in okoliščinah, ki uresničujejo zakonske znake kaznivega dejanja. Opis obsojenčevega ravnanja v izreku sodbe, to je odreditev računovodskemu servisu, naj opravi določeno nezakonito knjižbo, pomeni opis njegovega izvršitvenega dejanja, zaradi katerega je druga oseba, ki pa dejanja ni štela za svojega, fizično izpolnila obsojenčevo odredbo, ki je dejanje, katerega je odredil, štel za svoje in je zato storilec kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin v skladu s 1. odstavkom 8. člena in 1. odstavkom 29. člena KZ.

Če vikend ni bil ograjen, in je bil tudi kraj, kjer je bil na tleh najden za vložnika sporni madež rdeče barve, dostopen brez ovir ter od roba lesenega dela vikenda oddaljen en meter, procesno dejanje ogleda v takih okoliščinah ne pomeni posega v pravico do zasebnosti.

Kdor ne more biti sam storilec, ne more biti sostorilec, ampak le napeljevalec ali pomočnik.

V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče upoštevati sklicevanj na pritožbene navedbe. Po določbi 3. odstavka 29. člena KZ se okoliščina, da je bil ugrabljeni prostovoljno izpuščen pred izpolnitvijo ugrabiteljeve zahteve, zaradi katere je po določbi 3. odstavka 144. člena KZ dopuščeno milejše kaznovanje ali odpustitev kazni, upošteva le pri tistem sostorilcu temeljne ali kvalificirane oblike ugrabitve (1. ali 2. odstavek 144. člena KZ), pri katerem je takšna okoliščina podana.

Kazenska odgovornost pomagača v razmerju do storjenega ali poskušanega kaznivega dejanja ni odvisna od kazenskega pregona in kazenske odgovornosti storilcev teh dejanj in zanjo zadostuje obstoj kaznivega dejanja. Za kaznivost udeleženca KZ zahteva torej le storitev kaznivega dejanja v objektivnem pomenu (limitirana akcesornost).

V primeru, ko je kaznivo dejanje rezultat delovanja več oseb, je odgovornost napeljevalca in pomagača vezana le na storitev kaznivega dejanja v objektivnem pomenu (limitirana akcesornost), ne pa tudi na kazensko odgovornost storilca (29. člen KZ). Zato dejstvo, da storilec še ni bil obsojen, ne more biti ovira za vodenje postopka zoper napeljevalca, zoper njega vložena obtožnica pa tudi ne pomeni posega v ustavno pravico domneve nedolžnosti glede storilca. Zagovornik opozarja na nasprotje med navedbami obtožnice o slabem obtoženčevem premoženjskem stanju kot motivu za storitev kaznivih dejanj ter navedbami izpodbijanih sklepov, ki da ugotavljata obtoženčevo dobro premoženjsko stanje in to okoliščino upoštevata kot podlago za sklepanje o obtoženčevi begosumnosti. Na ta način ne uveljavlja "protispisnosti" ampak ponuja drugačno presojo okoliščin, pomembnih za oceno obtoženčeve begosumnosti. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Navedbe zahteve za varstvo zakonitosti sicer ne bi bile utemeljene v primeru, če bi bil v razlogih pravnomočne sodbe obrazložen in pojasnjen očitek, ki ga izrek sodbe sodišča prve stopnje vsebuje, da sta obsojenca pred tem grozila oškodovancu, da ga bosta zaklala... Le z ugotovitvijo, da sta obsojenca prišla na kraj dejanja zaradi obračuna z oškodovancem, pri čemer pa ni obrazloženo, v čem naj bi ta obračun obstajal, pa ni pojasnjen niti eventualni naklep obs. L.Š. ml. do nastale posledice, zlasti še, ker ta obsojenec, kot izhaja iz razlogov pravnomočne sodbe, tedaj, ko je oškodovanca porinil, niti ni videl, da je imel njegov soobsojeni oče L.Š. st. v rokah nož, s katerim je nato zabodel oškodovanca.