VSC Sodba in sklep II Kp 46955/2017

I. Pritožbama zagovornikov se delno ugodi, izpodbijana sodba se v odločbi o odvzemu premoženjske koristi po 74. in 75. členu KZ-1 razveljavi in se v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in

v petem odstavku na strani 13 izreka spremeni tako, da se besedilo ″Po šestem odstavku 245. člena KZ-1″ nadomesti z besedilom ″Po 74. in 75. členu KZ-1″,

v preostalem delu pa se pritožbi zagovornikov, v celoti pa pritožbi pooblaščencev oškodovane družbe A. d.o.o. in družbe B. d.d., zavrnejo kot neutemeljene in se v nerazveljavljenih ter nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Oškodovana družba A. d.o.o. in B. d.d., sta dolžni plačati sodno takso.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Celju obtožena C. C. in Č. Č. spoznalo za kriva kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti v sostorilstvu po prvem in drugem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter kaznivega dejanja pranja denarja po prvem, drugem in tretjem odstavku 245. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Po 57. členu KZ-1 je obema obtožencema izreklo pogojno obsodbo. V okviru kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti je po drugem odstavku 240. člena KZ-1, v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in drugim odstavkom 51. člena obtoženemu C. C. določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora in po 45. ter 47. členu KZ-1 izreklo še stransko denarno kazen v višini 252.000,00 EUR, obtoženi Č. Č. pa osem mesecev zapora in stransko denarno kazen v višini 36.000,00 EUR. Za kaznivo dejanje pranja denarja po tretjem odstavku 245. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in drugim odstavkom 51. člena KZ-1 pa je obtoženemu C. C. določilo kazen eno leto zapora in 216.000,00 EUR stranske denarne kazni, Č. Č. pa šest mesecev zapora in 57.600,0 EUR stranke denarne kazni. Nato je v skladu s 53. členom in četrtim odstavkom 58. člena KZ-1 obtožencema določilo enotno kazen in sicer obtoženemu C.C. dve leti zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let, po pravnomočnosti sodbe, ne bo storil novega kaznivega dejanja, obtoženi Č. Č. pa eno leto zapora s preizkusno dobo dveh let. Izreklo jima je tudi enotno stransko denarno kazen, obtoženemu C. C. 450.000,00 EUR, katero je obtoženec dolžan plačati v 24 zaporednih mesečnih obrokih po 18.750,00 EUR, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo 15. dan po izvršljivosti sodbe. Obtoženi Č. Č. pa je izreklo enotno stransko denarno kazen v višini 90.000,00 EUR, katero mora plačati v 24 zaporednih mesečnih obrokih po 3.750,00 EUR, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo 15. dan po izvršljivosti te sodbe. Po drugem odstavku 105. člena je obtožencema naložilo, da morata oškodovani družbi A. d.o.o. nerazdelno plačati 29 mio EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 31. 3. 2015 dalje do plačila v presežku pa se to oškodovano družbo napoti na pravdo. Hkrati pa je odločilo, da se prisojeni premoženjskopravni zahtevek družbi A. d.o.o. delno poplača tako, da se po šestem odstavku 245. člena KZ-1 družbi D. vzame 29 mio EUR in se po pravnomočnosti te sodbe naloži formalnemu lastniku, zakonitim zastopnikom ali osebam pooblaščenim za zastopanje družbe E. ter banki F., da znesek v višini 29 mio EUR, ki se nahaja na, pri njih odprtem računu, izplača oškodovani družbi A. d.o.o. in sicer na njen transakcijski račun, odprt pri banki G. d.d. Nadalje je po šestem odstavku 245. člena KZ-1 odločilo, da se v dobro državnega proračuna Republike Slovenije družbi D. vzame 6,450.476,33 EUR in se po pravnomočnosti sodbe izplačajo Republiki Sloveniji - proračun, na njen transakcijski račun, odprt pri H.

2Nadalje je po drugem odstavku 105. člena ZKP obtožencema nerazdelno naložilo vračilo v izreku sodbe navedenih blagovnih znamk tako, da bo družba A. d.o.o. izključni imetnik teh znamk. Po 106. členu ZKP pa se prisojeni premoženjskopravni zahtevek družbi A. d.o.o. delno izvrši tako, da se po šestem odstavku 245. člena KZ-1 družbi I. s sedežem v ... vzame premoženje - blagovne znamke, navedene v izreku sodbe in ki so predmet začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi, ter se po pravnomočnosti te sodbe pri teh znamkah vpiše prenos pravice imetnika na družbo A. d.o.o. Družbo B., d.d., pa je po drugem odstavku 105. člena ZKP s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v celoti napotilo na pravdo. Poleg navedenega pa je obtožencema po 74. in 75. členu KZ-1 naložilo, da sta dolžna plačati v dobro državnega proračuna Republike Slovenije vsak 121.190,00 EUR, kar ustreza s kaznivim dejanjem pridobljeni premoženjski koristi. Kar se tiče stroškov kazenskega postopka pa je prvo sodišče odločilo, da sta obtoženca dolžna plačati vse stroške dela kazenskega postopka, ki se nanaša nanju in sicer v sedaj odmerjeni višini vsak po 11.941,15 EUR, ter tudi druge stroške postopka in krivdno povzročene stroške, kar bo odmerjeno s posebnim sklepom, poleg tega pa sta dolžna plačati tudi sodno takso, kot to izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

3Zoper odločbo o odvzemu zneska v višini 6,450.476,33 EUR po šestem odstavku 245. člena KZ-1 navedene sodbe so se pritožili zagovornika obeh obtožencev, pooblaščenec oškodovane družbe A. d.o.o., slednji tudi zoper odločbo o premoženjskopravnem zahtevku, v delu, kjer je oškodovana družba napotena na pravdo in pooblaščenec družbe B. d.d. pa zaradi odločbe o premoženjskopravnem zahtevku.

4Zagovornik obtoženega C. C. se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 9. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in po drugem odstavku 371. člena ZKP ter zaradi kršitve kazenskega zakona po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP. Sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi premoženjskopravnemu zahtevku oškodovane družbe A. d.o.o. v višini 35,450.476,33 EUR in odloči, da se družbi D. ne vzame zneska 6,450.476,33 EUR v dobro proračuna ter da se obtoženemu C. C. ne izreče odvzem premoženjske koristi in se mu ne odredi plačilo v znesku 121.190,00 EUR v dobro državnega proračuna. Zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP pa se pritožuje tudi zagovornik obtožene Č. Č., z enakim predlogom pritožbenemu sodišču kot zagovornik obtoženega C. C.

5Zoper odločbo o premoženjskopravnem zahtevku in odvzemu premoženjske koristi pa se je pritožil pooblaščenec oškodovane družbe A. d.o.o. in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakonika. Sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni in odloči tako, da v celoti ugodi premoženjskopravnemu zahtevku ter odredi plačilo tudi preostalega dela premoženjskopravnega zahtevka oškodovani družbi.

6Zoper izpodbijano sodbo pa se je pritožil tudi pooblaščenec oškodovane družbe B. d. d. in sicer zoper odločbo o premoženjskopravnem zahtevku. Predlaga, da celotno pridobljeno protipravno premoženjsko korist sodišče odvzame obtožencema, na kar se bodo lahko upniki na podlagi tretjega odstavka 76. člena ZKP po pravilih civilnega prava in ob izkazanih dejanskih podlagah pravično in sorazmerno poplačali iz odvzete koristi. Na to pritožbo je bil podan odgovor s strani pooblaščenca oškodovancev A. d.o.o. in J., ki predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo B. d.d. zavrže ali zavrne.

7Na vse vložene pritožbe pa je podal odgovor okrožni državni tožilec K. K. iz Specializiranega državnega tožilstva. Predlaga, da pritožbeno sodišče vse pritožbe zavrne kot neutemeljene.

8Pritožbi zagovornikov sta delno utemeljeni, pritožbi pooblaščenca oškodovancev ter pooblaščenca B. d.d. pa v celoti neutemeljeni.

9V zvezi s predlogom zagovornikov obeh obtožencev in pooblaščenca oškodovanih družb A. d.o.o. in J. d.d., da se jih obvesti o pritožbeni seji, so bili poleg njih o pritožbeni seji obveščeni tudi oba obtoženca, pooblaščenec B. d.d. in državni tožilec. Na seji so pristopili vsi obveščeni, razen obeh obtožencev. Ker pa sta bila o seji v redu obveščena, ni bilo ovire, da senat pritožbene seje ne bi opravil (četrti odstavek 378. člena ZKP).

10Kot izhaja iz izreka sodbe je sodišče prve stopnje delno ugodilo premoženjskopravnemu zahtevku oškodovane družbe A. d.o.o. in obtožencema C. C. in Č. Č. naložilo, da je morata nerazdelno plačati 29 mio EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2015 do plačila, v presežku do priglašenega zneska 35,450.476,33 EUR, to je z zneskom 6,450.476,33 EUR pa je oškodovano družbo napotilo na pravdo ter hkrati navedeni znesek po šestem odstavku 245. člena KZ-1, v dobro proračuna Republike Slovenije, vzelo družbi D. S slednjim pa se zagovornika obeh obtožencev in pooblaščenec oškodovane družbe A. d.o.o. ne strinjajo. Menijo, da sta obtoženca s storitvijo predikatnega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti z neodplačnim prenosom v izreku izpodbijane sodbe navedenih blagovnih znamk, glede na opis kaznivega dejanja v obtožnici in sedaj v krivdoreku izpodbijane sodbe, družbo A. d.o.o. dejansko oškodovala za 94,5 mio EUR, medtem, ko vrednost blagovnih znamk v postopku sploh ni bila ugotovljena. Zato bi po stališču pritožnikov moralo sodišče prve stopnje oškodovani družbi A. d.o.o. priznati celotni premoženjskopravni zahtevek v višini 35,450.476,33 EUR.

11Z navedenim pritožbenim stališčem se sodišče druge stopnje ne strinja. Ne gre sicer oporekati pritožnikom, da je spričo dejstva, da izpodbijana sodba temelji na sporazumu o priznanju krivde, sodišče pri odločanju vezano na opis kaznivega dejanja v izreku sodbe, iz katerega pa je pri svoji odločitvi izhajalo tudi sodišče prve stopnje. Vsebina opisa obtožencema očitanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti (v nadaljevanju predikatno kaznivo dejanje), kot je navedeno v izreku sodbe, zajema očitek, da sta si obtoženca s storitvijo tega kaznivega dejanja pridobila vsaj 94,5 mio EUR, vendar na račun vseh v izreku sodbe navedenih blagovnih znamk na škodo družb A. d.o.o. in J. d.d. in ne le na račun blagovnih znamk L. in M., s čimer je bila oškodovana družba A. d.o.o. Prav z nadaljnjim razpolaganjem s tema dvema blagovnima znamkama, pa sta obtoženca ne le izvršila kaznivo dejanje pranja denarja, ampak v okviru tega kaznivega dejanja, po prepričanju sodišča prve stopnje, protipravno premoženjsko korist sicer pridobljeno s predikatnim kaznivim dejanjem še povečala, kar je predmet pritožbeno problematiziranega odvzema zneska 6,450.476,33 EUR v korist proračuna Republike Slovenije, po šestem odstavku 245. člena KZ-1.

12Za odločitev o utemeljenosti pritožbe zoper odločbo o odvzemu zneska 6.450.476,33 EUR, je po presoji sodišča druge stopnje odločilno kolikšen znesek s predikatnim kaznivim dejanjem pridobljene skupne premoženjske koristi v višini 94,5 mio EUR, predstavljata blagovni znamki L. in M. ki sta bili predmet storitve nadaljnjega kaznivega dejanja pranja denarja v problematizirani, v okviru katerega sta bili blagovni znamki najprej zamenjani za zadolžnico v vrednosti 29 mio EUR, ta pa za delnice družbe E. (3,5 % poslovni delež), ob likvidaciji katere v letu 2019, je družba D. iz naslova tega poslovnega deleža, na bančni račun v ... prejela denarni znesek v višini 35.450.476,33 EUR, ki je predmet začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi.

13Sodišče druge stopnje se strinja s prvostopenjskimi zaključki, da je bila vrednost blagovnih znamk L. in M. 29 mio EUR, za kolikor sta bili leta 2014 zamenjani za zadolžnico, kar izhaja že iz opisa kaznivega dejanja, ki sta ga obtoženca s priznanjem krivde potrdila. Zato so povsem neutemeljeni lastni zaključki zagovornika obtoženega C. C., da je državno tožilstvo z navedbo kupnine 29 mio EUR, skušalo zgolj potrditi, da sta si obtoženca s storitvijo predikatnega kaznivega dejanja prilastila veliko premoženjsko korist. Zagovornik namreč poskuša s povsem pavšalnimi navedbami prepričati sodišče, da sta bili blagovni znamki vredni več kot 29 mio EUR, ker da bi oškodovana družba lahko z njihovo prodajo dosegla višjo vrednost, vendar pa je ni, kot to pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, ker je tudi ne bi mogla, saj od prenosa blagovnih znamk na obtoženca, oškodovana družba z njimi ni več mogla razpolagati. Zato tudi po presoji sodišča druge stopnje ni nobenega dvoma, da sta si obtoženca s storitvijo predikatnega kaznivega dejanja, z neodplačnim prenosom blagovnih znamk L. IN M. na njuno ime, pridobila protipravno premoženjsko korist v višini 29 mio EUR, za enak znesek pa je bila na drugi strani, na račun teh dveh blagovnih znamk oškodovana družba A. d.o.o.

14Iz opisa predikatnega kaznivega dejanja v krivdoreku sodbe, na katerega je že večkrat poudarjeno vezano sodišče, povsem jasno izhaja (I. točka izreka), da sta obtoženca protipravno premoženjsko korist pridobila v letu 2011 z neodplačnim prenosom blagovnih znamk družb iz skupine N. v vrednosti 94,5 mio EUR, ko je bilo torej predikatno kaznivo dejanje tudi dokončano. Tedaj je tudi s prenosom blagovnih znamk L. in M. nastala škoda družbi A. d.o.o. v višini 29 mio EUR, kolikor sta bili glede na opis kaznivega dejanja blagovni znamki vredni. Zato sodišče druge stopnje v nobenem pogledu ne dvomi v pravilnost prvostopenjske odločitve, da je oškodovana družba A. d.o.o. upravičena le do povrnitve premoženjskopravnega zahtevka v višini 29 mio EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za kolikor je bila družba oškodovana s storitvijo predikatnega kaznivega dejanja. Tako se je strinjati s prvostopenjskim razlogovanjem, da problematizirani, po šestem odstavku 245. člena ZK-1 družbi D. vzet znesek 6,450.476,33 EUR, ne predstavlja premoženjske posledice izvršitve predikatnega kaznivega dejanja, s katerim je bila družba A. d.o.o. oškodovana za 29 mio EUR in je zato v tej višini upravičena do povrnitve škode, pač pa njeno povečanje z izvršitvijo kaznivega dejanja pranja denarja. V konkretnem primeru gre namreč za dve kaznivi dejanji, saj nadaljnja razpolaganja s premoženjem pridobljenim s predikatnim kaznivim dejanjem (blagovne znamke), pomeni novo kaznivo dejanje, ki po objektivni in subjektivni plati predstavlja drugo kriminalno količino kot je zajeta v predikatnem kaznivem dejanju. Premoženjska korist iz prvega kaznivega dejanja v tem primeru sicer pridobi lastnost predmeta novega kaznivega dejanja pranja denarja, za katerega zakon določa obvezni odvzem po šestem odstavku 245. člena KZ-1. Ko pa sta, tako kot v konkretnem primeru, v koliziji dve obveznosti, in sicer odvzem premoženjske koristi pridobljene s storitvijo predikatnega dejanja ali odvzem premoženja v zvezi s kaznivim dejanjem pranja denarja, storilec pa je spoznan za krivega obeh kaznivih dejanj, je sodna praksa že zavzela stališče, da se storilcu vzame le premoženjska korist pridobljena s predikatnim kaznivim dejanjem. Ker pa se v skladu z določbo prvega odstavka 76. člena KZ-1 ukrep odvzema premoženjske koristi napram premoženjskopravnemu zahtevku vedno uporabi kot subsidiarni ukrep, je prvo sodišče oškodovani družbi A. d.o.o. utemeljeno priznalo premoženjskopravni zahtevek v višini 29 mio EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

15Kot izhaja iz 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, ki v tem delu pritožbeno ni problematizirana, je prvo sodišče pri svoji odločitvi izhajalo iz določb Obligacijskega zakonika glede odškodninske odgovornosti za namerno povzročeno škodo in zaključilo, da sta obtoženca s predikatnim kaznivim dejanjem oškodovani družbi A. d.o.o. povzročila škodo v priznanem obsegu premoženjskopravnega zahtevka. Enake civilnopravne podlage za presojo preostalega premoženjskopravnega zahtevka in sicer v višini 6,450.476,33 EUR novonastale premoženjske koristi, pa ni najti, saj s storitvijo kaznivega dejanja pranja denarja družbi A. d.o.o. ni nastala škoda, takšnega namena (oškodovanja družbe A. d.o.o.) pa tudi obtoženca nista imela pri storitvi kaznivega dejanja pranja denarja, pač pa prikriti izvor premoženja - blagovnih znamk, ki sta jih pridobila s kaznivim dejanjem, kot to izhaja iz opisa tega kaznivega dejanja. Tega pa ne spremeni v pritožbi zatrjevano dejstvo, da pri pravnih dejanjih v okviru kaznivega dejanja pranja denarja ni šlo za samostojne pravne posle, ampak med seboj povezana pravna dejanja s ciljem prenesti blagovne znamke iz obtoženih (ki sta jih vendarle pridobila na nezakonit način!) na družbo O. v zameno za poslovni delež v družbi E., s čimer poskušajo pritožniki dokazati zgolj to, da je oškodovana družba A. d.o.o. upravičena tudi do zneska 6,450.476,33 EUR, vendar glede na prejšnja izvajanja povsem neuspešno. Čeprav sta bili predmet pranja denarja blagovni znamki L. IN M. in ne denar, pa je blagovni znamki, kot že navedeno, mogoče ovrednotiti (29 mio EUR) in s tem določiti premoženjsko korist, ki sta jo z neodplačnim prenosom teh dveh blagovnih znamk na svoje ime, obtoženca pridobila s storitvijo predikatnega kaznivega dejanja. Zato je za presojo višine protipravne premoženjske koristi pridobljene s tem kaznivim dejanjem, na račun blagovnih znamk M. in L., nerelevantno, da s kasnejšo zamenjavo blagovnih znamk za zadolžnico v vrednosti 29 mio EUR, obtoženca še nista prejela kupnine in da zadolžnica ni samostojni pravni posel. Kot je bilo že navedeno, sta se obtoženca s predikatnim kaznivim dejanjem okoristila že s samo neodplačno pridobitvijo blagovnih znamk. Res pa je, da sta obtoženca kasneje blagovni znamki L. in M. zamenjala za zadolžnico, na kar sta kot prejemnico zadolžnice imenovala družbo D., ki je zadolžnico zamenjala za 3,5 % poslovni delež družbe E. vendarle pa iz opisa kaznivega dejanja nedvomno izhaja, da je družba D. oziroma njena pooblaščenka obtožena Č. Č., 3,5 % poslovni delež družbe E., zamenjala za zadolžnico v vrednosti 29 mio EUR in nič več. Dejstvo, da je štiri leta kasneje ob likvidaciji družbe E., družba D. na račun 3,5 % poslovnega deleža likvidirane družbe, prejela namesto 29 mio EUR, kolikor je znašal njen vložek, dejansko prejela 35,450.476,33 EUR, potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da razlika 6,450.476,33 EUR predstavlja dobiček oziroma profit, ki je bil ustvarjen z investiranjem zadolžnice v vrednosti 29 mio EUR, torej premoženjska korist pridobljena s kaznivim dejanjem pranja denarja.

16Tega zneska pa ni mogoče šteti kot predmet tega kaznivega dejanja, ki se lahko odvzame po šestem odstavku 245. člena KZ-1 (ki ima pravno podlago v tretjem odstavku 73. člena KZ-1 - varnostni ukrep odvzem predmetov), saj gre za novo premoženjsko korist, v smislu prvega odstavka 74. člena KZ-1 ki jo je treba odvzeti kot tako. Prvo sodišče pa je ob sicer pravilnem razlogovanju v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da znesek 6,450.476,33 EUR predstavlja s kaznivim dejanjem pranja denarja pridobljeno protipravno premoženjsko korist, ki jo prejemnik družba D. ne sme obdržati ter jo je potrebno zato vzeti v dobro državnega proračuna, v izreku pomotoma zapisalo napačno določbo Kazenskega zakonika in sicer šesti odstavek 245. člena KZ-1, namesto pravilno po 74. in 75. členu KZ-1, kar je v izreku sodbe korigiralo sodišče druge stopnje.

17Vsekakor pa odločitev sodišča, da s presežkom premoženjskopravnega zahtevka v višini 6,450.476,33 EUR oškodovano družbo A. d.o.o. napoti na pravdo, ta znesek pa odvzame družbi D. v korist proračuna Republike Slovenije, ni nepravilna in v nasprotju s 74. in 75. ter 76. členom KZ-1, kot to navajata zagovornika in pooblaščenec oškodovane družbe A. d.o.o., ko v zvezi s tem uveljavljajo kršitev kazenskega zakona iz petega odstavka 372. člena ZKP. V podkrepitev tega pa navajajo zgolj lasno stališče, da sta obtoženca s storitvijo predikatnega kaznivega dejanja povzročila 94,5 mio EUR škode, iz česar da bi moralo izhajati tudi sodišče prve stopnje in na tej podlagi oškodovani družbi priznati celotni premoženjskopravni zahtevek. V zvezi s tem citirajo tudi odločbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 76/2010 in I Ips 34619/2011-416 iz katerih izhaja, da sodišče oškodovanca ne sme napotiti na pravdo, če je višina škode tudi zakonski znak kaznivega dejanja, iz vsebine katerih pa izhaja povsem drugačno in z obravnavano zadevo neprimerljivo dejansko stanje, ko problematizirani znesek 6,450.476,33 ne predstavlja dela, sicer celotnega oškodovanja v znesku 94,5 mio EUR, pač pa novo korist pridobljeno s kaznivim dejanjem pranja denarja, kot je bilo že predhodno navedeno. Zato drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje pooblaščenec oškodovane družbe A. d.o.o. ne more doseči niti s sklicevanjem na 316. člen Zakon o pravdnem postopku (ZPP), po katerem mora sodišče pripoznanemu zahtevku brez nadaljnje obravnave ugoditi, če gre za zahtevek, s katerim stranke lahko razpolagajo, med te pa spada tudi odškodninski zahtevek. V zvezi s tem opozarja, da sta oba obdolženca v celoti pripoznala premoženjskopravni zahtevek oškodovanca v višini 35,450.476,33 EUR.

18Pri tem pooblaščenec povsem prezre drugi odstavek 316. člena ZPP in 3. člen ZPP. Slednji določa, da lahko stranke prosto razpolagajo z zahtevki (se odpovejo zahtevku, pripoznajo nasprotnikov zahtevek in se poravnajo) razen, če razpolaganje nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom Tedaj sodišče takšnega razpolaganja ne prizna. V konkretnem primeru pa se s strani oškodovane družbe A. d.o.o. postavljen premoženjskopravni (odškodninski) zahtevek dejansko nanaša na protipravno pridobljeno premoženjsko korist, s katero pa ta družba ni bila oškodovana in zato ugotovljena kazenska odgovornost obtožencev za kaznivo dejanje pranja denarja, nima takšne civilnopravne (odškodninske) posledice, kot jo uveljavlja pooblaščenec oškodovane družbe. Ker pa se tudi po presoji sodišča druge stopnje, premoženjskopravni zahtevek v na pravdo napotenem delu, nanaša na protipravno premoženjsko korist, katero sodišče odvzame obvezno in po uradni dolžnosti ter brez predloga državnega tožilca, s katero pa stranke ne morejo razpolagati-pripoznati, v smislu prvega odstavka 316. člena ZKP in ostalih, v pritožbi pooblaščenca oškodovane družbe, navedenih določb Obligacijskega zakonika. Zato pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, ki je oškodovano družbo A. d.o.o. s premoženjskopravnih zahtevkom v tem delu (6,450.476,33) napotilo na pravdo, navedeni znesek pa odvzelo družbi D. , kot protipravno premoženjsko korist pridobljeno s kaznivim dejanjem. V tem primeru, ko družba A. d.o.o. s kaznivim dejanjem pranja denarja ni bila oškodovana, subsidiarnost instituta odvzema premoženjske koristi nasproti premoženjskopravnemu zahtevku, ne velja.

19Nobene pravne podlage pa ni za to, da bi se iz zneska 6,450.476,33 EUR, ki je sicer zavarovan na računu družbe E., oškodovani družbi A. d.o.o. izplačale zamudne obresti, ki jih je sicer sodišče naložilo v plačilo obtožencem od glavnice 29 mio EUR, za kar se v pritožbi zavzema pooblaščenec. Takšna odločitev bi namreč pomenila, da bi obtoženca del svoje obveznosti (zamudne obresti) do družbe A. d.o.o. iz naslova storitve predikatnega kaznivega dejanja, plačala kar iz nezakonito pridobljene premoženjske koristi, ki sta jo je z izvršitvijo drugega kaznivega dejanja - pranja denarja, pridobila družbi D. Zato v pritožbi citirana določba o vračunavanju obresti in stroškov po 288. členu OZ, v tem primeru ne pride v upoštev.

20Na drugačno presojo pa ne more vplivati niti v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da naj bi bilo premoženjsko stanje obdolžencev prenizko, da bi lahko iz njega plačala vse svoje obveznosti iz tega kazenskega postopka (stransko denarno kazen, odvzem premoženjske koristi in stroške postopka.), kar je pri odločitvi o premoženjskopravnem zahtevku povsem nerelevantno.

21Sodišče druge stopnje se prav tako strinja s prvostopenjsko utemeljitvijo napotitve na pravdo B. d.d. (v nadaljevanju B. d.d.), ki zoper vse tri obtožence (tudi ločeno obsojenega P. P.) uveljavlja premoženjskopravni zahtevek iz naslova 10,04 % deleža, ki B. d.d. pripada iz naslova poplačila terjatev, oziroma kolikor znaša njen upravičen delež na neplačanem delu kupnine iz družbe L. d.o.o. Svojo odločitev je prvo sodišče razumno utemeljilo z razlogi, ki prepričajo tudi sodišče druge stopnje, in sicer zato, ker izhajajoč iz opisa obtožencema očitanega predikatnega kaznivega dejanja izhaja, da sta bili s tem dejanjem oškodovani družbi A. d.o.o in J. d.d. (sedaj d.o.o) in ne B. d.d. Slednji glede na opis kaznivega dejanja torej ni bila prekršena njena premoženjska korist in se v opisu kaznivega dejanja tudi ne zatrjuje, da bi bila kakorkoli oškodovana. Da je sodišče vezano na opis kaznivega dejanja, pa priznava v pritožbi tudi pooblaščenec B. d.d., ko del pritožbe namenja tudi nestrinjanju z državno tožilskim opisom obtožencema očitanih kaznivih dejanj, sedaj zajetih v izpodbijani sodbi in v nadaljevanju tudi zaključi, da navedene napake sedaj ni mogoče več sanirati. Nadaljnje pritožbene navedbe, s katerimi pooblaščenec utemeljuje vloženi premoženjskopravni zahtevek, ki da izvira iz v letu 2011 sklenjenega Sporazuma o reprogramiranju terjatev, med B. d.d. in preostalimi bankami in finančnimi upnicam na eni strani in z družbami N. ter Č. Č. in C. C. na drugi strani, pa samo potrjujejo pravilnost prvostopenjske odločitve o napotitvi B. d.d. s premoženjskopravnim zahtevkom na pravdo. Prvo sodišče je namreč v utemeljitev svoje odločitve pravilno navedlo tudi to, da uveljavljanje plačila deleža, ki naj bi B. d.d. pripadal iz naslova poplačila terjatev oz. deleža na neplačanem delu kupnine za družbo L. d.o.o. in zagotovitve enakopravne obravnave upnikov, temelji na pravno poslovno razmerje med B. d.d. na eni strani in katerokoli družbo iz N., zoper katere lahko naslovi svoj zahtevek.

22Pooblaščenec B. d.d. pa ravno tako ne more doseči pritožbenega uspeha z lastnimi ugotovitvami, češ da ni podana identiteta med izrekom sodbe in izrekom priznanega premoženjskopravnega zahtevka družbi A. d.o.o., ker da v izreku sodbe ni nikjer ugotovljeno, da bi obtoženca to družbo oškodovala za 29 mio EUR, zaradi česar bi po njegovem moralo sodišče odvzeti celotno zavarovano premoženjsko korist v znesku 35,450.476,33 EUR.

23Že iz izpodbijane sodbe in predhodnih ugotovitev v tej sodbi, namreč povsem jasno izhaja, da je bila (in kako) na podlagi opisa kaznivega dejanja ugotovljena škoda družbe A. d.o.o., v višini 29 mio EUR, ki je nastala s storitvijo predikatnega kaznivega dejanja, zaradi česar je v tem obsegu tej družbi prvo sodišče utemeljeno priznalo premoženjskopravni zahtevek in zakaj jo je v preostalem delu napotilo na pravdo, presežek pa odvzelo v dobro proračuna. Zato je pritožbeni predlog pooblaščenca B. d.d., da se celotni zavarovani znesek 35,450.476,33 EUR družbi D. odvzame in s tem omogoči, da se na podlagi tretjega odstavka 76. člena ZKP vsi upniki pravično in sorazmerno poplačajo iz odvzete koristi, povsem neutemeljen.

Glede razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje

24Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po 74. in 75. členu KZ-1 obtožencema naložilo, da morata v dobro državnega proračuna plačati vsak znesek 121.190,00 EUR. V razlogih sodbe je pojasnilo, da gre za protipravno premoženjsko korist pridobljeno v okviru pranja denarja, ko sta davčnim organom prikazal, da sta znamki L. in M. prodala za 179.380,00 EUR in ko sta na svoja bančna računa prejela skupaj 63.000,00 EUR, kar sta slovenskim davčnim organom prikazala kot kupnino za prenos znamk. Pri tem se je sodišče oprlo na podatke v spisu, od katerih je navedlo listne številke 620 in 622 ter odločbo Finančne uprave Republike Slovenije. Teh dokazov pa v okviru dokaznega postopka na glavni obravnavi (narok za izrek kazenske sankcije) ni izvedlo, s tem pa kršilo načelo kontradiktornosti (16. člen in 17. člen ZKP), in v posledici tega tudi pravico do izjave obtoženih do vseh dejstev in okoliščin, ki so podlaga za odločitev v kazenskem postopku, kar v pritožbah utemeljeno uveljavljata zagovornika obeh obtoženih. Sodišče namreč lahko opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni 0bravnavi (prvi odstavek 255. člena ZKP). Ker v konkretnem primeru sodba temelji na dokazih, ki na glavni obravnavi sploh niso bili izvedeni, kar je v tem delu vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, je bilo v tem delu potrebno ugoditi pritožbi obeh zagovornikov in izpodbijano sodbo glede odvzema premoženjske koristi po 74. in 75. členu KZ-1, razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker je bila izpodbijana sodba v tem delu obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka, zaradi katere je bilo potrebno ta del sodbe razveljaviti, se sodišče druge stopnje ni opredeljevalo do preostalih pritožbenih navedb zagovornikov obeh obtožencev v delu, ki se nanaša na razveljavljeni del sodbe.

25V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje, ob doslednem spoštovanju določila prvega odstavka 355. člena ZKP, ko bo za odločitev o odvzemu premoženjske koristi obtožencem v znesku 121.190,00 EUR, izvedlo vse relevantne dokaze in obtožencema dalo možnost, da se do njih opredelijo, lahko sprejelo ponovno odločitev o tem pravnem institutu.

26Glede na vse navedeno, je sodišče druge stopnje v preostalem delu pritožbi zagovornika, pritožbi pooblaščencev oškodovane družbe A.d.o.o. in B. d.d. pa v celoti, zavrnilo kot neutemeljeni.

27Ker družbi A. d.o.o. in B. d.d. s pritožbo nista uspeli, sta dolžni plačati sodno takso za zavrnitev pritožbe, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje, po pravnomočnosti te sodbe.