VSM Sodba VI Kp 9514/2025

I. Pritožba zagovornikov obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega A. A. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje z uvodoma navedeno sodbo, po sprejetem sklenjenem sporazumu s Specializiranim državnim tožilstvom Republike Slovenije (v nadaljevanju SDT), obdolženega A. A. pod točko I. izreka spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi in postopki v športu ter predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in pod točko II. izreka storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi in postopki v športu ter predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Na podlagi tretjega odstavka 186. člena KZ-1 v zvezi z 2. točko drugega odstavka 51. člena KZ-1 mu je izreklo kazen tri leta in šest mesecev zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja in čas, prebit v priporu, to je od dne 1. 2. 2024 od 12.02 dalje. Na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 je prepovedano drogo odvzelo, in sicer 99,66 g kokaina in 3.002,5 g amfetamina (točka I. 1. (A. VI. 1) izreka), 99,54 g kokaina in skupno 2.978,84 g amfetamina (točka I. 2. (A. VI. 2) izreka), 598,43 g kokaina (točka I. 4. (A. VI. 4) izreka), 1.983,64 g konoplje, 99,64 g kokaina, 1,95 g MDMA (točka I. 5. (A. VI. 5) izreka) in 69,37 g konoplje (točka II. izreka). Na podlagi 74. člena KZ-1 v zvezi s prvim in petim odstavkom 75. člena KZ-1 je obdolženemu odvzelo tudi premoženjsko korist v znesku 16.433,33 EUR, ga je pa glede na določbo četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo so se pritožili zagovorniki obdolženega zaradi odločbe o odvzemu premoženjske koristi in kršitve kazenskega zakona, s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni v delu, ki se nanaša na povrnitev protipravno pridobljene premoženjske koristi.

3Pritožbeno sodišče je o seji in sestavi senata obvestilo obdolženega in njegove zagovornike, kot so slednji predlagali v pritožbi, v skladu s prvim odstavka 378. člena ZKP, pa tudi pritožbeni oddelek Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru. Dne 23. 4. 2025 so zagovorniki na pritožbeno sodišče naslovili zahtevo za izločitev predsednice senata B. B. in sodnice članice senata C. C., ki pa je bila po podanih izjavah izločanih višjih sodnic v skladu s tretjim odstavkom 42. člena ZKP z dne 24. 4. 2025, s sklepom predsednika Višjega sodišča v Mariboru Su 197/2025 dne 8. 5. 2025 zavrnjena. Dne 15. 5. 2025 je tako bila opravljena pritožbena seja po četrtem odstavku 378. člena ZKP, katere sta se udeležila zagovornik in obdolženi, priveden iz Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča v celoti soglaša, jih dosledno povzema in se na ponujeno razlogovanje za odločitev o obveznem odvzemu premoženjske koristi v zaobid nepotrebnemu ponavljanju dosledno sklicuje, k navedbam zagovornikov pa pojasnjuje:

6Jedro graje izpodbijane odločbe izreka o odvzemu premoženjske koristi ter tozadevno pritožbeno poudarjene prekoračitve kazenskega zakona je v trditvi zagovornikov obtoženega, da je sodišče prve stopnje z odločbo o odvzemu premoženjske koristi prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Opozarjajo, da je naložilo odvzem obtoženim, ki so dejanje storili kolektivno, pri čemer pa ni določeno, za koliko je bil vsak od soobtoženih dejansko obogaten. Smatrajo, da je v tem delu prvostopenjsko sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Kot nesprejemljivo izpostavljajo točko 9 obrazložitve izpodbijane sodbe in odločitev, da je obtoženi A. A. dolžan povrniti protipravno premoženjsko korist, ki jo je sodišče prve stopnje v skladu z osnovnimi matematičnimi pravili izračunalo po solidarnih deležih, od katerih je na v hudodelski združbi najnižje pozicioniranega obtoženca (v vlogi dobavitelja in tudi kurirja) odpadlo bodisi 1/3 bodisi 1/4 ugotovljenega plačila prepovedane droge oz. izročenega denarja soobtoženim, brez da bi določilo, za koliko je bil vsak dejansko obogaten. Obenem pojasnjujejo, da pa je iz opisov kaznivih dejanj razvidno, da obtoženi A. A. ni bil neposredni prejemnik plačila, ki ga je za nakupe izročil tajni delavec policije, temveč je bil denar izročen organizatorjema. Tako ni znano, niti prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo, za koliko je dejansko bil vsak od obtoženih obogaten, in ali sta organizatorja obtoženemu A. A. sploh izročila denar, da bi lahko uspešno zatrjevali pridobitev protipravne koristi. Zato izrazijo prepričanje, da je sodišče prve stopnje v skladu z načelom materialne resnice iz 17. člena ZKP z namenom ugotovitve obsega in razpršenosti premoženjske koristi zavezano izvesti dokazni postopek, še sploh glede na splošno znano dejstvo, da v hierarhiji hudodelske združbe višje pozicionirani člani pridobivajo višje koristi.

7Vendar zagovornikom ne gre pritrditi, saj skozi izpodbijanje prvostopenjske odločitve ter prezentaciji lastnih dejanskih in pravnih zaključkov v razmerju do vprašanja odvzema premoženjske koristi prezrejo bistvo instituta pogajanj in sporazumevanja o priznanju krivde. Najprej skozi pritožbeni poudarek zaobidejo dejstvo, da sodobne pravne države v kazenske postopke uvajajo rešitve, ki sledijo enemu od temeljnih ciljev, ki je v tem, da sodišče o vsaki obtožbi odloči s pravično sodbo v razumnem roku. In prav temu cilju je namenjena zakonska možnost sklenitve sporazuma o priznanju krivde. ZKP res določa, da se premoženjska korist, ki je bila dosežena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, v kazenskem postopku ugotavlja po uradni dolžnosti (prvi odstavek 499. člena ZKP) in da morajo sodišče in drugi organi, pred katerimi teče kazenski postopek, med postopkom zbirati dokaze in raziskovati okoliščine, ki so pomembne za ugotovitev premoženjske koristi (drugi odstavek 499. člena ZKP). V zvezi s citiranimi določbami ZKP tako sicer velja, da v kolikor protipravno pridobljena korist (kot v danem primeru) ni zakonski znak kaznivega dejanja, se njena pridobitev in višina ugotavljata posebej, pri čemer sodišče obdolženemu odvzame premoženjsko korist samo, če zanesljivo, z enako stopnjo prepričanja, kot velja za odločbo o krivdi, ugotovi, da jo je obdolženi s kaznivim dejanjem ali zaradi njega sploh pridobil.¹ Drugače pa je v primeru sporazumevanja o priznanju krivde. Medtem ko so morala prvostopenjska sodišča pred uveljavitvijo novele ZKP-K (z začetkom veljavnosti dne 15. 5. 2012) tudi za primer obdolženčevega priznanja krivde izvajati še druge dokaze, saj jih niti popolno priznanje krivde ni odvezalo dolžnosti izvedbe celotnega dokaznega postopka,² po uveljavitvi novele ZKP-K sodišče prve stopnje v primeru sprejema sporazuma o priznanju krivde, ki ga obtoženi sklene z državnim tožilcem, nadaljnjega dokaznega postopka ni več dolžno izvajati. Sprejetju sporazuma o priznanju krivde za obtoženega tako sledi zgolj skrajšani oziroma poenostavljeni postopek, ko prvostopenjsko sodišče izvede le še narok za izrek kazenske sankcije, na katerem pa ne ugotavlja več dejstev in okoliščin priznanega kaznivega dejanja, marveč na podlagi prostovoljnega, jasnega, popolnega in dokazno odprtega priznanja krivde obtoženemu izreče obsodilno sodbo (za prim. odločitev VSRS I Ips 23116/2023 z dne 20. 2. 2025).

8Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na opis inkriminiranih dejanj, ki bremenijo obtoženega A. A. v izreku izpodbijane sodbe, za odločitev o odvzemu premoženjske koristi v znesku 16.433,33 EUR imelo tehtno podlago. Pri tem je posebej opozoriti, da pri kaznivem dejanju po 186. členu KZ-1 pridobitev protipravne premoženjske koristi niti ni zakonski znak kaznivega dejanja, zato tudi ni treba, da bi bila v konkretnih opisih obdolženemu očitanih dejanj eksplicitno navedena. Ne glede na to pa je iz točke 9 obrazložitve razlogov izpodbijane sodbe razvidno, da se je sodišče prve stopnje pri pritožbeno problematizirani odločitvi zanesljivo oprlo na ugotovljeno in priznano pravno nevzdržno ravnanje obtoženega v hudodelski združbi (z ločeno obravnavanimi D. D., E. E., F. F., G. G. in H. H., katerih krivda v tem postopku ni dokazana) v dneh 27. 8. 2022, 7. 10. 2022, 7. 3. 2023 in 12. 7. 2023.

9Trditev zagovornikov o prvostopenjski solidarni naložitvi odvzema premoženjske koristi obtoženemu A. A. napram ostalim soobtoženim ni točna. Solidarni odvzem premoženjske koristi namreč v pravni posledici kaznivega dejanja pomeni, da vsi obdolženi štejejo za solidarne dolžnike, zaradi česar jim sodišče prve stopnje naloži skupno odgovornost in lahko torej od kateregakoli izmed njih izterja celoten znesek, medtem ko preostali nato deleže medsebojno poračunajo. Takšna odločitev bi bila v primerjavi s prvostopenjsko sprejeto obtoženemu v škodo. Iz izpodbijane prvostopenjske sodbe pa tudi ne izhaja in iz procesnega gledišča niti ni možna, saj je bil iz razloga sklenitve sporazuma o priznanju krivde, ki sta ga dne 20. 12. 2024 sklenila okrožni državni tožilec in obdolženi A. A., kazenski postopek zoper slednjega iz kazenskega spisa X K 6922/2024 izločen in zanj otvorjen nov kazenski spis X K 9514/2025, medtem ko so obtoženi D. D., E. E., F. F., G. G. in H. H. obravnavani ločeno, njihova krivda pa v tem postopku ni niti presojana, še manj dokazana.

10Določno prvostopenjsko opredelitev, za koliko je bil vsak od soobtoženih, ki naj bi kaznivo dejanje storili kolektivno, dejansko obogaten, zagovorniki pogrešajo neutemeljeno. V kritiziranju uporabe osnovnih matematičnih pravil, ko je sodišče prve stopnje razumno obrazložilo, da je na obtoženega odpadlo bodisi 1/3 bodisi 1/4 ugotovljenega plačila prepovedane droge oziroma izročenega denarja soobtoženim, prezrejo ključno, tj. postopkovno poenostavitev oziroma skrajšanje kazenskega postopka na način, da sodišče prve stopnje po sklenitvi sporazuma o priznanju krivde zgolj preveri med obtoženim in državnim tožilcem sklenjeni sporazum o priznanju krivde,³ kar je v danem primeru tudi storilo.

11Poleg tega ne gre zanemariti dejstva, da vsebina zapisnika o predobravnavnem naroku z dne 7. 2. 2025 nedvoumno razkriva, da je sodišče prve stopnje sporazum o priznanju krivde za obtoženega A. A. z dne 20. 12. 2024 sprejelo šele po tem, ko so obdolženi, zagovornik in državni tožilec podali izjavo, da vztrajajo pri sklenjenem sporazumu priznanja krivde, da je to njihova volja, pri čemer je obtoženi na izrecno vprašanje predsednice senata izjavil, da ga k sklenitvi sporazuma ni nihče silil, da ga je sklenil prostovoljno, ter da se zaveda, da je njegovo priznanje krivde nepreklicno. Potem ko ga je predsednica senata izprašala o temeljnih dejstvih in poteku kaznivega dejanja oziroma posamičnih dejanj v sklopu kaznivega dejanja, je obtoženi navedel, da prizna, da je kaznivo dejanje ter vsa posamična dejanja v njegovem sklopu storil tako, kot je zanj navedeno v obtožnici, in da se je zavedal, da je bil pri dejanju pod točko A. VI. bil del hudodelske združbe. Sodišče prve stopnje je tako šele po tem ugotovilo, da je sporazum v skladu z določbami 450.a, 450.b in 450.c člena ZKP in da je obdolženi razumel naravo in posledice danega priznanja, kot tudi, da je bilo priznanje dano prostovoljno in je jasno, popolno ter podprto s taksativno naštetimi dokazi v spisu.

12V danem primeru ni bilo nobene ovire, da bi zagovorniki kot prava vešča stranka vsaj v okviru predobravnavnega naroka lahko podali morebitne pripombe ali dokazne predloge v zvezi s sicer z logično pričakovanim ukrepom odvzema protipravne premoženjske koristi (ki obligatorno že na podlagi zakona sledi obsodilni sodbi), pa tega niso storili. Nasprotno skozi pritožbeno poudarjanje 17. člena ZKP nekritično zanemarjajo dejstvo, da je z institutoma sklenitve sporazuma o priznanju krivde in predobravnavnega naroka slovenski zakonodajalec (in ne prvostopenjsko sodišče) od načela iskanja materialne resnice deloma odstopil. Posledično se pritožbeno izpostavljene okoliščine o hierarhični poziciji obtoženega A. A. kot "zgolj" dobavitelja oziroma kurirja v kriminalni združbi glede na predhodno predstavljeno razlogovanje pokažejo za odvečne in kot takšne ne morejo vzdržati kot podlaga za drugačno odločitev sodišča prve stopnje o odvzemu premoženjske koristi od sprejete.

13Vrhovno sodišče RS je v dosedanji praksi že presodilo, da sodišče obtoženega ni dolžno poučevati o obveznosti odvzema premoženjske koristi, ker je to posledica, ki sledi po sili zakona obsodilni sodbi, v kateri je bilo ugotovljeno kaznivo dejanje, s katerim ali zaradi katerega je bila pridobljena premoženjska korist.⁴ V konkretnem primeru torej ni šlo za t.i. sodbo presenečenja, saj je prvostopenjsko sodišče priznanje obtoženega pravilno vrednotilo izključno v povezavi z listinami v spisu. Res pa ni pri tem v skladu z načelom neposrednosti spremljalo izvajanje dokazov in ocenjevalo njihovo dokazno vrednost. Priznanje krivde obtoženega ima namreč od novele ZKP-K drugačno vrednost, česar zagovorniki v pritožbenih poudarkih ne upoštevajo.

14Glede na določbo drugega odstavka 450.b člena ZKP odvzem s kaznivim dejanjem pridobljene koristi, razen način odvzema, ne more biti predmet sporazuma o priznanju krivde. O tem vprašanju odloči sodišče prve stopnje na naroku za izrek kazenske sankcije (285.č člen ZKP), v okviru katerega pa je obtoženi v izjavi zgolj povedal, da mu je bil zasežen denar, ki ni njegov, temveč od avtomehanične delavnice I. d.o.o., in razložil, da v zvezi s tem obstajajo tudi računi. Toda procesnega zasega predmetov, tj. posameznih denarnih zneskov, ki se morajo po zakonu vzeti ali ki utegnejo biti dokazilo v kazenskem postopku (220. člen ZKP) in z višino odvzete premoženjske koristi ne sovpadajo, nikakor ne gre enačiti s pritožbeno izpodbijano materialno odločitvijo, temelječo na podlagi 74. v zvezi s prvim in petim odstavkom 75. člena KZ-1.

15Ker pritožbeno sodišče, ko je izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkušalo tudi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), ni ugotovilo kršitev zakona, je o pritožbi zagovornikov obdolženega odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

16Iz istih razlogov, kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženega oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, ki bi jo moral plačati zaradi neuspešne pritožbe (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

¹ Tako tudi sodba VSL VI Kp 17985/2016 z dne 31. 8. 2016.
² Povzeto po Bergant K. v Šepec M. (ur.), Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Lexpera, Ljubljana 2023, str. 253 do 283.
³ Več o tem Tratnik Zagorac A., Pogajanja o priznanju krivde v kazenskem postopku, GV Založba, Ljubljana 2014, str. 104 do 123.
⁴ Sodbi VSRS I Ips 11937/2014 z dne 7. 4. 2016 in I Ips 8807/2017 z dne 6. 6. 2019.