499. člen ZKP

Predmet sporazuma o priznanju krivde ne more biti odvzem premoženjske koristi, razen način odvzema. V kazenskopravni očitek prilastitve tujih premičnih stvari je že pojmovno vključen očitek premoženjske obogatitve (so)storilcev. Ker so bile vloge sostorilcev pri izvršitvi kaznivega dejanja primerljive, je razumno sklepati, da so bili protipravno obogateni v enakih delih.

Glede dokaznega standarda pri ugotavljanju premoženjske koristi, ko ta ni del opisa kaznivega dejanja, po stališču pravne teorije zadošča že uporaba civilnopravnega dokaznega standarda - standarda pretežne verjetnosti.

Medtem ko so morala prvostopenjska sodišča pred uveljavitvijo novele ZKP-K (z začetkom veljavnosti dne 15. 5. 2012) tudi za primer obdolženčevega priznanja krivde izvajati še druge dokaze, saj jih niti popolno priznanje krivde ni odvezalo dolžnosti izvedbe celotnega dokaznega postopka, po uveljavitvi novele ZKP-K sodišče prve stopnje v primeru sprejema sporazuma o priznanju krivde, ki ga obtoženi sklene z državnim tožilcem, nadaljnjega dokaznega postopka ni več dolžno izvajati. Sprejetju sporazuma o priznanju krivde za obtoženega tako sledi zgolj skrajšani oziroma poenostavljeni postopek, ko prvostopenjsko sodišče izvede le še narok za izrek kazenske sankcije, na katerem pa ne ugotavlja več dejstev in okoliščin priznanega kaznivega dejanja, marveč na podlagi prostovoljnega, jasnega, popolnega in dokazno odprtega priznanja krivde obtoženemu izreče obsodilno sodbo.

Odvzem premoženjske koristi že v načelu predstavlja odvzem čistega presežka premoženja, pridobljenega s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, zato za obtoženca ne sme pomeniti nalaganja večjega materialnega bremena. Po drugem odstavku 499. člena ZKP mora (tudi) sodišče med kazenskim postopkom zbrati dokaze in raziskati okoliščine, ki so pomembne za ugotovitev protipravne premoženjske koristi. Zgolj če bi bilo ugotavljanje (višine) premoženjske koristi povezano z nesorazmernimi težavami ali če bi se zaradi tega postopek preveč zavlekel, je znesek premoženjske koristi mogoče odmeriti po prostem preudarku (501. člen ZKP). Sledeč petem odstavku 75. člena KZ-1 pa se, če je premoženjsko korist pridobilo več oseb skupaj, odvzame vsaki osebi delež, ki ga je pridobila; če se ta delež ne more natančneje ugotoviti, ga sodišče določi ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve.

Sodišče obstoj premoženjske koristi, ki je bila dosežena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, ugotavlja po uradni dolžnosti (prvi odstavek 499. člena ZKP). Če sodišče ugotovi, da je bila s kaznivim dejanjem ali zaradi njega pridobljena premoženjska korist, je odvzem take koristi obligatoren. Odsotnost tožilčevega predloga za odvzem premoženjske koristi oziroma obtoženkino priznanje krivde, na navedeno dolžnost sodišča ne vplivata. Nekatere situacije terjajo, da se premoženjska korist odvzame po tako imenovanem bruto principu oziroma, da se določena premoženjska vlaganja storilca pri oceni premoženjske koristi ne upoštevajo. Stroški, vloženi v storitev kaznivega dejanja, kot so stroški za nakup droge, ki že sam po sebi predstavlja storitev kaznivega dejanja, se ne odštevajo, zato jih pri oceni višine premoženjske koristi ni mogoče priznati.

V kolikor protipravno pridobljena korist ni zakonski znak kaznivega dejanja, se njena pridobitev in višina ugotavljata posebej, pri čemer sodišče obdolženemu odvzame premoženjsko korist samo, če zanesljivo, z enako stopnjo prepričanja, kot velja za odločbo o krivdi, ugotovi, da jo je obdolženi s kaznivim dejanjem ali zaradi njega sploh pridobil. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje glede na opis dejanja (neupravičeno zaradi nadaljnje prodaje ali dajanja v promet hranil substance, ki so razvrščene kot prepovedane droge) izreka izpodbijane sodbe ni imelo podlage za zaključek, da si je obdolženi z inkriminiranim dejanjem dejansko pridobil tudi protipravno premoženjsko korist, niti se to v opisu dejanja ne zatrjuje. Pri kaznivem dejanju po 186. členu KZ-1 pridobitev protipravne premoženjske korist ni zakonski znak kaznivega dejanja, zato tudi ni potrebno, da bi bila v konkretnih opisih obdolženemu očitanih dejanj navedena. Vendar pa mora sodišče pri kaznivih dejanjih, ko pridobitev premoženjske koristi ni zakonski znak kaznivega dejanja, le-to ugotavljati posebej in zanesljivo ugotoviti, ali je bila s kaznivim dejanjem oziroma zaradi njega sploh pridobljena. Višja d

Iz vsebine Ustavne odločbe, na katero se sklicuje tudi pritožnik, in ko ta odločba povzema tudi uveljavljeno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, je moč zaključiti, da zgolj dejstvo, da isti sodnik, ki je sodil že soobtožencem in ki kasneje sodi tudi obtožencu istega kaznivega dejanja iz istega historičnega dogodka, samo po sebi ne pomeni kršitve objektivnega vidika nepristranskosti, če prvotna sodba zoper soobtožence v enotnem postopku ne vsebuje stališč, ki prejudicirajo kasnejšo odločitev o krivdi obtoženca, o čigar krivdi je bilo odločeno v kasnejšem postopku in po opravljenem dokazovanju (glej 7. do 10. točka obrazložitve odločbe Up-57/14 z dne 26. 1. 2017). Takšno stališče je uveljavljeno tudi s sprejetimi odločbami Vrhovnega sodišča, primeroma I Ips 14015/2013, I Ips 36893/2010, I Ips 26166/2010, I Ips 5961/2013. Ker je prispevek člana združbe pri kaznivih dejanjih, ki so bila storjena v okviru združbe, potrebno presojati po kriterijih za udeležbo in bi člana združbe lahko šteli za sostorilca kaznivega dejanja, ki je storjeno v okviru združbe, ni potrebno, da član združbe uresniči vse zakonske znake tega kaznivega dejanja, temveč zadošča, da sodeluje pri

Pri kaznivem dejanju po 186. členu KZ-1 pridobitev protipravne premoženjske koristi ni zakonski znak kaznivega dejanja, zato tudi ni potrebno, da bi bila v konkretnih opisih obtožencu očitanih dejanj navedena. Vendar pa mora sodišče pri kaznivih dejanjih, ko pridobitev premoženjske koristi ni zakonski znak kaznivega dejanja, le-to ugotavljati posebej in zanesljivo ugotoviti, ali je bila s kaznivim dejanjem ali zaradi njega sploh pridobljena, znesek protipravne premoženjske koristi pa lahko, če ga ni mogoče ugotoviti (ali bi bilo ugotavljanje povezano z nesorazmernimi težavami ali če bi se zaradi tega postopek preveč zavlekel), odmeri tudi po prostem preudarku.

Obstoj začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi ne izključuje odreditve začasnega zavarovanja premoženjskopravnih zahtevkov na istem nepremičnem premoženju udeleženke. Vsebinsko gre za hkratno začasno zavarovanje zahtevkov dveh različnih upnikov (države oziroma oškodovancev), vendar na istem premoženju in do iste, ne pa „dvojne“ višine.

Na predobravnavnem naroku je državna tožilka za primer, da bo obsojenec krivdo priznal, predlagala izrek pogojne obsodbe z določno kaznijo šest mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Pritožbeno sodišče, ki je pritožbenemu očitku zagovornice pritrdilo in odločbo o kazenski sankciji spremenilo tako, da predhodne pogojne obsodbe ni upoštevalo, bi zato obsojencu moralo določiti preizkusno dobo v trajanju enega leta.

1. Odredbe, s katero preiskovalni sodnik po pravnomočnosti sklepa o preiskavi operaterju mobilne telefonije naloži izpis prometnih podatkov, ni mogoče enačiti z odredbo, izdano v predkazenskem postopku po prvem odstavku 149. b člena ZKP. V prvem primeru gre za pridobitev dokaza po dokaznem predlogu strank ali za dejanje, ki se preiskovalnemu sodniku zdi potrebno za uspešno izvedbo postopka (176. člen ZKP), v drugem primeru pa za odkrivanje kaznivega dejanja s prikritim preiskovalnim ukrepom. 2. Za preverjanje procesne veljavnosti dejanj italijanske policije po določbah slovenskega Zakona o kazenskem postopku, ki jih je ta opravila po aretaciji osumljenca v Italiji, je treba dejanja najprej ocenjevati v luči italijanske ustave in zakonodaje, nato pa še preveriti, ali so ta dejanja vsebinsko skladna s standardi Ustave RS. 3. Po zavrnitvi dokaznih predlogov obrambe za branje izpovedi priče, ki jo je ta dala pred tujim pravosodnim organom, in za njeno neposredno zaslišanje, sodišče lahko to procesno odločitev spremeni in odloči, da se izpoved priče prebere, če naknadno ugotovi, da je izvedba predlaganega dokaza smiselna, potrebna oziroma utemeljena. Po prebrani izpovedi

Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti takrat, ko postane sodba formalno in materialno pravnomočna glede vseh delov sodbe. Soobtožencem ni mogoče naložiti, da nerazdelno plačajo znesek, ki ustreza premoženjski koristi.

Odvzem mamil je po 4. odstavku 196. člena KZ obvezen in je neodvisen od ugotovitve identitete osebe, ki je z mamili protipravno razpolagala. Ne izreka se v korist ali v škodo obsojenca, temveč zaradi splošne varnosti ljudi. Odvzem splošno nevarnih predmetov ni predpisan kot sankcija, zato se s posebnim sklepom take predmete lahko odvzame, če takšna odločba manjka v obsodilni sodbi, ter celo v primeru, če se kazenski postopek ne konča z obsodilno sodbo. Zavezanec za vrnitev odvzete premoženjske koristi je lahko samo individualno določena oseba, tisti storilec kaznivega dejanja, ki je premoženjsko korist neposredno pridobil.