VSL Sklep I Cpg 500/2023

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 3.001,57 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku petnajst dni po vročitvi te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da Okrožno sodišče v Ljubljani ni pristojno za odločanje o tem sporu (I. točka izreka) in da se tožba zavrže (II. točka izreka).

2Zoper izpodbijani sklep se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v vsebinsko odločanje, pri čemer naj toženi stranki naloži v plačilo stroške tega pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

3Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno v celoti zavrne, ob tem pa tožeči stranki naloži, da toženi stranki v roku 15 dni plača stroške predmetnega pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka je s tožbo v obravnavani zadevi od tožene stranke zahtevala plačilo storitev, ki naj bi jih na podlagi Pogodbe o sodelovanju za zdravljenje kuvajtskih pacientov v bolnišnicah v Nemčiji (v nadaljevanju: Pogodba o sodelovanju) opravila za toženo stranko. Tožena stranka je tuja država. Gre za zasebnopravno razmerje z mednarodnim elementom. Tožeča stranka je pristojnost sodišča prve stopnje za odločanje o sporu utemeljevala s 7. členom Pogodbe o sodelovanju, s katerim sta pogodbeni stranki odločanje glede sporov, nastalih na podlagi oziroma v zvezi s pogodbo, poverili slovenski jurisdikciji in pristojnemu sodišču v Ljubljani. Tožena stranka je podala ugovor mednarodne nepristojnosti slovenskih sodišč. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je ugovor tožene stranke utemeljen, in se z izpodbijanim sklepom izreklo za nepristojno ter zavrglo tožbo.

6Iz dejanskih ugotovitev izpodbijanega sklepa izhaja, da so Pogodbo o sodelovanju sklenili: (1) Generalni konzulat Države Kuvajt, zdravstveni urad, s sedežem v Nemčiji, (2) tožeča stranka in (3) nemška družba B., GmbH. Pogodbo je za Generalni konzulat države Kuvajt podpisal dr. C. C. V 7. členu Pogodbe o sodelovanju je določeno, da v primeru spora pogodbene stranke določijo pristojnost sodnega sistema Republike Slovenije, sodišča v Ljubljani. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je bistveno vprašanje, ali je bil dr. C. C. s strani tožene stranke pooblaščen za sklenitev Pogodbe o sodelovanju oziroma ali je tako pooblastilo imel na podlagi funkcije, ki jo je opravljal kot zdravstveni ataše oziroma vodja kuvajtskega zdravstvenega urada, ki spada pod Generalni konzulat Države Kuvajt v Nemčiji. Presodilo je, da iz opisa konzularnih nalog v 5. členu Dunajske konvencije o konzularnih odnosih (DKKO)¹ ne izhaja, da med konzularne naloge spada tudi zastopanje države pri sklepanju pogodbenih razmerij oziroma poslov o opravljanju storitev, tožeča stranka pa tudi ni dokazala, da bi tožena stranka podelila izrecno pooblastilo za sklenitev Pogodbe o sodelovanju dr. C. C. ali svojemu generalnemu konzulatu. V zvezi s tožničinimi navedbami o delnem plačilu opravljenih storitev s strani tožene stranke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je plačila izvršil Generalni konzulat Države Kuvajt, ne pa tožena stranka (Država Kuvajt). Ker Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) nima posebne določbe o pristojnosti slovenskega sodišča za spore iz neupravičene obogatitve in ker tožena stranka nima sedeža v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 48. člena ZMZPP), je zaključilo, da pristojnost slovenskih sodišč ni podana niti na podlagi določb ZMZPP. Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, sodišče prve stopnje pa je tudi navedlo jasne in razumljive razloge o odločilnih dejstvih, zato ne drži, da ni možna presoja pravilnosti sprejete odločitve.

7Glede pristojnosti sodišč Republike Slovenije za sojenje tujcem, ki uživajo v Republiki Sloveniji imuniteto, in za sojenje tujim državam in mednarodnim organizacijam veljajo pravila mednarodnega prava (prvi odstavek 28. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Iz mednarodnega običajnega prava izhaja, da je mogoče tožiti tujo državo pred slovenskim sodiščem, če gre za premoženjskopravna razmerja, povezana z nastopanjem države kot gospodarskega subjekta (iure gestionis), za takšno razmerje pa gre tudi v obravnavani zadevi. Tretji odstavek 18. člena ZPP določa, da če sodišče med postopkom ugotovi, da za odločitev o sporu ni pristojno sodišče Republike Slovenije, se po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo, razen v primerih, ko je pristojnost sodišča Republike Slovenije odvisna od privolitve tožene stranke, ona pa je v to privolila. 29. člen ZPP določa, da je sodišče Republike Slovenije pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost v sporu z mednarodnim elementom izrecno določena z zakonom ali z mednarodno pogodbo. Če v zakonu ali mednarodni pogodbi ni izrecne določbe o mednarodni pristojnosti za določeno vrsto spora, je sodišče Republike Slovenije pristojno za sojenje v tovrstnem sporu tudi tedaj, kadar njegova pristojnost izvira iz določb o krajevni pristojnosti.

8Pritožnica ne izpodbija (tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilnega) zaključka sodišča prve stopnje, da iz v DKKO naštetih konzularnih nalog ne izhaja, da so na podlagi določb DKKO konzularni predstavniki upravičeni zastopati državo pošiljateljico pri sklepanju pogodb z zasebnopravnimi subjekti, ne da bi za to imeli izrecno pooblastilo države pošiljateljice. Sodišču prve stopnje pa očita, da je zmotno razporedilo dokazno breme za obstoj izrecnega pooblastila za sklenitev Pogodbe o sodelovanju in glede obstoja izrecnega pooblastila napravilo tudi napačno dokazno oceno ter neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge tožeče stranke in da je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo načela enotnosti državnega ustroja in načel sklepanja mednarodnih pogodb, ki so uveljavljena na področju mednarodnega prava.

9V zvezi z zatrjevanim dogovorom o pristojnosti slovenskih sodišč so izpolnjeni pogoji za uporabo 25. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (prenovitev) (v nadaljevanju: Uredba Bruselj I bis): prorogirano sodišče je v državi članici Evropske unije (prvi odstavek 25. člena Uredbe Bruselj I bis v zvezi s prvim odstavkom 6. člena Uredbe Bruselj I bis), gre za civilno in gospodarsko zadevo, in ne za odgovornost države za dejanja in opustitve pri izvajanju državne oblasti (prvi odstavek 1. člena Uredbe Bruselj I bis), tožba je bila vložena po 10. 1. 2015 (prvi odstavek 66. člena Uredbe Bruselj I bis). Skladno s prvim odstavkom 25. člena Uredbe Bruselj I bis je za odločanje v sporu pristojno določeno sodišče ali sodišča določene države članice, če so se stranke, ne glede na njihovo stalno prebivališče, dogovorile, da mora biti za spore, ki so ali ki bodo mogoče nastali v zvezi z določenim pravnim razmerjem, pristojno to sodišče ali sodišča te države članice.

10Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da dokazno breme glede obstoja pooblastila za sklenitev Pogodbe o sodelovanju v imenu in za račun tožene stranke nosi tožeča stranka, ni utemeljen. Obstoj in veljavnost dogovora o mednarodni pristojnosti mora dokazati tista stranka, ki se na tak dogovor sklicuje. Zato mora tudi obstoj pooblastila zatrjevanega pooblaščenca, ki naj bi sklenil dogovor o mednarodni pristojnosti v imenu in za račun ene od strank, dokazati tista stranka, ki uveljavlja dogovor o mednarodni pristojnosti. Zahteva, da tožeča stranka dokaže obstoj pooblastila dr. C. C. za sklenitev Pogodbe o sodelovanju v imenu tožene stranke, ne predstavlja nesorazmernega dokaznega bremena in s tem kršitve pravice tožeče stranke do poštenega sojenja. Ne drži, da je za tožečo stranko nemogoče, da bi pridobila pooblastilo dr. C. C. za sklenitev Pogodbe o sodelovanju. Ob ustrezni skrbnosti pri sklepanju Pogodbe o sodelovanju bi tožeča stranka predložitev pooblastila s strani domnevnega pooblaščenca tožene stranke lahko zahtevala že pred podpisom Pogodbe o sodelovanju. Stranka, ki sklepa pogodbo z drugo stranko prek osebe, ki zatrjuje, da je pooblaščenec druge stranke, mora preveriti, ali je ta oseba res pooblaščenec in kakšen je obseg njenih pooblastil. Če tega ne preveri, sprejme tveganje, da v primeru spora ne bo mogla dokazati veljavne sklenitve pogodbe.

11Sodišče prve stopnje je presodilo, da gola izjava dr. C. C., da je imel pooblastilo za sklenitev Pogodbe o sodelovanju v imenu Države Kuvajt, ne dokazuje, da je tako pooblastilo res imel. Pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je napravilo napačno dokazno oceno, ko je zaključilo, da tožeča stranka s predloženimi dokazi ni dokazala, da je tožena stranka dr. C. C. dala pooblastilo za sklenitev Pogodbe o sodelovanju. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da v primeru spora med strankama, ali je določena oseba imela pooblastilo ene od strank za sklenitev pogodbe, zgolj izjava osebe, za katero druga stranka zatrjuje, da je takšno pooblastilo imela, ne dokazuje, da je ta oseba res imela pooblastilo.

12Pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem dr. C. C. in vpogledom fotografije (priloga A44), za katero pritožnica zatrjuje, da je z nje razvidno, da je dr. C. C. kot predstavnik Države Kuvajt podpisal tudi enakovrstno pogodbo z drugo bolnišnico v Nemčiji, ni utemeljen. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov ni treba posebej obrazložiti, če so razlogi že razvidni iz siceršnje obrazložitve odločbe, kot je to v obravnavanem primeru. Iz zgoraj navedenega pravilnega stališča sodišča prve stopnje glede dokazne vrednosti pisne izjave dr. C. C. izhaja, da je sodišče prve stopnje menilo, da zgolj izjava zatrjevanega pooblaščenca, da je imel pooblastilo, ne dokazuje resničnega obstoja pooblastila. Dokazni predlog za zaslišanje dr. C. C. je torej zavrnilo iz ustavno dopustnega razloga, in sicer ker je ocenilo, da izvedba predlaganega dokaza ne bi mogla vplivati na odločitev, ker je menilo, da bi moralo tudi v primeru, da bi priča izpovedala natanko tako, kot je zatrjeval predlagatelj dokaza, torej enako, kot izhaja tudi iz njene predložene pisne izjave, priti do enakega dokaznega zaključka. Zavrnitev dokaznega predloga iz tega razloga pa ne predstavlja nedovoljene vnaprejšnje dokazne ocene, ki jo pritožnica neutemeljeno očita sodišču prve stopnje.

13Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka s tem, ko ni vpogledalo fotografije v prilogi A44. Fotografija podpisa neke druge pogodbe, ki ni povezana s Pogodbo o sodelovanju, predstavlja neprimeren dokaz za dokazovanje obstoja pooblastila dr. C. C. za sklenitev Pogodbe o sodelovanju, ker s takšno fotografijo zatrjevanega dejstva ni mogoče dokazati. Sodišče ni dolžno izvesti predlaganega dokaza, ki je neprimeren za ugotovitev zatrjevanega dejstva. Poleg tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka pred sodiščem prve stopnje ni trdila, da listino v prilogi A44 prilaga v namen ogleda fotografije, ampak je navedla, da prilaga poročilo s spletne strani kuvajtske tiskovne agencije, katerega sodni prevod bo predložila naknadno. Listina v prilogi A44 vsebuje besedilo v tujem jeziku, tožeča stranka pa overjenega prevoda ni nikoli predložila, zato sodišče prve stopnje dokaza z branjem te listine ni smelo izvesti (drugi odstavek 226. člena ZPP).

14Pritožnica meni, da je treba za vprašanje ultra vires sklenjenih pogodb s strani tuje države z zasebnopravnimi subjekti uporabiti temeljna načela sklepanja mednarodnih pogodb, in se v zvezi s tem sklicuje na določbe Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb (DKMP), in sicer na njen 7. člen, ki določa, da je posamezno osebo mogoče šteti za predstavnika države za sklenitev pogodbe tudi, če iz prakse zadevne države ali iz drugih okoliščin izhaja, da je bil namen države šteti to osebo za predstavnika države, ne da bi ji bilo treba posebej predložiti pooblastilo, in na njen 46. člen, ki določa, da se država ne more izgovarjati na dejstvo, da je z izjavo volje oziroma s privolitvijo kršila svoj notranji pravni red glede pristojnosti za sklepanje pogodb kot na razlog za razveljavitev svoje privolitve, da jo pogodba zavezuje, razen če je takšna kršitev očitna in se nanaša na temeljno pravilo njenega notranjega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da 1. člen DKMP določa, da se ta konvencija uporablja za mednarodne pogodbe med državami. V obravnavanem primeru pa ne gre za mednarodno pogodbo med državami, ampak za (zatrjevano) pogodbo med eno državo in dvema gospodarskima subjektoma. Tudi če DKMP predstavlja mednarodno običajno pravo, to pomeni, da je vir mednarodnega javnega prava, ne pa, da se uporablja tudi za komercialne pogodbe med gospodarskim subjektom in tujo državo. Drži sicer, da je mednarodno pravo del slovenskega pravnega reda (8. člen Ustave Republike Slovenije), vendar to ne pomeni, da je njegova pravila in načela mogoče uporabiti tudi v primeru, ko iz narave spornega razmerja izhaja, da le-to ne spada na področje pravnega urejanja mednarodnega javnega prava, ki ureja mednarodna razmerja med subjekti mednarodnega prava. Zasebnopravni posli, ki jih država sklene kot poslovni subjekt (iure gestionis), niso predmet pravnega urejanja mednarodnega javnega prava.

15Ker se za Pogodbo o sodelovanju ne morejo uporabiti pravila mednarodnega javnega prava, so neupoštevne pritožbene navedbe, s katerimi pritožnica utemeljuje, da praksa tožene stranke² in vse okoliščine podpisa Pogodbe o sodelovanju³ vzpostavljajo utemeljeno domnevo, da je dr. C. C. pooblastilo tožene stranke imel in na tej podlagi veljavno sklenil Pogodbo o sodelovanju, zaradi česar bi morala država, ki pogodbi odreka veljavnost, dokazati, da oseba, ki je zanjo pogodbo podpisala, po notranjem pravu ni imela ustreznega pooblastila ter da je bila takšna kršitev njenih temeljnih notranjepravnih pravil očitna.

16Pritožnica trdi, da je tožena stranka naknadno odobrila Pogodbo o sodelovanju, ker je preko svojega generalnega konzulata v Nemčiji izvedla plačila nekaterih računov na podlagi te pogodbe, s čimer je med strankama veljavno nastalo obligacijskopravno razmerje z vsebino, urejeno s Pogodbo o sodelovanju, posledično pa toženo stranko zavezuje tudi dogovor o pristojnosti iz 7. člena Pogodbe o sodelovanju. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da tudi če bi držalo, da je bila Pogodba o sodelovanju naknadno konkludentno odobrena, to ne bi pomenilo tudi konkludentne odobritve dogovora o mednarodni pristojnosti, in sicer že zato, ker ne bi bile izpolnjene predpisane obličnostne zahteve za dogovor o mednarodni pristojnosti. Skladno s prvim odstavkom 25. člena Uredbe Bruselj I bis mora biti dogovor o mednarodni pristojnosti sklenjen v eni od naslednjih oblik: v pisni obliki ali potrjen v pisni obliki; v obliki, ki je v skladu s prakso, ki je ustaljena med strankama; ali v mednarodni trgovini v skladu z mednarodnimi trgovskimi običaji, ki so znani strankam ali bi jim morali biti znani in ki so splošno priznani v mednarodni trgovini ter jih redno upoštevajo stranke pogodb istega tipa v okviru zadevne panoge. Če dogovor o mednarodni pristojnosti ni sklenjen v eni od predpisanih oblik, ga je možno naknadno odobriti samo tako, da se tožena stranka spusti v postopek, ne da bi ugovarjala pristojnosti,⁴ ne pa tudi tako, da tožena stranka delno izpolni svoje pogodbene obveznosti. Enako bi veljalo, če bi bilo treba dogovor o mednarodni pristojnosti presojati po tretjem odstavku 52. člena ZMZPP, na katerega se sklicuje pritožnica. Dogovor o mednarodni pristojnosti na podlagi ZMZPP mora biti sklenjen v pisni obliki.⁵

17Pritožbeno sodišče dodatno pojasnjuje, da je po neizpodbijani dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje plačila posameznih računov izvršil Generalni konzulat Države Kuvajt in ne Država Kuvajt. Pogodbe, ki jo sklene določena oseba kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila, ne more naknadno odobriti ta ista oseba, ki je sklenila pogodbo kot pooblaščenec brez pooblastila. Ker Generalni konzulat Države Kuvajt v Nemčiji ni imel pooblastila za sklenitev Pogodbe o sodelovanju v imenu tožene stranke, z njegovimi ravnanji (plačilo posameznih računov) tudi ni mogoče utemeljiti naknadne odobritve pogodbe.

18Pritožnica v zvezi s plačili posameznih računov trdi, da ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so ravnanja Generalnega konzulata Države Kuvajt ločena od ravnanj same Države Kuvajt, del katere je Generalni konzulat Države Kuvajt kot njen državni organ. Sklicuje se na načelo enotnosti državnega ustroja, ki je eno od temeljnih načel mednarodnega prava o odgovornosti držav in skladno s katerim so vsa ravnanja tujih državnih organov v okviru odgovornosti tujih držav ipso iure pripisljiva državi, kateri določen organ pripada. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da načel, ki so uveljavljena na področju odgovornosti držav za kršitve mednarodnega prava, torej na področju mednarodnega javnega prava, ni mogoče uporabiti tudi v primerih zatrjevanih kršitev zasebnopravnih poslov s strani države. Pravnoposlovnih ravnanj konzulata oziroma konzularnih predstavnikov (sklenitev pogodbe, plačilo posameznih računov) ni mogoče pripisati državi pošiljateljici po načelu enotnosti državnega ustroja, ker je to načelo uveljavljeno na področju mednarodnega javnega prava, in ne na področju obligacijskega prava.

19Pritožnica ne more uspeti s sklicevanjem na 26. člen Ustave Republike Slovenije, ki ureja neposredno odškodninsko odgovornost države Republike Slovenije posamezniku, ki mu je škodo s protipravnim ravnanjem povzročil nosilec oblasti, ker v obravnavani zadevi ne gre za odškodninsko tožbo zoper Republiko Slovenijo. Ker v obravnavani zadevi ne gre niti za vprašanje, ali bi konzulat v predmetnem pravdnem postopku lahko imel položaj stranke, ampak gre za vprašanje, ali je konzularni predstavnik veljavno izrazil soglasje k dogovoru o mednarodni pristojnosti slovenskih sodišč v imenu države pošiljateljice, je neutemeljeno tudi sklicevanje pritožnice na sodbo VDSS Pdp 991/2010 z dne 10. 3. 2011, v kateri je višje delovno in socialno sodišče presodilo, da imajo diplomatska ali konzularna predstavništva lahko položaj stranke v sporih pred delovnimi sodišči.

20Ko je sodišče prve stopnje zaključilo, da pristojnosti slovenskih sodišč ni mogoče utemeljiti na zatrjevanem dogovoru o mednarodni pristojnosti, je preverilo, ali lahko pristojnost slovenskih sodišč temelji na določbah ZMZPP. Pravilno je ugotovilo, da pristojnost slovenskih sodišč ni podana po pravilu o splošni pristojnosti po prebivališču tožene stranke iz prvega odstavka 48. člena ZMZPP in da ZMZPP ne vsebuje posebne izbirne pristojnosti za spore iz neupravičene pridobitve, ki jo je tožeča stranka zatrjevala kot podredno pravno podlago svojega zahtevka. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje preverilo, ali je pristojnost slovenskih sodišč podana v zvezi s primarno zatrjevano pogodbeno pravno podlago, za katero je posebna izbirna pristojnost predpisana v 56. členu ZMZPP. V postopku pred sodiščem prve stopnje sta se obe stranki v svojih vlogah sklicevali tudi na 56. člen ZMZPP⁶, ki zato ne predstavlja nove pravne podlage, o kateri strankama ne bi bila dana možnost izjave (drugi odstavek 351. člena ZPP).

2156. člen ZMZPP določa, da je za spore iz pogodbenih razmerij sodišče Republike Slovenije pristojno tudi tedaj, kadar je predmet spora obveznost, ki jo je treba oziroma bi jo bilo treba izpolniti v Republiki Sloveniji. Pristojnost na podlagi 56. člena ZMZPP pride v poštev tudi v sporih, pri katerih tožena stranka zanika obstoj pogodbe. Za presojo pristojnosti je odločilno, da tožeča stranka zatrjuje obstoj pogodbe. Po 56. členu ZMZPP je odločilen kraj izpolnitve tiste obveznosti, na katero se nanaša tožba. Obveznost, ki je predmet spora v obravnavani zadevi, je plačilo opravljenih storitev. Kraj izpolnitve sporne obveznosti je treba določiti v skladu z materialnim pravom, po katerem je treba vsebinsko presojati pogodbeno razmerje.⁷

22Kolizijska pravila o pravu, ki se uporabi za pogodbena razmerja, so določena v Uredbi (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) (v nadaljevanju: Uredba Rim I). Ta uredba se uporabi za pogodbe, sklenjene od 17. decembra 2009 dalje (28. člen Uredbe Rim I), za pogodbena obligacijska razmerja v civilnih in gospodarskih zadevah (1. člen Uredbe Rim I), pri čemer ni pomembno, kje imata stranki stalno prebivališče. 3. člen Uredbe Rim I ureja svobodo izbire in določa, da pogodbo ureja pravo, ki ga izbereta pogodbeni stranki, pri čemer mora biti izbira izrecno izražena ali mora jasno izhajati iz pogodbenih določil ali okoliščin primera. V obravnavani zadevi je tožeča stranka zatrjevala obstoj dogovora o uporabi slovenskega prava v 7. členu Pogodbe o sodelovanju. Tega dogovora ni mogoče upoštevati, ker tožena stranka ni podala soglasja k uporabi slovenskega prava. Dogovor o uporabi slovenskega prava je namreč del pogodbe, ki jo je podpisala oseba, ki ni imela upravičenja za zastopanje tožene stranke, ta napaka pri sklepanju pogodbe pa se razteza na vse določbe, vsebovane v tej pogodbi, torej tudi na določbo o izbiri prava.

234. člen Uredbe Rim I določa, katero pravo se uporablja, če pogodbeni stranki ne izbereta prava. Prvi odstavek 4. člena Uredbe Rim I določa kolizijska pravila za osem vrst pogodb, in sicer za pogodbe o prodaji blaga, pogodbe o opravljanju storitev, pogodbe, katerih predmet je stvarna pravica na nepremičnini ali najemna pravica na nepremičnini, pogodbe o kratkoročnem najemu nepremičnin, franšizne pogodbe, pogodbe o distribuciji, prodaje blaga na dražbi in pogodbe, sklenjene v okviru večstranskega sistema, ki združuje ali omogoča združevanje več nakupnih in prodajnih interesov tretjih oseb v zvezi s finančnimi instrumenti. Drugi odstavek 4. člena Uredbe Rim I določa kolizijsko pravilo za pogodbe, ki ne spadajo pod nobeno od v prvem odstavku naštetih pogodb, in za pogodbe, katerih elementi spadajo pod več od v prvem odstavku naštetih pogodb. Tretji odstavek 4. člena Uredbe Rim I določa, da kadar je iz vseh okoliščin primera razvidno, da je pogodba očitno v tesnejši zvezi z drugo državo kot z državo iz prvega ali drugega odstavka 4. člena, se uporablja pravo te druge države. Četrti odstavek 4. člena Uredbe Rim I določa, da če prava, ki se uporablja, ni mogoče določiti v skladu s prvim ali drugim odstavkom 4. člena, se za pogodbo uporablja pravo države, s katero je ta pogodba najtesneje povezana.

24Pogodba o sodelovanju predstavlja pogodbo, za katero prava, ki se uporablja, ni mogoče določiti v skladu s prvim ali drugim odstavkom 4. člena Uredbe Rim I. Pogodba o sodelovanju ima tri stranke, predmet pogodbe pa je sodelovanje s ciljem zagotoviti zdravljenje kuvajtskih pacientov v bolnišnicah v Nemčiji. Ker je predmet pogodbe sodelovanje več strank, ni mogoče določiti samo ene stranke, ki bi bila izvajalka storitev oziroma bi opravljala za pogodbo značilno izpolnitev. Pravo, ki se uporabi za pogodbo, pa je lahko samo eno. Posledično je treba uporabiti četrti odstavek 4. člena Uredbe Rim I in ugotoviti, s katero državo je Pogodba o sodelovanju najtesneje povezana. Pri ugotavljanju najtesnejše vezi se upoštevajo objektivni dejavniki, npr. mesto predmeta pogodbe, kraj izpolnitve idr. Pogodba o sodelovanju ureja sodelovanje strank glede zdravljenja kuvajtskih pacientov v bolnišnicah v Nemčiji, torej bistvo pogodbe je sodelovanje s ciljem zagotoviti zdravljenje kuvajtskih pacientov v Nemčiji, zato je po presoji pritožbenega sodišča pogodba očitno v najtesnejši zvezi z Nemčijo. Za Pogodbo o sodelovanju je torej treba uporabiti nemško pravo.

25V nemškem pravu so obligacijska razmerja urejena v zakonu z naslovom Bürgerliches Gesetzbuch (BGB). Splošna pravila o kraju izpolnitve so določena v 269. členu BGB, ki v prvem odstavku določa, da je v primeru, ko kraj izpolnitve ni določen in tudi ni razviden iz okoliščin, še posebej iz narave obveznosti, treba obveznost izpolniti v kraju, v katerem je imel dolžnik prebivališče v času nastanka obveznosti. Posebne določbe o kraju plačila vsebuje 270. člen BGB, ki v prvem odstavku določa, da mora v primeru dvoma dolžnik na lastno odgovornost in na lastne stroške prenesti denar upniku v kraj upnikovega prebivališča. Vendar četrti odstavek 270. člena BGB določa, da določbe o kraju izpolnitve ostanejo nespremenjene. Iz navedenega izhaja, da so posebne določbe 270. člena BGB namenjene razporeditvi odgovornosti za izgubo ali zamudo pri prenosu denarja in stroškov prenosa denarja pri izpolnjevanju denarne obveznosti, medtem ko se za druge namene, npr. za namen ugotovitve mednarodne pristojnosti, tudi za denarne obveznosti uporabijo pravila o kraju izpolnitve iz 269. člena BGB. Kraj izpolnitve denarne obveznosti je torej skladno z nemškim pravom (prvi odstavek 269. člena BGB) v kraju, v katerem je imel dolžnik prebivališče v času nastanka obveznosti.⁸ Ker v obravnavani zadevi kraj dolžnikovega prebivališča v času nastanka obveznosti ni bil v Republiki Sloveniji, tudi kraj izpolnitve vtoževane obveznosti ni v Republiki Sloveniji, posledično pa pristojnosti slovenskih sodišč ni mogoče utemeljiti niti na podlagi določbe 56. člena ZMZPP.

26Pritožbeno sodišče zaključuje, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki se je izreklo za nepristojno in zavrglo tožbo, pravilna. Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP) in ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

27Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Stroški pritožbenega postopka tožene stranke obsegajo stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 4.050 točk, kar znaša 2.430,00 EUR (tar. št. 22/2 OT, gre za odgovor na redno pravno sredstvo v postopku zoper procesni sklep), materialne stroške v višini 30,30 EUR (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV, kar skupaj znaša 3.001,57 EUR. Tako odmerjene stroške pritožbenega postopka je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti v roku petnajst dni po prejemu te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev.

¹ 5. člen DKKO našteva naslednje konzularne naloge: a) varovanje interesov države pošiljateljice in njenih državljanov, fizičnih in pravnih oseb, v državi sprejemnici v mejah, ki jih dovoljuje mednarodno pravo; b) spodbujanje razvoja trgovinskega, gospodarskega, kulturnega in znanstvenega sodelovanja med državo pošiljateljico in državo sprejemnico ter vsako spodbujanje prijateljskih odnosov med njima v skladu z določbami te konvencije; c) seznanjanje z razmerami in razvojem trgovinskega, gospodarskega, kulturnega in znanstvenega življenja v državi sprejemnici z vsemi dovoljenimi sredstvi, poročanje o tem državi pošiljateljici ter dajanje informacij tistim, ki jih to zanima; d) izdajanje potnih listov in potnih dokumentov državljanom države pošiljateljice ter vizumov in drugih ustreznih dokumentov osebam, ki želijo potovati v državo pošiljateljico; e) pomoč in podpora državljanom, fizičnim in pravnim osebam, države pošiljateljice; f) opravljanje notarskih in matičnih ter podobnih opravil kot tudi opravljanje določenih administrativnih nalog, če to ni v nasprotju z zakoni in drugimi predpisi države sprejemnice; g) varstvo interesov državljanov, fizičnih in pravnih oseb, države pošiljateljice pri urejanju zapuščinskih zadev na ozemlju države sprejemnice v skladu z zakoni in drugimi predpisi države sprejemnice; h) varstvo interesov mladoletnih in drugih opravilno nesposobnih oseb, ki so državljani države pošiljateljice, posebej kadar je zanje potrebno varstvo ali skrbništvo, v mejah, ki jih določajo zakoni in drugi predpisi države sprejemnice; i) zastopanje državljanov države pošiljateljice ali sprejemanje ukrepov za zagotovitev ustreznega zastopanja pred sodišči ali drugimi organi države sprejemnice ob upoštevanju ustaljene prakse in veljavnih postopkov v državi sprejemnici, da bi se v skladu z njenimi zakoni in drugimi predpisi zagotovilo sprejetje začasnih ukrepov za varstvo pravic in interesov teh državljanov, kadar ti zaradi odsotnosti ali drugih razlogov ne morejo pravočasno braniti svojih pravic in interesov; j) dostavljanje sodnih in zunajsodnih dokumentov ali uradnih zaprosil za pravno pomoč v skladu z veljavnimi mednarodnimi sporazumi, ali če takih sporazumov ni, na vsak drug način, ki je v skladu z zakoni in drugimi predpisi države sprejemnice; k) izvajanje pravice do nadzora in inšpekcije, določene v zakonih in drugih predpisih države pošiljateljice, nad morskimi in rečnimi ladjami, ki plovejo pod zastavo države pošiljateljice, in zrakoplovi, registriranimi v državi pošiljateljici, ter nad njihovo posadko; l) pomoč ladjam in zrakoplovom iz prejšnje točke ter njihovim posadkam, sprejemanje izjav o potovanju teh ladij, pregledovanje in potrjevanje ladijskih dokumentov ter vodenje preiskav o vseh nesrečah med njihovim potovanjem in reševanje vseh sporov med poveljnikom, častniki in mornarji, če jih za to pooblaščajo zakoni in drugi predpisi države pošiljateljice, ne da bi se pri tem posegalo v pristojnosti organov države sprejemnice; m) opravljanje vseh drugih nalog, ki jih država pošiljateljica zaupa konzulatu in jih zakoni in drugi predpisi države sprejemnice ne prepovedujejo ali jim država sprejemnica ne nasprotuje, ali tistih, ki izhajajo iz veljavnih mednarodnih sporazumov med državo pošiljateljico in državo sprejemnico.
² Pritožbene navedbe, da je s predložene fotografije razvidno, da je dr. C. C. kot zdravstveni ataše oziroma predstavnik Države Kuvajt podpisoval tudi druge tovrstne pogodbe z bolnišnicami v Nemčiji, in to celo ob prisotnosti kuvajtskega odpravnika poslov in v slovesnih okoliščinah, ki povprečnemu človeku ne morejo dati nobene razumne podlage za dvom, da takšna oseba ne bi imela ustreznega pooblastila za podpis pogodbe.
³ Pritožbene navedbe o tem, da se je dr. C. C. predstavljal kot predstavnik tožene stranke, ki je imel za podpis pogodbe vsa potrebna pooblastila.
⁴ S tem, ko se tožena stranka spusti v postopek, ne da bi ugovarjala pristojnosti, pride do tihega sporazuma o pristojnosti, ki je urejen v 26. členu Uredbe Bruselj I bis, vsebinsko enako pravilo pa vsebuje tudi 53. člen ZMZPP.
⁵ Ker ZMZPP vprašanja oblike dogovora o mednarodni pristojnosti ne rešuje, je treba analogno uporabiti pravila ZPP, ki urejajo dogovor o krajevni pristojnosti in določajo obvezno pisno obliko (glej tretji odstavek 69. člena ZPP).
⁶ Obe stranki sta sicer določbo citiranega člena razlagali napačno. Tožeča stranka je menila, da 56. člen ZMZPP ne more biti temelj pristojnosti, če tožena stranka zanika obstoj pogodbe. Tožena stranka pa je menila, da je za presojo pristojnosti po 56. členu ZMZPP v obravnavani zadevi relevanten kraj izvajanja storitev hospitalizacije in zdravljenja kuvajtskih pacientov.
⁷ Primerjaj A. Galič v Pravdni postopek : zakon s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana, GV Založba, 2005, str. 251-254.
⁸ Primerjaj German Civil Code : Bürgerliches Gestzbuch (BGB) : article-by-article commentary, Volume 1, urednika G. Dannemann in R. Schulze, München : C. H. Beck; Baden-Baden : Nomos, 2020, str. 385-389.