53. člen ZMZPP

Sodišče se izreče za nepristojno, če ugotovi, da ni podana slovenska pristojnost v sporu z mednarodnim elementom, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo, razen v primerih, ko je mogoče skleniti dogovor o pristojnosti sodišča RS in je stranka tak dogovor sklenila bodisi izrecno (prorogatio expressa) bodisi konkludentno z opustitvijo pravočasnega ugovora (prorogatio tacita). Dogovor je izključen, če gre za izključno pristojnost slovenskega sodišča. Le v teh primerih se sme sodišče po uradni dolžnosti izreči za nepristojno v fazi pripravljalnega postopka, sicer pa le na ugovor tožene stranke. Zavrženje tožbe zaradi nepristojnosti že v pripravljalnem postopku (274. člen ZPP), bi pomenilo, da do tihega ali konkludentnega dogovora sploh ne bi nikoli moglo priti.

Z oporoko z 12. 12. 1970 je zapustnik res preklical vsako morebitno prejšnjo oporoko. A tudi to oporoko je z oporoko z 29. 1. 1976 preklical, zaradi česar je prejšnja oporoka, torej tista z 12. 12. 1970, znova dobila veljavo. Da bi bila oporočiteljeva volja glede tega kaj drugačna, pritožnik ni dokazal, saj tožbe kljub napotitvi ni vložil. Stališče sodišča prve stopnje, da glede spornega premoženja velja oporoka z 29. 1. 1970, je torej pravilno, pritožba pa v tem delu ni utemeljena.

Sredstva izvršbe so metode, s katerimi se prisilno izvrši upnikova terjatev in vključujejo različna procesna opravila za prisilno uveljavitev terjatve.

Toženec se je v obravnavanje glavne stvari spustil z odgovorom na tožbo ter preden je ugovarjal pristojnosti, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je privolil v pristojnost slovenskega sodišča. Tudi sicer je smotrno, da se skupno premoženje pravdnih strank razdeli v enem postopku po enotnem načelu za celotno skupaj ustvarjeno premoženje (drugi odstavek 53. člena ZMZPP). Če sta pravdni stranki navzven in navznoter funkcionirali kot zakonca vse do avgusta 2014, pomeni, da sta se medsebojno spoštovali in si pomagali. Zgolj izostanek intimnosti v zakonski zvezi ne pomeni tistega prevladujočega dejstva, ki bi pripeljalo do ugotovitve, da življenjska skupnost med zakoncema ni več obstajala. Toženec torej ni dokazal, da sta pravdni stranki od maja 2009 komunicirali le še na relaciji toženec kot lastnik podjetja in tožnica kot zaposlena pri njem, zato so pritožbene navedbe v tem delu neutemeljene. Pri ugotavljanju skupnega premoženja zakoncev je treba pomoč oziroma darilo sorodnikov in prijateljev načeloma šteti kot prispevek dan obema zakoncema po enakih deležih, dokler zainteresirani ne dokaže, da je bilo darilo v času daritve (in ne morda kasneje) namenjeno le

Iz trditev obeh strank sicer izhaja, da v njuno skupno premoženje poleg hiše v Sloveniji sodita tudi dve nepremičnini v F., vendar pa tožbenega zahtevka, ki bi se nanašal na ugotovitev lastništva na nepremičninah v F., vsaj zaenkrat ni. Poleg tega se toženka, ki ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 48. člena ZMZPP), pristojnosti slovenskega sodišča ni uprla, preden je vložila odgovor na tožbo, niti preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari (drugi odstavek 53. člena ZMZPP). Zato je sklicevanje prvostopenjskega sodišča na drugi odstavek 67. člena ZMZPP materialno pravno zmotno in odločitev o zavrženju tistih delov tožbe, ki se neposredno ne nanašajo na hišo v Sloveniji, nima podlage v zakonu.

V prometni nesreči v tujini sta bili udeleženi dve vozili, povzročiteljevo vozilo je bilo registrirano v državi kraja nezgode, tožnik pa je bil poškodovan kot sopotnik v vozilu, ki je bilo registrirano v RS. Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine je uperil zoper tujo zavarovalnico (s sedežem v državi kraja nezgode), pri kateri je bilo vozilo povzročitelja nesreče obveznostno zavarovano. Ob takih dejanskih okoliščinah je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo oziroma zakonodajo Federacije BiH, to je zakonodajo države, v kateri se je pripetila nesreča (3. člen Konvencije).

Ker gre za spor v zvezi s skupnim premoženjem, je sodišče pri presoji jurisdikcije pravilno izhajalo iz določb Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP). Kar se tiče v nasprotni tožbi zajetega premoženja v Sloveniji, je na podlagi določb 64. in prvega odstavka 67. člena ZMZPP nedvomno podana jurisdikcija slovenskega sodišča. Ni sporno, da zahtevek na ugotovitev, da v skupno premoženje spada tudi premoženje v tujini, ni bil postavljen. Toženka se ni zavzemala za to, da sta deleža strank na skupnem premoženju kot celoti (upoštevaje premoženje v Sloveniji in Italiji) različna. Sodišču neutemeljeno očita kršitve iz razloga, ker se ni ukvarjalo s premoženjem strank v Italiji. Toženka zmotno meni, da je bila kršena pravica do odgovora na nasprotno tožbo. Sodna praksa dopušča zahtevke, ki merijo na civilno delitev premoženja že v pravdnem postopku, če to upravičujejo posebne okoliščine. V konkretni zadevi je taka ugotovljena okoliščina dejstvo, da je toženka v znatnem delu brez soglasja tožnika razpolagala s skupnim premoženjem. Poleg tega iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi toženka v dosedanjem postopku nasprotovala civilni delitvi v pravdi.

Zakonskih določb, ki bi izrecno ali posredno določale enotno sosporništvo za primere kot je konkretni, ni. Takšnega sklepa pa ne omogoča niti pravna narava konkretnega razmerja, saj vsak od solastnikov lahko odgovarja le za svoj del obveznosti – torej za tisti del kupnine, ki jo je prejel, glede zatrjevane koristi pa je dolžan vrniti toliko, za kolikor je okoriščen. Na to, da gre za navadne sospornike, ne vpliva niti dejstvo, da so nekateri toženci pravni nasledniki bivših solastnikov, saj so tudi sodediči, ki odgovarjajo za zapustnikove dolgove navzven solidarno, navadni sosporniki.

Presoja nižjih sodišč, da je podana pristojnost slovenskega sodišča in da se za odločanje v tej zadevi uporabi slovensko pravo, je pravilna in utemeljena v določilih 20., 48., 53. in 56. člena ZMZPP. Ravnanje tožnika v letu 1993 nima značilnosti zahteve za izpolnitev oziroma opomina, ki je enostranska pravnoposlovna izjava (izrecna ali konkludentna) volje, s katero upnik dolžnika pozove, naj opravi izpolnitev, in ki mora biti izražena nedvoumno. Ne gre za nasledstveno vprašanje. Revizijsko sodišče ne vidi razlogov, zakaj naj bi na civilno pravno razmerje vplivalo zatrjevano (neposredno uporabljivo) načelo mednarodnega bančnega prava branch compensating deposit principle. V tem delu gre za sklicevanje na obstoj spremenjenih okoliščin iz 133. člena ZOR, ki jih toženka lahko uveljavlja le z zahtevkom za razvezo ali pravično spremembo pogodbe oziroma z ustrezno nasprotno tožbo, česar ni storila. Navedena stališča veljajo tudi za sicer pravilne razloge nižjih sodišč, da obveznost toženke do tožnika ni prenehala z ukinitvijo podružnice oziroma z ustanovitvijo nove banke brez soglasja toženke (z razlastitvijo s strani tretje osebe) in da ni prišlo do prevzema dol

Skupno premoženje je nedeljiv materialnopravni pojem, kar v postopku njegove delitve terja sočasno odločanje o celotnem premoženju. Glede na trditve nasprotne udeleženke je večji del skupnega premoženja udeležencev v Sloveniji, zato je sodišče Republike Slovenije pristojno odločati o nepremičnini na Hrvaškem v tem nepravdnem postopku, saj je na podlagi predlagateljevih procesnih dejanj moč ugotoviti, da je privolil v pristojnost sodišča Republike Slovenije. Okoliščina, da je lastninska pravica na nepremičnini na P v zemljiški knjigi vpisana v korist tretje osebe (prodajalke), ni ovira, da se tudi ta nepremičnina kot del zatrjevanega skupnega premoženja, obravnava v tem nepravdnem postopku.

Ker je tožnikova vloga, v kateri je predlagal sporne dokaze, sledila naroku, na katerem je toženec postavil trditve o tem, da ni podpisal pogodbe in v potrditev teh navedb predlagal izvedenca grafologa, in ker jih je predlagal takoj, ko se je izkazalo, da se bo procesno dokazno breme glede trditev o obstoju pogodbe lahko preneslo nazaj nanj, in s svojim ravnanjem ni prispeval k podaljšanju postopka, je stališče sodišča o upoštevnosti teh dokaznih predlogov z vidika pravil iz 186. člena ZPP pravilno. Ker toženec v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni ugovarjal pristojnosti slovenskega sodišča, je s tem molče privolil v njegovo pristojnost. Sodišče se zato ni moglo izreči za nepristojno, njegov kasnejši ugovor pa je prepozen in posledično neupošteven.

Če vloži tožnik tožbo pred slovenskim sodiščem, ki bi bilo pristojno, če ne bi bilo sporazuma o pristojnosti tujega sodišča, sodišče na dogovorjeno pristojnost ne pazi po uradni dolžnosti, temveč le na ugovor tožene stranke. Iz tega razloga se tožba ob predhodnem preizkusu ne zavrže, ampak se najprej pošlje toženi stranki v odgovor.

Posebnost tega postopka se kaže v dejstvu, da je dolžnik tuja pravna oseba, ki nima sedeža na območju Republike Slovenije in njena domicilna država ni članica Evropske unije - EU. Zato je sodišče prve stopnje, po prejemu dolžnikovega ugovora, v okviru katerega je slednji postavil tudi ugovor stvarne in krajevne pristojnosti slovenskega sodišča, pristojnost sodišča v Republiki Sloveniji, presojalo z uporabo določb Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP - glede postavljenega ugovora - člen 53 ZMZPP).

Za spore o premoženjskih razmerjih med zakonci, katerih pretežni del je v RS, drugi del pa v tujini, 67. člen ZMZPP dovoljuje, da sme sodišče v RS odločati o premoženju, ki je v tujini, vendar z omejitvami: samo v sporu, v katerem se odloča tudi o premoženju v RS in le, če toženec v to privoli. Po 2. odstavku 53. člena ZMZPP se šteje, da je toženec dal privolitev, če je vložil odgovor na tožbo, ugovor oziroma če se je spustil v obravnavanje glavne stvari, ne da bi ugovarjal pristojnosti.

Obveznost iz pogodbe nastane s podano izjavo volje pogodbenih strank (26. in 28. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, veljavnem v času sklenitve sporne pogodbe). Kdo lahko poda ustrezno izjavo volje za stranko, ki je pravna oseba, urejajo substančni predpisi materialnega prava. Trditveno in dokazno breme glede dejanskih okoliščin, iz katerih bi izhajala pristojnost slovenskega sodišča, je na strani nasprotne tožeče stranke. Ker le-ta s tem v zvezi ni ponudila konkretnih trditev, ob ugovoru nasprotne tožene stranke ni podane pristojnosti slovenskega sodišča za odločanje o tem zahtevku. Ko pa se prvostopenjsko sodišče sklicuje na pogodbeno klavzulo o pristojnosti sodišča v Beogradu v pogodbi med S. Beograd in J. Zagreb, je pri tem očitno mišljena pogodba z dne 18.4.1991 (B24), na katero se je sklicevala nasprotna tožeča stranka pri utemeljitvi tega dela tožbenega zahtevka (27. točka vloge na list.št. 109). Navedena pogodba je bila podpisana v času, pred razpadom bivše skupne države, v času veljavnosti zveznega Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ, št. 4/77 z dopolnitvami) na območju celotne državne skupnosti.<

V postopku, začetem s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, je toženec lahko ugovarjal dogovorjeno pristojnost sodišča v Republiki Avstriji najkasneje v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Ker plačilo v tuji valuti v razmerju do plačila v domači valuti ni nekaj manj, pač pa nekaj drugega, je sodišče prve stopnje s tem, ko je toženo stranko obsodilo na plačilo v tuji valuti, čeprav tega ni zahtevala, prekoračilo tožbeni zahtevek.

Upoštevaje toženčevo prebivališče je podana pristojnost slovenskega sodišča. Ob sklicevanju na pogodbeno dogovorjeno pristojnost avstrijskega sodišča bi toženec lahko ugovarjal pristojnost slovenskega sodišča. Ker se je postopek začel kot izvršba na podlagi verodostojne listine, bi toženec navedeni ugovor lahko podal najkasneje v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Ker tega ni storil, je molče privolil v pristojnost slovenskega sodišča, ki se zato ni moglo izreči za nepristojno. Toženčev kasnejši ugovor o nepristojnosti je bil prepozen in zato neupošteven.

Pritožnik sicer soglaša z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da gre v predmetnem postopku za spor z mednarodnim elementom. Pristojnost sodišča Republike Slovenije za odločanje v tovrstnih sporih je v skladu z 29. čl. ZPP urejena z določbami Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP). Tožena stranka v odgovoru na tožbo pristojnosti slovenskega sodišča ni nasprotovala, s čimer je privolila v pristojnost sodišča Republike Slovenije (2. odst. 53. čl. ZMZPP), zato so njeni kasnejši ugovori v tej smeri neupoštevni. Prikaz prometa, ki ga je tožeča stranka ponudila v dokaz, izkazuje spreminjanje pogodbene obveznosti tožene stranke v časovnem obdobju od 10.6.1994 do 15.11.1999. Iz trditev tožeče stranke, ki jih je povzelo tudi prvostopno sodišče, izhaja, da je obveznosti tožene stranke ugotavljala četrtletno, upoštevajoč pri tem plačila prvotožene stranke, ki so zmanjševala obveznost tožene stranke in novo nastale stroške opominov in obračunov pogodbenih in zamudnih obresti, ki so povečevali obveznost tožene stranke. Ker pa tožeča stranka ni predložila obračunov obresti in zamudnih obresti, ki jih je upoštev

Kadar je v odškodninskem sporu vsaj ena izmed pravdnih strank državljan(ka) RS ali pravna oseba s sedežem v RS, lahko pristojnost slovenskega sodišča temelji tudi na privolitvi tožene stranke. Šteje se, da je tožena stranka privolila v pristojnost slovenskega sodišča, če je vložila odgovor na tožbo in se v njem spustila v obravnavanje glavne stvari, ne da bi ugovarjala pristojnosti.