28. člen ZPP

Središčno vprašanje v tej zadevi je pravica tožene stranke kot tuje države do imunitete pred civilno sodno jurisdikcijo naše države ali krajše - gre za vprašanje njene sodne imunitete. Na to vprašanje je že 15. 12. 1998 odgovorila Občna seja Vrhovnega sodišča s pravnim mnenjem, ki je, dokler se ne spremeni na novi občni seji, obvezno za vse senate Vrhovnega sodišča (drugi odstavek 110. člena Zakona o sodiščih). To mnenje se glasi: "V odškodninskem sporu zaradi škode, ki je posledica dejanj tuje države ob izvrševanju njene oblasti (acta iure imperii), uživata po pravilih mednarodnega prava sodno imuniteto pred našim sodiščem." Tožena stranka, ki oporeka pristojnosti slovenskega sodišča, uživa torej imuniteto v primeru, kakršen je konkreten. Gre namreč za zahtevek, ki temelji na trditvah o povzročitvi škode z oblastnim ravnanjem organov Republike Avstrije na njenem ozemlju.

Za sojenje v obravnavani zadevi je pristojno slovensko sodišče, ne glede na to, da sta stranki v sporu veleposlaništvo tuje države in tožnik, ki je državljan te tuje države. Sodišče prve stopnje je glede na določbe 28. člena ZPP pravilno uporabilo določbo 57. člena ZMZPP, ki določa, da je v individualnih delovnih sporih sodišče RS pristojno tudi tedaj, kadar se delo opravlja ali se je opravljalo oziroma bi se moralo opravljati na območju RS. V obravnavanem individualnem delovnem sporu tožnik uveljavlja sodno varstvo pravic delavca v zvezi z obstojem in prenehanjem delovnega razmerja. Tožnik pri toženi stranki ni opravljal nobene funkcije, ki bi bila v povezavi z izvrševanjem državne oblasti, ampak je na podlagi pogodb civilnega prava za plačilo opravljal delo v okviru dejavnosti poslovne narave, v zvezi s katero tuja država ne more uživati imunitete pred sodiščem RS. Delavec, ki se je zaposlil pri drugem delodajalcu v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, da bi zmanjšal škodo, ne sme biti v slabšem položaju kot tisti, ki si nove zaposlitve ni uspel najti in mu je delodajalec za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dolžan priznati obstoj delovnega

Tožnica se je pri toženki prostovoljno vključila v organiziran delovni proces za delovni čas, krajši od polnega (25 ur tedensko), tj. čiščenje, opravljanje kurirskih storitev in strežbe (cateringa). Delo je opravljala osebno in nepretrgano, po navodilih delodajalca in pod njegovim nadzorom ter je zanj prejemala plačilo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so v razmerju med strankama tega individualnega delovnega spora obstajali vsi elementi delovnega razmerja, kot so bili določeni v 4. členu ZDR, ki je veljal do 12. 4. 2013, in po tem datumu v sedaj veljavnem 4. členu ZDR-1, zato je tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za vtoževano obdobje utemeljen. Sodišče prve stopnje je tožnici iz naslova povrnitve stroškov prehrane med delom zmotno dosodilo znesek v višini maksimuma, ki ni obdavčen, saj je kot pravno podlago napačno uporabilo Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, ki določa višine povračil stroškov v zvezi z delom, povračil stroškov v zvezi s službenim potovanjem in drugih dohodkov, do katerih se ti skladno s 3., 4., 7. in 8. točko 1. odstavka in 2. odstavkom 44. člena ZDoh-2 ne vštevajo

Kljub pripombam pooblaščenca tožnika, da nima možnosti izjave glede listin, ki bodo v spis predložene naknadno, je sodišče prve stopnje po zaključku obravnave pridobilo nove listine in na njih oprlo svojo odločitev, ne da bi se tožnik izrecno odpovedal obravnavanju teh listinskih dokazov. S takšnim postopanjem je sodišče tožniku odvzelo možnost, da se izjavi o vseh pravno relevantnih dejstvih in dokazih nasprotne stranke.

V sporu, v katerem je predmet presoje zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca, ki je bil zaposlen pri diplomatskem predstavništvu tuje države, tuja država ne more uživati imunitete pred sodiščem Republike Slovenije. Ker kršitev pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki se tožniku očita, niti v opozorilu niti v odpovedi ni časovno opredeljena, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita, saj sodišču ni omogočen preizkus pravočasnosti glede subjektivnega in objektivnega roka za podajo odpovedi.

Sodišče prve stopnje je dolžno ocenjevati dokaze celostno in v skladu z 28. čl. ZPP - vestno in skrbno mora presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. Ko sodišče izvaja dokaz z zaslišanjem priče, se mora ravnati po 239. in 289. čl. ZPP in mora priči tudi postaviti vprašanje zato, da se njeno izpovedbo preizkusi ali razjasni.

Glede pristojnosti sodišča Republike Slovenije za sojenje tuji državi veljajo pravila mednarodnega prava.