69. člen ZPP

Okrožno sodišče v Kopru se je izreklo za krajevno nepristojno, še preden je tožeča stranka dopolnila tožbo in preden je tožena stranka lahko odgovorila na tožbo, torej v fazi postopka, v kateri procesne predpostavke za obravnavo ugovora krajevne nepristojnosti po prvem odstavku 22. člena ZPP niso bile podane. Sodišče bi se zato lahko izreklo za krajevno nepristojno le pod pogoji iz drugega odstavka 22. člena ZPP, ki pa niso izpolnjeni, saj izključna krajevna pristojnost drugega sodišča ni določena.

Za sojenje je splošno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima tožena stranka stalno prebivališče. Stranki pa se lahko v primeru, ko zakon ne določa izključne pristojnosti kakšnega sodišča, sporazumeta, da jima na prvi stopnji sodi sodišče, ki ni krajevno pristojno, če je to sodišče tudi stvarno pristojno. V takšnem primeru lahko upnik v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine predlaga, naj se v primeru dolžnikovega ugovora postopek nadaljuje pred sodiščem, pristojnim po tem dogovoru. Pri tem mora v predlogu za izvršbo določno označiti listino o sporazumu o pristojnosti. Prav tako se lahko na sklenjeni sporazum sklicuje tudi dolžnik v ugovoru. Upnik je organiziran v pravno organizacijski obliki javnega sklada, ki ne spada med osebe, za katere veljajo pravila o gospodarskih sporih po 1. točki prvega odstavka 481. člena ZPP. Zato personalnega kriterija za sojenje po določbah ZPP o gospodarskih sporih ne izpolnjuje. Po drugem odstavku 482. člena ZPP veljajo pravila v postopku v gospodarskih sporih tudi v sporih med osebami iz 481. člena in 1. do 3. točke prvega odstavka tega člena ter državnimi organi in organizacijami z javnimi pooblastili, kadar te na

Tožnik je imel v tem postopku že dvakrat možnost uveljavljati, da se ne strinja z določitvijo pristojnega sodišča za odločanje v pravdi, pa te možnosti ni izkoristil. Zato je z uveljavljanjem ugovora krajevne pristojnosti sodišča v dopolnitvi tožbe glede na okoliščine konkretnega primera prepozen.

Plačilo za delo kot delovnopravni institut predstavlja denarno odmeno za osebno opravljeno delo delavca za delodajalca na podlagi pogodbe o zaposlitvi (prim. 4. in 126. člen ZDR-1). Vtoževna nagrada nima narave takšnega plačila. Že iz poimenovanja 19. člena pogodbe izhaja, da je letna nagrada odmena za letno uspešnost poslovanja celotne skupine A. (in ne le toženke, ki je tožnikova delodajalka). Letna nagrada je torej plačilo iz naslova poslovodenja, ki izhaja iz statusnopravnega položaja tožnika kot člana kolektivnega korporacijskega organa. Stranki sta v 38. členu pogodbe dogovorili, da bosta odločanje o sporih v zvezi z izvrševanjem te pogodbe prepustili pristojnemu sodišču v Ljubljani. Ker za odločanje o obravnavanem sporu zakon ne določa izključne krajevne pristojnosti kakšnega sodišča, je treba upoštevati sporazum strank o krajevni pristojnosti (prvi odstavek 69. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in II. točko izreka izpodbijanega sklepa spremenilo tako, da je upoštevaje vrednost spornega predmeta (1.124.513,00 EUR) kot stvarno in krajevno pristojno določilo Okrožno sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje se je izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o zahtevku tožnice v zvezi z njeno razrešitvijo z mesta poslovodne osebe pri toženki (tožnica zahteva ugotovitev, da s sklepom o razrešitvi s funkcije direktorice z dne 26. 8. 2024 niso bili izpolnjeni pogoji za njeno razrešitev po individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 6. 6. 2019) ter odškodninskem zahtevku za premoženjsko škodo zaradi izgube zaslužka v višini 100.218,57 EUR. Štelo je, da ima sklep o razrešitvi tožnice s funkcije direktorice naravo korporacijskega in ne delovnopravnega akta, zaradi česar gre v zadevi za spor med gospodarsko družbo in nekdanjim direktorjem družbe, za katerega je treba uporabiti pravo gospodarskih družb. Odločitev, da v zadevi ne gre za spor o pravici, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem (individualni delovni spor) iz točke b. prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, je pravilna. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu ustrezno sklicevalo na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 12. 6. 2008, ki se nanaša na spore v zvezi z odpoklici članov organov gospodarskih družb, saj gre v bistvenem za enako situacijo: pristo

Odvetniki, ki svoj poklic opravljajo kot zasebniki (in ne kot odvetniške družbe) niso navedeni med osebami, za katere se uporabljajo pravila o gospodarskih sporih (prvi odstavek 481. člena ZPP). V obravnavani zadevi zato ni izpolnjen subjektivni kriterij za sojenje po določbah ZPP v gospodarskih sporih.

Tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za izbris hipoteke, ustanovljene za zavarovanje denarne terjatve po sklenjeni posojilni pogodbi, zaradi poplačila dolga iz posojilne pogodbe, je obligacijske narave, saj temelji na trditvah o izpolnitvi pogodbene obveznosti.

V obravnavanem postopku, ki je izšel iz izvršilnega, sporazum o krajevni pristojnosti ni bil sklenjen pred vložitvijo tožbe oziroma predloga za izvršbo. Sporazum pravdnih strank je nastal šele med postopkom, in sicer na podlagi odgovora na dopolnitev tožbe, tožničine prve pripravljalne vloge ter toženčeve prve pripravljalne vloge. Zato ne gre za pravočasen sporazum o krajevni pristojnosti, kot ga predvideva 69. člen ZPP in ga torej ni mogoče upoštevati.

Kljub temu da pogodbi urejata isto pravno poslovno življenjsko razmerje, vsebujeta različna dogovora o krajevni pristojnosti. Takšen pogodbeni dejanski stan pritrjuje tožniku, da je prvi toženec pristal na krajevno pristojnost sodišča v Celju. To sicer ne pomeni, da je pristojnost dogovorjena samo za celjsko sodišče, prav gotovo pa ima tožnik možnost izbire, da se odloči za celjsko (ali koprsko) sodišče. Ker bi morebitna delegacija pristojnosti okrnila tožnikovo izbirno upravičenje, so pogoji za delegacijo v takšnem primeru bistveno strožji in zajemajo zlasti druge tehtne razloge po 67. členu ZPP.

Podlago za tožbeni zahtevek predstavljata dve pogodbi. Zato je za prvega toženca za sojenje v tem sporu krajevno pristojno tako sodišče v Kopru kakor sodišče v Celju, tožnik pa je tisti, ki ima možnost izbire, pred katerim sodiščem bo sprožil predmetni pravdni postopek.

Splošni pogoji za dopolnilna zdravstvena zavarovanja SPD-06, ki jih je pritožbi priložila dolžnica, v tretjem odstavku 12. člena določajo, da morebitne spore rešuje sodišče v Ljubljani. Gre torej za splošen sporazum o pristojnosti, kot ga določa tretji odstavek 69. člena ZPP, ne pa za sporazum, ki bi bil sklenjen po tem, ko je prišlo do spora med upnikom in dolžnico, kot določa peti odstavek 51.b člena ZPP. Glede na določbo petega odstavka 51.b člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ takšnega sporazuma pri določitvi krajevno pristojnega sodišča ni mogoče upoštevati, zaradi česar je treba pristojno sodišče določiti na podlagi določbe četrtega odstavka 51.b člena ZPP, torej po stalnem ali začasnem prebivališču dolžnice. Ker ima dolžnica stalno prebivališče v Dravogradu, je za odločanje o zahtevku in stroških v pravdnem postopku pristojno Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu.

Upoštevnost pisnega sporazuma v pravdnem postopku o krajevni pristojnosti je vezana na njegovo sklenitev pred vložitvijo tožbe in na pravočasnost njegove predložitve. V sporni procesni situaciji velja ureditev na podlagi 17. člena ZPP, po katerem velja pravilo o ustalitvi pristojnosti (perpetuatio fori), v skladu s katerim se pristojnost določi po okoliščinah ob vložitvi tožbe, ne glede na to, da se katera od naveznih okoliščin (npr. sedež stranke) pozneje spremeni.

Če sta stranki glede terjatve, zaradi katere upnik zahteva izvršbo na podlagi verodostojne listine, sklenili sporazum o krajevni pristojnosti, lahko upnik v predlogu za izvršbo predlaga, naj se v primeru dolžnikovega ugovora postopek nadaljuje pred sodiščem pristojnim po tem sporazumu. V tem primeru mora upnik v predlogu določno označiti listino o sporazumu o krajevni pristojnosti. Navedba zgolj „ponudba“ ne more nadomestiti zahteve po opredelitvi sporazuma. Sporazum strank namreč velja le tedaj, kadar je v pisni obliki in se nanaša na določen spor ali bodoče spore, ki bi morebiti nastali z določenega pravnega razmerja.

180. člen ZPP določa, da so identifikacijski podatki o stranki, ki je fizična oseba, poleg imena in naslova, tudi enotna matična številka občana (v nadaljevanju EMŠO), če je stranka vpisana v centralni register prebivalstva. Pritožnica svojo trditev, da tožnik, kot je identificiran v tožbi, ne obstaja, utemeljuje s sklicevanjem na podatke CRP, ki pa tega ne dokazujejo. Celo nasprotno: predloženi podatki potrjujejo, da gre pri osebi vpisani v CRP in osebi, ki je vložila tožbo, za isto (še živečo) osebo. Identiteta in obstoj tožnika zato ne moreta biti sporna. Kršitev po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je (med drugim) podana, če stranke ni zastopal pooblaščenec v skladu z določbami tega zakona ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, pravdna dejanja pa kasneje niso bila odobrena. Ker je smisel te določbe varstvo nepravilno zastopanih, to kršitev lahko uveljavlja le stranka, ki ni bila pravilno zastopana, ne pa tudi njen nasprotnik. Zakon pod določenimi pogoji dopušča dogovor o krajevni pristojnosti (69. člen ZPP). Vendar pa mora tožnik sporazum priložiti tožbi, sicer se nanj kasneje ne more več sklicevati. Če tožbo kljub temu vloži pred drugim s

O krajevni nepristojnosti za odločanje v obravnavani zadevi je dejansko prvič odločilo šele mariborsko sodišče. Skladno s prvim odstavkom 22. člena ZPP se sodišče lahko izreče za krajevno nepristojno na ugovor tožene stranke, ki ga lahko ta poda najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave. Toženka je ugovor krajevne nepristojnosti podala pravočasno, to je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi in ga kasneje ponovila še v odgovoru na dopolnitev tožbe (in v pripravljalni vlogi). Okrožno sodišče v Mariboru glavne obravnave še ni razpisalo.

O krajevni nepristojnosti za odločanje v obravnavani zadevi je dejansko prvič odločilo šele koprsko sodišče in ne Okrajno sodišče v Ljubljani (COVL).

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo o ugovoru krajevne pristojnosti, ki ga je podala prvo tožena stranka. Drugo tožena stranka takšnega ugovora ni podala, zato s pritožbo ne more doseči izboljšanja svojega pravnega položaja, saj z njo zasleduje kvečjemu interes prvo tožene stranke. Posebna krajevna pristojnost za sospornike je elektivna. Tožnik lahko izbira, pri katerem sodišču, ki bi bilo krajevno pristojno za posameznega sospornika, bo vložil tožbo. Tožnik lahko vloži tožbo, s katero zajame več tožencev (sospornikov), pri sodišču, ki je krajevno pristojno za enega od njih, kljub temu, da ima morda z drugim tožencem sklenjen sporazum o krajevni pristojnosti.

V obravnavanem primeru je izvršilno sodišče v sklepu z dne 15. 1. 2019 presodilo, da upnik listine o sporazumu o dogovorjeni krajevni pristojnosti ni dovolj določno označil. O sporazumu strank o krajevni pristojnosti sodišča je bilo že odločeno, pravdni stranki pa odločitve izvršilnega sodišča iz navedenega sklepa nista izpodbijali.

Sporazum strank o krajevni pristojnosti, dogovorjen v Pogodbi, velja za vse spore, nastale iz tega pravnega razmerja, ne glede na veljavnost same Pogodbe.

Krajevna pristojnost je določena z zakonom; težak gmotni položaj pravdne stranke ni razlog, s katerim bi bilo mogoče doseči prenos krajevne pristojnosti na bližnje sodišče.