VSL Sklep Cst 64/2025

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek odpusta obveznosti ustavilo in predlog za odpust obveznosti zavrnilo.

2Zoper navedeni sklep se je dolžnik pritožil zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s s prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP). Višjemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Stečajni upravitelj v odgovoru na pritožbo predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

4Upnica v odgovoru na pritožbo predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

5Pritožba ni utemeljena.

6Odpust obveznosti ni dovoljen, če iz ravnanj stečajnega dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja izhaja, da bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti, ko gre torej za zlorabo pravice do odpusta obveznosti (tretji odstavek 399. člena ZFPPIPP). Velja, če se ne dokaže drugače, da predlog za odpust obveznosti pomeni zlorabo pravice do odpusta obveznosti, če je stečajni dolžnik izvedel pravno dejanje, ki ima po 271. člena ZFPPIPP značilnost izpodbojnega pravnega dejanja, in je bil v skladu z 277. členom ZFPPIPP uveljavljen zahtevek za izpodbijanje tega pravnega dejanja (4. točka četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP).

7Pravno dejanje stečajnega dolžnika, izvedeno v obdobju izpodbojnosti, je izpodbojno, če je bila posledica tega dejanja zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno (1. točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP - objektivni element izpodbojnosti) in je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (2. točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP - subjektivni element izpodbojnosti).

8Pravni posli, ki jih je stečajni dolžnik sklenil zadnjih pet let pred uvedbo postopka osebnega stečaja v dobro osebe, ki ima v razmerju do njega položaj ožje povezane osebe (1. točka prvega odstavka 391. člena ZFPPIPP), so izpodbojni ne glede na to, ali je izpolnjen pogoj iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP (drugi odstavek 391. člena ZFPPIPP). Ožje povezana oseba posamezne fizične osebe je oseba, ki ima prijavljeno stalno ali začasno prebivališče v Republiki Sloveniji na istem naslovu, do ravni številke stanovanja (4. točka prvega odstavka 18. člena ZFPPIPP).

9Upoštevajoč navedena zakonska določila je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednja pravno relevantna dejstva: prodajna pogodba, s katero je stečajni dolžnik ožje povezani osebi prodal svoja solastniška deleža na stanovanju in garaži, predstavlja pravni posel v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja, ki ima lastnost izpodbojnega pravnega dejanja, za katerega je bil pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. P 00/2022 pravočasno uveljavljen zahtevek za njegovo izpodbijanje. Upoštevajoč, da predstavlja izpodbojno zakonsko domnevo zlorabe pravice do odpusta obveznosti, je bilo na stečajnemu dolžniku, da izpodbije, da so bili z navedenim poslom upniki oškodovani, ker je posledica prodajne pogodbe zmanjšanje čiste vrednosti premoženja zaradi odsvojitve nepremičnin tako, da bodo zaradi tega upniki prejeli plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če prodajna pogodba ne bi bila sklenjena (1. točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP). Tega bremena stečajni dolžnik ni zmogel.

10Kot izhaja iz sklepa St 000/2021 z dne 13. 4. 2021 se je postopek osebnega stečaja nad dolžnikom začel na podlagi domneve, da je insolventen (2. točka prvega odstavka 239. člena ZFPPIPP). Dolžnik namreč po predlogu upnika za začetek stečajnega postopka ni vložil niti ugovora, da ni insolventen ali da upnikova terjatev ne obstaja, niti zahteve, da sodišče odloži odločanje o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka (tretji odstavek 235. člena ZFPPIPP). Zato je neutemeljen pritožnikov očitek, da je trditve o insolventnosti prerekal.

11Sodišče prve stopnje je obstoj objektivnega elementa izpodbojnosti oprlo na ugotovitev, da je stečajni dolžnik le nekaj mesecev pred uvedbo stečajnega postopka prodal solastniški delež (1/2) na stanovanju v stanovanjski stavbi na naslovu ... v Ljubljani in solastniški delež (1/2) na garaži v garažni hiši na naslovu ... v Ljubljani. Kupec se je kupnino v višini 47.500,00 EUR zavezal plačati na TRR dolžnika do 31. 3. 2021, dolžnik pa je podpis na prodajni pogodbi overil že 18. 1. 2021, ko je bil tudi vložen zemljiškoknjižni predlog za vknjižbo lastninske pravice na kupca. Dogovorjena kupnina je bila manjša, kot je bila ocenjena vrednost nepremičnin, saj iz javno dostopnih izpisov GURS-a na dan 31. 3. 2020 izhaja, da je vrednost stanovanja ocenjena na 114.210,00 EUR, vrednost garaže pa na 8.223,00 EUR, skupaj 122.433,00 EUR, polovična vrednost obeh nepremičnin torej 61.216,50 EUR.

12Ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb, s katerimi je dolžnik zatrjeval, da je bila kupnina ustrezno določena glede na tržne razmere. Interes za nakup je namreč sodišče prve stopnje ovrednotilo glede na osebno okoliščino kupca in pravilno zavrnilo ugovorni razlog, da je solastniški delež za prodajo nezanimiv, saj je dolžnik svoj delež prodal izvenzakonskemu partnerju svoje mame (solastnici druge polovice prodanih nepremičnin), s katerim sta v času sklenitve pogodbe živela na istem naslovu. Ker tega razloga pritožba ne izpodbija, ne more uspeti zgolj z vztrajanjem na stališču, da je solastniški delež tržno nezanimiv. Nadalje je sodišče prve stopnje presodilo, da je ugovor, da se je prodaja odvila v času epidemije, ko je grozil padec cen zaradi poslabšanja kupne moči prebivalstva v posledici zaprtja države, preveč posplošen, da bi dolžnik z njim uspel. Tudi tega razloga za zavrnitev pritožba ne izpodbija. Zgolj s ponovitvijo ugovora pa ne more uspeti, saj ga je sodišče prve stopnje že pravilno opredelilo kot preveč posplošenega, da bi o njem izvedlo dokazni postopek. Pomanjkljive oziroma preveč posplošene navedbe se namreč ne morejo nadomestiti z izvajanjem dokazov. Končno pritožba neutemeljeno uveljavlja, da za presojo vrednosti kupnine ni mogoče šteti realizirane tržne cene v Ljubljani v današnjem času. Sodišče prve stopnje namreč presoje ni oprlo na navedeno okoliščino, saj je ustreznost kupnine presojalo glede na ocenjeno vrednost nepremičnin, kot je bila razvidna iz javno dostopnih izpisov GURS-a pred sklenitvijo prodajne pogodbe.

13Pritožbeno ni prerekana ugotovitev o obstoju subjektivnega elementa izpodbojnosti, ki jo je sodišče prve stopnje oprlo na priznano dejstvo (drugi odstavek 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), da je stečajni dolžnik pogodbo o prodaji nepremičnine sklenil z ožje povezano osebo, to je izvenzakonskim partnerjem svoje mame (ki je solastnica druge polovice nepremičnin), s katerim sta imela v času sklenitve pogodbe prebivališče na istem naslovu.

14Pritožbeno tudi ni prerekana ugotovitev, da je bil v skladu z 277. členom ZFPPIPP uveljavljen zahtevek za izpodbijanje prodajne pogodbe (4. točka četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP), kar je nadaljnja predpostavka domneve zlorabe pravice do odpusta obveznosti. Stečajno sodišče ne more in ne sme preverjati vsebine in utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi izpodbojne tožbe, pač pa ugotavlja zgolj to, ali je bila izpodbojna tožba pravočasno vložena. Zato se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izrekati o ugovornih navedbah glede utemeljenosti izpodbojne tožbe, saj v ničemer ne vplivajo na odločanje o ugovoru proti odpustu obveznosti.¹ Enako velja za ugovorne navedbe, ki jih ponavlja tudi pritožba, o izročitvi kupnine in plačilu po sodni poravnavi, sklenjeni v postopku, ki je tekel o tožbi za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika. Iz predhodno navedenih zakonskih določil je namreč razvidno, da ni pomembno, ali je bilo dejanje, ki je bilo izpodbijano, odpravljeno in je bil v stečajno maso plačan znesek, ki ustreza protivrednosti takega razpolaganja.²

15Pritožba sodišču prve stopnje nadalje očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker dolžniku ni dalo možnosti, da sodeluje na naroku za obravnavo ugovora zoper odpust obveznosti. Iz spisa izhaja, da je bilo vabilo na narok vročeno njegovemu odvetniku 17. 12. 2024 (povratnica k PD 92). Drži sicer pritožbeni očitek, da je dolžnik z naroka opravičeno izostal, ker je naknadno predložil zdravniško potrdilo o upravičeni odsotnosti. Ne drži pa pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi njegove odsotnosti narok preložiti. Njegova prisotnost na naroku ni bila potrebna, saj ga je na njem zastopala odvetnica, ki je vztrajala pri navedbah iz odgovora na ugovor z dne 18. 12. 2024 (PD 94). Zato pritožnik ne more uspeti z očitkom, da bi na naroku podal dodatne navedbe in utemeljil predloge za zaslišanja. Kot tudi ne z očitkom, da bi odgovoril na trditve upnice in upravitelja, saj sta navedena na naroku zgolj vztrajala pri pisnih ugovorih, za katera mu je sodišče prve stopnje predhodno že omogočilo, da se o njima pisno izreče (drugi odstavek 405. člena ZFPPIPP).

16Pritožba sodišču prve stopnje tudi očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni izvedlo predlaganih zaslišanj. Vendar sodišče prve stopnje zaslišanje dolžnika ni zavrnilo, ker na narok ni pristopil, ampak, ker je glede na podane navedbe ocenilo, da njegovo zaslišanje ni potrebno in lahko odločitev sprejme na podlagi predložene listinske dokumentacije. Iz istega razloga je zavrnilo tudi zaslišanje predlaganih prič in stečajnega upravitelja. Sodišče namreč ni dolžno izvesti vseh dokazov, saj 213. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP izrecno določa, da dokazovanje obsega dejstva, ki so pomembna za odločbo, o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, pa odloča sodišče. Katera dejstva so bila za presojo odločilna, izhaja iz predhodne obrazložitve. Ker ne iz ugovora ne iz pritožbe ne izhaja, da bi dolžnik, stečajni upravitelj in predlagane priče lahko izpovedali o katerem izmed njih, z izvedbo zaslišanj pritožnik ne bi mogel doseči drugačne odločitve.

17Upoštevajoč navedeno dolžnik ni uspel izpodbiti domneve, da izpodbijana prodajna pogodba predstavlja škodo za njegovo premoženje in v tej posledici škodo za njegove upnike. Za presojo je odločilno, da je v izpodbojnem obdobju, ko je dolgove že imel in so ti naraščali in bi moral storiti vse za poplačilo upnikov in se zato ne bi smel v korist povezane osebe odpovedati delu premoženja oziroma z njim razpolagati tako, da je bilo na voljo manj stečajne mase, kot bi je bilo sicer, storil ravno to. Dolžnik zakonske domneve ni ovrgel ne v postopku na prvi stopnji, ne v pritožbi, saj ni navedel nobenih tehtnih odgovorov na očitke v zvezi z ugotovljenim izpodbojnim dejanjem. S pritožbenim ponavljanjem navedb, ki jih je podal že v postopku na prvi stopnji, ne more izpodbiti pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje.

18Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

¹ VSL sklep Cst 122/2019 z dne 19. 3. 2019.
² VSL sklep Cst 701/2017 z dne 19. 12. 2017.