405. člen ZFPPIPP

Sodišče prve stopnje je glede dolžnikovega ravnanja, ki je bilo podlaga za odločitev, ki jo je sprejelo, navedlo, da je, ker se dolžnik ni opredelil do upraviteljičinega ugovora, štelo, da dolžnik upraviteljičine trditve priznava. Oprlo se je na drugi odstavek 214. člena ZPP, ki določa, da se neprerekana dejstva štejejo za priznana in ki naj bi se uporabil skladno s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. To je le navidez v nasprotju z določbo, da se sicer narok za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti lahko izvede v primeru dolžnikove neudeležbe, vendar po petem odstavku 405. člena ZFPPIPP izrecno na podlagi izida dokazovanja. Kar je upraviteljica očitala dolžniku, so bile opustitve, t. i. negativna dejstva, ki jih ni mogoče neposredno dokazovati (v nasprotju z zatrjevanjem neobstoja dejstva je pri zatrjevanju obstoja dejstva po pravkar navedeni določbi ZFPPIPP dejstvo treba dokazovati kljub njegovi neprerekanosti - vendar pa to ni primer, ki bi bil zdaj pod presojo).

Za fikcijo umika ugovora proti odpustu obveznosti po tretjem odstavku 405. člena ZFPPIPP ni bistvenega pomena, kdaj se je vlagatelj ugovora seznanil s preklicem naroka, pač pa je bistveno, ali se je udeležil (nepreklicanega) naroka za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti.

Pritožbeno ni prerekana ugotovitev, da je bil v skladu z 277. členom ZFPPIPP uveljavljen zahtevek za izpodbijanje prodajne pogodbe, kar je nadaljnja predpostavka domneve zlorabe pravice do odpusta obveznosti. Stečajno sodišče ne more in ne sme preverjati vsebine in utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi izpodbojne tožbe, pač pa ugotavlja zgolj to, ali je bila izpodbojna tožba pravočasno vložena. Zato se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izrekati o ugovornih navedbah glede utemeljenosti izpodbojne tožbe, saj v ničemer ne vplivajo na odločanje o ugovoru proti odpustu obveznosti.

V primeru, ko upravitelj vloži ugovor zoper odpust obveznosti, kar je njegova zakonska obveznost, pa z ugovorom ne uspe, uporaba pravila o povračilu stroškov po uspehu iz prvega odstavka 154. člena ZPP ni niti smiselna niti primerna. Stečajni upravitelj v razmerju do stečajnega dolžnika ni „nasprotna stranka“, ampak je organ postopka zaradi insolventnosti. Postopek odpusta obveznosti je voden izključno v korist dolžnika, stečajni dolžnik in upravitelj pa nista stranki v sporu. Zato v tem razmerju (stečajni upravitelj – stečajni dolžnik) ni mogoče uporabiti pravila o povračilu stroškov po uspehu iz prvega odstavka 154. člena ZPP.

Naravo zlorabe ima sicer lahko katerokoli ravnanje stečajnega dolžnika, ki ni zajeto v domnevah iz četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP, če izpolnjuje pogoje iz generalne klavzule iz prvega in tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Vendar pa višje sodišče po tehtanju vseh prej opisanih okoliščin ocenjuje, da bi za to, da bi ravnanja, ki jih upnik v ugovoru očita dolžniku, pomenila zlorabo odpusta obveznosti, morale biti ob že očitanih izkazane še dodatne kvalifikatorne okoliščine. Kršitve, ki napolnjujejo dejanski stan zlorabe, so namreč lahko samo hujše kršitve, le takšne imajo lahko odločilen pomen za oceno dolžnikove primernosti za pravno dobroto odpusta. Takšnih okoliščin pa upnik po oceni višjega sodišča ni izkazal.

Ko sodišče ustavi poslovanje stečajnega dolžnika kot podjetnika ali zasebnika zaradi razlogov iz 2. ali 5. točke prvega odstavka 389.c člena ZFPPIPP, hkrati ustavi postopek odpusta obveznosti in zavrne predlog za odpust obveznosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dolžnik kršil obveznosti iz 384., 389.b in 401. člena ZFPPIPP. Izpostavilo je, da dolžnik upravitelju ni dal vseh informacij, potrebnih za nadzor po sedmem odstavku 389.b člena ZFPPIPP in mu ni omogočil pregleda njegovih poslovnih knjig ter dokumentacije, in je tako kršil obveznost iz osmega odstavka 389.b člena ZFPPIPP, s tem pa tudi obveznost iz 384. člena ZFPPIPP.

Pritožnica utemeljeno opozarja na kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Kot izhaja iz dokumentacije v spisu, je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep izdalo zgolj na podlagi dolžnikove pritožbe in se pri tem oprlo na dolžnikove trditve v pritožbi, ne da bi jo vročalo v odgovor upnici, ki je vlagateljica ugovora proti odpustu obveznosti. Skladno z določbami 405. člena ZFPPIPP bi namreč morala biti vlagateljici ugovora tekom postopka o ugovoru zoper odpust obveznosti vsa pisanja vročena osebno. Ker ji pritožba ni bila vročena (oziroma ji je bila vročena šele po izdaji izpodbijanega sklepa, kar pa ne more sanirati kršitve), je bila pritožnici kršena pravica do izjave v postopku, saj se o pritožbi ni mogla izreči pred izdajo izpodbijanega sklepa.

Očitek prevzemanja nesorazmernih obveznosti je utemeljen, če se posledice tega ravnanja kažejo v dolžnikovi premoženjskopravni sferi. Ne gre torej za nevestno in nepošteno ravnanje kar tako, samo po sebi. Podana mora biti vzročna zveza med prevzetimi nesorazmernimi obveznostmi ter zmožnostjo stečajnega dolžnika, da izpolni obveznost svojim upnikom. Zgolj abstraktna možnost, ki se ni uresničila, za očitek zlorabe pravice do odpusta obveznosti ne zadošča.

Iz odpustnega pisma Splošne bolnišnice z dne 4. 3. 2022 je razvidno, da je bil dolžnik hospitaliziran dne 2. 3. 2022 ob 20.00 uri, odpuščen pa 4. 3. 2022 ob 15.00 uri. Iz vsebine odpustnega pisma izhaja, da je bila bolezen, zaradi katere je bil hospitaliziran, nenadna in nepredvidljiva ter je dolžniku onemogočala prihod na narok dne 3. 3. 2022, ki se je začel ob 9.30 uri.

Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da se dolžnik glede navedb v ugovoru ni izjavil v danem roku in da je zato z navedbami in dokazi v ugovoru prekludiran. Če bi sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se rok za izjavo dolžniku do dneva razpisanega naroka za obravnavo upraviteljičinega ugovora proti odpustu obveznosti še ni iztekel, ne bi smelo zaključiti naroka za obravnavo ugovora, pač pa bi ga moralo preložiti. Razlog za preložitev naroka je bilo dejstvo, da se rok, ki ga je dalo sodišče dolžniku za izjavo o ugovoru stečajne upraviteljice proti odpustu obveznosti, do konca naroka za obravnavo ugovora še ni iztekel.

Pooblastilno razmerje med stranko in pooblaščencem preneha s preklicem pooblastila, toda stranke morajo o tem sodišče obvestiti. Preklic za sodišče učinkuje šele, ko je o njem obveščeno.

ZFPPIPP v tretjem odstavku 405. člena določa: "Če se vlagatelj ugovora proti odpustu obveznosti ne udeleži naroka za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti, velja, da je umaknil ugovor proti odpustu obveznosti." Iz besedila zakona je povsem jasno, da beseda "velja" pomeni fikcijo in ne izpodbojne domneve. Ker gre za zakonsko fikcijo, sodišče druge stopnje ni kot pravno pomembnih upoštevalo pritožbenih razlogov o tem, da je upravitelj že v postopku pred sodiščem prve stopnje pojasnil sodišču, zakaj se ne bo udeležil naroka za obravnavanje ugovora. Navedeno določilo ZFPPIPP je povsem jasno in je specialno uredilo položaj, ko mora vlagatelj ugovora pristopiti na narok, sicer se ugovor šteje za umaknjen. Pravila pravdnega postopka se podrejeno uporabljajo po prvem odstavku 121. člena ZFPPIPP le glede vprašanj, ki s tem zakonom niso urejena drugače. Smiselna uporaba določb pravdnega postopka v tem delu, to je glede naroka za obravnavanje ugovora in smiselno določb o glavni obravnavi oziroma poravnalnem naroku, ni primerna. Sodišče druge stopnje le še pripominja, da je upravitelj po prvem odstavku 97. člena ZFPPIPP organ postopka zaradi insolventnosti. V procesnem smis

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih dejstev življenjsko logično in prepričljivo sklepalo, da bi dolžnik tekom stečajnega postopka lahko prejemal višje prihodke oziroma bi lahko izkazal premoženje v večji vrednosti, iz katerega bi se lahko oblikovala stečajna masa. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je treba pri presoji dolžnikovega premoženjskega položaja po tretjem odstavku 399. člena ZFPPIPP upoštevati tudi dolžnikov življenjski slog in ravnanje iz katerega izhaja, da dolžnik svoje premoženjsko stanje prikazuje na način, ki kaže na izogibanje, da bi v največji možni meri poplačal upnike. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da dolžnik v obravnavanem primeru ni ravnal vestno in pošteno. Odpust obveznosti v obravnavanem primeru ne bi bil v skladu z namenom odpusta obveznosti.

Iz listinske dokumentacije v spisu je razvidno, da v tej zadevi še ni bil izdan sklep o začetku postopka odpusta obveznosti in (tudi zato) zoper njega še ni bil vložen ugovor. Sodišče prve stopnje zato ni imelo podlage, da bi ob izdaji sklepa o začetku postopka odpusta presojalo tudi, ali je dolžnik kršil svoje obveznosti iz 383.b člena ZFPPIPP. V tej fazi odločanja bi lahko po uradni dolžnosti presojalo le, ali obstaja ovira za odpusti iz drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP in bi zato bilo potrebno zavrniti predlog za odpust obveznosti.

Ni upraviteljeva dolžnost, da išče kontakt z dolžnikom, to mora storiti dolžnik sam in upravitelja redno, skladno z zakonskimi roki obveščati tako o spremembi naslova prebivanja (takoj), kot tudi o aktivnem iskanju zaposlitve (mesečno).

Sodišče izvede narok za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti po postopkovnih pravilih ZPP, razen če ni v 405. členu ZFPPIPP določeno drugače. Iz 405. člena ZFPPIPP ne izhaja prepoved dolžniku podajati nove trditve in predlagati nove dokaze tudi na samem naroku, preden začne sodišče z izvedbo dokazov. Če so v odločitvi sodišča navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki so nejasni ali med seboj v nasprotju, za kar gre v konkretnem primeru, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je sodišče druge stopnje ne more samo odpraviti in zaradi katere sodišče druge stopnje izpodbijano odločitev razveljavi.

Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za to, da bi pri izdaji sklepa o začetku postopka odpusta presojalo (tudi), ali je dolžnik zlorabil pravico do odpusta obveznosti. V tej fazi odločanja presoja (po uradni dolžnosti) le, ali obstaja ovira za odpusti iz drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Le iz tega razloga lahko (v tej fazi postopka) zavrne predlog za odpust obveznosti.

Ni mogoče sprejeti dolžničine (sicer gole) trditve, da ni vedela, ali mora oddajati obračune prispevkov, da je spraševala o tem računovodkinjo, ki ji naj o tem ne bi vedela nič povedati, ko pa ji je pristojni državni organ to vsakič znova skozi več let napisal v odločbi.

Pritožnica ne more uspeti s stališčem, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati njene navedbe, ki jih je dala v odgovoru na upraviteljev ugovor proti odpustu obveznosti. Sodišče prve stopnje je njene trditve upoštevalo, saj se je do njih opredelilo, vendar jih je v določenem delu štelo za neutemeljene (glede plače), v določenem delu pa za nedokazane (glede razkritja obstoja skupnega premoženja).

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da vprašanje, ali obstaja terjatev do S. J., ni predhodno vprašanje za odločitev o ugovoru proti odpustu obveznosti. V obravnavani zadevi je namreč upnikova terjatev že ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo – sklepom o preizkusu terjatev.