235. člen ZFPPIPP

Sodišče prve stopnje bi moralo potem, ko se je pošiljka s predlogom vrnila z naslova zakonskega prebivališča dolžnice z oznako "na naslovu ne prebiva", postopati po četrtem odstavku 143. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. To je sicer delno storilo s tem, ko je upnico pozvalo, naj v določenem roku sporoči naslov dejanskega prebivališča dolžnice, če zanj ve. Vendar pa ni upoštevalo nadaljnjih zahtev iz četrtega odstavka 143. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, v skladu s katerimi je treba hkrati bodisi predlagati uvedbo postopka ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča v skladu z zakonom, ki ureja prijavo in odjavo stalnega in začasnega prebivališča, ali opraviti poizvedbe pri svojcih, članih gospodinjstva in sorodnikih, pri sosedih in hišniku z zadnjega znanega naslova, socialnih službah, pri zadnjem delodajalcu ali najemodajalcu, na policiji ali v bolnišnicah.

Pravila o upniškem predlogu za začetek postopka prisilne poravnave so prilagojena temu, da upniki ob vložitvi predloga in začetku postopka še nimajo zadosti informacij, potrebnih za pripravo načrta finančnega prestrukturiranja, kar v primeru, ko kot upnik nastopa nekdo, ki je zakoniti zastopnik dolžnika, nedvomno ne velja. Dopustitev začetka postopka prisilne poravnave in s tem nudenja ugodnosti upniku, ki istočasno nastopa v svojstvu zakonitega zastopnika dolžnika, bi bilo v nasprotju s samim namenom navedenega instituta, kar že samo po sebi kaže na zlorabo procesnih pravic. Zato takšnemu postopanju sodišče ne more nuditi pravnega varstva.

Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da je v pravno odločilnem obdobju po začetku postopka prisilne poravnave (obdobje pred tem s stališča ugovornega razloga ni pomembno) dolžnica za več kot 15 dni zamujala s plačilom plač ter davkov in prispevkov.

Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za postavitev začasnega zastopnika dolžniku, saj je bilo njegovo bivališče znano (4. točka drugega odstavka 82. člena ZPP). Ker je imel bivališče v tujini, bi mu lahko sodišče postavilo začasnega zastopnika za sprejemanje pisanj, vendar šele po tem, ko bi ga ob prvi vročitvi pisanj neuspešno pozvalo, naj sam imenuje takega pooblaščenca (drugi odstavek 146. člena ZPP), česar ni storilo. Kljub temu se dolžnik ne more sklicevati na kršitev pravil o vročanju, saj je pisanje prejel (šesti odstavek 139. člena ZPP).

Bistveno za odločitev o pritožbi je, da je pritožbeno sodišče pritožbo dolžnika zavrnilo upoštevaje ustaljeno sodno prakso (Višje sodišče v Ljubljani (VSL) Cst 2/2023, VSL Cst 57/2025, VSL Cst 297/2023), ki za takšne primere, kot je dolžnikov, določa, da v primeru dolžnikove neodzivnosti na vročen upnikov predlog za začetek postopka z vložitvijo ugovora, nastopi v primeru postopka stečaja neizpodbojna zakonska domneva, da je dolžnik insolventen in da upnikova terjatev obstaja. Dolžnik domneve insolventnosti, ki nastane na podlagi tretjega odstavka 235. člena ZFPPIPP, s pritožbo ne more izpodbijati, zato višje sodišče ne more upoštevati njegovih pritožbenih navedb in dokazov, s katerimi izpodbija to domnevo.

Pritožba družbenika dolžnika, ki je organiziran kot družba z omejeno odgovornostjo, predlog za začetek stečajnega postopka pa je bil vložen s strani upnika in sklep o začetku postopka izdan v postopku po prvem in drugem odstavku 235. člena ZFPPIPP ter po izvedbi dokazov o dolžnikovi insolventnosti (drugi do peti odstavek 239. člena ZFPPIPP), ni dovoljena. V tem primeru ne gre za enake okoliščine kot v zadevi Ustavnega sodišča RS št. U-I-151/24, saj je predlog za začetek stečajnega postopka vložil upnik, poleg tega dolžnik ni bil pasiven in je vložil ugovor, da ni insolventen, sklep o začetku stečajnega postopka pa ne temelji na domnevi insolventnosti po tretjem odstavku 235. člena ZFPPIPP.

Ker pritožnik ni osebno odgovorni družbenik, se zanj ne more uporabiti drugi odstavek 242. člena ZFPPIPP, ki določa, da sodišče, ki je izdalo sklep o začetku stečajnega postopka na upnikov predlog, ta sklep vroči tudi osebno odgovornemu družbeniku, ki lahko vloži pritožbo. Tudi po tretjem odstavku 234. člena ZFPPIPP lahko domnevo insolventnosti izpodbija samo osebno odgovorni družbenik dolžnika ali dolžnik, če je predlog za začetek stečajnega postopka vložil njegov osebno odgovorni družbenik. Do pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka lahko določena procesna dejanja, med katera sodi tudi vložitev pritožbe zoper sklep o začetku stečajnega postopka, opravi v imenu in za račun dolžnika zakoniti zastopnik, ki ga je zastopal do začetka stečajnega postopka. Pravilnost vročitve se dokazuje z vročilnico. Vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa, dovoljeno pa je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena.

Pritožba družbenika d. o. o. zoper sklep o začetku stečaja, ki ga je predlagal upnik in je dolžnik vložil ugovor, sklep pa je bil izdan v postopku po prvem in drugem odstavku 235. člena ZFPPIPP ter po izvedbi dokazov o dolžnikovi insolventnosti, ni dovoljena. Ne gre za enake okoliščine kot v zadevi Ustavnega sodišča št. U-I-151/24. Ob odsotnosti navedb o hitri unovčljivosti (likvidnosti) dolžnikovih sredstev (konkretno: nepremičnin), podatki v računovodskih izkazih dolžnika ne morejo izpodbiti domneve trajnejše nelikvidnosti po drugi alineji 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP.

Družbenik dolžnika, ki je družba z omejeno odgovornostjo v procesnem položaju, kjer je upnik vložil predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom in je bil tudi izdan izpodbijani sklep, ni stranka postopka in zato nima procesne legitimacije za vložitev te pritožbe. Zato pritožba družbenika ni dovoljena. Z Odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-151/24-14, z dne 20. 3. 2025, je Ustavno sodišče ugotovilo, da sta tretji in četrti odstavek 234. člena ZFPPIPP v neskladju z Ustavo. Ta ugotovitev se nanaša le na pravni položaj, kadar je predlog za začetek stečajnega postopka vložil dolžnik sam pod pogoji iz 38. člena ZFPPIPP v družbi z omejeno odgovornostjo in le takrat lahko pritožbo zoper sklep o začetku stečajnega postopka vloži družbenik stečajnega dolžnika.

Postopek z upnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka je določen v 235. členu ZFPPIPP, zakon pa družbeniku družbe, ki je organizirana kot družba z omejeno odgovornostjo, ne daje procesne legitimacije za vložitev pritožbe zoper sklep o začetku stečajnega postopka (prim. 126. člen v zvezi s 55. členom ZFPPIPP). Za obveznosti družbe z omejeno odgovornostjo namreč družbeniki niso odgovorni.

Temeljno opravilo v postopkih zaradi insolventnosti je načelo hitrosti postopka (48. člen ZFPPIPP) in načelo zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov (47. člen ZFPPIPP), saj se je treba zavedati, da nasproti pravicam insolventnega dolžnika stojijo pravice upnikov, da prejmejo (vsaj delno) poplačilo svojih dospelih terjatev. Ob vložitvi zahteve za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka mora dolžnik izkazati, da obstajajo resne možnosti uspešnega finančnega prestrukturiranja. Zato mu ZFPPIPP v drugem odstavku 236. člena nalaga, da že ob vložitvi zahteve za odložitev odločanja predloži ustrezne listine, ki takšno resno možnost uspešnega finančnega prestrukturiranja izkazujejo in so opredeljene v 1. do 4. točki drugega odstavka 236. člena ZFPPPIPP. To pomeni, da mora dolžnik že izvajati določene aktivnosti za svoje finančno prestrukturiranje in odpravo insolventnosti, zaradi česar je določen tudi kratek tridnevni rok za dopolnitev dolžnikove zahteve za odložitev odločanja za predložitev manjkajočih listin iz drugega odstavka 236. člena ZFPPIPP. Navedeni rok glede na izrecno zakonsko določbo iz četrtega odstavka 236. člena ZFPPIPP ni podalj

Sodišče prve stopnje niti ni navedlo, na katerega od prekinitvenih razlogov je oprlo svojo odločitev, konkurenca več predlogov za začetek stečajnega postopka pa se ne uvršča k nobenemu. V takih primerih je treba smiselno uporabiti pravila o združitvi pravd (prvi odstavek 300. člena ZPP), pri tem pa paziti na to, da se dolžniku zagotovi možnost izjavljanja o različnem procesnem gradivu vsakega od predlagateljev, in ker se na uvedbo stečajnega postopka navezujejo pomembne pravne posledice (gl. pravila o obdobju izpodbojnosti pri izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika, 269. člen ZFPPIPP), da je ob morebitnem začetku stečajnega postopka jasno, na podlagi katerega od predlogov je bila ta odločitev sprejeta.

Pritožbeno ni prerekana ugotovitev, da je bil v skladu z 277. členom ZFPPIPP uveljavljen zahtevek za izpodbijanje prodajne pogodbe, kar je nadaljnja predpostavka domneve zlorabe pravice do odpusta obveznosti. Stečajno sodišče ne more in ne sme preverjati vsebine in utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi izpodbojne tožbe, pač pa ugotavlja zgolj to, ali je bila izpodbojna tožba pravočasno vložena. Zato se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izrekati o ugovornih navedbah glede utemeljenosti izpodbojne tožbe, saj v ničemer ne vplivajo na odločanje o ugovoru proti odpustu obveznosti.

Po podatkih v spisu obstaja vročilnica o vročitvi poziva dolžnici in predlogu za začetek stečajnega postopka z dne 29. 11. 2025 in vročitev sklepa o začetku postopka, ki je bila pritožnici prav tako vročena na enak način s fikcijo 7. 1. 2025 (dne 8.1.2025 je bil sklep puščen v nabiralniku). Pritožbeno sodišče torej ugotavlja, da je pritožnica prejemala pisanja na naslov, ki je v poslovnem registru in tako ne drži, da je sodišče ni pozvalo (ali ji ni vročalo poziva), da pravočasno poda ugovor na predlog za začetek stečajnega postopka. Vročilnica je javna listina in na njej zapisano velja kot resnično, razen če se dokaže drugače (224. člen ZPP). Vročilnica torej dokazuje, da je naslovnik prejel sodno pisanje, in to takrat, kot je to navedeno na vročilnici. Ker gre za izpodbojno domnevo, bi lahko dolžnica z ustreznimi konkretnimi trditvami in dokazi to domnevo izpodbila, vendar tega ni storila, zato pritožbeno sodišče njeni pavšalni trditvi, da poziva in predloga za začetek stečajnega postoka ni prejela, ne more slediti.

Pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-H je lahko domnevo insolventnosti, v skladu s tretjim odstavkom 234. člena ZFPPIPP, izpodbijal vsak družbenik dolžnika. Iz osnutka novele ZFPPIPP-H z dne 13. 11. 2021 (EVA 2016-2030-0030) izhaja, da je predlagatelj ponovno preučil pravico do pritožbe družbenika, ki ni hkrati osebno odgovoren družbenik. Pri tem je ocenil, da interes družbenikov, ki za obveznosti družbe osebno ne odgovarjajo, v fazi izdaje sklepa o začetku stečajnega postopka ne more biti posebej in na enak način varovan. Pravico družbenikov kapitalskih družb, ki za obveznosti družbe ne odgovarjajo, da se pritožijo zoper sklep o začetku stečajnega postopka na predlog upnika, je ocenil kot nesistemsko. Zaradi navedenega je bila z novelo ZFPPIPP-H spremenjena določba tretjega odstavka 234. člena tako, da lahko domnevo insolventnosti izpodbija samo osebno odgovorni družbenik dolžnika, ne pa tudi družbenik kapitalske družbe. Navedeno izhaja tudi iz drugega odstavka 242. člena ZFPPIPP, po katerem sodišče, če je izdalo sklep o začetku stečajnega postopka na upnikov predlog, ta sklep vroči tudi osebno odgovornemu družbeniku, ki lahko vloži pritožbo proti temu sklepu. Procesno legit

ZZRZI izrecno ne ureja obveznosti vpisa dodatne oblike v sodni register za invalidsko podjetje, prav tako to ne izhaja iz Pravilnika o invalidskih podjetjih. ZFPPIPP kot temeljni zakon na področju insolventnosti določa predhodno soglasje Vlade RS kot procesno predpostavko za začetek stečajnega postopka nad invalidskim podjetjem. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da določba četrtega odstavka 60. člena ZZRZI, na podlagi katere v skladu s četrtim odstavkom 60. člena ZZRZI status invalidskega podjetja ali zaposlitvenega centra preneha (že) z uvedbo stečajnega postopka, ni usklajena z določbo tretjega odstavka 223. člena ZFPPIPP. Nejasnost je treba rešiti z ustreznimi pravili razlage, sprejetimi v pravni teoriji in sodni praksi, da dosežemo skladnost pravne ureditve, v konkretnem primeru z argumentom koherentnosti, argumentom specialnosti in časovnim argumentom. Upoštevaje navedeno je treba uporabiti ZFPPIPP kot poznejši predpis, ki velja od 15. 1. 2008 in katerega osnovni namen je ureditev postopka insolventnosti nad pravnimi in fizičnimi osebami in njegove posledice. Glede na tretji odstavek 223. člena ZFPPIPP je po prisoji pritožbenega sodišča izostanek predhodnega soglasj

Dolžnik ne more izpodbiti domneve o trajnejši nelikvidnosti s trditvami o obstoju premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti v razumnem roku. Kot že navedeno, prodaja dolžnikovega stanovanja, ki naj bi bilo njegovo premoženje za poplačilo upnikov, traja nerazumen čas (več let).

Pravilnost vročitve se dokazuje z vročilnico (149. člen ZPP). Vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa, dovoljeno pa je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena (prvi in četrti odstavek 224. člena ZPP). Dokazno breme, da poziv na odgovor in predlog za začetek stečajnega postopka dolžnika nista bila vročena, je na dolžniku.

Vročilnica ustvarja izpodbojno domnevo o tem, kdo in kdaj je prejel sodno pisanje, dovoljeno pa je dokazovati, da so v javni listini ugotovljena dejstva neresnična, vendar le z določno in dokazno podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost.