239. člen ZFPPIPP

Sodišče prve stopnje bi moralo potem, ko se je pošiljka s predlogom vrnila z naslova zakonskega prebivališča dolžnice z oznako "na naslovu ne prebiva", postopati po četrtem odstavku 143. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. To je sicer delno storilo s tem, ko je upnico pozvalo, naj v določenem roku sporoči naslov dejanskega prebivališča dolžnice, če zanj ve. Vendar pa ni upoštevalo nadaljnjih zahtev iz četrtega odstavka 143. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, v skladu s katerimi je treba hkrati bodisi predlagati uvedbo postopka ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča v skladu z zakonom, ki ureja prijavo in odjavo stalnega in začasnega prebivališča, ali opraviti poizvedbe pri svojcih, članih gospodinjstva in sorodnikih, pri sosedih in hišniku z zadnjega znanega naslova, socialnih službah, pri zadnjem delodajalcu ali najemodajalcu, na policiji ali v bolnišnicah.

Ker pritožnik ni osebno odgovorni družbenik, se zanj ne more uporabiti drugi odstavek 242. člena ZFPPIPP, ki določa, da sodišče, ki je izdalo sklep o začetku stečajnega postopka na upnikov predlog, ta sklep vroči tudi osebno odgovornemu družbeniku, ki lahko vloži pritožbo. Tudi po tretjem odstavku 234. člena ZFPPIPP lahko domnevo insolventnosti izpodbija samo osebno odgovorni družbenik dolžnika ali dolžnik, če je predlog za začetek stečajnega postopka vložil njegov osebno odgovorni družbenik. Do pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka lahko določena procesna dejanja, med katera sodi tudi vložitev pritožbe zoper sklep o začetku stečajnega postopka, opravi v imenu in za račun dolžnika zakoniti zastopnik, ki ga je zastopal do začetka stečajnega postopka. Pravilnost vročitve se dokazuje z vročilnico. Vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa, dovoljeno pa je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena.

Družbenik dolžnika, ki je družba z omejeno odgovornostjo v procesnem položaju, kjer je upnik vložil predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom in je bil tudi izdan izpodbijani sklep, ni stranka postopka in zato nima procesne legitimacije za vložitev te pritožbe. Zato pritožba družbenika ni dovoljena. Z Odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-151/24-14, z dne 20. 3. 2025, je Ustavno sodišče ugotovilo, da sta tretji in četrti odstavek 234. člena ZFPPIPP v neskladju z Ustavo. Ta ugotovitev se nanaša le na pravni položaj, kadar je predlog za začetek stečajnega postopka vložil dolžnik sam pod pogoji iz 38. člena ZFPPIPP v družbi z omejeno odgovornostjo in le takrat lahko pritožbo zoper sklep o začetku stečajnega postopka vloži družbenik stečajnega dolžnika.

Pritožnica ne more uspeti niti s sklicevanjem na tretjo alinejo 2. točke 58. člena ZFPPIPP, po kateri upravičenje upnika opravljati procesna dejanja v glavnem stečajnem postopku preneha, če vse terjatve, ki jih v njem uveljavlja, prenehajo, ker so bile plačane. Če to velja glede zgoraj navedene predlagateljice, je s tem upravičenja za opravljanje nadaljnjih dejanj v tem postopku izgubila ona, vendar začetek stečajnega postopka, ki je sprožil številne pravne posledice (gl. oddelek 5.3 ZFPPIPP), ni več v njenih rokah.

Pritožbeno ni prerekana ugotovitev, da je bil v skladu z 277. členom ZFPPIPP uveljavljen zahtevek za izpodbijanje prodajne pogodbe, kar je nadaljnja predpostavka domneve zlorabe pravice do odpusta obveznosti. Stečajno sodišče ne more in ne sme preverjati vsebine in utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi izpodbojne tožbe, pač pa ugotavlja zgolj to, ali je bila izpodbojna tožba pravočasno vložena. Zato se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izrekati o ugovornih navedbah glede utemeljenosti izpodbojne tožbe, saj v ničemer ne vplivajo na odločanje o ugovoru proti odpustu obveznosti.

Nobenega od vprašanj, ki jih s pritožbo dolžnik ponovno načenja (in pomenijo nestrinjanje s pravnomočnimi odločitvami sodišča) v tem pritožbenem postopku ni mogoče reševati. V tem pritožbenem postopku ni mogoče (ponovno) presojati dolžnikovih navedb v zvezi s predlogom za začetek postopka osebnega stečaja.

Pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-H je lahko domnevo insolventnosti, v skladu s tretjim odstavkom 234. člena ZFPPIPP, izpodbijal vsak družbenik dolžnika. Iz osnutka novele ZFPPIPP-H z dne 13. 11. 2021 (EVA 2016-2030-0030) izhaja, da je predlagatelj ponovno preučil pravico do pritožbe družbenika, ki ni hkrati osebno odgovoren družbenik. Pri tem je ocenil, da interes družbenikov, ki za obveznosti družbe osebno ne odgovarjajo, v fazi izdaje sklepa o začetku stečajnega postopka ne more biti posebej in na enak način varovan. Pravico družbenikov kapitalskih družb, ki za obveznosti družbe ne odgovarjajo, da se pritožijo zoper sklep o začetku stečajnega postopka na predlog upnika, je ocenil kot nesistemsko. Zaradi navedenega je bila z novelo ZFPPIPP-H spremenjena določba tretjega odstavka 234. člena tako, da lahko domnevo insolventnosti izpodbija samo osebno odgovorni družbenik dolžnika, ne pa tudi družbenik kapitalske družbe. Navedeno izhaja tudi iz drugega odstavka 242. člena ZFPPIPP, po katerem sodišče, če je izdalo sklep o začetku stečajnega postopka na upnikov predlog, ta sklep vroči tudi osebno odgovornemu družbeniku, ki lahko vloži pritožbo proti temu sklepu. Procesno legit

ZZRZI izrecno ne ureja obveznosti vpisa dodatne oblike v sodni register za invalidsko podjetje, prav tako to ne izhaja iz Pravilnika o invalidskih podjetjih. ZFPPIPP kot temeljni zakon na področju insolventnosti določa predhodno soglasje Vlade RS kot procesno predpostavko za začetek stečajnega postopka nad invalidskim podjetjem. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da določba četrtega odstavka 60. člena ZZRZI, na podlagi katere v skladu s četrtim odstavkom 60. člena ZZRZI status invalidskega podjetja ali zaposlitvenega centra preneha (že) z uvedbo stečajnega postopka, ni usklajena z določbo tretjega odstavka 223. člena ZFPPIPP. Nejasnost je treba rešiti z ustreznimi pravili razlage, sprejetimi v pravni teoriji in sodni praksi, da dosežemo skladnost pravne ureditve, v konkretnem primeru z argumentom koherentnosti, argumentom specialnosti in časovnim argumentom. Upoštevaje navedeno je treba uporabiti ZFPPIPP kot poznejši predpis, ki velja od 15. 1. 2008 in katerega osnovni namen je ureditev postopka insolventnosti nad pravnimi in fizičnimi osebami in njegove posledice. Glede na tretji odstavek 223. člena ZFPPIPP je po prisoji pritožbenega sodišča izostanek predhodnega soglasj

Dolžnik ne more izpodbiti domneve o trajnejši nelikvidnosti s trditvami o obstoju premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti v razumnem roku. Kot že navedeno, prodaja dolžnikovega stanovanja, ki naj bi bilo njegovo premoženje za poplačilo upnikov, traja nerazumen čas (več let).

Pravilnost vročitve se dokazuje z vročilnico (149. člen ZPP). Vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa, dovoljeno pa je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena (prvi in četrti odstavek 224. člena ZPP). Dokazno breme, da poziv na odgovor in predlog za začetek stečajnega postopka dolžnika nista bila vročena, je na dolžniku.

Vročilnica ustvarja izpodbojno domnevo o tem, kdo in kdaj je prejel sodno pisanje, dovoljeno pa je dokazovati, da so v javni listini ugotovljena dejstva neresnična, vendar le z določno in dokazno podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost.

Družbenik izpodbija domnevo insolventnosti. Z v pritožbi navedenimi dejstvi in predloženimi dokazi sodišče prve stopnje ob odločanju še ni razpolagalo. V pritožbi navedena dejstva višje sodišče v taki situaciji presoja le z vidika možnosti uspešnega izpodbijanja insolventnosti dolžnika, če bi se zatrjevana dejstva izkazala za resnična. Pritožnik svojih navedb in predloženih dokazov res podrobneje ni pojasnil, vendar višje sodišče kljub temu ocenjuje, da je ponudil trditve in dokaze za presojo zatrjevane solventnosti dolžnika, ki so vzbudili dvom v dolžnikovo insolventnost. Še posebej zato, ker je bila predlagatelju dana možnost, da odgovori na trditve v pritožbi in na predlagane dokaze, pa je ni izkoristil.

Pritožnik navaja, da v primerih, ko sodišče prve stopnje sprejme odločitev na podlagi kontradiktorno izvedenega postopka, izdaja nadomestnega sklepa, s katerim se odloči vsebinsko povsem drugače kot s prvim sklepom, ni dopustna. Vendar pa v danem primeru sodišče prve stopnje pred izdajo sklepa o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom kontradiktornega postopka ni izvajalo. Tudi z izpodbijanim sklepom ni sprejelo vsebinske odločitve, saj je le na podlagi izmenjave vlog, ki sta jih vložila družbenica in dolžnik, presodilo, da je za vsebinsko presojo obstoja dolžnikove (in)solventnosti potrebno izvesti kontradiktorni postopek. Družbenica je namreč predložila dokaze, s katerimi je utemeljevala trditev, da dolžnik ni insolventen. To pa je narekovalo razveljavitev sklepa o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom in nadaljevanje postopka pred sodiščem prve stopnje. Enako odločitev bi sprejelo pritožbeno sodišče, v kolikor bi odločalo o pritožbi družbenice.

Odškodninska obveznost iniciatorja sodnega postopka je lahko podana predvsem takrat, kadar škoda izvira iz očitno neutemeljenega ali objestnega pravdanja ali kadar stranka zlorabi postopek za drugačen namen, ker ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugi stranki škoduje. Prvi primer je lahko podan takrat, kadar stranka začne postopek očitno brez utemeljitve. V drugem primeru gre za napačno uporabljanje postopka, ki je sicer sam po sebi upravičen, za namen, ki ni tisti, zaradi katerega je bil postopek ustanovljen.

Dolžnica je vložila ugovor, vendar v njem ni oporekala niti upničini upravičenosti, da predlaga začetek dolžničinega stečaja, niti da je sama insolventna. Upničin predlog je bil sklepčen in mu je bilo treba ugoditi.

Družbenikova pravica do pritožbe zoper sklep o začetku stečajnega postopka je omejena na zatrjevanje in dokazovanje, da dolžnik ni insolventen (četrti odstavek 234. člena ZFPPIPP ). Upnik je predlog za začetek stečajnega postopka obstoj insolventnosti dolžnika temeljil na več zakonskih domnevah o njegovi trajnejši nelikvidnosti in dolgoročni plačilni nesposobnosti (čeprav bi za začetek stečajnega postopka zadoščala že ena izmed njih), in sicer na domnevah iz 1. in 3. alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena in prve točke tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Ker so predhodno navedene zakonske domneve izpodbojne, je mogoče izpodbijati dejansko stanje, ki ga ustvarjajo, in dokazovati stanje, ki ustreza objektivno drugačnemu dejanskemu stanju. Vendar pritožnik dejstev, ki predstavljajo podlago za obstoj predhodno navedenih zakonskih domnev o trajnejši nelikvidnosti in dolgoročni plačilni nesposobnosti, v pritožbi ne izpodbija.

Sodišče prve stopnje je ugotovitev o obstoju insolventnosti dolžnice vezalo na obstoj več zakonskih domnev o njeni trajnejši nelikvidnosti in dolgoročni plačilni nesposobnosti (čeprav bi za začetek stečajnega postopka zadoščala že ena izmed njih). Višje sodišče ugotavlja, da dolžnica dejstev, za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predstavljajo podlago za obstoj predhodno navedenih zakonskih domnev o insolventnosti in dolgoročni plačilni nesposobnosti, ni prerekala ne v postopku pred sodiščem prve stopnje, kot jih tudi ne prereka v pritožbi. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je dolžnica insolventna. Prvi odstavek 242. člena ZFPPIPP določa, da mora izrek sklepa, s katerim sodišče odloči, da se začne stečajni postopek, med drugim vsebovati identifikacijske podatke o stečajnem dolžniku. Kateri so ti podatki, določa 17. člen ZFPPIPP. Namen 17. člena ZFPPIPP je v tem, da je dolžnik, nad katerim je sodišče začelo stečajni postopek, jasno in nezamenljivo določen. Da je dolžnica tako označena v izpodbijanemu sklepu in je zato jasno, zoper katero osebo je bil začet postopek osebnega stečaja, pa pritožbeno ni sporno.

Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 121/2016 že zavzelo stališče, da je stranki skladno z zahtevami skrbnega ravnanja v postopku naložena odgovornost, da v primeru, če lahko pravočasno ve oziroma predvideva, da se naroka ne bo mogla udeležiti, poskrbi za udeležbo na naroku prek pooblaščenca. Stališče, da mora stranka v primeru sicer opravičene zadržanosti poskrbeti za opravo dejanja preko pooblaščenca, pa je potrdilo tudi Ustavno sodišče. Ustavno sodišče ugotavlja, da iz pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave sicer izhaja, da mora biti stranki zagotovljena možnost sodelovanja v postopku ter obramba pred vsemi procesnimi dejanji, ki bi lahko vplivale na njene pravice ali pravni položaj. Vendar je ob tem treba upoštevati tudi položaj nasprotne stranke ter njeno pravico do sodnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po 23. členu Ustave. Ob tehtanju pravic ene in druge stranke je bilo glede na zgoraj opisane okoliščine številnih opravičil dolžnika na mestu opozorilo prvostopenjskega sodišča, naj v primeru ponovne bolezenske odsotnosti zakonite zastopnice dolžnik zagotovi svoje zastopanje na naroku po pooblaščencu. Le na tak način je lahko

Če naslovnik pisanja v roku 15 dni od puščenega obvestila ne prevzame, se skladno s četrtim odstavkom 142. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP šteje, da je bila vročitev pisanja opravljena s potekom tega roka. Fikcija vročitve ne nastopi z dnem, ko je po izteku 15 dnevnega roka naslovniku v predalčniku puščeno pisanje.

Gre za neizpodbojno zakonsko domnevo obstoja trajnejše nelikvidnosti kot stanja insolventnosti, če je podan dejanski stan t. i. domnevna baza, ki je podlaga za zakonsko domnevo obstoja insolventnosti. Družbenica dolžnika bi navedeno zakonsko domnevo zato lahko izpodbila le, če bi trdila in dokazala, da na dan vložitve predloga za začetek stečajnega postopka dolžnik ni imel neporavnanih obveznosti za plačilo davkov in prispevkov, ki jih mora obračunati hkrati s plačilom plač delavcem.