399. člen ZFPPIPP

Ravnanje dolžnika pomeni razpolaganje s premoženjem, ki spada v stečajno maso, dolžnik pa brez vednosti in soglasja upravitelja oziroma sodišča ne sme ustvarjati dejanskih ali pravnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na uporabo, izpraznitev, izročitev, prodajo ali unovčenje tega premoženja.

Odpust obveznosti ni pravica, temveč pravna dobrota, do katere je stečajni dolžnik upravičen le, če je ravnal in ravna vestno in pošteno ter v skladu s svojimi obveznostmi v postopku odpusta obveznosti oziroma če izkaže upravičene razloge, zaradi katerih teh obveznosti ni mogel izpolniti. Odpust med drugim ovirajo kršitve dolžnikovih obveznosti iz 401. člena ZFPPIPP (torej tudi obveznosti mesečno poročati upravitelju o dejanjih, ki jih je opravil, da bi našel zaposlitev), saj imajo tudi te kršitve značilnosti nevestnega ali nepoštenega ravnanja. Ne dolžnost poročanja dolžnika ne nadzor stečajnega upravitelja nista sama sebi namen, ampak služita osnovnemu namenu postopka osebnega stečaja, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo hkrati in v enakih deležih. V konkretnem primeru ni okoliščin, ki bi onemogočale zavrnitev predloga za odpust na podlagi dolžnikove kršitve obveznosti poročanja iz tretje alineje 2. točke prvega odstavka 401. člena ZFPPIPP. Takšne okoliščine ni utemeljeno iskati v neobstoju stečajne mase, saj bi bilo nasprotno stališče nevzdržno in bi pomenilo, da so obveznosti, ki jih dolžniku nalaga zakon ali upravitelj, zanj brezpredmetn

Odpust obveznosti ni pravica, temveč pravna dobrota, do katere je stečajni dolžnik upravičen le, če ravna v skladu s svojimi obveznostmi v postopku odpusta obveznosti oziroma če izkaže upravičene razloge, zaradi katerih teh obveznosti ni mogel izpolniti. Da bi upravitelj lahko izvrševal svojo obveznost nadzora nad dolžnikovimi prizadevanji za poplačilo upnikov (prvi odstavek 399. člena in drugi odstavek 402. člena ZFPPIPP), mora dolžnik z njim sodelovati in se na njegove pozive odzivati (prvi odstavek 383.b člena ZFPPIPP). Stečajnega dolžnika med preizkusnim obdobjem zavezujejo tudi druge obveznosti. Če ni zaposlen in je sposoben za delo, si mora prizadevati najti zaposlitev, ne sme odkloniti nobene ponujene redne ali občasne zaposlitve ali drugega dela (razen če ponujene zaposlitve ali dela ni sposoben opravljati) in mora upravitelju mesečno poročati o dejanjih, ki jih je opravil, da bi našel zaposlitev (prvi odstavek 401. člena ZFPPIPP). Kršitev dolžnikovih obveznosti iz 401. člena ZFPPIPP je razlog za ugovor proti odpustu obveznosti, ki samostojno utemeljuje ustavitev postopka odpusta obveznosti in zavrnitev predloga za odpust obveznosti (2. točka prvega odstavka 403. č

Sodišče prve stopnje je glede dolžnikovega ravnanja, ki je bilo podlaga za odločitev, ki jo je sprejelo, navedlo, da je, ker se dolžnik ni opredelil do upraviteljičinega ugovora, štelo, da dolžnik upraviteljičine trditve priznava. Oprlo se je na drugi odstavek 214. člena ZPP, ki določa, da se neprerekana dejstva štejejo za priznana in ki naj bi se uporabil skladno s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. To je le navidez v nasprotju z določbo, da se sicer narok za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti lahko izvede v primeru dolžnikove neudeležbe, vendar po petem odstavku 405. člena ZFPPIPP izrecno na podlagi izida dokazovanja. Kar je upraviteljica očitala dolžniku, so bile opustitve, t. i. negativna dejstva, ki jih ni mogoče neposredno dokazovati (v nasprotju z zatrjevanjem neobstoja dejstva je pri zatrjevanju obstoja dejstva po pravkar navedeni določbi ZFPPIPP dejstvo treba dokazovati kljub njegovi neprerekanosti - vendar pa to ni primer, ki bi bil zdaj pod presojo).

Pogojna obsodba stečajnega dolžnika je bila ob poteku preizkusnega obdobja za odpust obveznosti v stečajnem postopku še vedno vpisana v kazenski evidenci. Ker rok za izbris pogojne obsodbe iz kazenske evidence še ni začel teči, do takrat tudi niso bili izpolnjeni pogoji za njen izbris na podlagi zakonske rehabilitacije. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da ovira za odpust obveznosti iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP, ki jo je zakonodajalec vezal na pravnomočno obsodbo stečajnega dolžnika za kaznivo dejanje proti premoženju, ni izključena.

Sodna praksa je enotna v stališču, da kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po 186. členu KZ-1 po objektivnih znakih ustreza kaznivemu dejanju proti premoženju, zaradi česar predstavlja oviro za odpust obveznosti po določbah ZFPPIPP.

ZFPPIPP v četrtem odstavku 399. člena našteva najbolj pogosta ravnanja, ki pomenijo zlorabo pravice do odpusta, pri čemer jih določa kot izpodbojne domneve. To velja tudi za domnevo po 6. točki četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Ker gre za izpodbojno domnevo, ne drži pritožbena navedba, da bi sodišče zaradi nedoseganja poplačila zahtevanih 10 % vseh prijavljenih terjatev do konca preizkusnega obdobja, moralo odpust obveznosti zavrniti. Dolžnik namreč lahko v postopku dokaže, da kljub ugotovljenemu ravnanju, ki je opredeljeno kot zakonska domneva nezadostnega prizadevanja za poplačilo upnikov (in s tem podlaga za zakonsko domnevo zlorabe pravice do odpusta obveznosti), ni ravnal nepošteno in nevestno.

Preizkusno obdobje ni namenjeno samo poplačilu terjatev upnikov, pač pa tudi preverjanju dolžnikovega ravnanja in prizadevanja za poplačilo dolgov, njegove poštenosti in vestnosti, zato mora dolžnik izkazati, da je upravičen do pravne dobrote (odpusta obveznosti) in se truditi, da najde delo (za štiri ure).

Nepošiljanje poročil samo po sebi ne pomeni, da ne otežuje stečajnega postopka ali oblikovanja ali unovčevanja stečajne mase v tem postopku. Če drugega ne, onemogoča skrben nadzor stečajnega upravitelja nad izpolnjevanjem obveznosti stečajnega dolžnika, ki mu jih nalaga zakon. Med temi obveznosti je tudi obveznost dolžnika, ki ni zaposlen in je sposoben za delo, da si prizadeva, da najde zaposlitev in ne sme odkloniti nobene ponujene redne ali občasne zaposlitve ali drugega dela, razen če ponujene zaposlitve ali dela ni sposoben opravljati (401. člen ZFPPIPP). Dolžnikova dolžnost poročanja je namenjena kontroli, da si dolžnik res prizadeva najti zaposlitev in ne odkloni ponujene zaposlitve ali dela, katerega je sposoben opravljati; dolžnikova dolžnost prizadevanja za zaposlitev pa je namenjena oblikovanju in unovčevanju stečajne mase (1. točka prvega odstavka 389. člena ZFPPIPP). Niti dolžnost poročanja dolžnika niti nadzor stečajnega upravitelja nista sama sebi namen, ampak služita osnovnemu namenu stečajnega postopka, to je poplačilu upnikov. Splošno psihofizično stanje dolžnikov v osebnem stečaju ni razlog, da bi jim bilo izpolnjevanje zakonskih obveznosti iz 401. člena

Sodišče določi preizkusno obdobje glede na okoliščine vsakega posameznega primera in na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga. Dolžnik v pritožbi navaja več zdravstvenih diagnoz, za katere pa ni predložil dokazov (zdravstvene dokumentacije, izvidov), zaradi česar jih sodišče prve stopnje pri odločitvi niti ni moglo upoštevati. Kadar dolžnik predlaga odpust obveznosti, mora v predlogu opisati okoliščine, ki so pomembne za določitev preizkusnega obdobja.

Za presojo je odločilno, da je dolžnik v obdobju, ko je že imel visok dolg in bi zato moral storiti vse za poplačilo upnikov, svojo prezadolženost reševal na neprimeren način in vsa razpoložljiva finančna sredstva tvegano vložil v kriptovalute in provizije posrednikov, zaradi česar je na voljo manj stečajne mase, kot bi je bilo sicer.

Odpust obveznosti ni dovoljen, če iz ravnanj stečajnega dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja, ravnanj dolžnika med postopkom osebnega stečaja ali glede na njegov premoženjski položaj izhaja, da bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti (zloraba pravice do odpusta obveznosti; tretji odstavek 399. člena ZFPPIPP). Iz povzetih določb izhaja, da dolžnik, ki uveljavlja pravico do odpusta obveznosti, to pravico zlorablja tudi v primeru, ko svojih obveznosti ni zmožen izpolniti, ker je v zadnjih petih letih pred uvedbo stečaja pri razpolaganju s svojim premoženjem ravnal nevestno ali nepošteno.

Zgolj zaradi okoliščine zavrnitve predloga za odpust obveznosti, ki je bil podan v času, ko je obstajala ovira za odpust, dolžnik v primeru, da je kasneje ovira odpadla, ne more priti v slabši položaj, kot bi bil v primeru, da bi bil prvi predlog za odpust obveznosti podan v času, ko ne bi bilo več razloga za oviro odpusta obveznosti. Zato objektivne meje pravnomočnosti odločitve iz sklepa St 000/2014 ne morejo preprečiti odločanja o novem predlogu, ki temelji na morebitni drugačni dejanski podlagi.

V stečajno maso v postopku osebnega stečaja lahko spada tudi poslovni delež dolžnika. Višja vrednost poslovnega deleža v družbi ima za posledico večjo stečajno maso in večje poplačilo upnikov imetnika takega deleža. Ugotovljena odsvojitev nepremičnin pred plačilom kupnine in brez ustreznih zavarovanj pomeni negospodarno in nerazumno razpolaganje s premoženjem družbe, ki ga je imela dolžnica v izključni lasti in upravljanju, kar je brez dvoma v nasprotju s standardom vestnega in poštenega dolžnika iz prvega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Dolžnica je zahtevane podatke o stanju na transakcijskem računu, odprtem v tujini, predložila šele na podlagi intervencije sodišča in kar sedem mesecev po prvem pozivu upraviteljice. Z opisanim ravnanjem je dolžnica nedvomno ovirala delo in nadzor upraviteljice nad njenim premoženjem in s tem kršila obveznosti 383.b in 384. člena ZFPPIPP, ki jih je v postopku osebnega stečaja dolžna spoštovati.

S pogojnim odpustom se odpusti izvršitev kazni, ne spremeni pa se sama kazen. Določba 542. člena ZKP vsebuje posebna pravila o odškodninski odgovornosti države zaradi neutemeljenega odvzema prostosti. Iz njih izhaja, da je za presojo (ne)utemeljenosti odvzema prostosti pomembna izrečena kazenska sankcija. Dokler je omejitev prostosti v okviru s pravnomočno sodbo izrečene kazni, se ne šteje za neutemeljeno in ne upravičuje odškodninske odgovornosti tožene stranke. Tožnik je bil obsojen na zaporno kazen v trajanju šest mesecev, zato omejitev prostosti v takšnem trajanju (bodisi v obliki zapora bodisi v obliki hišnega pripora) ni bila protipravna, ne glede na to, kolikšen del zaporne kazni je dejansko prebil v zaporu in ali je bil z njenega prestajanja predčasno odpuščen. Sodišče prve stopnje je izrecno pojasnilo, da država ne odgovarja za škodo, nastalo zaradi samega teka kazenskega postopka in teže očitanega kaznivega dejanja in da zato ti okoliščini ne predstavljata podlage za samostojno odškodninsko odgovornost in odškodnino. Ob tem pa je pravilno upoštevalo, da odmevnost kazenskega postopka in teža kaznivega dejanja, na podlagi katerega in za katerega je nekdo neupraviče

Ko posamezen zakon pridobitev ali izgubo pravice ali statusa veže na stanje vpisa v kazenski evidenci, je sodišče pri ugotavljanju te predpostavke vezano na stanje vpisa, kot ga izkazuje pristojni organ za vodenje te evidence. Tehtanje posega v pravice posameznika je v tem primeru opravil že zakonodajalec in drugih okoliščin konkretnega primera ni mogoče upoštevati.

Odpust obveznosti ni dovoljen, če so bile stečajnemu dolžniku njegove obveznosti že odpuščene in od pravnomočnosti sklepa še ni preteklo 10 let. Glede na izrecno zakonsko določbo dolžnica ne more doseči morebitnega ponovnega odpusta obveznosti, dokler ne preteče deset let od pravnomočnosti sklepa, s katerim je bilo njenemu predlogu za odpust obveznosti ugodeno.

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da kršitev dolžnikovih obveznosti iz 386. člena ZFPPIPP utemeljuje že dejstvo, da je posojilno pogodbo sklenil brez soglasja sodišča. Tudi ne glede na navedeno dolžnik ne more uspeti, saj ni ponudil ustreznih trditev, ki bi lahko vodile v sklepanje o izključitvi protipravnosti te kršitve ali o neučinkovitosti sporne pogodbe, s katero naj bi odvračal nevarnost oziroma ki naj bi bila sklenjena zaradi groženj. Za presojo silobrana (prvi odstavek 138. člena OZ) so tudi v civilnem pravu uporabljivi elementi, ki so za ta položaj opredeljeni v kazenskem pravu (22. člen KZ-1), med drugim tudi zahteva, da je obramba nujno potrebna in edino mogoče varno sredstvo za odvrnitev napada. Kaj takega iz pravočasnih trditev dolžnika ne izhaja. Grožnja načeloma utemeljuje (zgolj) izpodbojnost pogodbe (45. člen OZ), sodna praksa pa v primerih izredno hudih groženj, ki jasno in očitno nasprotujejo tako temeljnim ustavnim načelom kot prisilnim predpisom, izjemoma dopušča možnost, da se ti položaji lahko prilegajo tudi ničnim in celo neobstoječim pogodbam. Take možnosti v konkretnem primeru ni že zato, ker dolžnik ni podal pravočasnih trditev, s

Kot že navedeno, ni bistveno ali je za opravljanje direktorske funkcije prejemal kakršnokoli plačilo ali ne. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da zaradi tega obstaja dodatna ovira za odpust obveznosti v zvezi s tretjo alinejo 2. točke prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP je pravilna.