UPRS Sodba II U 22/2022-15

Tožba se zavrne.

1Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju organ FURS) je z izpodbijanim sklepom sklenila, da je tožnik dolžan plačati globo v znesku 56,50 EUR in stroške izdaje tega sklepa v višini 10,00 EUR, pri čemer obveznosti temeljijo na izvršilnem naslovu - plačilnem nalogu št. 600000002458-8 z dne 19. 8. 2019, ki ga je izdala Policija in ki je postal(a) izvršljiv(a) dne 24. 10. 2019 (točka 1 izreka), da se zoper tožnika opravi davčna izvršba z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima pri Novi kreditni banki Maribor d.d., kot je določeno v točkah 2 do 4 izreka; da vse stroške davčne izvršbe plača tožnik (točka 5 izreka) in da njegova pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe (točka 6 izreka). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je Policija kot predlagatelj davčnemu organu poslala predlog za izterjavo denarne terjatve, izkazane z navedenim izvršilnim naslovom. Ker tožnik kot dolžnik ni poravnal dolgovane denarne obveznosti, je bilo treba zoper njega začeti davčno izvršbo, pri čemer se organ sklicuje na določbe Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) in Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (Pravilnik).

2Toženka je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnila, hkrati pa je izpodbijani sklep spremenila v 1. točki izreka tako, da se glasi: " 1. dolžnik je dolžan plačati sodno takso v znesku 56,50 EUR, stroške izdaje tega sklepa v višini 10,00 EUR. Obveznost dolžnika temelji na naslednjem izvršilnem naslovu: sklep št. ZSV-69/2018-01, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Ljutomeru 19. 8. 2019 in ki je postal izvršljiv dne 24. 10. 2019". V obrazložitvi povzema vsebino izpodbijanega sklepa in tožnikove pritožbe. Toženka navaja določbe ZDavP-2 ter ugotavlja, da izpodbijani sklep vsebuje sestavine iz 151. člena tega zakona, pri čemer pa je prisotna pomanjkljivost pri navajanju podatkov izvršilnega naslova. Zato je na podlagi 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) spremenila 1. točko izpodbijanega sklepa. Pripominja, da je organ pristojen v skladu s 146. členom v zvezi s 156. členom ZDavP-2 tudi za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti, kamor nedvomno spada tudi naložena sodna taksa tožniku. Izvršilni naslov na podlagi 146. člena ZDavP-2 je tudi med drugim sklep sodišča, opremljen s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti. Niti določbe ZDavP-2 niti določbe ZUP za primere, kot je konkretna zadeva, davčnemu organu ne dajejo pristojnosti, da bi preverjal, ali je potrditev izvršljivosti pravilna, temveč je to dolžnost tistega organa, ki je izvršilni naslov s potrdilom o njegovi izvršljivosti izdal. Potrdilo o izvršljivosti se lahko izpodbija pri organu, ki je potrdil izvršljivost, torej v posebnem postopku in ne v postopku davčne izvršbe (kar je skladno tudi s sodno prakso¹). Glede na to, da z izvršilnim nalogom odmerjena obveznost ni bila poravnana v roku, je predlagatelj izvršbe potrdil izvršljivost izvršilnega naslova in organu podal predlog za izterjavo, ta pa je ravnal pravilno, ko je izdal izpodbijan sklep o davčni izvršbi. Glede očitkov, da določitev osem dnevnega roka za pritožbo pomeni kršitev enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), toženka pojasnjuje, da določitev omenjenega roka ni v diskreciji organa, temveč ima podlago v drugem odstavku 157. člena ZDavP-2. ZDavP-2 je tudi tisti, ki v tretjem odstavku 157. člena določa, da pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe. S pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. V predmetnem postopku se namreč presoja zgolj pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Navedbe, povezane z izvršilnim naslovom in postopkom njegove izdaje mora pritožnik uveljavljati pred predlagateljem izvršbe. Glede očitka o nezaslišanju tožnika v postopku pa pojasnjuje, da je bil izpodbijan sklep o davčni izvršbi izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku v skladu z 2. točko prvega odstavka 144. člena ZUP. Za začetek davčne izvršbe je bistveno le to, da obstaja izvršljiv izvršilni naslov ter da terjana obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova, še ni bila poravnana, kar je v predmetni zadevi izkazano, morebitno zaslišanje pritožnika pa po oceni toženke nikakor ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev. Tudi določbe ZDavP-2 ne predvidevajo, da bi moral organ pred izdajo sklepa o davčni izvršbi dolžnika zaslišati. Tožnik niti ne navaja, kaj naj bi se z njegovim zaslišanjem dokazovalo, toženka pa ne ugotavlja kršitev načel upravnega oz. davčnega postopka. Toženka ugotavlja, da so bili skladno s citiranimi zakonskimi določili v času izdaje izpodbijanega sklepa o izvršbi izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, saj je obstajal veljaven izvršilni naslov, ki vsebuje klavzulo izvršljivosti. Okoliščin, da bi tožnik terjane obveznosti do dneva izdaje izpodbijanega sklepa že poravnal, pa ta niti ne navaja. Glede tožnikovih navedb, da je nezaposlen in ne poseduje premoženja, pojasni, da se v predmetnem postopku presoja zgolj pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o izvršbi in ne njegovo izvrševanje. Neugodno materialno stanje tožnika tako ne predstavlja ovire za izdajo sklepa o izvršbi, je pa izvrševalec sklepa pri izvrševanju dolžan upoštevati izvzetja in omejitve, ki jih določata 159. in 160. člen v povezavi s 166. členom ZDavP-2. V zvezi s tožnikovim predlogom za ustavitev postopka davčne izvršbe, toženka pojasni, da ni pristojna za ustavitev postopka davčne izvršbe, temveč je to v skladu s 155. členom ZDavP-2 v pristojnosti prvostopenjskega organa. Toženka tudi ne ugotavlja očitanih, pavšalno zatrjevanih kršitev Ustave RS ter Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) in Protokola k EKČP, ZDavP-2 in ZUP. Toženka tako ugotavlja, da je organ odločil pravilno in v skladu z zakoni.

3Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej in v 1. pripravljalni vlogi navaja, da ni bil izveden pošten postopek, zaradi česar je davčna izvršba neutemeljena in nezakonita. Je nezaposlen in brez premoženja ter prihodkov. Ni sodbe sodišča, pridobljene v poštenem sodnem postopku, iz katere bi izhajalo, da je dolžnik. V skladu s 6. členom EKČP se ni izvedel noben pravdni postopek, v katerem bi bilo s sodbo sodišča ugotovljeno, da je dolžnik. Ni imel dane možnosti, da bi bil kot stranka v postopku zaslišan (9. člen ZUP) in bi lahko izvajal tudi dokaze v svojo korist. Gre za bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP. FURS mu ni v skladu s 146. členom ZUP pred izdajo odločbe omogočila, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo ter ni pred izdajo odločbe ugotovila vseh dejstev in okoliščin, ki so za odločitev pomembni v skladu s 138. členom ZUP. Organ mora pri izvršbi upoštevati tudi 160. člen ZDavP-2. Ni bilo izvedenega javnega sojenja na nobenem sodišču v skladu s 24. členom Ustave RS ter možnosti priprave obrambe in zagovora, kot to določa 29. člen Ustave RS. Zato ga ne more FURS obtožiti in ga spoznati za dolžnika brez javnega sojenja in izvajanja dokazov v svojo korist. FURS naj upošteva, da 22. člen Ustave RS vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic ter 14. člen Ustave RS vsakomur zagotavlja enake pravice. FURS ne more soditi državljanu, saj kot določa 23. člen Ustave RS, mu sodi lahko le sodnik na sodišču, FURS pa ne predstavlja sodne oblasti. V skladu s 5. členom ZDavP-2 mora organ ugotoviti vsa pomembna dejstva za sprejem pravilne in zakonite odločitve, v skladu s 6. členom ZDavP-2 pa mora davčni organ pri izvrševanju svojih pooblastil in izrekanju ukrepov ravnati v skladu z načelom sorazmernosti. Poseg v zasebno lastnino je možen le s sodbo sodišča, ki je dobljena v javnem, poštenem in pravičnem pravdnem postopku. Izvršba brez sodbe sodišča, dobljene v javnem, poštenem in pravičnem pravdnem postopku, pomeni kršitev 33. člena Ustave RS in 1. člena 1. Protokola k EKČP. V postopkih toženka ni upoštevala najmanj naslednjih členov: 14., 23., 24., 25. in 33. člen Ustave, 6. člen EKČP, 1. člen Protokola k EKČP, 5., 6., 155., 159. in 160. člen ZDavP-2 ter 7., 8. in 9. člen ZUP. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in se davčna izvršba ustavi ter da sodišče upošteva, da FURS ni izvedla postopka v skladu z zakoni in ustavo. Predlaga, da se upošteva, da ni bil izveden zakonit postopek in da FURS ne predstavlja sodne oblasti. FURS naj upošteva vse sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v skladu s 46. členom EKČP, v katerih RS nastopa kot stranka.

4Toženka v odgovoru nasprotuje tožbi in sodišču predlaga, naj jo zavrne. Vztraja pri razlogih obrazložitve upravnih aktov 1. in 2. stopnje.

5Tožba ni utemeljena.

6Predmet spora je odločitev organa, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba. Med strankama je sporno, ali so bile v postopku izdaje izpodbijanega sklepa kršena pravila postopka s tem, ko tožnik ni bil zaslišan in ni mogel izvajati dokazov v svojo korist ter ni bilo izvedenega javnega sojenja. Sporno je tudi, ali so bile tožniku kršene pravice iz Ustave RS, EKČP ter Protokola št. 1 k EKČP.

7Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna in zakonita. Organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnil razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do tožnikovih pritožbenih navedb. Sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1).

8Če davek ni plačan v rokih, predpisanih z zakonom, davčni organ začne izvršbo (prvi odstavek 143. člena ZDavP-2). Davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi (drugi odstavek 143. člena ZDavP-2). Davčna izvršba se opravi na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 145. člena ZDavP-2). Če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, kot v obravnavani zadevi, je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (prvi odstavek 146. člena ZDavP-2). Davčni organ postopa v skladu s tem delom zakona tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (156. člen ZDavP-2). Po določbi sedmega odstavka 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.

9Izvršba je bila v obravnavani zadevi začeta na podlagi izvršilnega naslova, na katere je davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan. V postopku davčne izvršbe namreč davčni organ le izterjuje obveznost, ki je določena v izvršilnem naslovu. V postopku davčne izvršbe je zato bistveno le, da je izvršilni naslov postal izvršljiv ter ali ima sklep o izvršbi sestavine, določene v 151. členu ZDavP-2, kar vse v obravnavani zadevi ni sporno. Organ je sicer v sklepu o davčni izvršbi navedel drug izvršilni naslov², kar je drugostopenjski organ popravil na podlagi 251. člena ZUP, in sicer je v delu 1. točke izreka izpodbijani sklep ustrezno spremenil.

10V zvezi z navedbo tožnika, da se ni izvedel noben pravdni postopek, v katerem bi bilo ugotovljeno, da je dolžnik, sodišče ugotavlja, da ima davčni organ skladno s 146. členom v zvezi s 156. členom ZDavP-2 pristojnost za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti, kamor spada tudi sodna taksa, ki je določena v izvršilnem naslovu. Sodišče pritrjuje tožniku, da davčni organ ne predstavlja sodne veje oblasti, a ima za postopek davčne izvršbe zakonsko pooblastilo v prej navedenih členih ZDavP-2. Kadar se izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je izvršilni naslov tudi sklep sodišča, opremljen s potrdilom o izvršljivosti. Kot izhaja iz drugostopenjske odločbe, je izvršilni naslov sklep Okrajnega sodišča v Ljutomeru št. ZSV-69/2018-01 z dne 19. 8. 2019 in ki je postal izvršljiv dne 24. 10. 2019.³ Posledično ob obstoju izvršljivega naslova, na podlagi katerega tožnik predlagatelju izvršbe dolguje sodno takso v višini 56,50 EUR, v zvezi s 15. členom Ustave RS tudi niso izkazane kršitve 33. člena Ustave RS in 1. člena 1. Protokola h EKČP, kot to zatrjuje tožnik.

11Pravilno je tudi stališče toženke, da potrdilo o izvršljivosti, s katerim je opremljen zadevni izvršilni naslov, ki se izvršuje, predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, zato se dejstva, ki so v njem potrjena, v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP štejejo za dokazana. Tožnik pa sicer sploh ni zatrdil, da bi bilo navedeno potrdilo o izvršljivosti izpodbito (in tega tudi ne izkazal). Potrdilo o izvršljivosti pa se v postopku davčne izvršbe ne more izpodbijati, pač pa se lahko izpodbija le pri organu, ki je potrdil izvršljivost, torej v posebnem postopku.⁴ Po sedmem odstavku 157. člena ZDavP-2 namreč izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi. To pomeni, da davčni organ in toženka ne smeta presojati in posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova (niti njegove izvršljivosti). Zaradi navedenega v davčnem izvršilnem postopku po zakonu ni predvideno zaslišanje dolžnika in tudi ne izvedba ustne obravnave, zato sodišče ugotavlja, da je pravilno stališče toženke glede tega, zakaj v postopku tožnik ni bil zaslišan. V predmetni zadevi je izpodbijan sklep o davčni izvršbi, ki je izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj se da stanje zadeve ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi (2. točka prvega odstavka 144. člena ZUP). Toženka pravilno ugotavlja, da je za začetek davčne izvršbe bistveno, da obstaja izvršljiv izvršilni naslov ter da obveznost, ki je terjana iz izvršilnega naslova, še ni bila poravnana. ZDavP-2, ki je skladno s tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2 v odnosu do ZUP, ki se uporablja subsidiarno, lex specialis, ne predvideva v tem primeru zaslišanja tožnika. Tožnik se je zoper izpodbijani sklep tudi pravočasno pritožil. Do tožnikovih pritožbenih ugovorov se je pritožbeni organ opredelil v obrazložitvi svoje odločbe in je tako po presoji sodišča tožnik imel vse možnosti navajati dejstva in dokaze v upravnem postopku.

12Davčni organ preveri, ali izvršilni naslov izpolnjuje pogoje iz 145. oz. 146. člena ZDavP-2 in nato na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe, kar je storil tudi v konkretni zadevi. Da bi obstajal kateri od razlogov za ustavitev izvršbe (155. člen ZDavP-2), iz podatkov upravnega spisa ne izhaja, ne zatrjuje pa jih niti tožnik v tožbi. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep izpolnjuje pogoje, določene v 146. členu ZDavP-2, v skladu s katerim davčni organ postopa, ko izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti (to je veljaven izvršilni naslov, opremljen s potrdilom o izvršljivosti) ter da ima sestavine, določene v 151. členu ZDavP-2.

13Tožbene navedbe, da so bile v postopku izdaje izpodbijanega sklepa kršene določbe Ustave RS in EKČP, so po presoji sodišča nekonkretizirane in ne presegajo prepisa citiranih pravnih norm ter jih sodišče kot pavšalne zavrača. Sodišče ob takšnem pavšalnem ugovoru le pojasnjuje, da v pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi tožnik tako nima možnosti ugovora zoper izvršilni naslov, na podlagi katerega je izdan izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2), druge ugovore zoper izdani sklep o izvršbi pa je tožnik podal in sta jih tako toženka kot sodišče obravnavala. Tožnik pa niti v pritožbi niti v tožbi sicer ni pojasnil, glede česa si v tem času ni mogel zagotoviti obrambe. Glede ugovora, da je bil sklep o davčni izvršbi izdan brez vsakršnega korektnega postopka, v katerem bi lahko tožnik neposredno sodeloval, pa sodišče le pripominja, da je bil postopek davčne izvršbe tudi v konkretni zadevi izpeljan pravilno, kot že obrazloženo.

14Toženka tudi pravilno po presoji sodišča ugotavlja glede tožnikovih navedb, da je nezaposlen in ne poseduje premoženja, da neugodno materialno stanje tožnika ne predstavlja ovire za izdajo sklepa o izvršbi, je pa izvrševalec sklepa nato pri izvrševanju dolžan upoštevati izvzetja in omejitve, ki jih določata 159. in 160. člen v povezavi s 166. členom ZDavP-2.

15Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16Sodišče glavne obravnave v predmetni zadevi ni izvedlo iz razloga, ker dejansko stanje v zadevi ni sporno (saj so bili izpolnjeni pogoji za davčno izvršbo v skladu z določili ZDavP-2 in tožnik dolga ni poravnal; prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Tudi glede na prakso ESČP davčne zadeve ne spadajo v okvir prvega odstavka 6. člena EKČP⁵.

¹ Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 227/2003 in Upravnega sodišča RS II U 191/2009.
² V konkretni zadevi je izvršilni naslov, kot razvidno iz upravnega spisa, sklep Okrajnega sodišča v Ljutomeru št. ZSV-69/2018-01 z dne 19. 8. 2019 (za obveznost plačila sodne takse v višini 56,50 EUR). Kot je to pravilno ugotovil že drugostopenjski organ, je davčni organ na prvi stopnji v izreku izpodbijanega sklepa napačno navedel vrsto obveznosti, ki se prisilno izterjuje (namesto sodne takse je organ napačno navedel, da obveznost predstavlja globa), napačno pa je navedel tudi izvršilni naslov (namesto navedenega sklepa Okrajnega sodišča v Ljutomeru je napačno navedel plačilni nalog policije št. 600000002458-8 z dne 19. 8. 2019)
³ Glede poprave prvostopenjskega sklepa v delu pravilne navedbe številke izvršilnega naslova in dolgovane obveznosti se drugostopenjski davčni organ pravilno sklicuje na določilo 251. člena ZUP.
⁴ Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 227/2003 z dne 2. 12. 2005.
⁵ Sodba ESČP v zadevi Ferrazzini v Italy št. 44759/98 z dne 12. 7. 2001, točka 28, Študija projekta Pomen prakse in zahtev ESČP za izvedbo glavne obravnave v upravnem sporu, Pravna fakulteta v Ljubljani, Ljubljana 2018, str. 37.