VSM Sodba I Cp 557/2024

I. Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z v uvodu navedeno vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožbeni zahtevek tožnika po temelju utemeljen v obsegu 100%.

2Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje toženka zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sicer ne nasprotuje prvostopenjskemu izhodišču, da za njenega zavarovanca velja skrbnost dobrega strokovnjaka, izpodbija pa zaključek, da je bilo njegovo ravnanje protipravno. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje sledilo navedbam in izpovedi tožnika, da je pristopil do fitnes naprave oziroma fitnes klopce, ki jo je želel prestaviti in prejel za dvigu namenjeno ročko. Ko je napravo dvignil, mu je ročka ostala v roki, klop pa mu je padla na palec desne noge. Po prepričanju pritožbe pa tožnik glede protipravnosti toženkinega ravnanja ni zmogel trditvenega in dokaznega bremena. Glede protipravnosti je sodišče prve stopnje povzelo povsem pavšalne očitke tožnika o opustitvi dolžne skrbnosti oziroma opustitvi ukrepov, ki bi zagotavljali tehnično brezhibno delovanje naprave. To pa za pravni standard protipravnosti, ki se zahteva po določbah o krivdni odškodninski odgovornosti, ne zadošča. Pogoj za tožnikov uspeh je, da navede vsa dejstva, ki substancirajo zahtevek, ter da trditve o teh dejstvih tudi dokaže. Tožnik bi moral konkretno opredeliti protipravno ravnanje ali opustitev, ki ga očita zavarovancu toženke in zaradi katerega mu je nastala škoda. Ob tem, ko pritožnica povzema tožnikove navedbe,¹ pa meni, da njenemu zavarovancu v tožbi zgolj pavšalno očita tehnično neustreznost naprave, opustitev spremljanja stanja naprav ter njihovega vzdrževanja in preglejevanja. Do teh trditev se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo, po mnenju pritožbe iz razloga, ker tožnik nič od navedenega ni uspel dokazati oziroma ni predlagal dokazov (na primer izvedenca), ki bi lahko potrdili njegove navedbe v tej smeri. Prvostopenjsko sodišče protipravnost ravnanja sicer skuša utemeljiti s tem, da je bila ročka po škodnem dogodku zalepljena, vendar trditve o tem niso bile podane, zavarovanca toženke pa k temu ne zavezuje noben predpis. Celo ob nakupu nove fines klopce ročka ni zalepljena in kot taka ustreza standardom profesionalne skrbnosti. Tako je podana procesna kršitev, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj temelj zahtevka sicer ni izkazan. V dokaznem postopku je bilo po navedbah pritožbe ugotovljeno, da zavarovanec toženke ni vedel, da naj bi bila sporna fitnes naprava poškodovana in naj ne bi bila brezhibna. Priča A. A. je namreč izpovedala, da nobena naprava pred škodnim dogodkom ni bila poškodovana in nihče ni povedal, da je bilo s kakšno napravo kaj narobe, pri čemer gre za zaposleno, ki je na fitnesu navzoča od ponedeljka do petka od 6.30 do 14.30 ure. Prav tako je bilo ugotovljeno, da toženkin zavarovanec v 25 letih ni imel nobenega škodnega dogodka, kot tudi, da ni bilo nobene protipravnosti. Priča B. B. je namreč izpovedal, da je sporna naprava še sedaj takšna, kot jo bila takrat in je ni bilo potrebno popravljati, saj ni bila pokvarjena. Osnovni pregled naprav se opravlja dnevno, z nobeno fitnes klopco pa nikoli ni bilo težav in tudi nove verjetno nimajo zalepljenih ročk. Za dokazno oceno pa je po stališču pritožbe relevantno še, da sta tožnik in njegov brat, priča C. C. , ves čas navajala, da se je tožniku izmaknila ročka za dviganje klopce in mu je ostala v roki, medtem ko je razbrati, da je B. B. izpovedal o teoretični možnosti, da se sname ročaj oziroma guma/plastika na ročki. Glede na navedeno pa po prepričanju toženke tožnik in priče niso govorile o isti stvari in je v tem delu dejansko stanje pomanjkljivo razjasnjeno. Sodišče prve stopnje naj bi pod krivdno odškodninsko odgovornost tudi "zamaskiralo" objektivno odškodninsko odgovornost. Po prepričanju toženke na strani njenega zavarovanca ni podano ne aktivno ne pasivno protipravno ravnanje (opustitev dolžnega ravnanja). Po izvedenem dokaznem postopku je namreč potrebno zaključiti, da je zavarovanec toženke vsakodnevno opravljal osnovne preglede naprav, v primeru težav, ki jih sam ne more odpraviti, pa pokliče zunanjega serviserja naprav. Ne s sporno fitnes klopco ne s katero drugo nikoli ni bilo nobenih težav. Obravnavani škodni dogodek zato ne zadostuje pravnemu standardu krivdne odškodninske odgovornosti in ga je pripisati nesrečnemu slučaju in/ali naključju, za katerega pa zavarovanec toženke ne odgovarja. Glede na obrazloženo toženka sodišču druge stopnje smiselno predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišče prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno naj jo razveljavi in zadevo temu sodišču vrne v novo sojenje, vse z ustrezno stroškovno sankcijo za tožnika.

3Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) preizkusi sodišče druge stopnje vmesno sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da sodba sodišča prve stopnje ter pred tem sodiščem izveden postopek nista obremenjena z nobeno od uradoma upoštevnih procesnih kršitev.

7Toženka zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zaključke o protipravnosti ravnanja njenega zavarovanca sprejelo brez, da bi tožnik zato ponudil ustrezno trditveno podlago. S tem uveljavlja bistveno kršitev določb postopka relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP zaradi prekoračitve trditvene podlage tožbe, na katero je sodišče v dispoztivnem pravdnem postopku (2. člen ZPP)² skladno z razpravnim načelom (prvi odstavek 7. člena ZPP)³ vezano, vendar neutemeljeno.

8Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku sprejelo mehanizem nastanka poškodbe, kot ga je navajal tožnik, tem prvostopenjskim zaključkom pa pritožba ne nasprotuje, saj jih zgolj povzema, brez da bi jih argumentirano pritožbeno prerekala. In sicer je tožnik na dan škodnega dogodka (7. 5. 2022) pristopil do sporne fitnes naprave, t.i. klopce, in jo z namenom priprave na naslednjo vadbo želel prestaviti. Ko je prijel za ročko, namenjeno dvigu klopce, mu je plastično, oziroma gumijasto držalo ročke ob dvigu ostalo v roki, klopca pa je padla na tožnikovo desno nogo tako, da je utrpel zlom palca. Izhajajoč iz navedenega, to je iz dejstva, da se je ob dvigu klopce snela plastična oziroma gumijasta oprijemalka na ročki, in ne brez osnove, je prvostopenjsko sodišče v nadaljevanju nato zaključilo, da je zavarovanec toženke opustil dolžno skrbnost s tem, ko ni poskrbel za varno izvedbo vaje na fitnes napravi in ni poskrbel za njeno brezhibno delovanje. Za tak zaključek pa je tožnik v postopku na prvi stopnji ponudil ustrezno trditveno osnovo. V prvi pripravljalni vlogi z dne 5. 10. 2023 je konkretizirano pojasnil, v čem se kaže opustitev dolžne skrbnosti na strani toženke in s tem protipravnost njenega ravnanja. Navajal je, da naprava v fitnesu, ki jo je uporabljal, ne bi smela razpasti oziroma se gumijasti ali plastični del ne bi smel sneti. Fitnes naprava, ki je ob normalni uporabi razpadla in tožnika poškodovala, ni bila brezhibna, kar se ob plačilu članarine upravičeno pričakuje, pri čemer je prav to za odločitev bistvenega pomena, kot je razvidno iz obrazložitve v nadaljevanju. Pojasnil je, da je zavarovanec toženke dolžan spremljati stanje naprav, da te ne bi postale nevarne uporabnikom, kot se je zgodilo v obravnavanem primeru. Če bi bila naprava vzdrževana, pregledana in njeno stanje skrbno spremljano s strani toženkinega zavarovanca, do škodnega dogodka ne bi prišlo. Ob ustrezni skrbnosti bi lastnik sporne naprave škodni dogodek lahko preprečil. Obravnavani škodni dogodek je bil torej posledica opustitve dolžne skrbnosti, ki se od zavarovanca toženke pričakuje pri opravljanju poklicne dejavnosti. Glede na obrazloženo se toženka po presoji sodišča druge stopnje na prekoračitev trditvene podlage tožbe neutemeljeno sklicuje.

9Prav tako ne drži, da je sodišče prve stopnje pravno relevantno dejansko stanje razjasnilo pomanjkljivo. Kot pojasnjeno že zgoraj, mehanizem nastanka obravnavanega škodnega dogodka niti ni pritožbeno sporen, tožnik pa je zaslišan kot stranka tudi sicer jasno izpovedal, da mu ročka, namenjena dvigovanju klopce, ni zdrsnila ali se mu izmaknila iz rok, ampak mu je v roki ostalo plastično držalo ročke, pri čemer je to bilo iz gume ali plastike. Tak način mehanizma nastanka poškodbe je potrdila tudi priča C. C., brat tožnika, ki je bil ob škodnem dogodku navzoč in ga je videl na lastne oči. Jasno je izpovedal o tem, da se je tožniku ob dvigu klopi izpulila plastična ročica in mu ostala v roki, naprava pa je tožniku padla na prst. Tožnik je pri tem zgolj zatulil in ročico odvrgel, pri čemer je jasno, da se izpoved tožnikovega brata nanaša na plastično oziroma gumijasto oprijemalko, ki je bila nameščena na kovinski ročici. Ne zatrjevanja tožnika ne njegova in bratova izpoved glede mehanizma nastanka škodnega dogodka v ničemer nista v nasprotju z izpovedjo priče B. B., kot skuša prikazati pritožba. Ta je zaslišan kot priča namreč dopustil možnost, da se plastično oprijemalo lahko sname⁴ in je pritrdil, da se je prav to zgodilo tudi v obravnavanem primeru.⁵ Pritožbene navedbe, da tožnik in priče naj ne bi govorile o isti stvari in je bilo dejansko stanje zato pomanjkljivo razjasnjeno, tako ne vzdržijo kritične presoje, pri čemer pritožba niti ne pojasni argumentirano, glede katere pravno odločilne okoliščine naj bi se izpovedi razlikovale. Navedbe o tem, da je teoretično možno, da je ročko možno izruvati, pa so tudi del toženkine trditvene podlage (prva pripravljalna vloga z dne 23. 10. 2023). Zgolj okoliščina, da se navedeno pred obravnavanim škodnim dogodkom še nikoli ni zgodilo in v 25 letih ni bilo nobenega škodnega primera s sporno klopco in ne s katero drugo fitnes napravo doslej ni bilo nobenih težav, niti ni nihče povedal, da bi bilo s kakšno napravo kaj narobe, pa v nasprotju s prepričanjem pritožbe ob pravilni uporabi materialnega prava odškodninske odgovornosti zavarovanca toženke in posledično nje same ne izključuje.

10V kolikor se toženka sklicuje na izpoved priče A. A., ki naj bi izpovedala, da nobena naprava pred škodnim dogodkom ni bila poškodovana in nihče ni povedal, da je bilo s kakšno napravo kaj narobe, pri čemer gre za zaposleno, ki je na fitnesu navzoča od ponedeljka do petka, od 6.30 do 14.30 ure, pa je potrebno tudi sicer poudariti, da je vzeta iz konteksta, v katerem je bila podana. Kot prvo velja izpostaviti, da zgoraj imenovana na dan škodnega dogodka na fitnesu ni bila prisotna (in je tudi pojasnila, da se je škodni dogodek zgodil v soboto, ko recepcija ni bila odprta in zaposleni niso bili navzoči) in je kasneje iz govoric izvedela, kaj se je zgodilo, zaslišana pa je tudi potrdila, da ji v zvezi z obravnavano zadevo ni nič znanega. Na izrecno vprašanje, ali je videla, da je bila kakšna naprava poškodovana in ali ji je kdo od prisotnih poročal o tem, je sicer res odgovorila nikalno, vendar pa toženka v pritožbi ne izpostavi njene nadaljnje izpovedi, da kontrola fitnes naprav ne sodi v njeno delovno področje in zanjo ni usposobljena, saj ne dela v fitnesu, temveč v drugem oddelku podjetja, in sicer v pisarni.

11Sodišče prve stopnje je presodilo, da je odškodninska obveznost toženke podana, ker je njen zavarovanec opustil dolžnost zagotavljanja varne izvedbe vadbe na fitnes napravi. Ni ravnal s profesionalno skrbnostjo in ni poskrbel za brezhibno delovanje naprave, kar je imelo za posledico nastanek obravnavanega škodnega dogodka. Kot materialnopravno podlago svoje odločitve je upoštevalo 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), obstoj objektivne odškodninske odgovornosti pa je ob tem pravilno izrecno izključilo (14. točka obrazložitve). Iz 131. člena OZ izhaja obveznost posameznika drugemu povrniti škodo, ki jo je povzročil, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Gre za zakonsko pravico oškodovanca zahtevati povrnitev povzročene škode, kadar z njenim povzročiteljem ni v nikakršnem poslovnem oziroma pogodbenem razmerju (neposlovna odškodninska obveznost). V obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer, kot izhaja iz obrazložitve v nadaljevanju.

12Med pravdnima strankama v postopku na prvi stopnji ni bilo spora o tem, da je tožnik večletni redni član fitnes centra A., ki ima v B. tri enote, med drugim tudi enoto C., kjer je prišlo do obravnavanega škodnega dogodka. Tožnik je tudi ponudil trditve o tem, da je ob plačilu članarine upravičeno pričakoval brezhibno delovanje sporne fitnes naprave, ki je tožnika ob normalni rabi poškodovala. Dejstvo, da je tožnik fitnes centru, v enoti katerega se je poškodoval, plačeval članarino, pa narekuje zaključek, da je bil tožnik z zavarovancem toženke (D.) kot lastnikom centrov A. v pogodbenem razmerju.⁶ V primerih, ko je škodni dogodek povezan s predhodnim pogodbenim razmerjem med oškodovancem in domnevnim povzročiteljem škode, je potrebno izhajati iz pravil pogodbene odškodninske odgovornosti, pri čemer pa drugačno materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje na pravno pravilnost odločitve, da je tožnikov zahtevek po temelju v celoti utemeljen, ni vplivalo. OZ ureja pogodbeno odškodninsko obveznost v posebnem poglavju (239. do 246. člen OZ), pri čemer pa se za povrnitev škode, nastale s kršitvijo pogodbene obveznosti, smiselno uporabljajo določbe o povrnitvi nepogodbene škode, če ni drugače določeno (246. člen OZ). Temelj pogodbene oziroma poslovne odškodninske odgovornosti je v kršitvi pogodbene obveznosti, ki bi jo dolžnik moral izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (prvi odstavek 239. člena OZ). Splošno pravilo o pogodbeni odškodninski odgovornosti je določeno v drugem odstavku 239. člena OZ, po katerem je upnik, če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala. Tudi pri pogodbeni odškodninski obveznosti morajo biti izpolnjene vse štiri predpostavke, in sicer nedopustno ravnanje, ki je v tem primeru kršitev pogodbe, škoda, vzročna zveza in odgovornost, pri čemer se domnevni oškodovalec ne more razbremeniti odgovornosti z dokazovanjem, da je škoda nastala kljub njegovemu skrbnemu ravnanju (krivda ni predpostavka poslovne odškodninske odgovornosti), ampak zgolj na podlagi ekskulpacijskega razloga po 240. členu OZ.⁷ Glede na ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje pa so vse zgoraj navedene predpostavke odškodninske odgovornosti izpolnjene tudi v obravnavanem primeru, pri čemer ekskulpacijski razlogi iz 240. člena OZ⁸ niso podani.

13Tožnik je v tožbi jasno navedel, da je protipravno ravnanje zavarovanca toženke v tem, ker ni zagotovil, da bi sporna fitnes naprava delovala brezhibno tako, da tožnika ob njeni normalni uporabi ne bi poškodovala, pri čemer je konkretizirano zatrdil še, kaj se, v kolikor bi zavarovanec toženke postopal s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in bi redno nadziral ustreznost delovanja fitnes naprav, ne bi smelo zgoditi, in sicer se gumijasti oziroma plastični del na ročici klopce ne bi smel sneti, kot se je to zgodilo v obravnavanem primeru. Sodišče prve stopnje zaključuje, da tožnik kot dolgoletni obiskovalec fitnes centrov s sporno fitnes klopco ni ravnal kakorkoli nepravilno in mu malomarnosti ni mogoče očitati, česar pritožba ne prereka. Da je tožnik s sporno klopco rokoval pravilno in na za to predviden način, in sicer tako, da jo je na eni strani privzdignil s pomočjo za to predvidene ročke z namenom, da jo premakne, kar omogočajo na drugi strani naprave pritrjena kolesca, pa ne izhaja zgolj iz navedb ter izpovedi tožnika ter njegovega brata, temveč to potrjuje tudi izpoved priče B. B.,⁹ ki po lastnih navedbah "lastniško" (imetnik poslovnega deleža) obvladuje družbo, kateri fitnes centri A. pripadajo. Pri vadbi tožnika obravnavanega dne je torej šlo za redno oziroma ustrezno rabo sporne fitnes naprave. V skladu s splošnim pravilom je pogodba sklenjena, ko se stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen OZ). Vendar za pogodbe, kot je predmetna, ki se sklepajo pogosto in množično ter tudi zgolj v ustni obliki na neformalen način, velja, da njihovo vsebino dopolnjujejo bodisi tipska pravila sorodnih nominantnih pogodb, splošna pravila pogodbenega prava ali drugi pravni viri (kar bi veljalo enako tudi, v kolikor bi tožnik strošek vadbe v spornem fitnes centru poravnal zgolj na dan škodnega dogodka). V kolikor takšnih pravil ni, jih morajo določiti sodišča v vsakem posameznem primeru.¹⁰

14V postopku na prvi stopnji niti ni bilo vprašljivo, da je zavarovanec toženke odgovoren za ustrezno delovanje fitnes naprav, tako da pri njihovi redni rabi ne prihaja do poškodb. Toženka je tudi zatrjevala, da so v izogib težavam pri njenem zavarovancu vse fitnes naprave redno vzdrževane, pregledane, skrbno spremljane in redno servisirane. Tudi priča B. B. jasno izpovedal, da je kot "lastnik" vseh fitnes naprav absolutno odgovoren za njihovo pravilno delovanje. Četudi takšna odgovornost ne bi izhajala iz posebnih pogodbenih pogojev in morebitnih splošnih pogojev, ki jih je tožnik sprejel skupaj s članstvom v fitnes centru A., pa takšno obveznost lastnika fitnes naprav narekuje že uporaba generalne klavzule o prepovedi povzročanja škode iz 10. člena OZ, ki ima naravo temeljnega načela obligacijskega prava. Le-to velja tako za poslovna kot neposlovna razmerja, prepoveduje pa tako aktivna kot pasivna ravnanja, s katerimi se utegne povzročiti škoda.¹¹ Zavarovanec toženke je po obrazloženem uporabnikom fitnes centrov v njegovi lasti zavezan zagotavljati brezhibno in s tem varno delovanje fitnes naprav ob njihovi ustrezni rabi. Že zgolj ob dejstvu, da se je na sporni fitnes klopci snelo oprijemalo na ročici, predvideni za njeno dvigovanje, tako da je uporabniku, v danem primeru tožniku, ostalo v roki, klopca pa mu je pri tem padla na desno nogo ter mu poškodovala palec, je potrebno zaključiti, da je zavarovanec kršil svoje pogodbene obveznosti zagotavljanja varne uporabe fitnes naprav (protipravnost). Razlog, zakaj se je oprijemalo iz plastike oziroma gume v danem primeru snelo, pri tem niti ni bistven, saj je ključno zgolj, da je s tem nastala nevarnost nastanka poškodb, ki se je v danem primeru tudi realizirala. Okoliščina, ali je bilo oprijemalo iz umetnega materiala na kovinsko ročico prilepljeno ali ne, za odločitev v predmetni zadevi ni odločilna. Ključno je namreč le, da je vzrok za kršitev pogodbe izhajal iz sfere zavarovanca toženke, na kar pa je v obravnavanem primeru, četudi bi zavarovanec toženke ravnal z dolžno profesionalno skrbnostjo (obstoj krivde namreč ni predpostavka poslovne odškodninske odgovornosti), potrebno odgovoriti pritrdilno. Negativne posledice namreč trpi tista pogodbena stranka, iz sfere katere izvira vzrok za kršitev pogodbenih obveznosti, in ga lažje obvladuje, kot druga stranka.¹² V danem primeru je zavarovanec toženke tisti, ki se profesionalno in proti plačilu ukvarja z izvajanjem fitnes dejavnosti, pri čemer je v razmerju do uporabnikov zavezan skrbeti za tehnično brezhibnost fitnes naprav in s tem za njihovo varno uporabo. Z ozirom na navedeno je okoliščina, da sporna fitnes klopca na dan škodnega dogodka ni delovala brezhibno, saj se je snelo plastično oziroma gumijasto držalo na sicer kovinski ročki, namenjeni njenem dvigu in premiku, v sferi zavarovanca toženke. Tveganja, povezana z brezhibnim delovanjem fitnes naprav so namreč na njegovi strani, saj gre za tveganja, ki izvirajo in njegovega poslovanja, to je iz dejavnosti, ki jo opravlja. Negativne posledice teh tveganj ga bremenijo tudi če njihovega nastopa ne bi mogel preprečiti.¹³ Zavarovanec toženke in posledično tudi toženka sama, ob tem, ko obstoj vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in nastalo škode niti ni pritožbeno prerekan, je tožniku zato odgovorna za v obravnavanem škodnem dogodku nastalo škodo, o višini katere bo sodišče prve stopnje odločilo v nadaljevanju postopka.

15Upoštevaje navedeno in sploh, ko se je toženka sama sklicevala na teoretično možnost, da se plastična oprijemala lahko snamejo, o čemer je izpovedala tudi priča B. B., je namreč jasno, da v obravnavani zadevi na strani zavarovanca toženke ne gre za tveganja, ki zanj ne bi bila predvidljiva ter obvladljiva in bi se skladno s določbo 240. člena OZ lahko razbremenil odgovornosti. V danem primeru je vzrok kršitve pogodbenih obveznosti v poslovni sferi toženkinega zavarovanca, kar potrjuje pravilnost prvostopenjske odločitve, da je toženka tožniku v celoti odgovorna za posledice obravnavanega škodnega dogodka. Iz izpovedi priče B. B. pa izhaja celo, da so se dnevno pregledovale le druge fitnes naprave, ne pa tudi fitnes klopce (list. št. 48), kar kaže tudi na opustitev dolžne profesionalne skrbnosti na strani toženkinega zavarovanca in pravilnost prvostopenjske odločitve še dodatno utrjuje.

16Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo toženke skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

17Odločitev o stroških pritožbenega postopka se ob smiselni uporabi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo v zadevi, ko bo stroškovne zahtevke pravdnih strank mogoče presojati na osnovi doseženega končnega pravdnega uspeha z zahtevkom.

¹ Glede protipravnosti je tožnik zatrjeval, da sporna naprava v času škodnega dogodka ni bila tehnično ustrezna oziroma brezhibna ter kot taka ni bila primerna za uporabo, da je bil zavarovanec toženke dolžan spremljati tudi stanje naprav, da te ne bi postale nevarne uporabnikom, kot se je zgodilo v obravnavanem primeru. Če bi bila naprava vzdrževana, pregledana in njeno stanje skrbno spremljano s strani zavarovanca toženke, do škodnega dogodka ne bi prišlo. Obravnavani škodni dogodek ni bil nepredvidljiv, saj bi ga zavarovanec toženke ob ustrezni meri skrbnosti lahko pravočasno preprečil.
² 2. člen ZPP: "(1) V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov. (2) Sodišče ne sme odreči odločitve o zahtevku, za katerega je pristojno sodišče."
³ Prvi odstavek 7. člena ZPP: "Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo."
⁴ Pojasnil je, da imajo vse naprave nataknjeno neko plastiko, ki služi za lepši in lažji oprijem, ta pa se, čeprav se praviloma ne, lahko verjetno tudi sname, tako kot ročaj na bilanci kolesa. Navedel je tudi več razlogov, iz katerih se plastična ročka lahko sname (če ne dvigneš dovolj visoko, če dvigneš previsoko, če sunkovito potegneš), pri čemer pa je pomembno, da toženka v predmetnem postopku ne navaja, da bi tožnik ravnal prav na tak način.
⁵ Sicer je izpovedal, da po škodnem dogodku sporne klopce ni posebej pogledal, je pa jasno navedel, da ve, da se je plastična ročka snela, vendar se mu to ni zdelo nič posebnega. Navedbo o tem je v svoji izpovedi celo še enkrat ponovil, ko je pojasnil, da je klopca tapecirana, pri ročaju pa je vedno neka ročka, ki se je v tem primeru snela.
⁶ Sorodni obravnavanemu so tudi primeri, kjer do vzpostavitve pogodbenega odnosa pride z nakupom vstopnice za (koncertno) prireditev (VSM sodba I Cp 763/2021 z dne 18. 1. 2022) ali z dvigom parkirnega listka na plačljivem parkirišču (VSL sodba II Cp 371/2023 z dne 26. 6. 2023).
⁷ Tako tudi VSM sodba I Cp 467/2021 z dne 7. 9. 2021 in VSL sodba II Cpg 502/2017 z dne 1. 6. 2017.
⁸ 240. člen OZ: "Dolžnik je prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti."
⁹ Izpovedal je o tem, da je fitnes klopca tapecirana, pri ročaju pa je vedno neka ročka, ki pa se je v tem primeru snela. Ponavadi so tam kolesca, kar pomeni, da dvigneš in pelješ.
¹⁰ VSM sodba I Cp 763/2021 z dne 18. 1. 2022
¹¹ V. Kranjc v Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 122.
¹² VSL sodba I Cp 717/2022 z dne 21. 6. 2022 in VSM sodba I Cp 467/2021 z dne 7. 9. 2021.
¹³ N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 215 in 216 (Tveganje je ekonomska kategorija, premosorazmerna pričakovanemu dobičku, zato naj tveganje nosi tisti, ki s poslovanjem, iz katerega tveganje izvira, pridobiva dobiček. Subjekt, ki profesionalno opravlja določeno dejavnost, lahko predvidi oziroma je dolžan predvideti tveganja, ki izvirajo iz te dejavnosti in jih lahko lažje obvlada).