242. člen OZ

Obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti je odvisna od zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti. Zapadlost terjatve in zamuda nista identična pravna pojma. Zapadlost terjatve je trenutek, od katerega je upnik upravičen zahtevati izpolnitev obveznosti. Pri odškodninskih terjatvah nastane z dnem nastanka škode. Zamudne obresti pa ne tečejo od zapadlosti terjatve, temveč od nastanka zamude.

Dejstvo, da je tožnik fitnes centru, v enoti katerega se je poškodoval, plačeval članarino, pa narekuje zaključek, da je bil tožnik z zavarovancem toženke kot lastnikom fitnes centrov v pogodbenem razmerju.

ZPSto-2 vprašanja, ali se izvajalec poštnih storitev na v njem določene omejitve lahko sklicuje, če škodo povzroči s hudo malomarnim ravnanjem, ne ureja. Jasno je, da njegovi varnostni mehanizmi, ki lajšajo položaj izvajalca poštne storitve s tem, da omejujejo njegovo odškodninsko odgovornost, ne morejo kriti očitnih zlorab ali celo šikanoznega ravnanja. Utesnjevanje specialne odškodninske ureditev v ZPSto-2 je torej z vidika temeljnih načel pravnega reda nujno. Vprašanje je le, do kam seže? Odgovor ni nujno odvisen le od stopnje krivde, marveč tudi od vprašanja, kakšni so tipični primeri, na katere se specialna ureditev nanaša. Treba se je vprašati, kakšen je namen (telos) zakona ter kje ga konkretni primeri teleološko presegajo ter jih je treba zato obravnavati po splošnih pravilih odškodninskega prava. Škoda in odškodnina zanjo, ki jo ureja ZPSto-2, se nanaša na tipične odškodninske primere ob napačnem vročanju pošte. To so primeri, ki so v celoti lastni aktu poštne dejavnosti, katere cilje je dostava poštne pošiljke od pošiljatelja, prek poštne organizacije, do naslovnika, prejemnika. Tipičen primer, ki se ob tako opisanem aktu (življenjskem dogodku) lahko pripeti, je

Tožena stranka ni bila odgovorna za nastalo škodo (očitati ji ni bilo mogoče niti lahke malomarnosti; prim. drugi odstavek 242. člena OZ), zaradi česar tožbenemu zahtevku za razveljavitev spornega pogodbenega določila ni mogoče ugoditi. Tožeča stranka bi morala zatrjevati in dokazati, da je vzrok za to, da je privolila v takšno pogodbeno določilo, monopolni položaj druge pogodbene stranke ali siceršnji neenakopraven položaj med strankama.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je vsakemu poklicno skrbnemu bančnemu uslužbencu jasno, da ima lahko napačen podatek o naslovu komitenta za slednjega negativne posledice, saj banka dokumentacijo pošilja po pošti in se lahko zgodi, da česa ne bo prejel oziroma bo prišlo v neprave roke, kar se je tudi zgodilo v konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je uslužbenka prvotožene stranke pri urejanju spremembe tožnikovega naslova napisala napačni naslov in da vsekakor gre za dejanje, ki utegne povzročiti škodo in tudi dejansko jo je in zato gre za nedopustno ravnanje, za katerega kot njen delodajalec po določbi prvega odstavka 147. člena OZ odgovarja prvotožena stranka. Za škodo, ki nastane med prenosom priporočene in vrednostne poštne pošiljke ter poštnega paketa zaradi napačno izvedene poštne storitve, zakon vzpostavlja odgovornost izvajalca poštnih storitev (1. točka prvega odstavka 50. člena ZPSto-2). Prenos poštnih pošiljk ima po mnenju pritožbenega sodišča bistvene lastnosti prevozne pogodbe, kot je to opredeljeno v 666. do 703. členu OZ.

Obvestilo o izbiri, s katerim so naročniki tožnika izbrali kot najugodnejšega ponudnika, predstavlja šele vabilo tožniku k sklenitvi pogodbe (pod objavljenimi pogoji), ne pa že sprejema ponudbe in sklenitve pogodbe. Naročnik v razpisni dokumentaciji lahko izključi dolžnost sklenitve pogodbe (tudi že z izbranim najugodnejšim ponudnikom). Odgovornost naročnika v fazi javnega naročanja je potrebno presojati po določbah poslovne odškodninske odgovornosti. Pogodbeno odškodninsko odgovornost je mogoče izključiti.

Vendar ima toženec, upoštevaje Splošne pogoje in določbo 242. člena (in naslednjih) OZ že vnaprej določeno možnost razbremenitve in dokazovanja, da ne odgovarja za kršitev zavarovalne pogodbe ter lahko zatrjuje in dokaže (obrnjeno dokazno breme), da niso podani elementi, ki so potrebni za nastanek regresne obveznosti, ker npr. vzročna zveza med nastankom škode in tehnično neizpravnostjo vozila ni podana.

V primeru ravnanja izvajalca poštnih storitev s hujšo obliko krivde sklicevanje revidentke na zakonske določbe o omejitvi višine odškodnine iz 55. člena ZPSto-1 ni utemeljeno, ker ZPSto-1 primerov, ko je podana hujša oblika krivde izvajalca poštnih storitev, ne ureja. V konkretnem primeru je tako treba uporabiti določbo OZ-a, ki ureja odgovornost prevoznika pri hujši obliki krivde (4. odst. 689. člen OZ) in so zato vsi revizijski očitki v zvezi z reklamacijo ter posredno škodo pravno nerelevantni.

Na sami stranki je bila odločitev, kakšen tip varovanja želi oziroma je zanjo finančno sprejemljiv. Obseg varovanja je odvisen od ponudbe, ne pa od skrbnosti prvo tožene stranke oziroma pravil stroke.

Banka za škodo, ki je nastala tožeči stranki v posledici izvršitve ponarejenih plačilnih nalogov, odgovarja objektivno, po načelu profesionalnega rizika. Ker je profesionalna oseba, se predpostavlja, da ima strokovna znanja, ki so potrebna ne samo za pravilno opravljanje teh storitev, pač pa tudi za obvladovanje vseh rizikov v zvezi z opravljanjem teh storitev. Načelo korektnosti sodnega postopka sicer terja, da zatrjevanih dejstev ni dovoljeno dokazovati z dokazi nasprotne stranke, vendar v navedeni procesni situaciji ne gre za takšen primer. Gre za situacijo, ko je tožena stranka iz dokaza, ki ga je predlagala tožeča stranka, zvedela za dejstvo, ki se ji je zdelo pravno pomembno, in nanj posebej opozorila. Takšne situacije niso nedopustne.

Pravna podlaga za pravico do povračila škode zaradi izpolnitve ali napačne izpolnitve oziroma neizpolnitve obveznosti je v določbi 239. člena do 246. člena OZ.

Pregled prevzetega blaga in opozorilo na napake je v obligacijskem pravu predpostavka za uveljavljanje ustreznih jamčevalnih zahtevkov in zato samo po sebi ne more biti podvrženo plačilu.

Jezikovna razlaga je le prva stopnja, ki določa možni besedni pomen pravnega pravila, in hkrati stopnja, ki določa zunanjo mejo, ki jo razlagalec ne sme prestopiti. Pomembne so tudi druge metode, zlasti logična, s katero preverjamo pomen, ki smo ga dobili z gramatikalno razlago, teleološka (namenska) razlaga, ki se navezuje na vsebinsko argumentacijo, in sistematična razlaga, ki določa pomen jezikovnih znakov glede na njihovo umeščenost v zunanji in notranji pravni sistem. V sklop sistematične razlage spada tudi razlagalno pravilo, določeno v drugem odstavku 82. člena OZ, po katerem je treba sporna pogodbena določila razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava.

Prava, resnična volja pravdnih strank, ki sta jo ti tudi ustno izrazili, je bila, da kondikcijski ''sporazum o ureditvi medsebojnih pravic in obveznosti'', ki se je ob vzajemnem vračilu vozil raztezal le še na plačilo skupaj 13.102,99 € visokega zneska v korist tožnika, ne pa tudi na kakršnokoli plačilo v korist toženca, velja ne oziraje se na obliko. Ker sta se torej stranki dogovorili o ureditvi medsebojnega razmerja, kot sta se, ne da bi ob tem veljavnost dogovora kakorkoli povezovali z njegovo obliko, pisne klavzule, ki obličnosti daje pomen ad solemnitatem (ad valorem), ni mogoče šteti za del izvornega dogovora.

Vprašanje, ki je neposredno vezano na upnikovo pravico do predčasnega odstopa od posojilne pogodbe, je obstoj oziroma obseg njegove pogodbeno dogovorjene pravice do predčasnega poplačila dolga. To vprašanje v OZ ni posebej urejeno. Vendar pa Vrhovno sodišče opozarja, da se mora, izhajajoč iz rizičnosti sklepanja posojilnih pogodb za posojilodajalca, sporne določbe Posojilne pogodbe materialnopravno presojati v smislu varovanja upnikovega pozitivnega pogodbenega interesa. Pozitivni pogodbeni interes se namreč razume kot škoda, ki nastane upniku ob veljavni pogodbi zaradi nepravilnosti pri njenem izpolnjevanju. Posojilodajalec zaradi razdrtja pogodbe ne sme biti v boljšem položaju od tistega, v katerem bi bil, če ne bi prišlo do razdrtja pogodbe. Zato je pogodbena določba, ki določa, da v primeru predčasnega razdrtja (razveze) posojilne pogodbe zaradi pogodbene kršitve s strani posojilojemalca (zamude s plačilom več kot 30 dni) zapade v plačilo celotno neodplačano posojilo, ki je v pogodbi opredeljeno kot kapitalizirano posojilo, v nasprotju s prisilnimi predpisi in s tem nična, v kolikor tako določena pavšalna (ali pogodbeno dogov

Prvo tožena stranka se odškodninske odgovornosti za neizpolnitev pogodbe v predmetni zadevi ni razbremenila, saj ni dokazala, da je škoda nastala zaradi okoliščin, katerim se ni mogla izogniti. Škodljivim posledicam prenapetostnega sunka bi se namreč s hrambo arhiva ali kopiranjem varnostnih kopij na drugo lokacijo, kot se nahajajo izvirni podatki, lahko izognila.

Dogovor pogodbenih strank obojestransko odplačne pogodbe o višini morebitne odškodnine v primeru kršitve pogodbe, da bi se izognili dokazovanju višine škode, ni v neskladju z določbami OZ in spada v prosto urejanje obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ. Ttakšen, zakonsko neurejen dogovor, pa je treba v vsakem posamičnem primeru presojati tudi z upoštevanjem splošnih načel obligacijskega prava.

Določba, ki v celoti izključuje odškodninsko odgovornost banke za izvršitev ponarejenega plačilnega naloga, je nepravična in pretirano stroga, zato je podan dejanski stan za uporabo določbe 121. člena OZ. Neprepričljivi so tudi argumenti prve toženke, da je tožnica močna gospodarska družba, ki bi si lahko izgovorila ugodnejše pogoje. Komitent praviloma ne more vplivati na vsebino razmerja z banko, tudi če gre za finančno močnejša podjetja. To stališče potrjuje okoliščina, ki jo izpostavlja prva toženka, da splošnih pogojev ni sprejela ona, temveč združenje bank, katerega članica je. Ta okoliščina namreč kaže na to, da v bančnem sektorju pogoje poslovanja določajo banke, ki so se v ta namen povezale v združenje, komitenti pa jih morajo sprejeti, pri čemer nimajo niti možnosti izbrati konkurenta z ugodnejšimi pogoji, saj enaki pogoji veljajo pri vseh bankah na slovenskem ozemlju. Neprepričljiv je tudi argument, da 121. člena OZ ni mogoče uporabiti, ker splošnih pogojev ni sestavila prva toženka, temveč tretja oseba (združenje bank). Bistveno za dejanski stan 121. člena OZ je, da v konkretnem obligacijskem razmerju en sopogodbenik (enostransko) določi pogoje. V obligac