244. člen OZ

Za neodobrene plačilne transakcije načeloma odgovarja banka (prvi odstavek 136. člena ZPlaSSIED). Te odgovornosti se razbremeni, če dokaže, da uporabnik naklepno ali zaradi hude malomarnosti ni izpolnil ene ali več svojih obveznosti v zvezi s plačilnim instrumentom v skladu s 132. členom istega zakona. V takem primeru uporabnik izgubo denarnih zneskov skladno z navedenima določbama v celoti krije sam (četrti odstavek 136. v zvezi s tretjim odstavkom 137. člena ZPlaSSIED).

Dejstvo, da je tožnik fitnes centru, v enoti katerega se je poškodoval, plačeval članarino, pa narekuje zaključek, da je bil tožnik z zavarovancem toženke kot lastnikom fitnes centrov v pogodbenem razmerju.

Zaradi odstopa od pogodbe so nastopili učinki razvezane pogodbe, med drugim plačilo obresti od dneva, ko je stranka prejela delno plačilo v denarju (peti odstavek 111. člena OZ). Dogovor o ari nima značilnosti samostojnega pravnega posla, ker je veljavnost (in pravno učinkovanje) dogovora o ari odvisna od veljavnosti pogodbe, v znamenje sklenitve katere je bila ara izročena in gre tako za akcesorni pravni posel. Če je pogodba razvezana (čeprav je razveza posledica kršitve pogodbene obveznosti, za katero odgovarja ena pogodbena stranka), odpade pravni temelj za plačilo are. Zato mora pogodbena stranka, ki je aro prejela, denarni znesek, ki ga je prejela kot aro, vrniti, razen če je za neizpolnitev pogodbe odgovorna stranka, ki je aro dala. Plačilo dvojne are oziroma vrnitev are je torej bistveno, katera pogodbena stranka je odgovorna za to, da do izpolnitve pogodbe ni prišlo.

Škodni dogodek - poškodba ahilove tetive. Pravni temelj obveznosti med tožnico in zavarovancem toženke je pogodba. Ta pogodba je bila sklenjena dne 19.10.2014 in gre za vrsto (podtip) gostinske pogodbe, ki je kot izpolnitveno ravnanje vsebovala tudi izvedbo koncerta. V okoliščinah konkretnega primera je zavarovanec toženke bil dolžan zagotoviti varnost njegovih gostov. vsebina pogodbene obveznosti zavarovanca toženke je bila prepoved uporabe steklenic (izročanje gostom pijače v steklenicah) na prireditvenem prostoru. Sodišče druge stopnje ureditev v OZ, določbe o poslovni odškodninski obveznosti, razlaga tako, da je v okoliščinah konkretnega primera, ko je kršitev pogodbene obveznosti zavarovanca toženke, povzročena po osebi, za katero odgovarja, pomenila poseg v telesno integriteto tožnice (v telo in zdravje) in so nastale tudi t.i. sekundarne posledice, ki so urejene kot pravno priznane vrste nepremoženjskih škod, odločanje o denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo, v skladu z 246. členom OZ, dopustno. Ravnanje oškodovanca (upnika) se načeloma presoja po enakih predpostavkah, kot ravnanje povzročitelja (dolžnika). Ker pa ne obstaja pravilo, ki bi za lastna

Po stališčih sodne prakse ZPlaP še ni urejal položaja neodobrenih plačilnih transakcij. Tovrstne kršitve pogodbe je sodna praksa obravnavala po splošnih pravilih OZ o poslovni odškodninski obveznosti. V krog notranjih tveganj banke sodi zloraba bančnih instrumentov, lastna ravnanja banke – med drugim preverjanje identitete nalogodajalca in napake v zvezi s tem ter ravnanja tretjih, s katerimi je banka v drugem poslovnem odnosu (v obravnavanem primeru, ravnanje Pošte – stranskega intervenienta kot toženkinega izpolnitvenega pomočnika pri vročanju bančne kartice). Pri povprečno skrbnem bančnem strokovnjaku bi morala dvom o identiteti nalogodajalca – komitenta, ki redno opravlja bančne posle po enakem vzorcu (v matični bančni poslovalnici z enim – določenim osebnim dokumentom) vzbuditi zlasti sprememba poslovalnice in identifikacijskega dokumenta, čemur tožena stranka ni posvetila nobene pozornosti. Velja pravilo, da imajo dejanja stranskega intervenienta pravni učinek v tej – zanj tuji pravdi – le, če ne nasprotujejo strankinim procesnim dejanjem. Če jim nasprotujejo, veljajo strankina dejanja.

Že sodišče prve stopnje je v točki 33 obrazložitve pravilno pojasnilo, da niti izpolnitev obveznosti toženke (podaja specificiranega naročila v smislu 519. člena OZ) niti izpolnitev obveznosti tožnice (dobava opreme) v smislu zgoraj citiranih določb OZ ni postala nemogoča. Zaradi naročnikovega zavračanja opreme R.V. je odpadel zgolj interes toženke za nabavo opreme, saj se je, kot to izhaja iz njenih vlog, slednja zavedla, da v okviru Projekta P. opreme ne bo mogla vgraditi, to pa (še) ne pomeni, da je njena izpolnitev postala nemogoča. Sodišče prve stopnje je v okviru točke 23 obrazložitve povsem pravilno zaključilo, da zato ker niti rok za podajo naročila s strani kupca (toženke) niti rok za dobavo opreme s strani prodajalca (tožnice) v Podizvajalski pogodbi ni bil določen, je pa bila določitev roka (da poda ustrezno specifikacijo naročila v smislu prvega odstavka 519. člena OZ) prepuščena kupcu (prvi odstavek 3. člena pogodbe), rok iz tožničinega pisnega poziva z dne 16. 4. 2014 (priloga A6) ni dodatni rok iz drugega odstavka 105. člena OZ, ampak gre za rok za podajo specifikacije iz prvega odstavka 519. člena OZ. Nespoštovanje tega roka pa po pravilnem stališču sodišča p

Snemanje naroka je skladno s 125. členom ZPP zgolj možnost, zato je bilo v diskreciji sodišča prve stopnje, ali se bo za snemanje odločilo ali ne. Zakon sicer ne določa do kdaj je mogoče ugovarjati zoper vsebino zapisnika, a je logično, da se to lahko storil le do trenutka, ko je zapisnik podpisan, saj ga od tedaj naprej ni mogoče spreminjati. Ker je tožeča stranka izkazala, da tožena stranka varovanja ni izvajala na dogovorjen način oziroma ni ravnala v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ki varovanje opravlja kot profesionalno dejavnost, svojih obveznosti ni izpolnila in je podana njena poslovna odškodninska odgovornost. Tožeča stranka torej odgovarja za osebe, ki jih izbere z namenom izpolnjevanja naročila oziroma odgovarja za morebitno neskrbnost pri izbiri. Svoje odgovornosti za škodo, ki bi jo z neizpolnitvijo špedicijske pogodbe povzročila naročniku špedicije, v konkretnem primeru pri zavarovalnici ni zavarovala. Zmotno pa je njeno stališče, da je s sklenitvijo pogodbe o varovanju, tožena stranka prevzela vso odgovornost za neizpolnitev špedicijske pogodbe. Kavza pogodbe o zavarovanju pred odgovornostjo je drugačna od kavze pogodbe o varovanju, ki

Ravnanje toženke, ki ni poskrbela, da bi tožnica neodplačno postala lastnica dela parcel v toženkini lasti, kot je bilo med njima dogovorjeno v 4. točki dednega dogovora v sklepu o dedovanju D 176/2008 s 6. 3. 2009, predstavlja toženkino kršitev pogodbene obveznosti. Zato je na podlagi določila drugega odstavka 239. člena OZ podana njena pogodbena odškodninska odgovornost. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi odškodnine iz naslova stroškov sestave notarskega zapisa o priznanju lastninske pravice kupca M. K. z dne 28. 2. 2012. Na podlagi dednega dogovora je bila toženka dolžna tožnici zgolj omogočiti brezplačno pridobitev lastninske pravice na delu svojega zemljišča, ne pa tudi povrniti stroškov izvedbe zemljiškoknjižnega prenosa in geodetskih storitev.

Po določilu drugega odstavka 239. člena OZ je upnik upravičen zahtevati povrnitev škode, ki mu je nastala, če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo. Za odločanje o upravičenosti zahtevka iz tega naslova, mora sodišče najprej ugotoviti, če dolžnik obveznosti ni izpolnil ali je zamudil z njeno izpolnitvijo. Da bi sodišče ugotovilo, če dolžnik obveznosti ni izpolnil, pa mora najprej ugotoviti, kakšna je obveznost dolžnika. Tožena stranka ni imela nobene prepovedi, ki bi ji prepovedovala nepremičnino prodati in bi bilo njeno ravnanje (prodaja) posledično protipravno. Zato sama prodaja nepremičnine še ne pomeni protipravnosti. Je pa zaradi prodaje nepremičnine lahko prišlo do nezmožnosti izpolnitve dogovora, ki sta ga stranki sklenili v zapuščinskem postopku. Nezmožnost izpolnitve je urejena v 116. in 117. členu OZ in je lahko podlaga za ugotovitev protipravnosti.

Tudi toženec tako tekom postopka na prvi stopnji ni izrecno zatrjeval, da je bila med njim in tožnico sklenjena pogodba o delu, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, in svojih ugovorov ni temeljil na določilih o poslovni odškodninski odgovornosti.

Pravila o poslovni odškodninski odgovornosti izključujejo uporabo pravil o neposlovni odškodninski odgovornosti, (v kolikor se nanje izrecno ne sklicujejo), s tem pa tudi uporabo pravil o odgovornosti za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Profesionalni subjekti, ki se ukvarjajo bodisi z nevarnimi dejavnostmi bodisi so imetniki nevarnih stvari, tveganja iz teh dejavnosti in stvari v poslovnih razmerjih nosijo po pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti.

Na sami stranki je bila odločitev, kakšen tip varovanja želi oziroma je zanjo finančno sprejemljiv. Obseg varovanja je odvisen od ponudbe, ne pa od skrbnosti prvo tožene stranke oziroma pravil stroke.

V prodajni pogodbi je bila dogovorjena široka pojasnilna dolžnost prodajalca glede okoliščin, ki bi imele za posledico ogrožanje interesa kupca. Ravnanje prodajalca, ki je zamolčal, da je pred sklenitvijo pogodbe na sestanku z občino (zaradi nameravane rekonstrukcije ceste) soglašal s ceno, ki je bila za kar 60% nižja od te, za katero je toženec nato prodal nepremičnine tožniku, je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Toženec (prodajalec) je zato kršil pogodbeno obveznost, kar utemeljuje njegovo odškodninsko odgovornost.

Pravna podlaga za pravico do povračila škode zaradi izpolnitve ali napačne izpolnitve oziroma neizpolnitve obveznosti je v določbi 239. člena do 246. člena OZ.

Pregled prevzetega blaga in opozorilo na napake je v obligacijskem pravu predpostavka za uveljavljanje ustreznih jamčevalnih zahtevkov in zato samo po sebi ne more biti podvrženo plačilu.

Po določbi 244. člena OZ se odškodnina sorazmerno zmanjša, če za nastalo škodo ali za njeno velikost ali za otežitev dolžnikovega položaja odgovarja tudi upnik. V tem primeru gre za povrnitev škode zaradi kršitve pogodbe, zato soodgovornosti strank ni mogoče deliti na enak način, kot se to opravi pri nepogodbeni odškodninski odgovornosti. Morebitna soodgovornost upnika se upošteva šele po tem, ko je višina odškodnine znana. Tožena stranka je tekom pravde navajala, da je za kršitev pogodbe odgovorna le tožeča stranka, tak ugovor pa zajema tudi ugovor o deljeni odgovornosti.

Vzrok za neizpolnitev pogodbe (neplačilo preostanka kupnine) je bil dogodek izven sfere tožeče stranke, na katerega tudi ni mogla vplivati (trajanje postopka vpisa lastninske pravice v zemljiški knjigi) oziroma za vzrok, za katerega ne odgovarja nobena pogodbena stranka. To pomeni, da določbe 65. člena OZ v zvezi z aro in neizpolnitvijo pogodbe ne pridejo v poštev, temveč splošno pravilo o neupravičeni pridobitvi oziroma splošna pravila o povrnitvi tistega, kar je posamezna stranka dala, če pride do razveze pogodbe.

Kakšne so posledice delne nekrivdne naknadne nemožnosti izpolnitve pri dvostranskih pogodbah je odvisno od tega, ali dogovorjena izpolnitev pomeni celoto in delna izpolnitev ne odgovarja namenu pogodbenih strank. Delna izpolnitev se v takšnem primeru šteje za neizpolnitev in delna nemožnost izpolnitve je enaka popolni nemožnosti izpolnitve. To pomeni, da je druga stranka prosta svoje obveznosti. Vendar ta posledica ne nastopi avtomatično na podlagi samega zakona kot pri popolni naknadni nemožnosti, ampak pogodba preneha šele z enostransko izjavo stranke, ki naj bi prejela nemožno izpolnitev; sicer pogodba ostane v veljavi, druga stranka pa ima pravico zahtevati sorazmerno zmanjšanje svoje obveznosti (drugi odstavek 116. člena OZ).