UPRS Sodba II U 18/2022-12

Tožba se zavrne.

1Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) je z izpodbijanim sklepom sklenila, da je tožnik dolžan plačati denarno kazen v znesku 250,00 EUR, stroške davčne izvršbe v višini 10,00 EUR ter stroške izdaje tega sklepa v višini 10,00 EUR, pri čemer obveznost temelji na izvršilnem naslovu - plačilni nalog št. 000011533296-0 z dne 22. 1. 2017, ki ga je izdala Postaja prometne policije A. (v nadaljevanju Policija) in ki je postal izvršljiv dne 5. 4. 2017 ter na podlagi sklepa št. DT 4933-59358/2017-3 z dne 21. 6. 2017, ki ga je izdala FURS in ki je postal izvršljiv 10. 7. 2017 (1. točka izreka). Sklenila je še, da se zoper dolžnika opravi davčna izvršba z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima pri T., kot je to določeno v 2. do 4. točki izreka, da vse stroške davčne izvršbe plača dolžnik (5. točka izreka) in da pritožba dolžnika ne zadrži začete davčne izvršbe (6. točka izreka).

2V obrazložitvi je navedla, da je Policija kot predlagatelj davčnemu organu poslala predlog za izterjavo denarne terjatve, izkazane z navedenim izvršilnim naslovom. Ker tožnik kot dolžnik ni poravnal dolgovane denarne obveznosti, je bilo potrebno zoper njega začeti davčno izvršbo, pri čemer se sklicuje na Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik).

3Toženka je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnila. V obrazložitvi povzema vsebino izpodbijanega sklepa in tožnikove pritožbe. Toženka navaja določbe ZDavP-2 ter ugotavlja, da izpodbijani sklep vsebuje sestavine iz 151. člena tega zakona, pri čemer pa je prisotna pomanjkljivost pri navajanju podatkov izvršilnega naslova. Ne glede na to pomanjkljivost pa gre le za pisno pomoto, ki ne vpliva na samo odločitev v stvari in jo lahko organ na podlagi določb 223. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) kadarkoli popravi. Pripominja, da je organ pristojen v skladu s 146. členom v zvezi s 156. členom ZDavP-2 tudi za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti, kamor nedvomno spada tudi naložena globa tožniku. Izvršilni naslov na podlagi 146. člena ZDavP-2 je tudi med drugim plačilni nalog, opremljen s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti. Dodaja, da potrdilo o izvršljivosti, s katerim je opremljen izvršilni naslov, ki se izvršuje, predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, zato se dejstva, ki so v njem potrjena, v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP štejejo za dokazana. Niti določbe ZDavP-2 niti določbe ZUP za primere, kot je konkretna zadeva, davčnemu organu ne dajejo pristojnosti, da bi preverjal, ali je potrditev izvršljivosti pravilna, temveč je to dolžnost tistega organa, ki je izvršilni naslov s potrdilom o njegovi izvršljivosti izdal. Potrdilo o izvršljivosti se lahko izpodbija pri organu, ki je potrdil izvršljivost, torej v posebnem postopku in ne v postopku davčne izvršbe (kar je skladno tudi s sodno prakso). Glede na to, da z izvršilnim nalogom odmerjena obveznost ni bila poravnana v roku, je predlagatelj izvršbe potrdil izvršljivost izvršilnega naslova in organu podal predlog za izterjavo, ta pa je ravnal pravilno, ko je izdal izpodbijan sklep o davčni izvršbi.

4Zavrača navedbe o zastaranju terjatve. Poudarja, da iz plačilnega naloga št. 0000115332960 izhaja, da je postal izvršljiv dne 6. 4. 2017 ter pravnomočen dne 7. 3. 2017. Iz spisa zadeve izhaja, da je predlagatelj izvršbe (Policija) dal dne 20. 5. 2017 predlog za izterjavo globe, ki izvira iz omenjenega plačilnega naloga, z omenjenim dejanjem pa je prišlo do pretrganja zastaranja v skladu s 126. členom ZDavP-2. Ker s plačilnim nalogom izrečena globa še vedno ni bila plačana s strani tožnika, je prvostopenjski organ dne 22. 5. 2017 pritožniku izdal opomin št. DT 4933-59358/2017-2, s katerim ga je pozval k plačilu dolgovane globe v roku 8 dni od prejema opomina, s čimer je ponovno prišlo do pretrganja zastaranja po 126. členu ZDavP-2. Dne 21. 6. 2017 je prvostopenjski organ izdal sklep o davčni izvršbi št. DT 4933-59358/2017-3. Omenjeni sklep je bil pritožniku pravilno vročen s fikcijo vročitve dne 7. 7. 2017 v skladu z določbami 87. člena ZUP. Z omenjeno vročitvijo sklepa z dne 21. 6. 2017 se je sankcija začela izvrševati. Glede na navedeno je ugotoviti, da se je sporna globa začela izvrševati pravočasno, in sicer še pred potekom dveletnega relativnega in štiriletnega absolutnega zastaralnega roka, ki ga določa 44. člen Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). V skladu s četrtim odstavkom 44. člena ZP-1 je glede nadaljnjega zastaranja v postopku davčne izvršbe potrebno upoštevati določbe 125. in 126. člena ZDavP-2. V času izdaje izpodbijanega sklepa z dne 24. 5. 2021, relativno zastaranje pravice do izterjave globe torej še ni nastopilo. Prav tako pa je ugotoviti, da še ni potekel niti desetletni absolutni zastaralni rok po ZDavP-2.

5Glede na navedeno ni potekel ne rok za začetek izvrševanja sankcije po 44. členu ZP-1, ne rok za dokončanje izvršbe po zgoraj citiranih določbah ZDavP-2 (tako sodba Upravnega sodišča II U 242/2015-10).

6Glede očitkov, da določitev osem dnevnega roka za pritožbo pomeni kršitev enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), toženka pojasnjuje, da določitev omenjenega roka ni v diskreciji organa, temveč ima podlago v drugem odstavku 157. člena ZDavP-2. ZDavP-2 je tudi tisti, ki v tretjem odstavku 157. člena ZDavP-2 določa, da pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe.

7Glede očitka o nezaslišanju tožnika v postopku pa pojasnjuje, da je bil izpodbijan sklep o davčni izvršbi izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku v skladu z 2. točko prvega odstavka 144. člena ZUP. Za začetek davčne izvršbe je bistveno le to, da obstaja izvršljiv izvršilni naslov ter da terjana obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova, še ni bila poravnana, kar je v predmetni zadevi izkazano, morebitno zaslišanje pritožnika pa po oceni toženke nikakor ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev. Tudi določbe ZDavP-2 ne predvidevajo, da bi moral organ pred izdajo sklepa o davčni izvršbi dolžnika zaslišati. Tožnik niti ne navaja, kaj naj bi se z njegovim zaslišanjem dokazovalo, toženka pa ne ugotavlja kršitev načel upravnega oz. davčnega postopka. Toženka ugotavlja, da so bili skladno s citiranimi zakonskimi določili v času izdaje izpodbijanega sklepa o izvršbi izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, saj je obstajal veljaven izvršilni naslov, ki vsebuje klavzulo izvršljivosti. Okoliščin, da bi tožnik terjane obveznosti do dneva izdaje izpodbijanega sklepa že poravnal, pa niti ne navaja. Posledično so neutemeljeni tudi očitki tožnika, da organ pred izdajo izpodbijanega sklepa ni ugotovil vseh dejstev, ki so potrebna za sprejem zakonite in pravilne odločitve. Toženka tako ugotavlja, da je organ odločil pravilno in v skladu z zakoni, pri čemer tožnik ni uspel dokazati očitanih kršitev Ustave RS in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP).

8Tožnik se z odločitvijo ne strinja, zato v tožbi navaja, da ni bil izveden noben pošten postopek, zaradi česar je davčna izvršba neutemeljena in nezakonita. Opozarja, da se v skladu s 6. členom EKČP ni izvedel noben pravdni postopek v katerem bi bilo s sodbo sodišča ugotovljeno, da je dolžnik. Opozarja, da je nezaposlen in brez premoženja. Ni mu bila dana možnost, da bi bil kot stranka v postopku zaslišan (9. člen ZUP) in bi lahko izvajal tudi dokaze v svojo korist. Gre za kršitev pravil postopka. Pred izdajo odločbe mu FURS ni omogočila, da se bi izrekel o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo ter ni pred izdajo odločbe ugotovila vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne v skladu s 138. členom ZUP. Opozarja na določbo 160. člena ZDavP-2 o omejitvi izvršbe ter da ni bilo izvedenega javnega sojenja na nobenem sodišču v skladu s 24. členom Ustave RS, prav tako ni imel možnosti priprave obrambe in zagovora kot določa 29. člen Ustave RS. 153. člen Ustave RS določa, da morajo biti zakoni, podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z Ustavo RS. Opozarja še na 22., 23., 14. in 3. člen Ustave RS, 6. člen EKČP, 1. člen Protokola k EKČP, 5., 6., 155., 159. in 160. člen ZDavP-2 ter 7., 8. in 9. člen ZUP. Predlaga ugoditev tožbi in ustavitev davčne izvršbe.

9Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču je predlagala zavrnitev tožbe.

10V pripravljalni vlogi tožnik še ponavlja razloge iz tožbe glede pravice do zaslišanja, popolne ugotovitve dejanskega stanja, javnem, pravičnem in poštenem sojenju.

11Tožba ni utemeljena.

12Predmet spora je odločitev organa, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba. Med strankama je sporno, ali so bile v postopku izdaje izpodbijanega sklepa kršena pravila postopka s tem, ko tožnik ni bil zaslišan in ni mogel izvajati dokazov v svojo korist ter ni bilo izvedenega javnega sojenja. Sporno je tudi, ali so bile tožniku kršene pravice iz Ustave RS, EKČP, določbe ZDavP-2 in ZUP.

13Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna in zakonita. Organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnil razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do tožnikovih pritožbenih navedb. Sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), če ni v tej sodbi navedeno drugače.

14Če davek ni plačan v rokih, predpisanih z zakonom, davčni organ začne izvršbo (prvi odstavek 143. člena ZDavP-2). Davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi (drugi odstavek 143. člena ZDavP-2). Davčna izvršba se opravi na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 145. člena ZDavP-2). Če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, kot v obravnavani zadevi, je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (prvi odstavek 146. člena ZDavP-2). Davčni organ postopa v skladu s tem delom zakona tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (156. člen ZDavP-2). Po določbi sedmega odstavka 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.

15Izvršba je bila v obravnavani zadevi začeta na podlagi izvršilnega naslova, na katerega je davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan. V postopku davčne izvršbe je bistveno le, da je izvršilni naslov postal izvršljiv, kar v obravnavani zadevi ni sporno.

16V zvezi z navedbo tožnika, da se ni izvedel noben pravdni postopek, v katerem bi bilo ugotovljeno, da je dolžnik, sodišče ugotavlja, da ima davčni organ skladno s 146. členom v zvezi s 156. členom ZDavP-2 pristojnost za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti, kamor spada tudi globa, ki je določena v izvršilnem naslovu. Sodišče pritrjuje tožniku, da davčni organ ne predstavlja sodne veje oblasti, a ima za postopek davčne izvršbe zakonsko pooblastilo v prej navedenih členih ZDavP-2. Kadar se izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je izvršilni naslov tudi plačilni nalog, opremljen s potrdilom o izvršljivosti. Kot izhaja iz drugostopenjske odločbe, je izvršilni naslov za izterjavo globe v višini 250,00 EUR, predstavlja plačilni nalog 0000115332960 z dne 22. 1. 2017, ki ga je izdala Postaja prometne policije A. in ki je postal izvršljiv dne 6. 4. 2017. Tožnik ne v pritožbi in ne v upravnem sporu ne zatrjuje, da bi poravnal dolgovano obveznost.

17Sodišče pa v zvezi z navedbami tožnika, da je sklep nezakonit, izpostavlja, da je za postopek davčne izvršbe bistvena izvršljivost izvršilnega naslova. Če je izvršilni naslov izvršljiv, obveznost pa neporavnana, ni ovire za to, da davčni organ z namenom izterjave neplačanih obveznosti izda sklep o davčni izvršbi in s tem začne postopek davčne izvršbe zoper dolžnika. Glede na to, da z izvršilnim naslovom tožniku naložena terjatev globe ni bila poravnana v roku, je predlagatelj izvršbe potrdil izvršljivost izvršilnega naslova in organu prve stopnje podal predlog za izterjavo, ta pa je na podlagi tako prejetega predloga ravnal pravilno, ko je izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi.

18Sodišče še izpostavlja, da je pravilno tudi stališče toženke, da potrdilo o izvršljivosti, s katerim je opremljen zadevni izvršilni naslov, ki se izvršuje, predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, zato se dejstva, ki so v njem potrjena, v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP štejejo za dokazana. Tožnik pa sicer sploh ni zatrdil, da bi bilo navedeno potrdilo o izvršljivosti izpodbito (in tega tudi ni izkazal). Potrdilo o izvršljivosti pa se v postopku davčne izvršbe ne more izpodbijati, pač pa se lahko izpodbija le pri organu, ki je potrdil izvršljivost, torej v posebnem postopku.¹ Po sedmem odstavku 157. člena ZDavP-2 namreč izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi. To pomeni, da davčni organ in toženka ne smeta presojati in posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova (niti njegove izvršljivosti).

19Če pa bi bil izvršilni naslov v postopku s pravnimi sredstvi naknadno pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen, pa bi to lahko predstavljalo razlog za ustavitev davčne izvršbe po 155. členu ZDavP-2. Da bi do takšne situacije prišlo pred izdajo izpodbijanega sklepa, pa ne zatrjuje niti tožnik.

20Davčni organ preveri, ali izvršilni naslov izpolnjuje pogoje iz 145. oziroma 146. člena ZDavP-2 in nato na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe, kar je storil tudi v konkretni zadevi. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep izpolnjuje pogoje, določene v 146. členu ZDavP-2, v skladu s katerim davčni organ postopa, ko izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti (to je veljaven izvršilni naslov, opremljen s potrdilom o izvršljivosti) ter da ima sestavine, določene v 151. členu ZDavP-2.

21V zvezi s tožnikovim ugovorom, da ga organ v postopku ni zaslišal in mu ne omogočil izvajati dokazov v njegovo korist (in s tem onemogočil pravilno ugotovitev dejanskega stanja), je ugotoviti, da je v predmetni zadevi izpodbijan sklep o davčni izvršbi, ki je izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj se da stanje zadeve ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi (2. točka prvega odstavka 144. člena ZUP). Toženka pravilno ugotavlja, da je za začetek davčne izvršbe bistveno, da obstaja izvršljiv izvršilni naslov ter da obveznost, ki je terjana iz izvršilnega naslova, še ni bila poravnana. ZDavP-2, ki je skladno s tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2 v odnosu do ZUP, ki se uporablja subsidiarno, lex specialis, ne predvideva v tem primeru zaslišanja tožnika.

22Sodišče ugotavlja, da je davčni organ ugotovil resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (načelo materialne resnice, ki je uzakonjeno v 5. členu ZDavP-2). Svojo odločitev je tudi jasno obrazložil in utemeljil razloge za sprejeto odločitev. Akt, izdan v upravnem postopku, je ustrezno obrazložen, tako da ni prišlo do kršitve tožnikove pravice do pravnega varstva iz 25. člena Ustave RS.

23Tožbene navedbe, da so bile v postopku izdaje izpodbijanega sklepa kršene določbe Ustave, EKČP, ZDavP-2 in ZUP, so po presoji sodišča nekonkretizirane in ne presegajo prepisa citiranih pravnih norm ter jih sodišče kot pavšalne zavrača. Sodišče ob takšnem pavšalnem ugovoru le pojasnjuje, da v pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi tožnik tako nima možnosti ugovora zoper izvršilni naslov, na podlagi katerega je izdan izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2), druge ugovore zoper izdani sklep o izvršbi pa je tožnik podal in jih je tako toženka kot sodišče obravnavalo. Dodati je, da je bil v zadevi postopek davčne izvršbe izpeljan pravilno, kot že obrazloženo.

24Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

25Sodišče glavne obravnave v predmetni zadevi ni izvedlo iz razloga, ker dejansko stanje v zadevi ni sporno (saj so bili izpolnjeni pogoji za davčno izvršbo v skladu z določili ZDavP-2 in tožnik dolga ni poravnal). O predmetni zadevi je bilo mogoče odločiti na podlagi dokumentacije v spisu in tako dejanskega stanja ni bilo potrebno dopolnjevati, zaradi česar glavna obravnava v ničemer ne bi doprinesla k razjasnitvi stvari. Tudi glede na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) davčne zadeve ne spadajo v okvir prvega odstavka 6. člena EKČP². Sodišče je zato odločilo na seji senata in je navedbe strank upoštevalo v pisni obliki (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

¹ Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 227/2003 z dne 2. 12. 2005.
² Sodba ESČP v zadevi Ferrazzini v Italy št. 44759/98 z dne 12. julij 2001, točka 28, Študija projekta Pomen prakse in zahtev ESČP za izvedbo glavne obravnave v upravnem sporu, Pravna fakulteta v Ljubljani, Ljubljana 2018, str. 37.