VSL Sodba PRp 490/2024

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo postopek o prekršku zoper obdolženo pravno osebo in zoper obdolženi odgovorni osebi A. A. ter B. B., zaradi prekrška po 2. točki prvega odstavka 111. člena Zakona o javnem naročanju (ZJN-3), ustavilo iz razloga po 4. točki prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1), medtem ko je postopek o prekršku zoper obdolženo pravno osebo in zoper obdolženi odgovorni osebi A. A. ter C. C., zaradi prekrška po 6. točki prvega odstavka 111. člena ZJN-3, ustavilo iz razloga po 5. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1. Odločilo je, da stroški postopka skladno s četrtim odstavkom 144. člena ZP-1 bremenijo proračun.

2Zoper sodbo o ustavitvi postopka za prekršek po 6. točki prvega odstavka 111. člena ZJN-3 se je pritožila predlagateljica postopka Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil iz razlogov po 2. in 3. točki 154. člena ZP-1, v zvezi s 1. točko 156. člena in prvim odstavkom 157. člena ZP-1 zaradi kršitve materialnih določb zakona in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu sodbo spremeni oziroma jo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Zagovornika obdolžencev v odgovoru nasprotujeta pritožbi in višjemu sodišču predlagata, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ob preizkusu razlogov sodbe in pregledu podatkov spisa v okviru pritožbenih navedb višje sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje o ustavitvi postopka pravilna, medtem ko so pritožbeni razlogi neutemeljeni, izpodbijana sodba pa tudi ni obremenjena z nobeno kršitvijo, na katero mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

6Skupna ugotovitev iz pritožbe je, da pritožnica po vsebini ne uveljavlja, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo dokaze o dobavi goriva in o storitvah točenja goriva ter da je zaradi napačne dokazne ocene sprejelo nepravilen sklep, da je obdolžena pravna oseba gorivo dobavila in opravljala storitve točenja goriva za potrebe dejavnosti pretovora, temveč uveljavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih dejstev napačno uporabilo materialno pravo iz 9., 12. in 17. člena ZJN-3. Zato pritožnica po vsebini ne uveljavlja pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, temveč uveljavlja pritožbeni razlog kršitve materialnih določb zakona, ki ga utemeljuje z navedbami, da tudi dejavnost pretovora sodi med dejavnosti v zvezi z izkoriščanjem geografskega območja za namen zagotavljanja pristaniške infrastrukture prevoznikom po morju in da so zato za obdolženo pravno osebo veljala pravila za javno naročanje na infrastrukturnem področju.

7Glede na pritožbeni okvir, ki ga je pritožnica postavila v pritožbi, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo moralo preizkusiti glede vprašanja, ali je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev materialnih določb zakona, ko je presodilo, da obdolžencem ni dokazano, da so ravnali v nasprotju z določbami 9., 12. in 17. člena ZJN-3. Ob preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pregledu podatkov spisa v smeri pritožbenih navedb pritožbeno sodišče zatrjevane kršitve ni zaznalo in se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da obdolžencem ni dokazano, da so s podpisom aneksa k pogodbi o dobavi goriva in storitvah točenja goriva v nasprotju s pravili javnega naročanja spremenili prvotno pogodbo in oddali javno naročilo za dobavo goriva in storitve točenja goriva na infrastrukturnem področju.

8Za pravilno presojo odločitve sodišča prve stopnje je ključnega pomena jezikovna in namenska razlaga določb 9., 12. in 17. člena ZJN-3. Po teh določbah je družba Luka Koper. d.d., kateri je Republika Slovenija s koncesijo podelila posebne pravice na infrastrukturi pristanišča, dolžna uporabiti pravila za javno naročanje na infrastrukturnem področju, vendar le za naročanje blaga, storitev ali gradenj, namenjenih za izvajanje dejavnosti v zvezi z izkoriščanjem geografskega območja za namen zagotavljanja infrastrukture v pristanišču in druge infrastrukture terminalov prevoznikom po morju. Za naročanje drugega blaga, storitev ali gradenj pa ji pravil javnega naročanja ni treba upoštevati.

9Že jezikovna razlaga določbe 17. člena ZJN-3, ki glasi "Pravila za javno naročanje na infrastrukturnem področju se uporabljajo za dejavnosti v zvezi z izkoriščanjem geografskega območja za namen zagotavljanja infrastrukture v obmorskih pristaniščih ali druge infrastrukture terminalov prevoznikom po morju", pokaže, da se pravila javnega naročanja ne uporabljajo za katerekoli dejavnosti v zvezi z izkoriščanjem geografskega območja, temveč je določen tudi namen tega izkoriščanja, ki je v tem, da se prevoznikom po morju zagotavlja pristaniška infrastruktura. Zato že jezikovna razlaga ne podpira stališča pritožnice, da je sodišče prve stopnje pomen zagotavljanja pristaniške infrastrukture napačno oprlo na preozko razlago 32. člena Pomorskega zakonika (PZ) in meni, da bi določbo 17. člena ZJN-3 sodišče moralo razlagati samostojno na način, da je obdolžena pravna oseba zaradi podelitve posebnih pravic pridobila privilegij nad izkoriščanjem geografskega območja pristanišča in da se zato pravila javnega naročanja uporabljajo za katerakoli javna naročila, ki so povezana z dejavnostjo v zvezi z izkoriščanjem geografskega območja. S takšnim stališčem se pritožbeno sodišče ne strinja, saj bi to pomenilo, da obdolžena pravna oseba v praksi sploh ne bi mogla uporabiti izjeme iz tretjega odstavka 12. člena ZJN-3, ki ji omogoča, da za naročanje blaga ali storitev v zvezi s pridobitno dejavnostjo, ki jo opravlja po pogodbi z ladijskim prevoznikom, kateremu je zagotovila vplutje v pristanišče in privez na pristaniško infrastrukturo, ne uporabi pravil javnega naročanja. Povedano drugače, pravila za javno naročanje na infrastrukturnem področju za obdolženo pravno osebo veljajo le za dejavnosti, s katerimi na območju pristanišča zagotavlja ladijskim prevoznikom pristaniško infrastrukturo, ni pa pravil javnega naročanja dolžna upoštevati v zvezi z dejavnostjo, ki jo opravlja na trgu ob pogojih proste konkurence.

10Takšno stališče podpira tudi namenska razlaga relevantnih zakonskih določb, katerih namen je, da se pravila javnega naročanja na infrastrukturnem področju prenesejo na pravno osebo, ki opravlja pristaniško dejavnost, samo v tistem obsegu, za katerega ji je država podelila posebne ali izključne pravice. Pri presoji katere pravice je država prenesla na obdolženo pravno osebo, pa je sodišče prve stopnje namensko razlago relevantnih določb pravilno dopolnilo tudi z razlago 32. člena PZ, ki določa obseg pristaniške infrastrukture (grajene obale, akvatorij, valolomi, pristopi na pomole, naprave za privezovanje, dovozne poti, železniški tiri, vhodi, ograje, kanalizacijsko in vodovodno omrežje, elektroinštalacije, razsvetljava, drugi objekti, ki po namenu služijo varnosti plovbe in varnemu privezu ter nemotenemu izvajanju pristaniških dejavnosti in drugih aktivnosti, navedenih v prvem odstavku tega člena, ter komunikacijske instalacije), ki je v lasti Republike Slovenije oziroma lokalne skupnosti, ki upravljanje, vodenje in razvoj pristaniške infrastrukture prepustita upravljalcu pristanišča s podelitvijo koncesije.

11Iz zgoraj povzete razlage relevantnih določb pritožbeno sodišče zagovarja stališče, da za obdolženo pravno osebo na podlagi 17. člena ZJN-3 veljajo pravila javnega naročanja za dejavnosti, katerih namen je prevoznikom po morju zagotoviti pristaniško infrastrukturo, da lahko pravna oseba prevoznikom izpolni pogodbeno obveznost pretovora kot svojo pridobitno dejavnost, ki jo opravlja na trgu ob pogojih proste konkurence. V tem smislu je potrebno presojati pojem dejavnosti pretovora. Pritožbeno sodišče se strinja, da pravna oseba dejavnosti pretovora ne more opraviti, če ladijskemu prevozniku predhodno ne omogoči uporabe pristaniške infrastrukture, vendar kadar je obdolžena pravna oseba ladijskemu prevozniku uporabo pristaniške infrastrukture že omogočila in je dejavnost pretovora pomenila samo še izpolnitev njunega medsebojnega poslovnega razmerja, potem za dejavnost pretovora v tem smislu pravila javnega naročanja ne veljajo. V tem pogledu se pritožnica tudi ne more uspešno sklicevati na vzporednico z letališko infrastrukturo, saj obeh dejavnosti zaradi različne specifike ni mogoče povsem primerjati.

12Zato se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je dejavnost pretovora okoliščina, ki pomembno vpliva na vprašanje, ali je obdolžena pravna oseba kršila pravila javnega naročanja na način, kot ji je pritožnica očitala v obdolžilnem predlogu. V obdolžilnem predlogu je pritožnica obdolžencem očitala, da so z dobavo in storitvami točenja goriva oddali javno naročilo za dejavnost zagotavljanja pristaniške infrastrukture. Pritožnica ima v postopku o prekršku položaj predlagateljice postopka, v katerem ima pristojnost pregona prekrška, kar pomeni, da bi morala očitano dejanje dokazati. Na drugi strani pa za obdolžence velja domneva nedolžnosti, v skladu s katero pritožnica ne more v obdolžilnem predlogu zgolj postaviti teze, da so oddali javno naročilo za dejavnost zagotavljanja pristaniške infrastrukture in nato pričakovati, da so obdolženci tisti, ki bi morali dokazati izjemo iz tretjega odstavka 12. člena ZJN-3, za kar se pritožnica v pritožbi neutemeljeno zavzema.

13Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče presodilo, da je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo odločitev, da obdolžencem ni dokazano, da so storili prekršek na način, kot se jim očita v obdolžilnem predlogu, zaradi česar je po določilih tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo kršitve materialnih določb zakona, podane pa tudi niso take kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.